Spremembe zakona o javni rabi slovenščine kot predpis za večjo dobrobit slovenskega jezika? Sindikat Glosa ima svoje pripombe

27. 7. 2023

Pred kratkim je ministrstvo za kulturo vendarle objavilo težko pričakovano besedilo sprememb zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi predstavljal pomemben pritisk na izdelovalce digitalnih naprav in lastnike različnih spletnih platform, ki nasprotujejo prevodom v slovenščino, češ da jih k temu nič ne zavezuje. Na predlagane zakonske spremembe pa so se že odzvali tudi v Sindikatu kulture in narave Slovenije – Glosa.

Ministrstvo za kulturo je v prvi vrsti osvežilo sedanje zakonsko besedilo, ki je nastalo leta 2004, ko sta bila digitalna doba, v kateri živimo danes, in z njo povezan nesluten tehnološki razvoj, še v povojih. Prav tako pa naj takrat ne bi bilo mogoče slutiti, kako se bodo razni tehnološki giganti, kot sta na primer Apple in Netflix, danes izogibali prevodom svojih vsebin, operacijskih sistemov ipd. v slovenski jezik. Po mnenju nekaterih, tudi našega Sindikata Glosa, na kar so večkrat opozorili, naj bi bil sicer že zdaj veljavni zakon, čeprav zastarel, ustrezna podlaga za izrekanje kazni zoper kršitelje. A pristojna inšpektorata tega nista nikoli preverila, temveč sta prelagala odgovornost druga na drugega. Zdaj pa naj bi nova, zaostrena zakonska ureditev predstavljala pritisk na tehnološke velikane – ministrstvo se je večkrat sestalo na primer z družbo Apple –, ki torej v naboru jezikov za svoje naprave trenutno sicer nimajo slovenščine. Predlog novele med drugim na novo definira javno rabo slovenščine in jo umešča v digitalno okolje, opredeljeno pa je tudi, da morajo imeti operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v elektronskih napravah, ki so v prodaji v Sloveniji ali pa se ponujajo slovenskim potrošnikom, omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa.

Premalo odločni?

V Sindikatu Glosa so v prvem odzivu na predlagane spremembe najprej kritizirali hitenje ministrstva oziroma dejstvo, da je novela zakona v javni razpravi zgolj mesec dni, ponovili, da je zanje že zdaj veljavni zakon o javni rabi slovenščine dovolj dober, ter dodali, da bi se morali strokovnjaki vseh dejavnosti in poklicev ter zainteresirana javnost skrbno poglobiti v (javno) rabo slovenščine, ne le v okviru zakonodajnega predloga, marveč nasploh. O predlaganih spremembah pa niso štedili besede: »Žal nam je sestavljavcev besedila, ki so gotovo ravnali v dobri veri in opravili celovite strokovne in nepristranske raziskave, vendar so bili premalo odločni in – tako se zdi – pod nevidno roko cenzure. Nekateri ‘poznavalci’ omenjajo odzadnje politične in ekonomske težnje, od katerih imata Republika Slovenija in njeno prebivalstvo bore malo. Po kuloarjih se šušljá, da domala vsi vrhovni slovenski oblastniki in vplivneži tudi brez slovenskih menijev spretno rokujejo z vrhunskimi telefoni, računalniki, tablicami, pametnimi urami in drugimi izdelki najuglednejšega proizvajalca, imenovanega po sadežu, ki raste na jablani, zaradi česar ni pristne želje po učinkovitem udejanjanju – kot rečeno, docela ustreznega! – obstoječega zakona, oziroma da se mnogi bojijo, da bi v primeru ‘strožjega’ pristopa (beri: povsem normalne zahteve po omogočanju izbire slovenščine in uporabe slovenskega črkopisa na način, da bo funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih) multinacionalka slovenski trg zapustila. Strah je votel, zunaj pa ga nič ni, saj ima cvenk neizmerno slo po razmnoževanju, je kot podivjana voda, povsod pride, vse prekvási.« In četudi bi odšla … Slovenski jezik, bistveni del kulture, konstitutivni element državnosti in suverenosti, uradno priznan za jezik EU, ni naprodaj!, opozarjajo v sindikatu. »Poleg tega so tukaj še drugi tehnološki velikani, katerih dovršeni proizvodi že desetletja omogočajo in uporabljajo slovenščino v računalniških operacijskih sistemih in drugih orodjih, v vmesnikih in menijih elektronskih naprav v avtomobilih, v televizijskih programih, v pretočnih internetnih storitvah in podobno. Ne moremo se znebiti vtisa, da si nekateri predstavniki države ne želijo učinkovitega varstva slovenščine, ki je temelj narodove identitete in v brezpogojnem nacionalnem interesu. Neštetokrat smo opozorili, da morajo nadzorni organi in druge pristojne službe poskrbeti za dosledno izvrševanje aktualnega zakona, vključno s strogim sankcioniranjem kršiteljev. Do danes se ni zgodilo nič. Znova pozivamo k enormnemu povišanju glob. Konkreten udarec po žepu hitro strezni,« so neposredni.

Kljub temu, da je po mnenju sindikata že sedanji zakon uporabljiv in izvršljiv, so se tudi tehnično odzvali na novelo zakona oziroma več njenih konkretnih členov ter opozorili na nekaj pomanjkljivosti. Tako so med drugim izpostavili, da manjka opredelitev »zasebne rabe« slovenščine, pa da je treba jasno zapisati, da mora vsak, ki ponuja vsebine in storitve uporabnikom na območju Republike Slovenije, to početi v slovenščini, ne glede na svoj sedež ali naslov, prav tako pa so obregnili ob nedorečenost nekaterih pojmov v predlogu zakona, kar po njihovem vselej pušča prosto pot različnim razlagam in zmedi.

Gregor Inkret,
Foto Souvik Banerjee/Unsplash

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi julijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!