ZSSS komentira: Hvalnica norosti: Ko je pol milijona davčno utajenih evrov – prekršek

27. 7. 2013

Časopis Dnevnik je pred dnevi objavil, da so zaradi luknje v kazenskem zakoniku davčni utajevalci, ki državo ogoljufajo za manj kot 50.000 evrov na mesec, varni pred kazenskim pregonom. Kakor piše novinar Tomaž Modic, so predrzni podjetniki, ki pri uvažanju prestižnih avtomobilov in tovornjakov, preprodaji naftnih derivatov ali podobnih nečednih poslih sistematično utajujejo davek in pazijo, da proračuna ne ogoljufajo za več kot 50.000 evrov na mesec, že več kot leto dni varni pred kazenskim pregonom.

 

Tako je – varni pred kazenskim pregonom. Kako je to mogoče? Zaradi popravkov zakonodaje v novembru 2011, s katerimi se je kot objektivni pogoj kaznivosti po novem določila pridobitev velike (in ne večje) premoženjske koristi – torej več kot 50.000 evrov. S čimer se je lestvica kaznivosti premaknila iz 5.000 na 50.000 evrov.

 

In kaj se je s to spremembo zakonodaje zgodilo?

 

Ker jih ne morejo ovaditi in poslati za zapahe, čeprav lahko državi izmaknejo tudi več kot pol milijona evrov na leto, morajo tožilstva po informacijah iz medijev celo odstopati od kazenskih pregonov in umikati že vložene obtožnice.

 

Na okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru so pristojno ministrstvo pred tedni opozorili, da je v praksi bore malo primerov, ko bi neki mesečni davčni zavezanec utajil več kot 50.000 evrov davka na mesec. V skladu s sodbo vrhovnega sodišča iz januarja 2012 pa »konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v teh primerih ni možna«, so poudarili. Z drugimi besedami, četudi bi neka oseba več mesecev zapored utajila po 49.999 evrov davka, ga tožilstvo ne bi moglo preganjati. Ti zneski se namreč ne seštevajo, ampak se po zakonu vsak obravnava za posamezen prekršek.

 

Tudi na Davčni upravi (DURS), kjer pri pripravi predloga spremembe zakonodaje iz leta 2011 niso sodelovali, so pri izvajanju teh določil naleteli na iste težave. Kot so pojasnili novinarju, so bile letos zaradi davčne zatajitve vložene zgolj tri kazenske ovadbe. V letu 2011 je bilo medtem ugotovljenih skupaj 67 primerov kršitev zakona, to je izognitev plačila in neupravičenega vračila davka, pri katerih je bila pridobljena večja ali velika premoženjska korist. Če utajevalci davkov ostajajo enako »podjetni«, se je po navedbah medijev kazenskemu postopku izognilo več kot tri četrtine storilcev.

 

Tako se torej država ukvarja z davčnimi utajevalci. Po drugi strani pa je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) utajeni delež dohodka iz naslova namerno napačnega poročanja v letu 2010 znašal 3,5% BDP ali več kot 1,257 milijarde evrov (TIRS, 2013).

 

Po zadnji oceni SURS je siva ekonomija v Sloveniji v letu 2010, merjena z dodano vrednostjo, skupaj znašala 2, 855 milijarde EUR oziroma 8,3 % BDP. Po pisanju tednika Mladina in podatkih Banke Slovenije so lani Slovenci v največjo od davčnih oaz, Švico, nakazali že dve milijardi evrov. Po informacijah DURS je nadzor računalniških registrskih blagajn z metodo računalniške forenzike  v letu 2012 pokazal, da je med 70 % in 80 % zavezancev naknadno spreminjalo postavke na izdanih računih; v povprečju se briše približno 50 % prometa.

 

In kaj na vse to pravi ministrstvo za finance? Minister za finance je pred dnevi izjavil naslednje: »Moramo koreniteje zarezati v plače javnih uslužbencev, socialne transferje in pokojnine«. Logika politične hvalnice norosti nam torej pravi naslednje – znižujmo socialne pravice, dekriminalizirajmo davčno utajevanje in seveda stalno znižujmo število davčnih inšpektorjev (število inšpektorjev se je od leta 1996  – 456 inšpektorjev –  zmanjšalo za 28,5 %), saj bomo le tako dali pozitivni signal gospodarskim in finančnim trgom, kajne?

 

Goran Lukič, izvršni sekretar ZSSS za politike zaposlovanja, migracije in odnose z javnostmi