Ženske v sindikatih – sila, ki poganja
25. 3. 2025
V ZSSS je veliko sindikalistk, ne vedno dovolj vidnih, ki so uspešne, zanesljive in pogumne ter s svojim čutom za enake možnosti dokazujejo, da je treba tudi na tem področju še veliko postoriti. Zato je pravzaprav težko izpostaviti le nekaj izjemnih posameznic. Vsako leto Odbor za enake možnosti ZSSS razpiše tudi podelitev priznanja roža mogota, ki ni namenjeno le ženskam, ampak tudi dosežkom oziroma prizadevanjem za enake možnosti. Do sedaj ni bilo podeljeno nobenemu moškemu, saj ni bilo omembe vrednih kandidatur iz njihovih vrst.
Število pogovorov z izjemnimi sindikalistkami smo za to tematsko številko morali močno omejiti, saj je omejen prostor za njihovo objavo. S svojim izborom nekaj bolj vidnih zato delamo krivico mnogim preostalim junakinjam dela. Opravičilo na tem mestu najbrž ne bo dovolj, zato napovedujemo, da pri tej temi še nismo rekli zadnje besede.
Več moških kot žensk
V sindikate dejavnosti znotraj ZSSS je po trenutni statistiki včlanjenih več moških kot žensk. Razmerje je 57 proti 43 odstotkov. Kakšni so vzroki za to razliko, lahko le ugibamo. Mogoče da gre za to, da je sindikaliziranost v okoljih in dejavnostih, kjer je zaposlenih več moških, večja kot tam, kjer so zaposlene pretežno ženske. A pogovori z našimi sogovornicami kažejo, da ženske pogosto niso le tihe »druge«, ampak znajo tudi stopiti na čelo tam, kjer je to potrebno.
»Korajža je ženskega spola«
Predsednica ZSSS in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) Lidija Jerkič ter prva prejemnica priznanja ZSSS s področja enakih možnosti roža mogota, je prva izbira, ko kdo v tej državi reče »izpostavljena sindikalistka«. Kako pa se sama vidi kot ženska na položaju? »V principu sem vedno razmišljala v smeri, da sem enako obravnavana kot moški,« pravi in dodaja, da nikoli ni imela velikih težav s tem, da je ženska, ali pa zato, ker je ženska. Zdi se ji celo, da ji je bilo včasih prav zato lažje delovati. Hkrati priznava, da je njen občutek verjetno pogojen s tem, da sama ni nikoli potencirala tega, da je ženska. Se je pa marsikdaj čutilo pri moških kolegih, ko je šlo za pozicije moči, da se jim na določen način ne zdi v redu, da ima ženska prav oziroma da želi imeti prav, ali pa, da uveljavlja svojo voljo. Kdaj pa je kaj slišala tudi zato, ker je ženska, in prav zaradi moškega egoizma naletela na določeno reakcijo, razmišlja. Dolgo časa je v sindikatih prevladala moška energija, pravi in dodaja, da se to zdaj na ravni predsedstva ZSSS vendarle obrača (to kažejo tudi podatki, saj je med vodilnimi v sindikatih dejavnosti razmerje na pol, op. a.). Po mnenju predsednice ZSSS v naši družbi še vedno velja, da se moraš kot ženska dokazovati bolj in dlje, kot če si moški, in ni nujno, da tvoja beseda vedno velja čisto enako.
Na ravni socialnega partnerstva zunaj sindikalne organizacije Jerkič pravi, da v zadnjem času odkrite diskriminacije zaradi spola ni čutila, vsaj kakšnih deset let ne. Jo je pa včasih prej, pravi. In pove anekdoto, ko je bila pred kakšnimi petnajstimi leti na enem od sestankov sindikatov kovinarjev iz držav na območju nekdanje Jugoslavije kot predsednica Skeia edina ženska; gostitelj pravzaprav ni vedel, kako naj se do nje obnaša, in jo je vprašal, če bo tačas s tajnico popila kavo. »Sem rekla ne, z vami bom sedela. In to je bilo zanje zelo čudno,« se zasmeje. Pove še anekdoto, kaj se ji je, tudi ne prav dolgo nazaj, zgodilo v eni od firm v Beli krajini, ko ji je direktor rekel: »A pri vas pa ni nobenega moškega, da bi se jaz z njim pogovarjal?« Ljubljana je mogoče v tem pogledu nekaj let naprej, pa institucije, ki tu delujejo tudi, razmišlja in pristavi, da se v tem okolju pomen enakih možnosti zelo poudarja, da so svoje naredile tudi kvote in različni ukrepi. Še zmeraj pa po njenem mnenju diskriminacija po spolu v družbi tli, ne le plačna, ki jo je zaradi številk lažje preverjati, bolj gre za odnose. Meni, da smo ženske, odkar smo v samostojni Sloveniji, dosegle precejšen napredek, tako da ni več nenavadno, če je ženska predsednica sindikata ali če opravlja kakšno drugo funkcijo. Vedno več je žensk na različnih položajih, imamo prvo predsednico države in predsednico državnega zbora.
Zadeva gre po njenem mnenju v pravo smer, je pa še treba okrepiti spodbudo ženskam, da se takšnih zadev lotijo. Zdi se ji, da smo ženske pogosto raje druge kot prve, da raje iz ozadja pomagamo, kot se izpostavljamo. Iz svoje izkušnje pove, da ne bi bila niti predsednica ZSSS niti Skeia, če je k temu ne bi drugi spodbujali. »Ženske smo do sebe, se mi zdi, tudi veliko bolj kritične kot moški,« pravi. Gre za pomanjkanje samozavesti, večina žensk se sprašuje o svoji sposobnosti, moški so o njej po večini trdno prepričani. Tako ženskam predlaga, da naj se kljub dvomom vendarle preizkusijo.
Njena izkušnja je, da je najlažje delati v mešanih kolektivih. Na vprašanje, kako je po njeni izkušnji v delovnih kolektivih z bojem za pravice glede na spol, pa odgovori, da so ženske še zmeraj tiste, ki skrbijo za dom, in ko kdo ogrozi domače ognjišče, usodo otrok ali preživetje družine, takrat znajo ženske veliko bolj odločno odreagirati kot moški. Velike stavke so pri njih v glavnem spodbudile ženske, se spomni. Tudi sicer je v elektroindustriji več žensk kot moških. Tudi tam, kjer je bilo včasih delo izredno fizično težko, na primer v livarnah, je tega težaškega dela zaradi avtomatizacije vse manj in v te poklice vse bolj prodirajo tudi ženske. Ženske se denimo dokvalificirajo tudi kot varilke. Če bo šlo tako naprej, se čez nekaj desetletij več ne bomo pogovarjali o »ženskih« ali »moških« poklicih, razmišlja naša sogovornica. Veliko pa bo, meni, treba še postoriti glede zasedanja funkcij, saj je v delovnih okoljih še vedno tako, da so moški višje kot ženske, in temu sledijo tudi plače. Ni naključje niti, da so plače nižje tam, kjer veljajo poklici za »ženske«, pravi. Marsikateri moški se mogoče celo čuti ogrožen, če so okoli njega same ženske in če se dela takšen halo okoli tega, če je na primer kam izvoljena ženska, saj ko bo izvoljen on, pa ne bo te pozornosti, razmišlja ob mednarodnem dnevu žensk in nadaljuje, da pa drug brez drugega vendarle ne moremo vedno.
»Smo še neuravnoteženi,« pravi in za konec ženskam priporoča, naj se preizkusijo tudi v stvareh, za katere mislijo, da jih ne zmorejo. »Vsak zmore, manjka samo malo poguma, korajže,« zaključi. Saj korajža je ženskega spola in trapasto se je bati prihodnosti, »prihodnost delamo zdaj«. Ob tem pove svojo izkušnjo z začetki hoje v gore, ko se niti sama ni zavedala, kaj vse zmore, in potem ugotovila, da najbrž zmore več, kot je mislila. »Udobno je živeti v tistem, kar poznaš. Tudi če je slabo. Treba je zbrati korajžo in stopiti na novo pot,« zaključi predsednica ZSSS in kritizira dejstvo, da je v Sloveniji neuspeh sramota, drama, travma … Pa ne bi smelo biti tako, narobe je, če sploh ne poskusimo.
Dokazovanje s strokovnim delom
Predsednica Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) Francka Ćetković je neumorna sindikalistka in prekaljena borka proti vsem vrstam krivic. Za sabo ima pestro paleto delovnih izkušenj in delovno pot od tovarniške hale do tega, da je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja podpredsednica Zveze sindikatov Slovenije in delovala v organih sindikatov na ravni nekdanje skupne države Jugoslavije. Dejavna je tudi po upokojitvi; Sus je pod njenim vodstvom dobil nov zagon, je tudi predstavnica upokojencev v svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Pravi, da se ne spomni niti desetletja nazaj in ne more reči, da bi bila kot ženska deležna drugačne obravnave. »Že od otroških let, srednje šole, let izrednega šolanja ob zaposlitvi, družini sem bila navajena veliko delati; delo, stroka sta me in me še vedno opredeljujeta,« pojasni. Zase ne more reči, da se je morala bolj dokazovati. »Nikoli se nisem kot ženska primerjala pri delu z moškimi, dokazovati sem se morala s svojimi stališči, pogledi, tako med ženskami kot moškimi,« pravi. Žal pa se v zadnjem času vedno bolj srečuje s starizmom. »Starejši nismo ravno dobrodošli, marsikomu gremo na živce. Še vedno se marsikdo čudi sindikatu upokojencev, tudi v sindikalnih vrstah,« opaža.
Kot pogosta uporabnica javnih prevoznih sredstev sliši veliko zgodb, mnenj, pa tudi kakšne posameznice se obrnejo nanjo, tako da se srečuje z marsikatero težko zgodbo upokojenk. »Dejstvo je, da je največ revščine med starejšimi ženskami. Vendar se ne želijo s svojim položajem izpostavljati, so pa borke. Ženska ima v svoji biti zavest, da mora poskrbeti za otroke in tako tudi za druge. Zelo me jezi, da ima pristojno ministrstvo tako malo posluha za naše predloge sprememb ureditve varstvenega dodatka, s katerimi bi izboljšali položaj starejših z nizkimi prejemki,« pojasni.
In kakšno je njeno sporočilo sindikalnim soborkam? »Ko berem, poslušam o sindikalnih aktivnostih v osnovnih organizacijah sindikata v tovarnah, zavodih, kjerkoli, občudujem sindikalistke, seveda tudi sindikaliste, vedno si rečem, da so vredni vseh priznanj za svoje delo. V današnjih časih, v razmerah, ko je na prvem mestu interes kapitala, je njihovo delo izrednega pomena za ohranjanje sindikalnih pravic, socialne države. Velikokrat sem že dejala, da pomeni sindikat upokojencev znotraj ZSSS medgeneracijsko povezovanje. V sindikatu upokojencev vedno podpremo aktivnosti drugih sindikatov v borbi za njihove pravice, tudi na protestih,« je odgovorila na naše vprašanje.
Enakost žensk je ključna tema
»V današnji družbi je enakost žensk ključna tema, ki zahteva našo pozornost in ukrepanje. Kot sindikalistka vidim to enakost kot osnovo pravične in uspešne delovne skupnosti,« pravi Majda Stubelj, predsednica konference sindikatov Pošte Slovenije in ena od preteklih dobitnic priznanja roža mogota. Sindikalno gibanje po njenem temelji na načelih pravičnosti, a še vedno ne za vse. Mnogi problemi enakosti še niso rešeni, pravi, zlasti so to plačna vrzel in omejene karierne priložnosti za ženske. »Ženske pogosto zaslužijo manj za enako delo, kar je nesprejemljivo. Sindikalisti in sindikalistke moramo delovati za odpravo teh razlik in zagotavljati enake možnosti za vse,« je prepričana. »Poleg tega je pomembno ustvarjati podporno okolje, kjer se ženske lahko razvijajo. To vključuje dostop do izobraževanja in priložnosti za vodstvene vloge. Prav tako je nujno podpirati možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, saj prav ženske v največji meri skrbijo za otroke,« meni.
Za delovno okolje, kjer deluje sindikalno, pa pravi: »Na Pošti Slovenije pa se soočamo z dodatnimi izzivi diskriminacije, ki presegajo vprašanje spola. Po mojem mnenju obstaja kar nekaj ’prikrite’ diskriminacije. Nedavno sprejeti Pravilnik o določanju dela plače za delovno uspešnost vključuje kriterij prisotnosti na delu, ki lahko postavi ženske v neenak položaj, saj so pogosto več odsotne zaradi nege otroka kot moški. Podobno so tudi invalidi zaradi svojega zdravstvenega stanja pogosto več odsotni z dela. Poleg tega se pojavlja nesprejemljiva razlika v obravnavi zaposlenih zaradi članstva v sindikatu. Nedavni primer kaže, kako je bil zaposleni zaradi pritiskov ‘predstavnikov delavcev’ ‘kazensko’ premeščen na drugo pošto, kljub temu da je imel matično pošto. Takšno ravnanje ogroža osnovna načela pravičnosti in enakopravnosti, za katera se borimo.«
Majda Stubelj je prepričana, da na delovnem mestu ne sme biti prostora za diskriminacijo, ne glede na njen izvor. »Pomembno je, da najprej opozarjamo na takšne primere in zagotovimo ustrezne postopke za prijavo in zaščito žrtev. Vsakršna diskriminacija je nedopustna in še naprej bom trdo delala, da zagotovim pravično obravnavo vseh zaposlenih,« zagotavlja. Pravi, da verjame, da lahko skupaj dosežemo spremembe in zagotovimo, da bodo pravice žensk in vseh delavcev zaščitene. Skupaj lahko ustvarimo delovno okolje, kjer je enakost resničnost. S svojimi trdnimi stališči je prepoznan sindikalni obraz svojega delovnega okolja. Ker je drzna sindikalistka, jo marsikdo tudi »grdo gleda«, pravi. A odločena je, da bo vztrajala na svoji poti.
»Una glupa baba iz proizvodnje«
Mateja Gerečnik pogosto nastopa na straneh Delavske enotnosti, saj je njeno delovanje tako vsestransko. Pred leti je prejela priznanje za enake možnosti ZSSS roža mogota. Nikoli ni bila »una glupa baba iz proizvodnje«, niti takrat, ko je »po sili prilike«, kot sama pravi, delala še za stroji v izlaški Eti in so jo s takimi izrazi obmetavali tisti, ki jim je stopala na žulje. Ker je ženska in ker je odločna. Danes uživa ugled Skeieve pogajalke, predavateljice in vsestranske strokovne sodelavke. Krivice je vedno čutila, že zdavnaj jo je motila neenakost, bonitete samo za izbrance.
V firmi je sicer bil organiziran sindikat, njegovo vodstvo pa je s članstvom slabo komuniciralo in delovalo malo po svoje, kar je povzročalo precej slabe volje in zmede, začne svojo zgodbo. V pretežno ženskem kolektivu – v proizvodnji je bilo okoli tri četrtine žensk, šefi pa moški – so bile plače slabe, veliko je bilo treba delati nadur. V krogu svojih sodelavk je kmalu postala mnenjska voditeljica, saj je bila že takrat drugačna – ukvarjala se je s športom, veliko je brala in želela vedeti marsikaj. Ker je bila sposobna, so ji nalagali še več dela, za nagrajevanje pa ni prišla na vrsto. Da so nagrajeni le ljubljenci vodstva, je klasika slovenskih podjetij še danes, pravi. »Punce iz proizvodnje« so potem, nezadovoljne z delom sindikata, zahtevale predčasne volitve in bile izvoljene za sindikalne zaupnice. A do predaje sindikalnega dela kar nekako ni prišlo, dokler ni nastopil december in čas božičnice, ko se je izvedelo, da ljudje dobivajo različne zneske. In to je bila kaplja čez rob, nezadovoljstvo je izbruhnilo v spontani stavki. Tri delavke z Matejo Gerečnik na čelu so popolnoma ustavile proizvodnjo, ustavilo se je okoli 800 ljudi. Spomni se trenutka, ko so se zbrali v največji proizvodni hali, ljudje, v veliki večini ženske, so drli vanjo kot reka ter jo napolnili. Šefi so o tem obvestili predsednika uprave in ta je kar v trenirki prihitel tja. Spomni se tudi, kako so ga obkolili, da je nastal nekakšen obroč, njo pa porinili naprej. Ženska iz proizvodnje in direktor sta se soočila obkrožena z ljudmi. Ko mu je povedala vse, kar je bilo treba, so sicer dobili višjo božičnico, a sama in njene kolegice so bile po tem dogodku deležne hudih pritiskov šefov (moških!) in groženj z odpovedjo. Spomladi, ko se je sindikat le na novo vzpostavil, je naša sogovornica dobila mandat predsednice in postala, ker je bilo tako že prej urejeno, profesionalna sindikalistka. Takoj so se začeli pogajati za spremembo podjetniške kolektivne pogodbe, pripravili dve interesni stavki, tudi zato, da so moški vodstveni kader »streznili«, pravi, zanje »glupa baba iz proizvodnje«. Takoj ko so sindikalno delo zagrabile »punce iz proizvodnje«, se je članstvo povečalo za 250 odstotkov, dosegli so 80-odstotno sindikaliziranost. »Ljudje so kar hlepeli po tem, da dobijo vodjo in bodo lahko svoje nezadovoljstvo jasno pokazali s stavko,« se spomni. Šefi so ji sprva precej nagajali, ji tudi kaj podtaknili. »Pogajanja so moški svet, hkrati pa je tudi sindikalizem moški svet,« pravi naša sogovornica in zatrjuje, da je ta moški svet in njihova mnenja nič ne ovirajo ter s tem lahko živi, saj zase ve, do kam seže. »In vem, da vsak svoje strahove projicira na tak način,« doda. Takoj ko je lahko, je nadaljevala študij. Najprej je naredila višjo, potem visoko šolo, zdaj dela magisterij in je sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei). Zaradi svojih izkušenj je začela tudi promovirati izobraževanje, predvsem za sindikalne zaupnice in zaupnike, da bodo znali delati. Vzpostavila je izobraževalni program sindikata Skei, ki ga tudi vodi; še vedno se tudi veliko pogaja na terenu.
O svoji zgodbi pravi, da je kljub preizkušnjam našla moč, da so jo težave naredile še močnejšo. »Vedno tudi sporočam, čeprav zveni kot floskula, da se vse da, če se hoče. Čisto vse ne, da se pa zelo veliko, če se za to odločiš,« pravi. To svoje sporočilo podaja predvsem vsem ženskam v kolektivih, tisti nevidni večini ljudi, ki so pogosto kolateralna škoda kapitala, pa tega pogosto kar ne opazimo. Ker sama izhaja izza stroja, ker je sama to izkusila, lažje razume, kaj se v teh okoljih dogaja. »Vse, kar povejo, je res, je žalostno res, in vsem tem ljudem poskušam dati sporočilo, da se z neko organiziranostjo da to preseči,« pravi. Skupaj gre vse lažje, vsak/vsaka posamezno pa naj pove, kaj ni v redu, da se dogaja krivica. »Dolgo nazaj sem že prerasla statusne simbole,« pravi. Razne vsiljene avtoritete je ne prestrašijo. Smeje pove zgodbo, ko ji je na enem od pogajanj odvetnik delodajalca vzvišeno čez mizo ponujal svojo vizitko, ki je ni sprejela in preprosto rekla: »Jaz sem pa Mateja iz Kisovca in nimam vizitke. Se zdaj lahko pogovarjamo?« Spoštovanje mora biti obojestransko, poudari in doda, da moramo znati postavljati svoje meje in se izogibati konfliktom, katerih žrtve so pogosto delavke in delavci. Delodajalci se radi postavljajo nadnje in izkoristijo, če se nekdo počuti podrejeno, poudari. Kakšne izkušnje ima naša sogovornica zdaj z vidika pogajanj in izobraževanja s pretežno ženskimi ali moškimi kolektivi? Kjer so pretežno ženske, je čustvenega naboja vsekakor več, odgovori, saj psihosocialni vidik po njenem vidijo drugače. V moških kolektivih je treba bolj izpostavljati dejstva, pravi, in tudi ženske, žrtve mobinga, s katerimi se pogovarja, opažajo in opisujejo druge stvari kot moški.
Svoje sindikalno delo vidi kot poslanstvo, je velika promotorka izobraževanja in opolnomočenja. Veseli jo, da tudi poslovni svet ni več samo domena moških, tudi ženske so namreč uspešne menedžerke, podjetnice, vodje. »Več nas je takih, ki dokazujemo, da se da. Ne bom rekla, da je lahko,« zaključi, a zase pravi, da je takšen tip človeka, ki se vrne skozi okno, ko jo nekdo nažene čez prag. Marsikaj se doseže tudi s sproščenostjo, z rahlim humorjem, še pristavi smeje in resno poudari, da je na svoji profesionalni poti vedno imela podporo Lidije Jerkič, da ji je ona vzor, da jo zelo spoštuje in da se lahko z njo vedno pogovori.
Če kapital ne bi bil moškega spola, bi prej dojel, da mu lahko ženske veliko bolj »koristijo«
»V naši družini smo spodbujali ljudi zaradi njihovih sposobnosti, ne glede na to, katerega spola so,« pojasni Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ). Pravi, da kot ženska sebe nikoli ni razumela kot osebo, ki ima zaradi tega v življenju določene ovire, in menila je, da je tudi svet takšen. V odraslosti pa je spoznala, da ni vedno tako, a še vedno sama vodi svoje življenje po načelih enakih možnosti. Sistemsko gledano v tem svetu ljudje nemalokrat naletijo na krivice, predsodke in ovire, a zase pravi, da odklanja vlogo žrtve. Opaža, da imajo nekateri moški, ki zase mislijo, da »niso taki«, do žensk vseeno določene, privzgojene predsodke. Feminizem po njenem razumevanju ne pomeni sovražnosti do moških, saj so ti navsezadnje tudi del tega sistema, tudi njegove žrtve, ko se od njih pričakuje, da zaslužijo več kot ženske, da prevzamejo več odgovornosti. Tudi oni se lahko v tem počutijo utesnjene. Osvoboditev iz teh vzorcev in kalupov je potrebna obojim. Obojim je po njenem lažje živeti v sožitju in medsebojnem spoštovanju.
Žrtve pa seveda so. Tudi pri mobingu in spolnem nadlegovanju, s katerima se srečuje pri svojem delu, je bistveno več žrtev žensk, nadrejeni, ki ga izvajajo, pa so obeh spolov, a pogosteje moškega.
Meni, da se v Sloveniji soočamo z dediščino prejšnjega sistema, ko smo bili oboji na trgu dela, in sicer bolj kot v mnogih zahodnih državah, kar se še vedno pozna pri tem, da se ženske dojema kot enakopravne. Hkrati imamo močan sistem kolektivnih pogodb, kjer delodajalec pri sistemizaciji nima prostih rok pri določanju plač in se za osebi na enakem delovnem mestu pričakuje, da imata enako plačo. »Umazane podrobnosti« razlik se pokažejo najbolje takrat, ko ima ženska družino. Takrat – ne nujno zaradi tega, ker bi delodajalci to počeli nalašč, ker bi mislili, da so ženske manj vredne – pride do razlik, ker gledajo zadeve skozi kapital in spodbujajo tiste zaposlene, ki so bolj angažirani in manj odsotni, ker so manj na porodniški, manj prisotni pri negi otroka ipd. To pa so tradicionalno še vedno ženske. Če kje, meni, se pri bolniških odsotnostih za nego otroka izkaže, da večina moških misli, da je to stvar ženske.
Veliko pa je tudi na tem, kako ženske in moški dojemamo sami sebe na delovnem mestu. Ženska bo pogosteje dvomila o svojih sposobnostih, se hitreje podredila in prilagodila, manj bo tekmovalna in bolj delovala pri spodbujanju timskega dela. V današnjem svetu se, žal, agresivnost še vedno šteje kot ambicioznost in sposobnost. Po prepričanju Saške Kiare Kumer pa to ni res. Ženske smo v povprečju bolj izobražene, po ugotovitvah raziskav bolj večopravilne in manj konfliktne v kolektivu. »Če kapital ne bi bil moškega spola, bi prej dojel, da mu lahko ženske veliko bolj koristijo,« pravi.
Ker SDPZ pokriva tudi dejavnosti, ki so izrazito »moške«, je logično vprašanje, zakaj je tako. Pri voznikih gre za specifičen stil življenja, ki je slabo združljiv s kakovostnim družinskim življenjem; tako se ženska z družino težko odloči, da bo dvajset dni na mesec odsotna od doma, razmišlja sogovornica. Po evropskih podatkih je v transportu le okoli petina žensk, s tem da jih je največ v letalskem prometu, kar je posledica tega, da so stevardese pretežno ženske. Ne gre za kakšne fizične omejitve, fizično so ženske sposobne enako kakovostno opravljati vožnje, kar kaže tudi dejstvo, da je razmerje pri vozniških dovoljenjih 50 proti 50, pravi. Poleg stila življenja je dejavnik, da ženske ne delajo veliko v transportu, tudi ta, da gre za nevaren poklic, saj pomeni tudi spanje na parkiriščih, v skladiščih ipd. Opozori na problem nasilja, ki mu je ženska lahko v tem moškem svetu še bolj izpostavljena. Tudi v evropskem združenju transportnih delavcev, katerega član je SDPZ, zelo poudarjajo ta vidik varnosti in o tem ozaveščajo s kampanjami. Ženske, ki delajo v transportu, bodisi kot voznice avtobusov ali sprevodnice na železnicah, so bistveno bolj izpostavljene nasilju tretjih oseb kot njihovi kolegi; gre tako za fizično nasilje kot za spolno nadlegovanje in neprimeren odnos. Pri pismonošah se poleg izboljšanja pogojev dela in s tem povezanih prilagoditev izboljšuje tudi razmerje med spoloma. Za ta poklic se odločajo tudi ženske, v manipulaciji na pošti pa še vedno prevladujejo ženske.
Generalna sekretarka SDPZ opozori še na en vidik neenake obravnave žensk na delovnem mestu, povezan z vplivom menopavze nanje. Analize so pokazale, da ima kar tri četrtine žensk v tem obdobju na delovnem mestu težave (z vročino, stresom, depresijo ipd.). Delodajalci bi po njenem mnenju lahko veliko več naredili pri prilagoditvi delovnih mest tudi tem okoliščinam, na primer pri uniformah, zagotavljanju ustrezne temperature v delovnih prostorih. Opozori še na težavo, ki jo imajo ženske pri uporabi različne varnostne opreme, saj je ta najpogosteje industrijsko narejena za povprečnega odraslega moškega. Tako ni prilagojena ženski postavi in ne ščiti žensk tako dobro, kot bi jih morala, pravi sindikalistka. Njena želja je sicer, da bi ženske v svetu dela bolj zaupale vase in poudarile tiste zmožnosti, ki se razlikujejo od moških, a so pomembne.
Ženska je hitro označena za »histerično«
Kristina Gomboc Nikolić je pravna sodelavka ZSSS v Osrednjeslovenski območni organizaciji ZSSS, kjer skrbi za raven delavskih pravic v javnem sektorju. Konec minulega leta je prejela najvišje priznanje Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa, ker je »požrtvovalna oseba s srcem in glavo na pravem mestu« ter je kot strokovnjakinja, pravnica in s svojim empatičnim pristopom »velika borka za delavske pravice«, odločna in trdna, ko je potrebno.
Kot je ob tej priložnosti dejala za Delavsko enotnost, tudi v kulturnem sektorju ravnanje ni vedno »kulturno«, pojavne oblike trpinčenja pa so lahko različne, tudi povezane s pasivnim ravnanjem. Ni mogoče reči, da je tega manj tam, kjer so ljudje visoko akademsko izobraženi. In žrtve so najpogosteje ženske. Bolj kot plačila so v javnem sektorju lahko problem odnosi, a tudi tu ženske težko prebijejo stekleni strop napredovanj na vodilna mesta, potrdi sogovornica; nazive na primer vrhunskih glasbenikov nosijo predvsem, če ne kar izključno, moški.
Zlasti pri umetniških poklicih je težko usklajevati delo in zasebnost, saj ima delo druge zahteve in pričakovanja, potrebno je ogromno vaje, tempo ni enoznačen, kot je na primer pri nekaterih drugih poklicih. Ker smo ženske v naši družbi tradicionalno še vedno v večji meri skrbnice doma in oskrbovalke družinskih članov, so mnoge pri tem v stiski, kaj postaviti v ospredje, in se mogoče celo težje odločajo za osnovanje družine. »Kot ženska moraš vedno tehtati to, kar moškim še zmeraj ni treba. Na papirju se mogoče še zdi uravnoteženo, a je še vedno veliko nevidnega dela in nevidnih skrbi, ki jih moški ne nosijo,« razmišlja tudi iz lastnih izkušenj in dodaja, da se ji zdi v redu, da se je podaljšal starševski dopust tudi za očete.
Zgodb s terena je precej; tudi ženske na neprimerna, tudi nasilna ravnanja različno reagirajo. Ene niti ne opazijo neprimernega odnosa, ga nočejo izpostaviti, druge reagirajo takoj, kažejo njene izkušnje. »Ženska je lahko hitro označena za histerično in živčno, medtem ko moški ob istih stvareh deluje odločno, neprizanesljivo,« pravi. Tudi sindikalnim zaupnicam v tem smislu ni lahko. »Ko so bile denimo nekje zaupnice bolj glasne, jim je bilo rečeno, da imajo med člani kurnik, če pa vodi določen sindikat moški, je ta sindikat močan,« izpostavlja razlike. Te gredo lahko tudi zelo (pre)daleč in vodijo do odstopov žensk s položajev v sindikatu, kažejo njene izkušnje.
Kristina Gomboc Nikolić opozarja tudi na posamezne primere neprimernega odnosa do žensk v samem sindikalnem okolju. Tudi v njem je po njenem mnenju še kar precej seksizma. Opaža, da je tak odnos pogosto pogojen generacijsko, da mlajše generacije moških že niso več tako odkrito podcenjevalne do žensk, da pa je več tega pri starejših od 50 let. Tudi zunaj sindikatov, na primer na ravni vodilnih v zavodih, lahko malo bolj ambiciozni moški, zlasti starejši, kdaj reagirajo do žensk na način, ki ga pri moških ne bi uporabili. »Obstajajo kakšni delodajalci, ki me tikajo, medtem ko moške kolege vikajo,« omeni en vidik, zato je treba vedno znova postavljati meje in se pri tem izpostavljati. To ni vedno lahko, sama se lažje postavlja za druge kot zase, prizna. Mogoče ljudje (moški) kdaj niti sami ne opazijo svojega seksizma do žensk, potrdi, v svojo obrambo pogosto rečejo, da je bil to »samo hec«. Take je treba še posebej opozoriti na vsako takšno ravnanje, se strinja. Skrbi jo tudi vsesplošno družbeno dogajanje, ki se politično vse bolj obrača v konservativno smerin žensko poriva za štedilnik ter v skrb za otroke in družino. To ni dobra popotnica za naprej, ugotavlja. »Naše pravice se nam zdijo samoumevne, a treba je ostati na preži, ker res ne vemo, kaj se lahko zgodi, kako krhko je to,« pravi. Po njenem mnenju se je treba še bolj vneto lotiti ozaveščanja, saj se tisti, ki so rojeni s temi pravicami, ne zavedajo oziroma pozabijo, kako težko so bile priborjene.
Smo borke in nikoli ne bomo odnehale
Tea Jarc, naša sindikalna kolegica, nekdanja predsednica Sindikata Mladi plus, sedaj pa konfederalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov (Etuc), na vprašanje, kako vidi položaj žensk v svetu dela in kaj je treba še postoriti, da se bo izboljšal, odgovori: »Ženske smo še vedno diskriminirane na vseh področjih naših življenj, tudi na trgu dela. Na globalni ravni v povprečju ženske na trgu dela še vedno zaslužijo 23 odstotkov manj kot moški po vsem svetu in ženske porabijo približno trikrat več ur za neplačano delo v gospodinjstvu in oskrbi kot moški. Ob trenutni hitrosti bo potrebnih približno 286 let, da se zapolnijo vrzeli v pravni zaščiti in odpravijo diskriminatorni zakoni, 140 let, da bodo ženske enakopravno zastopane na položajih moči in vodstva na delovnem mestu, in 47 let, da bo dosežena enaka zastopanost v nacionalnih parlamentih. Tudi v Sloveniji se na trgu dela ženske soočajo z diskriminacijo skozi celotno obdobje; že pri zaposlovanju, temu sledi diskriminacija pri plačni vrzeli med spoloma, večje tveganje za nasilje in nadlegovanje na delovnem mestu, hkrati pa so ena najbolj ranljivih skupin in podvržene revščini prav starejše ženske, upokojenke. To potrjuje, da se ženske vse življenje spopadajo s posledicami patriarhata in diskriminacije. S temi razlikami se je treba ukvarjati celostno in na različnih področjih. Zagotovo pa bi bil eden pomembnih korakov, vsaj za področje trga dela, implementacija evropske direktive o transparentnosti plačil.«
Pri vprašanju, ali je tudi sama kot ženska pri svojem sindikalnem delu naletela na težave in neprijetnosti, odkrito zatrdi, da seveda. »Kljub temu, da bi radi verjeli, da smo sindikati boljši od drugih, smo vseeno odraz družbe, kjer so razlike med spoloma velike, patriarhalni odnosi zakoreninjeni in na žalost je to prisotno tako v interakciji z našim članstvom, z vodji sindikatov, kot tudi v naših strukturah. V sindikate sem vstopila kot mlada punca, kjer sem bila deležna neprimernih opazk, nespoštovanja in drugačnega odnosa, predvsem podcenjevanja. Na drugi strani pa sem ravno v sindikatih spoznala najmočnejše in najbolj hrabre ženske, borke, ki so mi še danes za zgled. Na vodstvenih položajih v sindikatih še vedno prevladujejo moški. Čas je, da se o tem začnemo bolj aktivno pogovarjati, da okrepimo prisotnost žensk tako v našem članstvu kot tudi v vodstvenih strukturah.«
Sporočilo Tee Jarc soborkam v sindikalnem boju je jasno: »Stopimo v ospredje, bodimo glasne, vidne, oblikujmo razprave in vzemimo si čas, brez opravičevanja. Sistem in strukturne razlike nas želijo utišati, celo zastrašiti, postaviti v ozadje, ali nas celo spregledati. Za doseganje enakopravnosti in enakosti žensk se moramo boriti vsak dan. To je naš boj. In včasih ga bijemo z majhnimi, včasih z velikimi koraki. Ampak pomembno je, da nikoli ne utihnemo, ne izginemo, ampak vedno znava pokažemo, da smo tudi me tu. Smo borke in nikoli ne bomo odnehale.« Za konec poudari, da je Lidija Jerkič kot predsednica ZSSS dober primer tega, da lahko najpomembnejše sindikalne funkcije opravljajo tudi ženske. »In tudi v Evropski konfederaciji sindikatov imamo trenutno na čelu organizacije žensko, Esther Lynch,« doda.
Odličen primer je po njenem mnenju tudi Sindikat Mladi plus, ki vsako leto na dan žensk (so)organizira protest za 8. marec. »Veliko sindikatov iz vse Evrope je organizatorjev shodov ob tem dnevu, obenem pa jasno in glasno zagovarjajo, podpirajo in udejanjajo feminizem, ne bojijo se kritizirati patriarhata, in ne samo na ta dan, ampak vsakodnevno se borijo za večjo enakopravnost v družbi. In tudi v lastnih strukturah,« zaključi Tea Jarc.
Mojca Matoz,
foto društvo Iskra
Delavska enotnost
Ta prispevek je bilo najprej objavljen v tematski številki z naslovom Junakinje delavskega razreda (marec 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Junakinje delavskega razreda pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:
Nalagam ...