ZSSS in Inšpektorat RS za delo: Različne zgodbe z nekaj skupnimi imenovalci

29. 4. 2024

Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) je zasnovan kot ena temeljnih institucij v državi, ki bedi nad izvajanjem in spoštovanjem delovne zakonodaje. Analiziramo izkušnje sindikatov dejavnosti ZSSS z njegovim delovanjem in razmišljamo, kako bi ga veljalo okrepiti ter izboljšati njegovo delo.

Kot inšpekcijski organ je IRSD pristojen za izrekanje sankcij, ki so za delodajalce in njihove odgovorne osebe z zakonodajo predpisane za primere kršitev pravic delavk in delavcev. Medtem ko je za izterjavo individualnih zahtevkov delavcev, kot so na primer neizplačane plače, regres za letni dopust in odškodnine, pristojno sodišče, je IRSD tisti organ, ki opravlja širši nadzor nad izvajanjem zakonov, podzakonskih aktov in kolektivnih pogodb. Vsak pravni sistem namreč poleg sistema pravic in dolžnosti potrebuje tudi sistem sankcij za kršitve in inšpekcijski organ, ki kršitve ugotavlja ter sankcionira.

»Troglavi« inšpektorat

Inšpektorat za delo deluje kot organ v sestavi ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nadzor pa izvaja v okviru treh področij: nadzor na področju delovnih razmerij, na področju varnosti in zdravja pri delu ter na področju socialnovarstvenih storitev.

Primarna naloga IRSD je opravljanje inšpekcijskega nadzora. Vendar mu zakonodaja poleg tega podeljuje tudi nalogo podajanja strokovne pomoči delavstvu in delodajalcem v zvezi z izvajanjem zakonov, kolektivnih pogodb ter drugih predpisov. To funkcijo inšpektorata je treba razumeti predvsem v smislu preventive. Prvotna naloga IRSD pa ostaja odkrivanje in sankcioniranje kršiteljev zakonodaje, čemur je dolžan tudi posvetiti večino svojega delovanja.

Nadzor

Inšpekcijski nadzor IRSD opravlja s pomočjo inšpektorjev za delo, ki jim zakon podeljuje določeno mero samostojnosti, da glede na okoliščine posameznega primera prosto presojajo glede svetovanja ter izbire sankcij. Sankcije so s tem razlogom v zakonodaji tudi določene v razponu, saj to inšpektorjem omogoča, da se ob ugotovljeni kršitvi lahko odločijo, ali izreči večjo ali manjšo sankcijo, pač glede na posamezne okoliščine. Zakon inšpektorju podeljuje tudi pristojnost, da lahko največ za petnajst dni zaseže dokumentacijo, potrebno za ugotavljanje resničnega stanja v zadevi, ki jo obravnava.

Po opravljenem nadzoru inšpektor izda odločbo. V njej, če po opravljenem nadzoru ugotovi kršitve, odredi določeno ravnanje, ki ga mora kršitelj izvesti, da zagotovi poslovanje v skladu z zakonodajo; izreče pa lahko tudi globo za pravno in odgovorno osebo. Če inšpektor za delo ugotovi, da je v konkretnem primeru za odločanje pristojno delovno sodišče, delavca oziroma delavko opozori, da lahko svoje pravice uveljavlja tudi pred sodiščem. Inšpektor ima tudi možnost delodajalcu odrediti, naj z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora in izrečenimi ukrepi pisno seznani vse svoje delavke in delavce ter sindikat ali svet delavcev.

Kako podati prijavo na inšpektorat za delo?

Če zaznate, da so vam kršene pravice iz delovnega razmerja, jih lahko prijavite Inšpektoratu Republike Slovenije za delo. 

Inšpektorat po zakonu o inšpekcijskem nadzoru opravlja nadzorstvo nad delovnimi razmerji, določbami varnosti in zdravja pri delu, izvajanjem zakonov, kolektivnih pogodb, splošnih aktov in drugih predpisov, ki urejajo delovna razmerja. Poznamo dve vrsti inšpekcijskega nadzora: inšpekcijski nadzor s področja varnosti in zdravja pri delu ter socialno inšpekcijo.

Inšpekcijski nadzori s področja varnosti in zdravja pri delu zajemajo neposredno kontrolo objektov in delovnih prostorov, delovnih mest, ugotavljanje pogojev za delo v prostorih in na deloviščih, ustreznost opreme, strojev ter orodij, izvajanje zdravstvenih pregledov, mikroklimatske razmere na delovnem mestu in podobno.

Socialna inšpekcija, ki deluje v okviru inšpektorata, pa opravlja nadzor nad delom javnih socialnovarstvenih zavodov, koncesionarjev ter pravnih in fizičnih oseb, ki izvajajo te storitve.
Za učinkovito izvedbo postopka nadzora na podlagi vaše prijave je priporočljivo, da kot prijaviteljica oziroma prijavitelj podate čim več podatkov:

  • poln naziv delodajalca (naslov, pošta in kraj),
  • kratek opis kršitve (podatki, podrobnejše informacije o kršitvi, kraj in datum kršitve),
  • predložite morebitne dokaze (fotografije, listine, dokumente, urnike, shranjena elektronska sporočila, liste prisotnosti na delovnem mestu, podatke o pričah).

Nasveti ob prijavi

V obrazcu navedite čim več podrobnosti v zvezi s svojim primerom! Opišite ga čim bolj podrobno, poleg tega pa pred samo prijavo poskusite zbrati čim več dokazov (glej prej napisano), ki potrjujejo podatke, ki jih navajate v prijavi. Koristno je, da vodite dnevnik kršitev z natančno navedbo časa, kraja in kršitve.
Če se pri delodajalcu dogaja več nepravilnosti oziroma če se s kršitvami sooča več ljudi, opišite v prijavi tudi te! Bolj ko je jasno, da je primer urgenten, da gre za večje število kršitev, hitreje praviloma ukrepa inšpektorat za delo, saj zaradi velikega števila prijav prednostno obravnava tiste, pri katerih gre za bolj nujne primere.

Delujte kolektivno! Če se kršitve dogajajo večjemu številu vaših sodelavcev, se pogovorite z drugimi v kolektivu in preverite, ali so tudi oni pripravljeni ukrepati. Primer bodo na inšpektoratu za delo načeloma zaznali kot bolj urgenten, če bodo dobili več prijav delavk in delavcev istega delodajalca.
Tudi če se ne odločite za prijavo, ampak namesto tega delodajalca soočite z dejstvom, da se zavedate svojih pravic in zahtevate, da jih upošteva, je vedno bolje, da to naredi več delavk in delavcev skupaj, kot da se izpostavite sami!

Oddaja prijave

Prijavo lahko oddate javno (z imenom in priimkom) ali anonimno. Obrazca za prijavo zaznane kršitve sta na voljo na spletni strani e-Uprave, postopek pa lahko opravite po:

  • navadni pošti ali elektronski pošti na elektronski naslov irsd@gov.si,
  • ustno v času uradnih ur na pristojni območni enoti inšpektorata za delo (pristojnost območne enote je določena glede na sedež vašega delodajalca),
  • z elektronsko prijavo na tej povezavi.

Če se odločite za javno elektronsko prijavo, morate svojo istovetnost dokazati z digitalnim potrdilom.

Če se odločite za anonimno elektronsko prijavo, to ni potrebno, razen če želite biti obveščeni o poteku postopka. V tem primeru morate pustiti svoje ime, priimek in kontaktni elektronski naslov. V obeh primerih je postopek brezplačen. Zakon o inšpekcijskem nadzoru določa, da je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor. Tako podatkov o prijavitelju ne sme posredovati inšpekcijskemu zavezancu. Ni pa odveč povedati tudi, da je fizična oseba, ki poda lažno prijavo, v skladu z 38. členom zakona o inšpekcijskem nadzoru lahko kaznovana s 500 evri globe.
O kršitvah lahko obvestite tudi svojega sindikalnega zaupnika ali zaupnico v podjetju.

Miha Poredoš

Prepovedna odločba

Po opravljenem inšpekcijskem nadzoru lahko inšpektor delodajalcu tudi prepove opravljanje dejavnosti oziroma določenega delovnega procesa, vse dokler ugotovljene nepravilnosti ne bodo odpravljene. Ta najstrožji ukrep lahko inšpektor izreče pri najhujših kršitvah, kadar zakon predvideva izdajo t. i. prepovedne odločbe. To lahko inšpektor po prosti presoji izda, če ugotovi: da delodajalec ni zagotovil brezhibnih delovnih sredstev in varnega delovnega okolja; da zaradi delovnih sredstev, delovnega procesa ali delovnega okolja grozi nevarnost za nezgodo delavk in delavcev; da delodajalec delavcev ni usposobil za varno delo; če je delodajalec onemogočil inšpekcijski pregled ali če je bilo pri delodajalcu v obdobju preteklih dvanajstih mesecev dvakrat ali več pravnomočno ugotovljeno, da ni izplačal plače pravočasno.

V nasprotju s prej omenjenimi primeri, ko zakon inšpektorju pušča prosto presojo pri odločitvi, ali izdati prepovedno odločbo, pa mu pri najhujših kršitvah izdajo prepovedne odločbe nalaga. Zakon to predvideva v primerih, ko gre za neposredno nevarnost za življenje delavk in delavcev, za nezakonito delo tujcev, za nezakonito opravljanje agencijskega dela, za zaposlovanje na črno, za delo otrok, mlajših od 15 let, ali za opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih.

Mogoče izboljšave

Pristojnost inšpekcije, ki najbolj vpliva na poslovanje delodajalca, je pristojnost pečatenja sredstev za delo, delovnih prostorov ali delovišča. Za tak ukrep se lahko inšpektor odloči, če je pri delodajalcu dvakrat v šestih mesecih ali več kot dvakrat v daljšem časovnem obdobju ugotovil najhujše nepravilnosti, ki jih kljub izdanim odločbam ni odpravil.

Ne glede na zakonska pooblastila IRSD pa je mogoče marsikaj narediti tudi na področju notranje organiziranosti, navodil za delovanje, pri opolnomočenju inšpektorjev za delo in podobno. IRSD nič ne preprečuje, da bi se poslužil tudi novih tehnologij, kot je umetna inteligenca, ter drugih digitalnih orodij, ki lahko služijo za prepoznavo vzorcev ter pomagajo pri oblikovanju strateškega in ciljnega nadzora. Uporaba informacijske tehnologije lahko tudi zmanjša administrativna opravila inšpektorata in mu omogoči, da več časa posveti opravljanju nadzorov. Prav tako obstaja možnost izboljšav na področju avtomatizirane izmenjave podatkov med različnimi institucijami, kar bi lahko omogočalo učinkovitejše delovanje.

Mogoče so tudi izboljšave pri različnih inšpekcijskih organih, saj sodelovanje IRSD v okviru skupnih nadzorov daje dobre rezultate. Morda bi bilo vredno razmisliti o skupnih koordinacijskih službah, ki bi lahko okrepile nadzorstveno funkcijo medsebojno povezanih državnih inšpekcij z različnimi pooblastili. Morda velja razmisliti tudi o tesnejšem sodelovanju med IRSD in socialnimi partnerji, in sicer glede politik inšpekcijskega nadzora, strategij, programa. Prav tako bi bilo koristno tudi sodelovanje IRSD s sindikatom posameznega podjetja oziroma dejavnosti, v okviru konkretnih nadzorov oziroma širših akcij.

Matija Drmota, samostojni svetovalec ZSSS za pravno področje

Različne zgodbe z nekaj skupnimi imenovalci

Zdi se, da pri razmisleku o tem, kako ustrezno svoje delo opravlja inšpekcija dela, nikoli ne moremo priti do konca. Kot da inšpekcijski nadzor nikoli ne more biti tako dober, temeljit in učinkovit, da nanj ne bi mogli imeti kakšne pripombe, da o raznolikih stališčih glede primernosti in uspešnosti predpisanih sankcij za različne kršitve niti ne govorimo. A je vsaka izkušnja pomembna.

Zato smo z vidika različnih panog popisali izkušnje nekaterih naših sindikatov dejavnosti z inšpekcijo dela, konkretno njihovo sodelovanje z Inšpektoratom RS za delo, njihova stališča o tem, kako bi ga bilo treba (o)krepiti, kaj spremeniti pri njegovem delu in podobno. Kar smo zbrali, so sicer različne zgodbe in izkušnje, toda s kar nekaj skupnimi imenovalci.

Prioriteta mora biti v brezkompromisni zaščiti

Inšpektorji, inšpektorice ter tudi drugi javni uslužbenci in uslužbenke Inšpektorata RS za delo (IRSD) so naši člani in članice; ti imajo tudi svojega sindikalnega zaupnika, ki je poleg predsednika in sekretarja našega sindikata sogovornik glavnega inšpektorja za delo, so nam najprej povedali v Sindikatu državnih organov Slovenije (SDOS). »Pri tem moram posebej poudariti, da v zadnjih desetih letih žal nismo našli sogovornika, ki bi bil pripravljen s sindikatom tvorno sodelovati. Zato zelo upamo v novo glavno inšpektorico za delo Katjo Čoh Kragolnik. Ta prihaja iz inšpektorskih vrst, do imenovanja za vršilko dolžnosti glavnega inšpektorja za delo pa je bila tudi sindikalna zaupnica sindikalne skupine SDOS na IRSD, zato sem prepričan, da bomo v načrtovanih razgovorih z vodstvom inšpektorata tudi bolj uspešni,« izpostavlja predsednik sindikata državnih organov Frančišek Verk.

Sindikalist meni, da imajo inšpektorji za delo razmeroma dovolj pooblastil. Vendar je, kot pravi, izvrševalcev teh pooblastil odločno premalo. O kadrovski podhranjenosti IRSD sicer čivkajo že vrabci na veji, bi lahko rekli, omenili so jo skoraj vsi naši sogovorniki in sogovornice v tem prispevku. Približno 60 inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij, meni Verk, nikakor ni dovolj. »Sploh če vemo, da morajo skrbeti za zakonitost delovnih razmerij več kot 970 tisoč delavcev in delavk ter javnih uslužbencev, ki sicer delajo po pogodbah o zaposlitvi. Te se v preveliko primerih kršijo, še posebej, ko gre za izkoriščanje in posledično šikaniranje delavcev, ki postaja vse bolj prisotno tudi v javnem sektorju. Kazni za največje kršitelje so preblage, saj bi morali marsikaterega tudi kazensko preganjati, zato je še kako pomembno vzpostaviti učinkovito sodelovanje med IRSD, finančno upravo, policijo in drugimi državnimi inšpektorati.«

Nujna kadrovska okrepitev

Kaj bi bilo potem treba storiti, da bi izboljšali delo inšpektorata ter njegov inšpekcijski nadzor? Je odgovor samo v kadrovski (o)krepitvi inšpekcije, o čemer sicer pogosto govorimo, ali tudi še v čem drugem, na primer v drugačni organizaciji dela, v bolj smelih prioritetah? »Inšpektorat je treba kadrovsko potrojiti, in sicer ko gre za inšpekcijo za nadzor delovnih razmerij in inšpekcijo nadzora varnosti in zdravja pri delu. Vsekakor pa je treba kadrovsko prevetriti vso centralno enoto IRSD v Ljubljani, kjer še vedno vedrijo in oblačijo kadri, ki jim desetletni ‘status quo’ še kako ustreza. Prioritete IRSD pa morajo biti v zagotavljanju učinkovitega nadzora in ukrepanja, ko gre za zakonitost delovnih razmerij, varnosti in zdravja pri delu ter nadzora socialnih razmer oziroma delovanja državne sociale in socialnih ustanov; seveda pa vsega tega ne more biti, če bodo posamezniki še naprej cepetali na mestu,« je jasen Verk. Dodaja, da morajo na inšpektoratu takoj nehati loviti število opravljenih nadzorov, ko do obisti preverjajo denimo izplačila regresov za letni dopust, da bi na ta način dosegli »ugodne« številke za letno poročilo. »Prioriteta mora biti v povečanju kadrovskega načrta IRSD in zagotavljanju strokovnosti inšpektorjev, ki morajo biti tudi primerno plačani, saj lahko inšpektorju začetniku ponudijo v podpis pogodbo o zaposlitvi s plačo do 1400 evrov bruto, kar pomeni, da za delu primernih oziroma strokovnih in primerno učinkovitih kadrov žal še dolgo ne bo. Prioriteta IRSD pa se mora pokazati tudi v brezkompromisni zaščiti zakonitosti delovnih razmerjih in zdravja in varnosti pri delu.«

Kaj pa delodajalska stran? Se kdaj inšpekcijskega nadzora celo bojijo ali ta vse bolj učinkuje kot nekakšen brezzobi tiger? Delodajalci se kadrovske pohabljenosti IRSD še kako zavedajo; zato se nadzora seveda ne bojijo, saj so globe nizke, le redki pa se zaradi šikaniranja in suženjskega izkoriščanja delavcev znajdejo v kazenskem postopku, je jasen Verk. »Spomnimo se samo podjetja Marinblu, ki je suženjsko izkoriščalo tuje delavce in hkrati dobivalo državne subvencije. To je najslabše sporočilo delavstvu, saj je gospodarskemu ministrstvu bolj malo mar za delavce, zato podpira tudi tiste, ki jih niti slučajno ne bi smeli obdarovati z denarjem davkoplačevalcev.«

Mešane izkušnje

V Sindikatu Mladi plus, sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposlenih ter prekarnih delavk in delavcev, se prijav na inšpektorat za delo poslužujejo že kar nekaj let. Ne nazadnje so to počeli tudi v okviru v svojih odmevnih akcij (denimo v obdobju 2016–2018), ko so beležili sporne oglase za delo, ki so vsebovali različne kršitve – od diskriminacije (na primer na podlagi spola) do ponujenih prekarnih oblik dela, kljub temu da je bilo mogoče v oglasu zaznati elemente delovnega razmerja – in jih nato prijavljali na inšpektorat za delo. Prav tako pa so svoje članstvo in mlade na splošno večkrat opolnomočili z razlagami, kako lahko prijavo na IRSD podajo tudi sami in na kaj morajo biti pri tem pozorni.

Prijavljanje kršitev na inšpektorat torej nadaljujejo še danes. »Ko se član ali članica obrne na nas zaradi kršitve, ki je je deležna na delovnem mestu, vedno ukrepamo v dogovoru s to osebo. Ponudimo ji več možnosti ukrepanja: da stopimo v stik neposredno z delodajalcem, da podamo prijave na ustrezne organe, v hujših primerih pa tudi sodno varstvo. Naši člani in članice so delavci ter delavke v prekarnih delovnih razmerjih (največkrat študentje delavci in prisilni espejevci), kar med drugim pomeni tudi to, da niso ‘zavarovani’ pred izgubo dela, če se na delovnem mestu uprejo določeni kršitvi. Zato se kar pogosto odločijo za ukrepanje prek pristojnih organov, saj jim tudi ponudimo, da prijavo v njihovem imenu naredimo mi, njim pa tako zagotovimo želeno anonimnost. Sploh pri študentih delavcih gre vedno za kršitve delovne zakonodaje, zato redno podajamo prijave. Kljub pogostemu razočaranju nad (ne)ukrepanjem IRSD to vseeno ustaljeno počnemo, saj se tako vsaj vodi evidenca podanih prijav in so pristojni organi vsaj seznanjeni s pogostostjo nekaterih kršitev, ki jih mladi doživljajo pri opravljanju dela,« nam je povedala predsednica sindikata mladih Mojca Žerak. A izkušnje sindikata po drugi strani niso najboljše, saj po njihovih besedah po podani prijavi praviloma traja več kot mesec dni, da IRSD izvede inšpekcijski nadzor. »V tem času se lahko že marsikaj spremeni, saj naši člani, kadar so izredno nezadovoljni z določenim delodajalcem, v tem času kdaj najdejo že drugo delo. Tu pa se pojavi nova težava, ki jo zaznavamo pri delovanju inšpektorata: če podamo prijavo v imenu točno določene osebe in v času prijave kršitev še obstaja, se lahko zgodi, da dokler se IRSD ne odzove s pregledom, kršitev preneha obstajati, saj je študent delavec že zapustil delovno mesto. Ene od naših prijav v lanskem letu tako tudi niso obravnavali, češ da očitno kršitev ne obstaja več in da nimajo kaj nadzirati. Pa četudi v konkretnem delovnem okolju dela več študentov delavcev, ki so skoraj zagotovo podvrženi enakim oziroma podobnim kršitvam,« razlaga sindikalistka.

Kot najslabšo izkušnjo pa navajajo primer, ko je sindikat določeno javno institucijo prijavil zaradi izkoriščanja študentskega dela pri nadomeščanju manka redno zaposlenih. »Na nas se je obrnila članica, ki je opravljala delo prek študentske napotnice, čeprav je njeno delo vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, opravljala pa ga je celo v obsegu polnega delovnega časa. Preden je IRSD začel inšpekcijski nadzor, je trajalo nekaj mesecev. Naša članica je v tem času zamenjala službo, ko pa je inšpektorica za delo na lokaciji vseeno preverjala delovne pogoje preostalih študentov delavcev, ni ugotovila kršitve oziroma prikritih delovnih razmerij, saj je po njenih besedah eden od študentov, ki so ga preverjali, delal ‘le’ 136 ur na mesec, kar pa ni obseg polnega delovnega časa. Pri tem moramo opozoriti, da obseg dela ni element delovnega razmerja, pogodbe o zaposlitvi so lahko sklenjene tudi za krajši delovni čas, tudi sodna praksa to dokazuje, a IRSD vseeno ni ugotovil kršitve ter zaključil postopek.«

Kar se tiče (ne)ustreznosti sankcij za kršitelje, v Sindikatu Mladi plus menijo, da so te »definitivno« nezadostne«, saj so »globe pogosto tako nizke, da se mnogim delodajalcem bolj izplača plačevati globe kot pa delavkam in delavcem plačati, kar jim pripada. Globe bi morale biti dovolj visoke, da bi delodajalce res odvračale od kršitev, ne pa jih zgolj nežno ‘udarile po prstih’.«

Kaj storiti?

Kaj bi bilo treba storiti za boljše delovanje IRSD? »Za naše člane in članice bi bilo izrednega pomena, da bi se spremenile prioritete inšpektorata, sploh z vidika nadzora nad prikritimi delovnimi razmerji. V teh primerih namreč ‘žrtev’ kršitve ni le individualen delavec oziroma delavka, ampak tudi skupni sistemi – pokojninski, zdravstveni, socialni. Z vedno bolj prisotno prisilno espeizacije med delavstvom se namreč znižuje skupni delež vplačanih prispevkov v skupne blagajne, in če se bo trend nadaljeval še nekaj desetletij, bomo posledice tega čutili čisto vsi, ne glede na status in obliko dela, v okviru katere delamo. Zagotovo je potrebna tudi kadrovska okrepitev IRSD in povišanje sankcij za delodajalce, z vidika naraščanja prekarnosti na trgu dela pa menimo, da bi moralo biti ugotavljanje prikritih delovnih razmerij visoko na listi prioritet inšpektorata. Vemo za nekatere celotne panoge, kjer se izkorišča espejevstvo, na primer novinarstvo in nasploh delo v medijih, tudi v gostinstvu je vedno bolj prisotno, tudi v drugih panogah opažamo, da narašča, zato nas izredno skrbi, kam bo to vodilo, če ne bo resnega in usmerjenega nadzora nad tem. In za to niti ni potrebno spreminjanje zakonodaje, saj gre že zdaj za kršitve obstoječe zakonodaje, ampak ker ni zadostnega nadzora, opažamo, da je za mnoge delavke in delavce zakon pogosto le mrtva črka na papirju,« so jasni v Sindikatu Mladi plus.

Njihove izkušnje v povezavi s tem, kako močno se delodajalci ustrašijo morebitnega inšpekcijskega nadzora, pa so mešane, saj je to zelo odvisno od vsakega posamičnega delodajalca. »Nekateri se ustrašijo že ob omembi inšpekcijskega nadzora in tako zadostuje grožnja s prijavo, nekateri pa nimajo pred IRSD nobenega strahu. Na terenu opažamo, da se na primer veliko bolj bojijo prijav na finančno upravo (kadar gre na primer za prisilno delo na črno), zato bi si želeli, da bi v prihodnje omemba inšpektorata za delo pri delodajalcih sprožila podobne občutke.«

Preveč odpustkov in milih kazni

V Sindikatu delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Sgit) so mnenja, da postopki inšpekcijskega nadzora trajajo predolgo in se tudi ponavljajo, zato ocenjujejo, da tovrsten nadzor dejansko učinkuje kot nekakšen brezzobi tiger. »Nadzori tudi niso učinkoviti, kot bi lahko bili, če bi bili nenapovedani. Pri nadzorih, kjer kršitve prijavi sindikat, bi si želeli tudi večje sodelovanje z inšpekcijskimi službami,« pravijo. V sindikatu se praviloma vsako leto še pred turistično sezono sestanejo tudi z glavnim inšpektorjem na Inšpektoratu RS za delo, kar bodo storili tudi letos. »V gostinstvu in turizmu je namreč največ kršitev prav v času poletja, ko je turistična sezona na vrhuncu in primanjkljaj gostinskih delavcev še toliko bolj izrazit,« dodajajo. V sindikatu tudi menijo, da imajo inšpektorji za delo premajhna pooblastila in da so sankcije, ki jih predpisujejo, neustrezne. Da bi izboljšali njihovo delo, pa je po njihovem zagotovo potrebna tudi kadrovska okrepitev IRSD, drugačna organizacija dela in spremenjene prioritete ter višje globe.

Menijo, da se delodajalci inšpekcijskega nadzora ravno zaradi neustreznih sankcij tudi ne bojijo. »Menimo, da bi ob ugotovljenih kršitvah, še posebej ob ponavljajočih , morale veljati bistveno višje globe. V gostinstvu je velik problem tudi ‘urejen delovni čas’, ki spada med temeljne delavske pravice, se pa nenehno pojavljajo kršitve, predvsem pri počitkih (prirejajo se urniki, evidence delovnega časa in podobno). In nadzori inšpektorjev bi morali biti predvsem v času turistične sezone nenehni. Tudi izkušnje s terena potrjujejo, da vse skupaj traja predolgo in da je preveč ‘odpustkov’ ali milih kazni za kršitelje.«

Odprava kršitev naj velja za vse

Tudi v Sindikatu komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) so v preteklosti, kot so nam povedali, pri svojem delu precej pozornosti namenili tudi reševanju oziroma odpravljanju kršitev s pomočjo inšpektorata za delo. »Vendar pa so bile vse te naše aktivnosti nekakšno razočaranje, saj nismo uspeli doseči premikov, ki smo si jih želeli.« To so ponazorili tudi s konkretnim primerom: »Delavec se je oglasil v sindikalni pisarni, ugotovili smo, da ima napačno obračunan dodatek na skupno delovno dobo. Na inšpektorat za delo je romala prijava, inšpektorjeve ugotovitve so potrdile napačen obračun dodatka za delovno dobo. Napako je delodajalec odpravil, ampak le delavcu, na katerega se je prijava nanašala. Še naprej pa je omenjeni dodatek vsem preostalim delavkam in delavcem obračunan nepravilno. Zato smo v SKVNS na ZSSS že podali pobudo, da bi bilo nujno spremeniti zakonodajo, ki se nanaša na to področje, in sicer tako, da če inšpekcija odkrije določeno napako, jo mora delodajalec odpraviti za vse delavke in delavce. Ne pa tako, kot je to zdaj, ko mora vsak delavec posebej vlagati svoje pravno sredstvo.«

V SKVNS tako podpirajo vsa prizadevanja ZSSS na področju izboljšanja delovanja inšpektorata za delo, obenem pa predlagajo pregled potencialnih sprememb in dopolnitev zakonodaje, s katerimi bi denimo IRSD med drugim dodelili več pristojnosti. Razmišljajo tudi o tem, da bi do sprememb na bolje prišli še s kakšno zakonodajno pobudo, ki bi jo vložili v državni svet, kjer ima ZSSS tri predstavnike.

Šele, ko zmanjka drugih orodij

Izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) Mateja Gerečnik pravi, da uporabi institut prijave na inšpektorat predvsem takrat, ko ji zmanjka drugih možnosti in orodij pri prepričevanju delodajalcev, da je treba določeno nepravilnost odpraviti. »Redko podamo prijavo ali gremo po mnenje na IRSD, preden ne izčrpamo drugih možnosti. Velikokrat se zgodi, in sama tudi tako svetujem svojim kolegom, da se v prvi fazi ne odločimo za prijavo, temveč inšpektorat zaprosimo za mnenje o posameznem primeru. To pa pogosto že zadošča kot argument, s katerim lahko delodajalca ‘prepričamo’, da je določeno zadevo treba spremeniti.« Čakanje na odziv inšpektorata na poizvedbe sicer po njenih besedah traja dolgo, kar ima za posledico znane inšpektoratove kadrovske podhranjenosti. »Hitri niso. Na odziv čakamo tudi mesec dni ali več. V določenih primerih gremo sicer takoj na inšpekcijo. Nepravilen obračun plač mogoče ni tako akuten, kot so na primer neustrezni delovni pogoji, ki lahko ogrozijo delavčevo zdravje.«

Pri podajanju samih prijav ima naša sogovornica navado, da najprej na inšpektoratu za delo poišče in pokliče pristojno osebo – s kar nekaj inšpektorji za delo ima tudi kontakt –, se predstavi, pove, zakaj kliče, opiše težavo, razkrije, za katero podjetje gre … Zraven pa napove, da bo poslala tudi uradno, pisno prijavo, se nato usede za računalnik in zapiše tisto, kar je na IRSD sporočila že po telefonu. »Vedno sporočim inšpektoratu tudi, da želim, da me obvestijo o tem, kako bo obravnava primera zaključena. Zmeraj pa tudi jasno povem, da mi ne gre za to, da izrečejo kazen, ampak za to, da je določena zadeva, nepravilnost, kršitev odpravljena. Poznamo namreč delodajalce, ki dobro preračunajo vse skupaj in jim je ceneje plačati kazen kot pa odpraviti kršitev.«

Pred težko nalogo

S strokovnostjo inšpektorjev za delo pa ima različne izkušnje. »Zgodi se tudi, da se, preden gredo na teren, nekateri posvetujejo s sindikatom, nas pokličejo, z dodatnimi vprašanji še bolj natančno preverijo primer … Spet kakšni drugi pa zavzamejo tako držo, kot da sami vse vedo, kar pa praviloma pomeni tudi slabše ugotovitve in rezultate.« Naša sogovornica poudari, da je imela tudi nekaj slabih izkušenj oziroma občutek nekakšnega zavlačevanja, ko so si na IRSD podajali določene primere ter »ugotavljali«, kdo je zanje krajevno pristojen, in sicer v primeru, ko določeno podjetje deluje v več slovenskih regijah. »Včasih imam še občutek, pri podjetjih s slovenskimi lastniki, do katerih tudi kot sindikat težko pridemo in se denimo dogovorimo za odpravo nepravilnosti, da se jih tudi na inšpektoratu enostavno ne upajo lotiti oziroma da jih imajo na nek način v šahu, kdo ve s čim. Dobila sem občutek, da je zadaj določen strah in da jih rajši pustijo pri miru, si ‘podajajo’ pristojnosti ipd. In to kljub temu, da gre za konkretne primere in nepravilnosti, podprte z dokumentacijo.«

Sindikalistka pravi, da se zaveda, da imajo, kakorkoli obračamo, inšpektorji za delo težko nalogo. »Poznati specifike vsakega zavoda, podjetja, panoge … je zahtevno. Eno je na primer zakonodaja, drugo pa tisto, kar se dejansko dogaja v firmah. Dobro je imeti v mislih, da je na strani inšpektorata nekdo, ki ima omejeno količino znanja. Razumljivo je, da en delovni inšpektor ne more poznati specifike vsake panoge, predvsem pa ne vsake firme, že zato, ker je veliko podjetniških kolektivnih pogodb, internih aktov in podobno.« Zato po njenem mnenju verjetno ne bi bilo slabo, če bi se sindikati in inšpektorat za delo sestali na primer dvakrat letno, denimo na ravni regije, in drug drugega informirali o svojih opažanjih, ugotovitvah, izmenjevali poglede in znanje. To bi bilo zelo koristno tudi za sam inšpektorat, izpostavi.
Kar se tiče primernosti sankcij oziroma kazni za različne kršitelje, pa je Mateja Gerečnik zagovornica dialoga in se ji nikoli ni zdelo smiselno, da se nekoga kaznuje zgolj zaradi kazni same. »Ker če bo nekdo samo kaznovan, pa bo še naprej slab gospodar, nismo naredili nič dobrega. Fokus mora biti na tistih, ki so oškodovani zaradi delovanja nekoga drugega. Nisem prepričana, da bi to z morebitnimi visokimi kaznimi preprečili. Vem pa tudi, da marsikateri delodajalec, ki krši določeno stvar, v dobri veri misli, da dela prav. Tistemu, ki nekaj krši namenoma, pa je za kazen praviloma vseeno,« razmišlja. »Moj pristop je tak, da najprej poskušam z dogovorom, in če se ne moremo zmeniti, potem podam prijavo na inšpektorat, saj je to institucija, ki se s tem ukvarja, poleg tega pa je to tudi moja naloga. Tudi na inšpektoratu velikokrat rečem: prepričajte jih, da bodo odpravili nepravilnost, izdajte jim ureditveno odločbo, dajte jim rok, da zadevo uredijo, in potem to tudi preverite. To bom pri tistih, ki so me na kršitev najprej opozorili, storila tudi sama. In če so nepravilnost odpravili, kazen zaradi mene ni potrebna. Človek, ki je kaznovan, se namreč pogosto avtomatično upira, se želi maščevati, potem pa vedno leti po šibkejših, kar ni prav.«

Več in bolje

Kadar v Sindikatu delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) zaznajo kakšno konkretno kršitev, jo, kot nam je povedala generalna sekretarka sindikata Saška Kiara Kumer, praviloma skupaj s službo pravne pomoči ZSSS najprej pregledajo, predebatirajo ter nato zberejo gradivo in pripravijo prijavo. »V preteklosti smo imeli dobre izkušnje tudi s postopki mediacije, ki so potekali v okviru posebnega projekta inšpektorata za delo, za katerega ocenjujemo, da je dobro funkcioniral. Bilo je namreč omogočeno, da delodajalec reši določeno zadevo, ne da bi mu grozila kazen. Predvsem na področju cestnega tovornega prometa smo izpeljali nekaj uspešnih mediacijskih postopkov. In po mojem mnenju bi moralo na IRSD delovati stalno telo, ki bi se na tak način ukvarjalo z mediacijo ter vse skupaj še razširilo in okrepilo.« Največ prijav na inšpektorat v SDPZ podajo prav v okviru panoge cestnega tovornega prometa. Pri tem pa se soočajo s težavami v smislu, da če ni odmerjenega interdisciplinarnega pregleda, inšpektorji zelo težko ugotovijo kršitev. To pa pomeni, da bi morale skupaj delovati davčna in prometna inšpekcija ter inšpekcija dela. »Delovna inšpekcija ima denimo pri ugotavljanju kršitev znotraj cestnega tovornega prometa težave že pri branju tahografa, zraven pa velja nekoliko specialna zakonodaja, kar se tiče odmorov in počitkov. Zato ocenjujem, da so na IRSD, tudi če se potrudijo, sami zelo težko široko usposobljeni za tovrstne preglede, poleg tega pa imajo različne inšpekcije tudi omejene pristojnosti,« razloži Saška Kiara Kumer. »Obstajajo sicer določene koordinirane akcije, ampak glede na to, v kakšnem stanju je tovorni promet, jih je absolutno premalo. Tudi sami delodajalci pravijo, da je zanje ugodneje vsake toliko plačati kakšno kazen, kot pa držati se vseh predpisov,« razkrije in doda: »Nujno bi torej morali imeti več skupnih ciljnih pregledov, če želimo, da se bodo razmere kdaj izboljšale. Sploh zdaj, ko se uveljavljajo določene evropske direktive iz paketa mobilnosti, ki se nanašajo tudi na delovni čas, odmore in počitke.«

Poklicno zavarovanje kot rakava rana

V SDPZ želijo inšpektoratu za delo pri pregledih seveda pomagati, saj se zavedajo, da jim več podatkov in natančnih informacij, ki jih lahko dobijo od sindikata, olajša inšpekcijski nadzor. »Tudi v preteklosti smo se z inšpektoratom že dogovorili za različne preglede in šli v akcijo. Težava je v tem, da ni rezultatov, ki bi jih želeli in pričakovali. Ena rakava rana je poklicno zavarovanje za voznike v cestnem tovornem prometu, kjer smo potrebovali leta, da smo sploh dokazali inšpektoratu, da je po zakonu pristojen, da pregleduje omenjeno področje,« izpostavi sogovornica. »Pred sabo imam prijavo, ki smo jo s tem v zvezi na inšpektorat za delo podali septembra 2020, pa še vedno ni rešena. Imeli smo nič koliko sestankov, večkrat smo pozvali k temu, da je zadevo treba rešiti. Trenutno imamo informacijo z njihove strani, da se glede načina in obsega pregleda ne strinjata prva in druga stopnja, torej IRSD in ministrstvo za delo. Mi pa vmes čakamo, že štiri leta vztrajamo in težimo, da se stvar reši. To, da se toliko časa pogovarjamo o eni prijavi, pa je tudi absurd. Tukaj imamo z inšpektoratom za delo res slabo izkušnjo.« Pri tem lahko dodamo, da bo sindikatu pri urejanju omenjenega področja, poklicnega zavarovanja za voznike v cestnem tovornem prometu, v pomoč tudi nedavna sodba vrhovnega sodišča, o kateri bomo v Delavski enotnosti še pisali.

Specializacija in interdisciplinarnost

Kako pa bi bilo po mnenju generalne sekretarke SDPZ treba okrepiti delovanje inšpektorata za delo? Kaj bi veljalo storiti? »Menim, da bi bilo zelo koristno, da bi se inšpekcija specializirala, da ne bi bili toliko regionalno omejeni, ampak da bi bili bolj specializirani po različnih področjih; tudi zato, ker bo v prihodnosti še več prekrškov, ki se bodo nanašali samo na voznike v cestnem tovornem prometu in na njihovo specialno zakonodajo. Zato bi morali obstajati interdisciplinarni timi, specializirani za različna področja,« odgovarja.

Večno vprašanje je tudi, ali so kazni, sankcije, ki jih IRSD lahko izreče, primerne oziroma ustrezne. »Ne vidim smisla v tem, da določena obveznost ne bi imela tudi svojega prekrškovnega dela. Ima pa vsaka kazen več funkcij, ena je na primer kaznovalna, druga pa odvračalna. Sankcija pa najbolj odvrača takrat, ko je dovolj huda in ko obstaja določen strah pred njo,« meni sogovornica. »Moje prepričanje je, da globe zajamejo zelo ozek krog ljudi, pa še to potem človek naredi kalkulacijo, kaj se mu bolj splača, kršitev ali potencialna globa. Po mojem mnenju bi bilo dovolj, da bi imel inšpektorat pristojnost določenega delodajalca dejansko sankcionirati v smislu prepovedi opravljanja dejavnosti. V primerih, ko je pač kršitev zelo huda. Če bi na primer v tovornem prometu enemu poslovnemu subjektu prepovedali poslovanje, bi se tudi drugi zelo hitro spravili v red. Pa bi bilo to bolj učinkovito, tako stroškovno kot časovno, kot potencialne globe.«

Pri drugih dejavnostih, s katerimi se v SDPZ ukvarjajo, poleg cestnega tovornega prometa, zadnje čase veliko opozarjajo na varnost in zdravje pri delu ter prijavljajo kršitve v zvezi s tem. A po njihovih izkušnjah tudi pri tem dolgo traja, da pride do odziva inšpektorata. »Realno gledano vsaka stvar dolgo traja, dajemo pa sicer tudi priporočila, kdaj je dobro narediti pregled; tudi inšpekciji svetujemo, pojdite takrat, ko je špica, ali pa pojdite, ko je konec delovnega dne. Včasih sicer temu sledijo, včasih ne. V zadnjem času smo podali tudi nekaj prijav glede kršitev delovnega časa,« še pove Saška Kiara Kumer. In za konec doda, da bi delovnih inšpektorjev seveda moralo biti več, a da to spet ne more biti izgovor za vse. Sogovornica bi tudi okrepila mediacijski oddelek, ga vzpostavila za stalno, poskrbela za specializacijo inšpektoratovih ekip in se osredotočila na timsko delo.

Problematičen počasen odziv

V Sindikatu kulture in narave Slovenije – Glosa so po besedah njihovega predsednika Mitje Šuštarja zelo razočarani nad počasnim odzivom inšpektorata pri prijavljanju različnih nepravilnosti oziroma kršitev. »Ne pravim, da se ne odzivajo, ampak da se odzivajo zelo počasi. Res pa je, da včasih tudi kaj naredijo, koga kaznujejo … Seveda tudi kaj pametnega napišejo zraven, kar nam je kdaj tudi že koristilo, dajejo usmeritve, kako mora delodajalec zadevo sanirati … In moram reči, da je v praksi, sem ter tja, že tudi kdaj uspelo, da je delavec dobil svoje, delodajalec pa se je moral nekako pokesati, v narekovajih seveda, in zadevo urediti.« Po mnenju sogovornika je to konec koncev tudi smisel inšpektoratovega dela. »Ne da zgolj kaznuje, ampak da nekako opozori, da se zadeve popravijo. Ker sama kazen, kot vemo, ne gre delavcu v žep, temveč v proračun. Verjamem, da je potrebno tudi sankcioniranje, ampak bolje bi bilo, da bi še več dali na preventivo. Pa da bi bilo inšpektorjev več, da bi redno opozarjali in potem seveda tudi izrekli ustrezne ukrepe. Če pa so stvari tako hude, da delodajalec noče doumeti, da krši predpise, ga pa zelo radi tudi prijavimo. Marsikatera prijava je šla iz krovnega sindikata, zlasti pa gredo prijave, ko gre za konkretne zadeve, iz naše službe pravne pomoči, pri čemer moram pohvaliti kolegice Kristino Gomboc Nikolić, Mašo Gregorčič, Renato Potočnik, pa tudi druge pravnike in sekretarje, ki se s tem ukvarjajo. Pohvaliti moram tudi naše območne organizacije, redno prijavljajo kršitve na inšpektorat, slednji pa se nanje tudi odzove.«

Več negativnih izkušenj

Prijave pa so lahko, nadaljuje Šuštar, anonimne ali javne. »Kaj je slabost anonimnih prijav? Po zakonu o inšpekcijskem nadzoru je treba zahtevati, da te inšpektor obvesti o sprejetih ukrepih in o tem, kaj namerava narediti. Če je zadeva anonimna, pa tega ni mogoče zahtevati. Tako da v našem sindikatu podajamo obe vrsti prijav, anonimne in javne. Kako pa sodelujemo z inšpektoratom? Mi konkretno ne. Imeli smo kdaj kakšen sestanek, a so nas tudi že zelo razočarali,« je jasen sindikalist. »Nekoč je šlo za očiten primer ponavljajočega se mobinga, ko je človek od Poncija do Pilata vlagal različne zahteve, delodajalec pa ni opravil svojega dela. Zato delavcu ni preostalo drugega, kot da je šla od mene osebno prijava na inšpektorat za delo, zahtevali pa smo tudi sestanek z njimi … Udeležil se ga je tudi ta, ki je bil mobingiran, na inšpektoratu pa niso storili nič, govorili so v prazno,« nam zaupa grenko izkušnjo. »Tako da načeloma slabo sodelujemo, pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zaradi naših negativnih izkušenj in ker vem, da je klasičen izgovor, da je inšpektorjev premalo. Saj ni pametnega odziva, treba je prositi in prositi, pa se nič ne zgodi. Poleg tega delovni inšpektorji še zdaleč niso vsevedi,« nalije čistega vina. »Moram povedati, da je tudi njihovo znanje zelo končno. Marsikateri inšpektor pojma nima. Marsikaterega moramo mi podučiti in povedati, kako naprej. Imamo torej dokaj mešane občutke, prej bi rekel negativne kot pozitivne. Seveda razumem, da jih je premalo in da so preobremenjeni. Ampak ko se človek postavi v vlogo delavca, prijavitelja, sindikata – a je to dober izgovor? Seveda ni, kaj se to pravi. To pač ni naš problem. Tudi inšpektorji bi torej morali in mogli biti boljši.«

Vzroki za kršitve, ki jih v Sindikatu Glosa nato prijavljajo na inšpektorat, so po Šuštarjevih besedah večinoma neurejen delovni čas, počitki, odmori, neurejen počitek med dvema delovnima dnevoma in podobno. Občasno imajo probleme tudi z izplačevanjem določenih dodatkov k plači. So pa tudi primeri mobinga in šikaniranja, kjer pa imajo v sindikatu, kot je nedvoumen sogovornik, porazne izkušnje z inšpektoratom; ta ne naredi tega, kar bi moral, tako da dobi človek občutek, kot da se problematike sploh noče lotiti.

Kadrovska in strokovna podhranjenost

Kaj potem storiti, da bi inšpektorat okrepili ter izboljšali njegovo delovanje? Menim, da bi inšpektorat kot tak deloval razmeroma dobro, če ne bi bil tako počasen, pa neizrazit v smislu učinkovitih sankcij, odgovarja Šuštar. Pa smo spet tam, kadrovska in žal tudi strokovna podhranjenost, poudari. »Vse to je povezano z denarjem. Po mojem ni veliko interesentov za tako delo, saj je slabo plačano. Na splošno pa menim, da bi delovanje inšpektorata moralo biti bolj učinkovito, hitrejše, zlasti pa v korist delavstva. Hudo mi je, ko izvem, in to ni bilo malokrat, da inšpektor ni nič naredil, da je rekel, kar pojdite v tožbo, naj sodišče razsodi in tako naprej … To me zelo prizadene. Zato trdim, da bi inšpektor s svojo avtoriteto mogel in moral narediti več in bolje v smeri zaščite ter udejanjanja delavskih pravic.« Obenem meni, da so predpisi v naši državi razmeroma ustrezni. »Že če pogledamo samo zakon o delovnih razmerjih, ugotovimo, da podlaga za izrekanje glob obstaja. Vprašanje pa je, v kako veliki meri svoja pooblastila inšpektorji tudi udejanjajo oziroma izvajajo.« Kar se tiče izkušenj s terena, so bili v Sindikatu Glosa večkrat seznanjeni s tem, da so inšpektorji komu izrekli opomin, izdali ureditveno odločbo, in da ni nujno, da kršitelja takoj udarijo po žepu. To je po mnenju sogovornika včasih smiselno, saj je bolj kot kazen pomembno, da pride delavec oziroma delavka do svoje pravice, spet drugič pa je lahko slabo. »Delodajalci namreč pogosto razumejo samo, če jih udariš po žepu, razumejo logiko sile, ne pa sile logike. Sicer pa ne gre samo za specialno prevencijo pri konkretnem primeru, temveč je pomembna tudi generalna prevencija, zgled, opomin in spomin drugim. Sankcije so torej že ustrezne, vprašanje pa je, kako jih v praksi izvajajo.«

Ljudje prakse, ne samo črke

Kot pravi Šuštar, bi delovni inšpektorji ter inšpektorice res morali biti ekstremno vrhunski strokovnjaki, tudi ljudje prakse, ne samo črke. A kdo bo opravljal to delo, če je premalo plačano, pa še preobremenjeni so, se vpraša v isti sapi. »Če hočemo to izboljšati, mora veliko storiti predvsem država. Inšpektorat za delo je namreč ena njenih najpomembnejših služb, ki obenem pomeni veliko garancijo za pravično in pravilno izvrševanje različnih predpisov. Kakorkoli gledamo, je delavec oziroma delavka pač šibkejša stran. Saj mu sindikati pomagamo, če je član, glede tega ni dileme, a inšpektor ima velika pooblastila in lahko ugotovi različne nepravilnosti. Inšpektorji si namreč premalo upajo, ali pa tudi nočejo, saj se včasih vprašaš, zakaj ni tega naredil, četudi bi mogel in moral … Treba je omeniti tudi drugačno organizacijo dela inšpektorata, toda ta ti bolj malo pomaga, če, kot rečeno, nimaš dovolj usposobljenih inšpektorjev. Rešitev je torej kadrovska in strokovna okrepitev inšpektorata.«

Po sogovornikovih izkušnjah se delodajalci inšpekcijskega nadzora tudi nič ne bojijo, še posebej, kot pravi, če jim inšpektor izreče samo opomin in jih ne udari po žepu. »Bojim se, da je vse prevečkrat inšpektorat za delo brezzobi tiger, pa še enkrat ponovim, da ni namen samo kaznovanje, kazen naj bo posledica kršitve. Namen je, da se zagotovi varno, zdravo, spoštljivo delovno okolje, da bo delavec pošteno plačan za svoje prizadevno delo in tako naprej. In k temu morajo prispevati tudi inšpektorji.« Za konec se še enkrat dotakne njihove počasnosti: »Še enkrat naj povem, da so prepočasni, človek, delavec, delavka trpi, nima urejenega delovnega časa, nima varnega delovnega okolja, dela prek svojih zmožnosti, izgoreva … inšpektor pa več mesecev ne naredi nič.«

Nujna boljša operativnost

»V našem sindikatu se z vodstvom inšpektorata načeloma redno srečujemo, tudi z aktualnim vodstvom smo se, pri tem pa izpostavimo naša pričakovanja, želje, težave v dejavnosti …,« pove generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) Ladi Rožič. »Sestanki so čisto konstruktivni, mislim pa, da so na IRSD ujetniki svoje administracije. Potrebovali bi več inšpektorjev, izboljšati pa bi bilo treba tudi njihovo operativnost, da bi se hitreje zganili. Mi imamo težave predvsem s tem, kdaj odreagirajo.« V SDTS sicer še pravijo, da je glavni problem, zaradi katerega v dejavnosti prihaja do kršitev, delovni čas, veliko težav pa imajo tudi z varnostjo in zdravjem pri delu. Novi pravilnik o ročnem premeščanju bremen bo namreč začel veljati 1. avgusta letos, zato se z inšpektoratom trenutno dogovarjajo, na kakšen način urediti, da bi imela do omenjenega datuma vsa podjetja urejeno novo oceno tveganja. »Na splošno pa pogrešamo, kot rečeno, večjo operativnost inšpektorata. Želeli bi, da bi šli inšpektorji na teren takoj, saj ljudje pritiskajo na nas, mi na te nesrečne inšpektorje, pa nastane začarani krog,« pravi Rožič. Za konec še doda: »Osebno mislim, da se inšpektorji premalo poslužujejo sankcij in izdajanja glob. Vsaj v trgovini so tako ekstremni dobički, da bi tudi kazenske sankcije morale biti temu primerne.«

Več bolje usposobljenih

»Zmeraj ena in ista zgodba. Inšpektorjev za delo je premalo, morda imajo tudi nekoliko premalo pooblastil, bojda je tudi stroka problem, seveda pa je to povezano tudi s plačami,« pove Oskar Komac, sekretar Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije (SGDG). V sindikatu seveda tudi podajajo prijave na inšpektorat. Problem pa je, kot poudari sogovornik, da na IRSD niso dolžni poročati o ugotovitvah v postopku, zato lahko prijavitelj ostane brez informacij o tem, kaj se dogaja. »Sicer gre za informacije javnega značaja, tako da je vpogled mogoč, a do njega ne pride avtomatično, kot bi bilo dobro.« Po mnenju sindikalista je težava tudi v tem, da je svet čedalje bolj globaliziran in povezan, mednarodno sodelovanje inšpekcij dela pa tega po njegovih besedah ne dohaja. »Že znotraj Evrope je pri tem problem, kaj šele pri delavcih, ki prihajajo iz t. i. tretjih držav. In teh bo vedno več.« Ne moremo reči, da se inšpektorat ne odziva na prijave kršitev, a da bi izboljšali njihovo delo, bi moralo biti več delovnih inšpektorjev, ki bi morali biti bolje usposobljeni, še sklene Komac.

Grožnja nemalokrat zaleže

»V našem sindikatu načeloma ne prijavljamo veliko kršitev, razen ob kakšnih izrednih primerih. V glavnem uspevamo rešiti zadeve prej, s pogovorom. Ali pa je dovolj, da z inšpekcijo bolj ali manj samo zagrozimo,« pravi Boris Franjkovič, generalni sekretar Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI). »V podjetjih, v katerih imamo članstvo, na primer v večjih sistemih, kakšnih groznih kršitev niti ne zaznavamo, je pa drugo vprašanje, kako je s tujimi delavci. Velik izziv je, kako pristopiti do njih in jih sploh pripraviti do tega, da nam povedo, kaj se jim dogaja; predvsem gre za jezikovno bariero.« Po sindikalistovem mnenju sicer v inšpektoratu svojega dela ne opravijo tako, kot bi bilo treba. »Enostavno tudi način ali pa sistem po mojem mnenju ni takšen, da bi vedno prinesel konkretne rezultate. Pri globah si na primer delodajalec izračuna, kaj se mu bolj splača, plačati globo ali nadaljevati kršitev. Naravnost smešni pa so tudi najavljeni inšpekcijski pregledi, medtem ko je nenajavljenih premalo.«

Bolje doseči osnovni namen

V Svobodnem sindikatu Slovenije (SSS) z inšpektoratom za delo ne sodelujejo, vsaj ne v običajnem smislu besede »sodelovanje«. Saj gre za nadzorno-sankcijski državni organ, na katerega se skupaj s kolegi sindikalisti obrnemo, ko je potreben njihov represivno-nadzorni poseg, je povedal predsednik sindikata Mirsad Begić in dodal: »Težko je reči, da je IRSD kaj prida ‘odziven’ v polnem pomenu te besede, saj bi prava odzivnost IRSD pomenila, da bi oni delavstvo in predstavnike delavstva sami poiskali, ko bi potrebovali informacije v postopkih, ki bi jih na primer tudi sami sprožili oziroma vodili na lastno pobudo. Da bi IRSD oziroma njegovo uslužbenstvo kdaj storila kaj takega, nimam informacij. Zagotovo bi morala naša država – Republika Slovenija – kvantitativno in kvalitativno okrepiti IRSD, tako glede števila organizacijskih enot, števila uslužbencev, pa tudi s pristojnostmi, s smiselnim uravnoteženjem ukrepov oziroma z obtežitvijo sankcijske moči, z bolj jasnimi in pogostimi ter poglobljenimi posegi. Potrebna pa bi bila tudi spodbuda k bolj samoiniciativnemu delovanju IRSD. Mogoče bi nam na ta način uspelo bolje doseči osnovni smoter IRSD: vsestransko izboljšanje razmer v svetu dela, v prvi vrsti za delavke in delavce, ki proklamirano veljajo za šibkejšo stran v tej sferi družbeno-ekonomskega življenja.«

Zbral Gregor Inkret

Izboljšave so nujne

O tem, kako izboljšati ter okrepiti delovanje inšpektorata za delo in kaj v zvezi s prijavljanjem kršitev pravijo izkušnje s terena, smo povprašali tudi izvršnega sekretarja ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog Andreja Zorka ter pobarali Službo pravne pomoči na Osrednjeslovenski območni organizaciji ZSSS.

Na kaj običajni ljudje, delavke in delavci, najprej pomislijo ob besedni zvezi inšpektorat za delo, se je najprej vprašal Andrej Zorko. In takoj dodal, da bo velika večina najprej pomislila na korupcijo in na »zlizanost« z delodajalci, kar seveda kaže na to, da ljudje inšpektoratu za delo kot nadzornemu organu ne zaupajo. To pa je po njegovem nekaj, kar bi sam inšpektorat ter državo moralo skrbeti. »V preteklosti smo slabo delo delovnih inšpektorjev na terenu, njihovo neodzivnost in počasnost, povezovali predvsem s pomanjkanjem samih inšpektorjev. To je glede na število pravnih subjektov, ki jih lahko nadzorujejo, in glede na to, koliko imamo delovnih inšpektorjev, seveda razumljivo, saj jih je premalo. Vendar pa število inšpektorjev ne sme biti izgovor za to, da pade zaupanje v delo inšpektorata. Tisto, kar pogrešam v tem trenutku, je, da bi ministrstvo za delo skupaj s pristojnimi na IRSD dejansko oblikovalo nekakšen akcijski plan, kako okrepiti zaupanje v delo inšpektorata. Menim tudi, da mora inšpektorat v prvi vrsti spremeniti način svojega delovanja, predvsem način dela inšpektorjev na terenu, kar verjetno tudi pomeni določene zakonske spremembe.«

Sprememba načina dela je po Zorkovem mnenju nujna tudi zato, da bi lahko začel inšpektorat opravljati svojo vlogo, in sicer tako, kot jo razumejo delavke in delavci. »Gre za to, da bi inšpektorat za delo moral opravljati več nenapovedanih nadzorov. Nenapovedanih v smislu, da pride v podjetje, se usede za mizo in, če karikiram, ne gre iz podjetja prej, dokler ne dobi vse dokumentacije. Sistem, v katerem inšpektorat za delo obvesti, da bo prišel na določen dan na inšpekcijski pregled, seveda daje delodajalcu možnost, da dokumentacijo vnaprej pripravi in ‘uredi’.« To pa po sogovornikovem mnenju tudi vodi do prepričanja delavk in delavcev, da je vse skupaj nastavljeno tako, da bi inšpekcija dela odkrila čim manj kršitev. »To je torej nekaj, kar bi inšpektorat za delo moral spremeniti. Več nenapovedanih pregledov, takoj zahtevati dokumentacijo, če ta slučajno ni na voljo, ustrezne sankcije in podobno. To bi verjetno precej bolj povečalo tudi ugled inšpektorata za delo v sami družbi.«

Ko govorimo o drugačnem načinu dela inšpektorata, Zorko pripomni, da je nerazumljivo, da sindikat kot prijavitelj, kot vlagatelj prijave na inšpektorat za delo, ni stranka v postopku, torej da ga o postopku ne obveščajo ter niti ne zaslišijo. »In to niti v primeru, ko je prijava javna. Inšpektorat za delo ne dostopa do podpisnika prijave, niti se z njim ne pogovori, da bi mu morda lahko podrobneje pojasnil, kaj se dejansko dogaja. Pri tem sicer velja ločiti fazo prijave kršitve na inšpektorat, ko na IRSD sicer poslušajo predstavnike sindikata, a ko začnejo raziskovati samo kršitev, ugotavljamo, da ne opravijo razgovora s prijaviteljem, ki bi lahko podrobneje odgovoril na morebitne dileme, pogledal delodajalčeve dokumente … To je zlasti vidno na področju delovnega časa. Treba bi bilo torej korenito spremeniti način dela inšpektorata.« Druga pomembna stvar je, nadaljuje Zorko, večje število zapažanj na terenu, ko bi lahko inšpekcijski nadzor trajal tudi dalj časa, govorimo o t. i. skritem inšpekcijskem nadzoru, ko bi inšpektor na terenu ugotavljal, kaj se dejansko dogaja in potem tudi preveril, ali stanje ustreza uradnim knjigam, listinam, dokumentom ipd. »Menim tudi, da bi inšpektorji morali imeti precej več pristojnosti v smislu večje svobode pri presoji, ali je določena kršitev izkazana ali ne, pogosteje pa bi morali vlagati tudi kazenske ovadbe. Trenutno pa se zdi, da odreagirajo s kazensko ovadbo predvsem takrat, ko gre za medijsko odmeven primer.«

Inšpektorat ni svetovalni organ

Zorko poudari tudi, da IRSD ni svetovalni organ; seveda lahko svetuje, ampak primarno je njegova vloga nadzorne ter tudi kaznovalne narave. In to kljub temu, da se je v preteklosti kakšno vodstvo bolj osredotočilo na njegovo posvetovalno vlogo. Sogovornik omeni tudi uvedbo t. i. strokovnih pomočnikov, ki jih predvideva zakon o inšpekciji dela, ki bi lahko imeli določena pooblastila, sicer ne v smislu kaznovanja ali pa izdajanja odločb, ampak na primer pri pripravi, pregledu dokumentacije in podobno. Tudi tukaj naj bi po sogovornikovem mnenju IRSD imel nekaj manevrskega prostora za izboljšanje kakovosti svojega dela.

Izvršni sekretar ZSSS pa omeni še eno pomenljivo podrobnost: »Ugotavljam tudi, da obstajajo razlike pri ugotavljanju kršitve, in sicer glede na velikost ter glede na lastniško strukturo delodajalca. To denimo pomeni, da inšpektorat v podjetjih, v katerih ima država svoj delež, niti ni pomembno kakšen, pogosto ne ugotovi kršitev, čeprav vemo, da obstajajo.« V nekaterih podjetjih, ki sodelujejo z močnimi odvetniškimi družbami, ali pa kjer je (so)lastnik država, ne ugotavljajo kršitev oziroma so ti pregledi zelo površni, premalo strogi mogoče, še poudari sogovornik. »Ugotavljamo, da precej hitreje kaznujejo manjša podjetja, verjetno z namenom za to, da si izboljšajo statistiko.«

Pri tem se človeku spet utrne večno vprašanje: kako (ne)ustrezne so globe oziroma na splošno sankcije, ki jih ima na voljo za izrekanje inšpektorat za delo? »Kar se glob tiče, je res, da nekateri delodajalci tehtajo, kaj se jim bolj splača, ali naj tvegajo kršitev in upajo, da inšpektor ne bo prišel, ali pa potem pač plačajo globo. Taki primeri obstajajo. V Sloveniji velja predvsem politika finančnega sankcioniranja, ko je naložena denarna kazen tako pravni kot odgovorni osebi. Vendar pa imamo primere, denimo na področju zaposlovanja tujcev, kjer podjetja, ki želijo zaposliti nove tujce, teh ne smejo zaposliti v primeru, da so kršila zakonodajo. Tak sistem je precej bolj učinkovit. Nefinančna sankcija torej v tem primeru precej bolj zaleže, zato bi bilo treba razmisliti tudi v tej smeri, na primer, da umestimo nefinančne sankcije zraven finančnih, denimo prepoved opravljanja dejavnosti za določeno podjetje in podobno.«

Država pa nič?

Pri razmisleku o delovanju IRSD in o tem, kako ga (o)krepiti, človek ne more mimo vprašanja, kakšna je pri tem vloga države oziroma kaj vse bi ta morala storiti. Z drugimi besedami: če se pri delovanju inšpektorata z leti tako (pre)malo spremeni, očitno ni politične volje za kaj več? Stvar politične volje je v tem, kakšen zakonski okvir vzpostaviš, odgovarja Zorko. »Če bi se državi boljše in okrepljeno delovanje inšpektorata zdelo pomembno, bi morala najprej spremeniti zakonodajo. Da se to ne zgodi, kaže, da nam očitno v družbi spoštovanje temeljnih človekovih pravic, med katere seveda spadajo tudi delavske, ni prioriteta.«

Iz prakse

Kot rečeno, smo o tem, kaj v zvezi s prijavljanjem kršitev na IRSD pravijo izkušnje s terena, pobarali tudi Službo pravne pomoči na Osrednjeslovenski območni organizaciji ZSSS, kjer se naše sogovornice, pravnice Simona Mali, Tanja Krstova, Kristina Gomboc Nikolić in Maša Gregorčič, v okviru dejavnosti, ki jih pokrivajo, redno ukvarjajo s podajanjem prijav kršitev na inšpektorat.

Prijave na IRSD podam(o) v primerih kršitev oziroma ko odpovedo »notranje« poti mirnega/običajnega reševanja sporov na relaciji Služba pravne pomoči – delodajalec, sindikat pri delodajalcu – delodajalec, je najprej povedala Simona Mali in orisala tudi nekaj primerov kršitev: »Neizplačilo plače več kot dvakrat zaporedoma ali v obdobju zadnjih šestih mesecev ob zakonsko določenem roku; delodajalec delavki ni izdal pisnega obračuna do konca plačilnega dne, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavka upravičena na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi; delodajalec ni zagotovil varnosti in zdravja delavcev pri delu – ni napotil delavke na svoje stroške na predhodni zdravniški pregled, v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu; enostransko odrejanje letnega dopusta; dvojno evidentiranje ur; nevštevanje priprave na delo in zaključka dela v delovni čas; neizplačilo regresa v celoti in podobno.« Simona Mali pravi tudi, da osebno ni zadovoljna z odzivnostjo inšpektorata, saj članstvo poroča, da so nadzori pri delodajalcu napovedani, pripombe pa ima tudi glede izrečenih sankcij – po njenih izkušnjah je delodajalec večinoma le opozorjen. Občasno z IRSD sicer pokličejo za dodatne informacije pri posameznem primeru, vendar redko, še doda. »Po mojem mnenju ni vseeno, kdo odda prijavo, morda imam zgolj občutek, da je bolj ‘resna’ obravnava, če jo oddamo mi. V službi pravne pomoči oddamo konkretizirano prijavo (običajno želijo biti naši člani in članice anonimni) z dokazili, z opredelitvijo domnevne kršitve in navedbo pravnih podlag. V primerih kršitev zakona o varstvu in zdravju pri delu pa se mi zdi, da so na inšpektoratu bolj odzivni. Ko izvemo za kršitev, smo dolžni oddati prijavo,« še razloži sindikalistka. Po njenem bi bilo treba povečati število inšpektorjev za hitrejšo obravnavo postopkov, jim dodeliti več pristojnosti in nedvomno uvesti višje globe, saj trenutno te za delodajalce niso dovolj odvračilne.

Pomembne sistemske prijave

Pri odločitvi za vključitev IRSD v obravnavo individualnih primerov se glede na okoliščine zadeve odločamo različno, pa pove Tanja Krstova. »Pri kršitvah, ki so evidentne in jasne (na primer neizplačilo na plačilni dan 18. v mesecu, neizplačilo regresa), lahko zadostuje zgolj grožnja z inšpektoratom, kjer delodajalcu določimo izpolnitev obveznosti še isti dan. Če seveda ni izpolnitve, sledi prijava. Pri teh prijavah opažamo hitrejšo obravnavo na inšpektoratu, saj gre za jasnejše kršitve, pri kompleksnejših kršitvah (v zvezi z delovnim časom – vprašanja neenakomernega delovnega časa ali napačna izplačila plač ter nadomestil plač) pa je zadeva kompleksnejša. Opažamo, da četudi v prijavi v dovolj veliki meri opišemo problematiko in jo podkrepimo z listinsko dokumentacijo, je reakcija IRSD počasnejša in včasih veliko prepozna; zato se za tovrstne prijave odločamo redkeje in raje izberemo kakšno drugo pot – reševanje na sestankih pri delodajalcu, kjer je to mogoče, in podobno.« Tudi Tanja Krstova poudarja, da če je delavec član sindikata, so prijave, ki jih podajo strokovne službe, vsekakor bolj podrobne in natančnejše ter zato tudi bolj dobrodošle. »Navsezadnje sta član oziroma članica sindikata upravičena do pravnega svetovanja strokovnih služb, pri čemer je prijava na IRSD tudi lahko del svetovanja, s tem da že takoj pri sami prijavi presodimo, ali je smiselna ali pa se da problem rešiti tudi drugače.«

Kako pa sploh ustrezno podati prijavo na inšpektorat? »Učinkovita prijava naj vsebuje čim jasnejšo navedbo dejanskega stanja in konkretne kršitve, ki so podkrepljene z na primer urniki, mejli delodajalca itd. Seveda ni vsaka kršitev delodajalca že indic za prijavo na IRSD – svetujemo seveda kritičen premislek pri podaji prijav, s tem, da poskušamo zadeve najprej urediti v dialogu z delodajalcem, če je to seveda mogoče,« razloži Tanja Krstova. Pa se prijava na inšpektorat sploh »splača«? In kdaj oziroma v katerih primerih je bolje postopati kako drugače? »Sistemske prijave – prijave, s katerimi opozarjamo na sistemske kršitve, ki se pojavljajo pogosteje, je smiselno enotno nasloviti in zahtevati natančno obravnavo tudi na IRSD. Tega se ponavadi poslužujejo sindikati dejavnosti pri temah, ki so široke in zahtevajo ukrepanje tudi na sistemski ravni. Delodajalec, ki ima urejene zadeve, se prijav na IRSD ne boji in bo na prijavo pripravljen – vendar bo pri tem delodajalcu smiselno lažje doseči ureditev problematike že pred samo prijavo. Ni pa seveda prav, da inšpektorat nadzor napove – kot smo seznanjeni, to še vedno počne –, v tem času pa lahko delodajalec dokumentacijo ustrezno popravi in je sam nadzor nesmiseln,« tudi Tanja Krstova izpostavi znano težavo inšpektorata. Seveda se potem ni mogoče izogniti klasičnemu vprašanju – kaj storiti, da bi izboljšali delovanje inšpektorata? »Smiselno bi bilo ustrezno izobraževanje o določenih temah – včasih se nam zdi, da nekaterih institutov ne razumejo najbolje, pa čeprav bi to od inšpektorja pričakovali, tudi posameznih delovnih procesov ne poznajo zadosti, da bi lahko opravili ustrezen nadzor. Tudi same ureditvene odločbe pogosto ne zadostujejo.«

Več kot leto dni

Po izkušnjah Kristine Gomboc Nikolić je dolžina čakanja na ukrep inšpektorata za delo povezana s kompleksnostjo določene zadeve. Nekatere moje prijave na IRSD stojijo že več kot leto dni, tako pove. »Na IRSD se sicer obračam tudi za mnenje (če določba nima prekrškovne sankcije in je inšpektorat ne more obravnavati kot prijave), ki pa je v večini primerov samo povzemanje zakonskih določb brez jasnega stališča o konkretnem primeru. Če pa napišejo konkretno mnenje, delodajalci temu brez razprave sledijo in je zadeva hitro rešena. Enako je, če je ugotovljena kršitev – delodajalci jo odpravijo v roku.« Sogovornica kot pravnica v Službi pravne pomoči ZSSS pokriva tudi sindikate javnega sektorja, a pri prijavah, ki opozarjajo na sistemske kršitve, po lastnih besedah velikokrat trči ob zid: »Večkrat vlagam prijave, ki zadevajo sistemske rešitve ali interpretacije v javnem sektorju, a na IRSD ne dobim odgovorov. Napotujejo na ministrstva in podobno, kar je nesmiselno, saj je v javnem sektorju delodajalec država, medtem ko je edina alternativa sodišče.« Po izkušnjah sogovornice se delodajalci sicer bojijo inšpektorata, a v primeru, ko IRSD ne ugotovi kršitve, delodajalcu zrastejo krila in se vrata za kakršnokoli pogajanje o odpravi nepravilnosti zaprejo. »Potem ostane samo sodišče, če je to seveda možnost v določeni zadevi, ki pa lahko odloči drugače kot inšpektorat.«

O delovanju IRSD in prijavljanju kršitev ter različnih nepravilnosti smo povprašali tudi pravnico Mašo Gregorčič, ki pa nam je sporočila, da se prijav na inšpektorat poslužuje vse redkeje, saj po njenih izkušnjah žal ni učinka, ker vprašanja, ki so v pristojnosti IRSD, vse prepogosto ostajajo brez epiloga oziroma brez odgovorov. Tega se po njenem vedno pogosteje zavedajo tudi delodajalci.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

To besedilo je skupek različnih tekstov – Ena temeljnih institucij avtorja Matije Drmote, Kako podati prijavo na inšpektorat avtorja Mihe Poredoša, Različne zgodbe z nekaj skupnimi imenovalci in Izboljšave so nujne avtorja Gregorja Inkreta –, ki so bili najprej objavljeni v tematski številki z naslovom Inšpekcija dela (april 2024) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Inšpekcija dela pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:

Share