Več kot 130 let je minilo od prve proslave 1. maja na Rožniku v Ljubljani. Rožnik je v tem obdobju doživel že skoraj vse podobe praznovanja. Bil je prepovedan in zapovedan, bil je kradoma obiskan in nanj se je prihajalo bučno ter v množicah. Vrstile so se različne zahteve: od boljših mezd in skrajšanja delovnega časa, političnih zahtev, vključno z volilno pravico, pa do domoljubnih zahtev po lastni državi in proslavljanja zmag delovnega ljudstva.

Postal je simbol prvomajskih prireditev in skupaj s tradicionalnim prižiganjem kresa simbol boja za delavske pravice. Le redko v zgodovini se je zgodilo, da niso zagoreli kresovi. Lansko leto je bilo tako. Epidemija je posegla v vse pore našega življenja, ustavila ga je in nam hkrati ponudila tudi čas za razmislek. Tudi o praznovanju 1. maja. Letos je drugo leto, ko na Rožniku ne bo množičnih prireditev in kresovanja. Ko se imamo možnost vrniti h koreninam praznika in je lahko pomembnejša vsebina od bučnih proslav.

Preteklo leto je bila velika šola. Učila nas je o pomenu javnih storitev, zdravstva, šolstva, socialnega skrbstva. O pomenu solidarnosti in skrbi za vsakega od nas. O tem, da je treba poskrbeti najprej za  šibkejše, ker bodo le močnejši preživeli sami. Naučila nas je, kako pomembno je, da smo varni.

Zato so teme, ki jih letos izpostavljamo ob prazniku dela, povezane z varnostjo:

Varnost zaposlitve

Kamor štejemo odpravo prekarnosti v katerikoli obliki. Pa kakovostne zaposlitve za vse generacije, delo, ki ohranja dostojanstvo in je pošteno plačano. Ki je dostojno in trajno. Kjer odpuščanje z danes na jutri v imenu dobička ne more biti razumljiv sam po sebi.

Varnost na delu

Ne le v času epidemije, varnost pri delu vedno in povsod. Varnost v obliki dejanskih ukrepov in ne zgolj papirjev. Ki temelji na ustreznem nadzoru, na ureditvi poklicnih bolezni in statusa delavcev, ki delajo v pogojih, kjer bi morali biti dodatno zavarovani. Medicina dela se mora vrniti v javne storitve, sicer za približno 800 državljanov, ki vsak dan delajo, ne bo nikoli ustrezno poskrbljeno.

Socialna varnost

Za vse, ki ne morejo poskrbeti zase, ki jim okoliščine tega ne omogočajo. Tako za mlade kot za starejše, pa tudi aktivno populacijo, če jo potrebuje. Posebej je treba omogočiti, da bodo pomoči deležni vsi, ki jo potrebujejo in da je sistem tak, da do nje tudi pridejo.

In končno varna starost

Dostojne pokojnine za vse, ustrezna dolgotrajna oskrba in pomoč v starosti ter močan, javen, vsem dostopen zdravstveni sistem.

V ZSSS si neprestano prizadevamo za izboljšanje na vseh naštetih področjih. Gre za tematike, katerih pomen nikoli ne ugasne in ki niso nikoli dokončno urejene. Vsa naša energija je v zadnjem času tako usmerjena prizadevanja za redne zaposlitve ter na nujno povečanje nadzora na teh področjih, opozarjamo na nove oblike dela, ki prinašajo še manj varnost, kot je npr. platformno delo.

Umerjena je na področje dolgotrajne oskrbe, ki je že dalj časa tema in zahteva sindikatov, potrebo po njeni ureditvi pa je zlasti nazorno pokazala epidemija. Pogajanja za zakon potekajo in resnično si prizadevamo, da bi bil tokrat zakon sprejet.

Prav kričimo že, da je treba urediti poklicne bolezni, ki so tridesetletna sramota vsakokratnih oblasti. Področje, na katerem bi lahko preprečili vrsto nepotrebnih smrti zaradi dela, pa ni ministra, ki bi to znal ali hotel urediti.

Zahtevamo tudi drugačno vlogo medicine dela, ki se mora vrniti med javne storitve saj njena vloga ne more biti odvisna od delodajalcev in kapitala .

Pa Nacionalni program za okrevanje in odpornost, ki ponuja priložnosti, a žal lahko tudi povsem zgrešene možnosti razvoja države, ter z njim povezane reforme.

Opozarjamo na nujnost programov zaposlovanja za mlade in izobraževanje za vse, kot izziv v času digitalizacije. Spet aktualno je vprašanje delovnega časa, povezanega z delom od doma in pravico do odklopa. Seveda nisem pozabila na kolektivna pogajanja, plače in uravnilovko. In na davčne reforme, (a)socialno kapico in druge oblike slabljenja pokojninske reforme. Kot je bil poskus prisilnega upokojevanja, zaradi katerega smo bili prisiljeni sprožiti ustavni spor.

In ne nazadnje: naj ob tej priložnosti najavim akcijo, ki bo sledila verjetno že konec meseca maja. Če bo sprejet zakon o nacionalnem demografskem skladu, bomo sindikati organizirali naknadni zakonodajni referendum. Da, potrebujemo sklad, ki bo zagotovil zdržnost pokojninske blagajne in izplačilo pokojnin. A ne takšnega, kot ga predlaga trenutna vlada. Potrebujemo takega, ki ni sklad, ki je zgolj korito za politiko in dodatna možnost za zmanjševanje premoženja nas vseh. Ki bo sprejet brez širše razprave, brez sodelovanja vseh generacij in na silo. Ki ne bo zagotovil nobenih dodatnih sredstev za pokojnine in ni nikakršen sklad.

Pa še o socialnem dialogu. Ni kaj dosti dodajati vsakokratnim glasnim opozorilom in protestom sindikatov – ni ga ali pa ga je vsaj dosti premalo. Rezultat imamo v rešitvah, ki jih po vrsti razveljavlja ustavno sodišče, v vedno bolj razdeljeni družbi in vse večjemu nezadovoljstvu vse družbe. Ko se ne da povedati za mizo, se pove na ulici.

Vse to in še mnogo več je naše vsakdanje delo v ZSSS.  Najpomembnejša pa je neprestana skrb za naše članstvo v njihovih vsakodnevnih situacijah, ki jim zadnje leto ni bilo naklonjeno. Ki jim pravzaprav ni naklonjeno nobeno leto. Z mrežo naših območnih organizacij skušamo pomagati vsakemu članu in članici, ki se na nas obrne. Pomoči potrebnih nikoli ne zmanjka.

1.in 2. maj sta državna praznika. Redke države ta dan, praznik dela, praznujeta dva dneva. A s tem, da dva dneva nameni praznovanju, si politika ne more oprati rok vse druge dni v letu. Daleč smo še od dostojnega dela za vse, bolj pravičnega družbenega sistema in manj izkoriščanja. In ko se klanjamo kapitalu, dobičku, dodani vrednosti in konkurenčnosti, odrivamo človečnost, pravičnost, boljše življenje za vse. Ko bomo spremenili merila po meri kapitala, bo praznik izgubil svoj pomen. Do takrat pa ga še kako ima.

Na koncu naj najprej ob prazniku čestitam vsem tistim, ki jim 1. maj osebno pomeni praznik in si kruh služijo s svojim vsakdanjim delom. Ki si prizadevajo preživeti sebe in svoje družine in ki so pogosto izkoriščani. Na katere se najprej pozabi in najpozneje spomni. Moje poseben čestitke vsem članicam in članom, ki se zavedajo pomena organiziranosti in moči, ki jo prinašajo množice. In ki se jim morajo prav posebej zahvaliti tudi nečlani, ki uživajo vse pridobitve sindikalnega dela, čeprav pogosto pripevajo zgolj kritiko. Hvala vsem, ki vam je zavzemanje za druge pred zavzemanjem zase.

Naj bo ta praznik priložnost za vse omenjene razmisleke v miru, onkraj bučnih praznovanj. Naj velja kot opozorilo in opomin, da nič ni dano samo po sebi, da je težko pridobljeno in lahko izgubljeno. In naj velja kot vabilo, da se nam pridružite. Živel 1. in 2. maj!

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS