Živimo v času, ko je sindikat najbolj potreben – Pogovor s sindikalistko Teo Rogelj, letošnjo dobitnico priznanja Glosin klobuk

17. 12. 2021

Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa je ta teden v Novi Gorici svoje najvišje letno priznanje za vidno delo, Glosin klobuk, podelil sindikalistki, ki je ustanovila (in jo tudi vodi) sindikalno podružnico v Slovenskem gledališkem inštitutu. Za Teo Rogelj je sindikalizem pomembna oblika boja proti pohlepu kapitala in samovolji politikov, korektiv, ki ga potrebujemo za ohranjanje socialne države.

Tea Rogelj je rojena Mariborčanka, študirala in magistrirala je dramaturgijo, najprej je 15 let delala v novogoriškem gledališču kot hišna dramaturginja, od leta 2010 pa dela v Slovenskem gledališkem muzeju, ki se je leta 2014 preoblikoval v Slovenski gledališki inštitut. Tam je višja kustosinja, kar pomeni, da je prešla v drug poklic, pri čemer ji prejšnje izkušnje in vzpostavljeni stiki pri delu zelo pomagajo, pravi in dodaja, da je s tem kot zaposlena v javnem sektorju znova pričela na začetni stopnji in je morala znova skozi napredovanje v nazive. Menjava poklica je zanjo izziv, saj meni, da je dobro krožiti, a je to zelo težko, saj je krog potencialnih delovnih mest v Sloveniji ozek, še zlasti v kulturi. Poleg tega vsi najraje zaposlujejo mlade z njihovo energijo in svežimi idejami, medtem ko delodajalci podcenjujejo izkušnje in védenja, pridobljena z leti. Verjetno je najbolj tvorno delovno okolje tisto, v katerem se mladi in stari medsebojno dopolnjujejo.

Letos ste si vi poveznili na glavo Glosin klobuk, saj ste ustanovili sindikalno podružnico. To je v teh časih velik dosežek, mar ne?

Pravzaprav me čudi, da v teh časih ne raste veliko novih sindikalnih podružnic, saj živimo v obdobju, ko je sindikat najbolj potreben. Najprej zato, ker je naša, sicer v ustavi zapisana socialna država ogrožena in je sindikat ena najmočnejših organizacij, ki lahko pripomore k njeni ohranitvi. Bori se namreč proti prevladi kapitala nad človečnostjo in za človeku prijazno družbo. Sindikati in civilna družba imajo vlogo družbenega korektiva. Poleg tega se mi zdi, da so ljudje v sedanji družbi vse bolj ogroženi tudi poklicno, da so ogrožene njihove delavske pravice.

Sindikat je pomembna oblika boja.

Ja, že zdavnaj je minil čas, ko je sindikat le organiziral izlete in Dedka Mraza. Že dobrih 25 let sem članica sindikata, ker ga razumem kot močno organizacijo, ki deluje v javno dobro, ob tem pa tudi ščiti zaposlene, ko se znajdejo v stiski. In jim pomaga pri njihovi borbi za varno, ustvarjalno in prijetno delovno okolje. Pomemben pa je tudi, če pride do trenj med zaposlenimi in vodstvom, ter v prelomnih trenutkih, ko, na primer, pride do sprememb sistematizacije ali drugih temeljnih aktov ustanove. Skratka, ko se zaposleni začutijo ogrožene ali želijo biti slišani ali se želijo »postaviti zase«. Takrat se zorganizirajo in ustanovijo svojo sindikalno skupino. Tako se je zgodilo tudi v našem kolektivu.

Ali dialog zdaj poteka?

Sindikati imamo moč in dolžnost, da dialog poteka. Mislim, da je na nas, na ljudeh, na sindikatih in na civilni družbi, da varujemo družbo in dosežene pravice, da bedimo nad transparentnim in zakonitim delovanjem javnih zavodov in organizacij, v katerih smo zaposleni, da opozarjamo na nedoslednosti, da skrbimo, da javni zavodi delujejo v javnem interesu, in ne podlegajo zasebnim težnjam, klientelizmu, nepotizmu, politizaciji in podobnim negativnim pojavom, ki so v naši družbi na pohodu in so se brezsramno razpasli. Ni dobro, če se vdamo malodušju in se nekomu podrejamo zgolj zato, ker poseduje vzvode moči. Nasprotno, prepričati nas mora z etičnostjo svojega delovanja in si naše spoštovanje prislužiti s strokovnostjo. Če se ne bomo postavili v bran svojim vrednotam, ne vem, v kakšno delovno okolje in družbo se bomo zbudili jutri.

Iz utemeljitve

[…] Članica sindikata je več kot četrt stoletja (pravzaprav že kakšna tri desetletja) in nikoli, res nikoli ni niti pomislila, da bi prekinila članstvo. Zaupala nam je in tudi drugi so nam zaupali, da sindikat pojmuje kot organizacijo, ki je verjetno najpomembnejša pri ohranjanju socialne države, tj. države, ki vsem svojim prebivalcem omogoča dostop do zdravstva, šolstva, dela, kulture, javnega obveščanja, enakosti pred zakonom, kakovostnega bivanja v domovih za ostarele, ko napoči čas. Države, ki se trudi biti prijazna do svojih državljank in državljanov in v njej zaradi ogromne socialne razslojenosti ne prihaja do krivic, sovraštva, nasilja in kriminala.

Kot pravi, minili so časi, ko so sindikati v delovnih organizacijah skrbeli predvsem za ozimnico, sindikalne zabave in Dedke Mraze. Sindikat se mora vrniti h koreninam, zavzeti mora prvotno funkcijo: zaščito zaposlenih; skrb za varno, zdravo, spoštljivo delovno okolje; boj za pravično in solidarno družbo; za pravice iz dela in delovnega razmerja; za socialna in druga upravičenja delavca in človeka; za enakopravnost žensk in tako naprej. Vse to pa lahko ohranimo ali znova dosežemo le, če smo aktivni tako v svojem delovnem okolju kot na zasebni ravni (vsaj kot volivci). Méni, da imamo zaposleni, še zlasti v javnem sektorju, pravico in dolžnost, da v svojih delovnih organizacijah bdimo nad zakonitostjo in transparentnostjo, nad tem, da zaposleni in vodilni vselej delujejo v javnem interesu – se pravi, da se odločno borimo zoper nepotizem, klientelizem in politizacijo, proti čemur – in to je še posebno žalostno – niti javni zavodi na področju kulture in varstva narave niso imuni. Le organizacije, ki delujejo po načelih profesionalizma in strokovnosti, so lahko uspešne in pripomorejo k uspešni državi ter človeku in naravi prijazni družbi. Nihče si ne želi živeti med egoisti, ki se okoriščajo z nepotizmom, klientelizmom, korupcijo. Prav zato moramo delovati od spodaj navzgor, če nam že od zgoraj navzdol vladajo po drugačnih načelih. Moramo biti aktivni delavci, sindikalisti in državljani. Za malobrižnost ni prostora!

Lepo in dobro so povedali nagrajenkini sodelavci: »V svoji delovni organizaciji je izjemno spoštovana. V šali smo jo poimenovali ‘naša Rosa Luxemburg’ in čeprav tega ne sliši rada, je v njej več te revolucionarne marksistke in zastavonoše delavskih pravic, kot si sama upa priznati. Glosin klobuk zanjo je znak, da je nepopustljivo vztrajanje edina alternativa tudi v trenutku, ko se zdi vse v delovnem okolju obrnjeno navzdol. Da prav vztrajanje krepi odnose v kolektivu, saj zavzemanje za pravice in za častno delovanje javnega zavoda ni relikt preteklosti ali vrlina, ki bi jo mogli vodstveni pristopi izkoreniniti ali jo preprosto prestopiti. Vztrajni zmagujejo!« […]

Predsednik Sindikata Glosa Mitja Šuštar 

Sindikat Glosa je pomemben varuh kulture in kulturnega. Kakšen se vam zdi položaj kulture v Sloveniji?

Vedno slabši, žal. Zdi se mi, da tudi institucije, ki bi morale v prvi vrsti varovati kulturo in zastopati kulturnike, tega ne počno. Velika večina kulturnikov in umetnikov dela s srcem, a birokracija, ki se ukvarja s kulturo, nima tako tvornega odnosa. Kultura in kulturniki so v slovenski javnosti že leta sistematično prikazovani kot nekakšni paraziti. Temu sledijo tudi komentarji na družbenih omrežjih, ki zmerjajo kulturnike, češ da zgolj črpamo javna sredstva, družbi pa ničesar ne vračamo. Mislim, da je tak pristop zgrešen, zlonameren in škodljiv, saj zametuje funkcijo kulture pri ohranjanju narodne identitete, zgodovinsko pa pozablja njene zasluge pri vzpostavitvi slovenske države. Pozabljamo, kako je v današnji Evropi pomembna istovetnost naroda. To pa gradita prav jezik in kultura. Politika že leta načrtno degradira pomen kulture. Rada se sklicuje na elitističnost kulture in pri tem izpostavlja projekte, ki morda niso namenjeni širokemu krogu občinstva, in poveličuje kulturo, ki naj bi bila razumljiva vsakomur. Prav, ampak ne smemo pozabiti, da je s kulturo tako kot s funkcijo javnih medijev oziroma javne televizije: ni njen namen, da bo zgolj zabavala, ampak ima tudi poslanstvo. In to ne le z načrtnim izobraževanjem ljudi. Kultura s tem, ko obstaja, ko deluje, odpira polja razmisleka, predvsem pa verjamem, da širi polje tolerance v družbi. S tem ko, recimo, bereš leposlovje, gledaš predstave, slike …, se odmakneš iz svojega jaza, ne gledaš več zgolj iz svojega zamejenega zornega kota, temveč poskušaš vstopiti v izpoved, domišljijo, védenje nekoga drugega, širiš svoje obzorje.

Govorite o empatiji?

Tudi, gre pa tudi za razumevanje, poskus vpogleda v drug svet, ki ni samo moj svet, moj jaz. Tako si širiš polje razmišljanja in s tem tudi toleranco. V tem vidim poslanstvo umetnosti in kulture.

Se vam zdi, da se je v času pandemije individualizem še bolj razmahnil, smo iz začetne točke, ko smo res mislili, da bomo težave premagali skupaj in solidarni, prešli v drugo skrajnost?

Zelo se strinjam s povedanim, menim pa, da ima sedanje stanje tudi druge vzroke, ob, seveda, izrazito zgrešenih pristopih vlade do pandemije. Drug, mogoče še bolj zaskrbljujoč pojav, ker je bolj trajen, je vpliv svetovnega spleta na naša življenja in razmišljanje, saj je v prvi vrsti podvrženo kapitalu. Ob nastanku so družbena omrežja širila naša obzorja in spodbujala demokratično razmišljanje, saj so nam omogočala dostop do vsebin, ki jih glavni mediji morda niso obravnavali. Zdaj nam algoritmi ponujajo le vsebine, ki naj bi bile blizu našim prepričanjem in potrebam. S tem se zapiramo v krog enako mislečih in z drugače razmišljujočimi običajno sploh ne pridemo več toliko v stik. Tako si argumentov ne izmenjujemo, ampak se v svojih samo še utrjujemo, do drugih pa postajamo vse bolj sovražni. Naša družba postaja tako še bolj polarizirana in vedno bolj radikalizirana.

 

Kako odgovarjate tistim, ki menijo, da bi morala slovenska kultura služiti na trgu, kot vsaka druga gospodarska dejavnost?

S to tezo se ne strinjam, zlasti ne v tako majhni državi in na tako majhnem trgu, majhnem jezikovnem področju. Gledališča lahko takoj zapremo, če bodo odvisna samo od trga. Potem tudi lastne dramatike ne bi imeli, ker se ne bi »splačala«. Najbolje gredo v prodajo, recimo, kuharske knjige … ali res potrebujemo samo kuharske knjige?

Stvar je tudi globalna, prihaja do absurda, da morajo pisci plačati Amazonu, da lahko izdajo svoje knjige, in se za nameček odpovedati avtorskim pravicam.

Kako ste preživeli zaprtje družbe, kako to preživijo gledališča?

Gledališča dosti težje, saj so odvisna od živega občinstva, prek spleta predstav ne gledamo s takšnim užitkom. Našemu zavodu, ki opravlja tudi muzejsko dejavnost, je lažje, saj lahko ogromno dela opravimo tudi na daljavo. Meni osebno se zdi delo od doma zahtevno, saj se razvleče skozi cel dan, poleg tega menim, da sodelavci s svojimi vsakdanjimi, tudi neformalnimi pogovori oplajamo drug drugega. Ljudje smo družbena bitja in potrebujemo srečanja v živo.

Sindikalno delo je hkrati dialog in tudi upor.

Sindikat in civilna družba sta protiutež moči in samovolji kapitala in vplivnih posameznikov. Ne vem, kje bi bili brez sindikata in brez nevladnih organizacij, civilne družbe. Če ne drugega, bi že imeli sprivatizirane vodne vire. To pa so preveč pomembna vprašanja, da bi jih prepustili zgolj politikom in zasebnim interesom, zlorabam.

Kaj bere in gleda nagrajenka?

Sem strastna bralka, berem vse, od poezije in postmodernizma do znanstvene fantastike in kriminalk. Nekaj knjig, ki so me zaznamovale ali navdušile v zadnjih letih (nekatere tudi že prej):

• Vsi romani razvpitega Salmana Rushdija – vsi ga poznajo in imajo o njem jasno izoblikovano mnenje, a redki so ga v resnici brali. Vredno branja je vse, kar je napisal, od pravljičnega mladinskega dela Harun in morje zgodb do razvpitih Satanskih stihov. Za prvo branje priporočam epski roman Otroci polnoči.
• Vsi romani Margaret Atwood, od široko popularne Dekline zgodbe do subtilnega psihološkega romana Na površje in antiutopične znanstvene fantastike (ki se žal že udejanja v naši realnosti), kot sta Leto potopa in Zadnji človek (slovenska prevoda slednjih sta izšla tudi v Braillovi pisavi).
• Vsi romani francoskega pisatelja libanonskega porekla Amina Maaloufa, zlasti Samarkand in Leon Afričan; z zgodovinskega vidika je zanimiva tudi njegova študija Križarske vojne v očeh Arabcev (tudi ta se bere kot kriminalka, kar ne moreš nehati).
• Holokavst skozi razmišljajoči pogled Prima Levija: roman Periodni sistem, avtobiografija Ali je to človek?, knjiga esejev Potopljeni in rešeni
• Zbirka slogovno pretanjenih zgodb na temo taborišč in partizanstva Mož, ki je strigel z ušesi Vladimirja Kralja.
• Po krivici pri nas skoraj neznan roman Ob volčjem svitu se vračajo Zyranne Zateli – magični realizem po grško.
• Zgodbe in romani Mojce Kumerdej, na prvem mestu Kronosova žetev.
• Pogled na polpreteklo zgodovino Druga preteklost Vinka Möderndorferja.
• Dela kulturnega antropologa in etnologa Božidarja Jezernika – pred potovanjem po Balkanu je vsekakor treba prebrati njegovo knjigo Dežela, kjer je vse narobe.
• Ljubiteljem kriminalk s pridihom slovenske politične stvarnosti priporočam Leninov park in Virus Tadeja Goloba; tistim, ki stavijo na prefinjene psihološke kriminalke, ki pa vendarle nekje v ozadju ostajajo vpete tudi v družbeno in gospodarsko stvarnost, pa romane Ni je več, Ostrina in Temina avtorice Gillian Flynn.
• Romana Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, ki ga nekateri uvrščajo ob bok Krleže.
• Kdor je v šoli prešprical Visoško kroniko Ivana Tavčarja, naj ve, da je veliko zamudil in je že skrajni čas, da to nadoknadi. In še vedno čakamo, da po njej končno že posnamejo film.

Med razstavami, ki sem si jih ogledala v zadnjem obdobju, me je navdušila V odboju svetlobe, ki je bila do začetka oktobra na ogled v baročnem dvorcu Novo Celje v Žalcu. Sveža in inteligentna predstavitev šestih slovenskih likovnih umetnikov v prekrasnem ambientu. Še vedno pa je na ogled razstava Hinko Smrekar (drugi del) v Narodni galeriji v Ljubljani, ki si prav tako zasluži ogled.

O filmu si ne upam pisati, saj že lep čas nisem bila v kinu, dobre filme pa si je treba ogledati na velikem platnu.

Gledališkim ljubiteljem priporočam, da se zapeljejo v kranjsko Prešernovo gledališče in si v prednovoletnem času ogledajo duhovito predstavo Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana (premiera oktobra 2021). Zaradi epidemije so številni gledalci zgrešili izjemne Požige Wajdija Mouawada v režiji Nine Rajić Kranjac in izvedbi SNG Drama Ljubljana (premiera je bila že pred dvema letoma) – predstava, ki pušča sledi, antična tragedija, ki je zdajšnja in tukajšnja, nič zaprašena, temveč stvarna, človeška, »naša«.

Tea Rogelj

Zakaj je pomembno biti aktiven državljan?

Včasih sem kar jezna, ker moramo biti aktivni državljani tudi tam, kjer bi pričakovala, da bodo politiki, zlasti poslanci, ki smo jih izvolili, zastopali državljane in ne bodo delovali zoper njihov interes. Gre za vprašanje vode, javnih medijev, svobode govora …, tudi za čisto vsakdanje zadeve, kot je, recimo, dogajanje v domovih za starejše. Moja mama je v enem od njih in nedavno smo se morali tako zaposleni kot svojci stanovalcev in stanovalci sami (ki ne plačujejo zanemarljivega zneska za bivanje v domu) boriti za to, da ga ne bi vodil direktor, ki je že škodoval enemu od takih domov. Politika – en ciničen hvala gospodu Kralju! (minister za delo, op. a.) – nam ga je želela vsiliti namesto odlične direktorice. Sestava sveta zavoda je namreč takšna, da štiri od sedmih članov predlaga država.

Kadrovski cunami po javnih zavodih prinaša veliko škode, mar ne?

Seveda, pozablja se, da bi javne zavode morali voditi strokovno usposobljeni kadri z visokimi etičnimi načeli. Ne pa da so imenovani, recimo, zaradi svoje politične pripadnosti, servilnosti ali birokratske spretnosti.

 

Kaj bi sporočili za leto, ki prihaja?

Da si ne smemo dopustiti, da bi nas samovolja in neumnost  vladajočih ter njihovo neprestano izzivanje utrudili in bi se nanj navadili, temveč moramo postati še bolj aktivni državljani. Sindikalisti to že vedo, drugim pa je treba vedno znova povedati, da vsi politiki niso enaki, da vse stranke ne delujejo enako in da nam te floskule o tem, da so vsi enaki, škodujejo. Volitev se moramo udeleževati – so naša dolžnost, v prvi vrsti pa pravica. Treba je spremljati politična dogajanja in si tudi za leta nazaj zapomniti, kaj je kdo naredil dobrega ali slabega. Saj vemo, nekaj so obljube, drugo so dejanja. Ko so volitve, se moramo spomniti na dejanja, ne na besede.

Poudarila bi še grd odnos, ki ga ima sedanja vlada in sedanje ministrstvo do samozaposlenih v kulturi. V javnih zavodih stvari še nekako tečejo, samozaposleni v kulturi pa so v tako slabem položaju, kot še niso bili v samostojni Sloveniji. Tu moramo zahtevati sistemske spremembe.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil prvotno objavljen v najnovejši, drugi decembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!