Zaupanje in strokovnost namesto palice in korenčka – S komunikatorjem znanosti Sašom Dolencem o izbruhu novega koronavirusa

9. 10. 2020

Okužbe z novim koronavirusom tudi v Sloveniji naraščajo, zdi se, da je pred vrati je nova razglasitev epidemije, pozimi pa bo tveganje za to in druga podobna obolenja tako ali tako samo še večje. Na drugi strani pa smo od vseh protikoronskih ukrepov že pošteno utrujeni in jezni – nekateri o njih, tudi o nošenju mask, odkrito dvomijo ‒, odgovorni pa se o virusu z nami pogosto pogovarjajo, kot da smo majhni otroci … Kaj storiti?

Nekaj odgovorov na omenjene zagate ima Sašo Dolenc, komunikator znanosti, filozof, fizik, urednik, publicist, prevajalec in avtor številnih knjig o raznolikih znanstvenih temah. Je tudi soustanovitelj, urednik in koordinator spletnega časopisa za popularizacijo znanosti Kvarkadabra. Z njim smo se med drugim pogovarjali, kaj o novem koronavirusu pravi znanost, kako bi o virusu morali komunicirati odločevalci, kakšno vlogo imamo med pandemijo sindikati in zakaj sta lahko za zgled Nova Zelandija ter finska predsednica vlade.

Začniva na začetku. Kako nevaren je pravzaprav novi koronavirus? Ali res povzroča samo nekakšno gripo, kot lahko še vedno marsikje poslušamo? Ali nošenje mask preprečuje okužbo ali ne? Kaj pravi znanost?

Covid-19 je zelo resna bolezen, ki je nikakor ne smemo podcenjevati. Smrtnost in možnost zapletov bistveno narašča s starostjo obolelega, a bolezen lahko tudi pri mlajših, ki jo večinoma lažje prebolijo, pusti resne in dolgotrajne posledice. Virus SARS-CoV-2 se prenaša s kapljicami, ki padejo na površine, če so večje, ali lebdijo v zraku, če so manjše, zato lahko z uporabo maske učinkovito preprečimo, da bi z dihanjem in govorjenjem kapljice trosili po okolici. Za novi koronavirus velja na prvi pogled nenavadno pravilo, da je zelo nevaren za človeštvo prav zato, ker ni tako zelo nevaren za posameznika.

V kakšnem smislu?

Novi koronavirus je manj smrtonosen, kot je bil prvi virus SARS iz leta 2003, ko je umrl skoraj vsak deseti oboleli. Vendar je virus takrat pri posamezniku hitreje povzročil bolezen, zato je uspel skupaj okužiti le nekaj več kot osem tisoč ljudi. Nasprotno pa okužbe z novim koronavirusom pogosto sprva sploh ne opazimo, a smo vseeno že kužni in virus tako nevede širimo naprej. Zato je uporaba mask tako pomembna, ker dokaj uspešno prepreči prenos virusa, če smo slučajno že okuženi, pa tega še ne vemo. SARS-CoV-2 je zahrbten virus, ki ga moramo obravnavati z vso resnostjo.

Zdi se, da dlje ko traja izbruh novega koronavirusa, bolj se širijo tudi različne teorije zarote, polinformacije vseh vrst, različni izkrivljeni zaključki o virusu in bolezni, ki jo povzroča. Kako vse skupaj razumeti in razložiti?

Najboljša obramba proti širjenju teorij zarote je dobro komuniciranje institucij, za katere domnevamo, da imajo zanesljive informacije. Te institucije morajo javnost obveščati celostno, jasno, razumljivo in tudi spoštljivo. Če ljudje začutijo, da jim kaj prikrivamo ali da jih nekdo namerno zavaja, bodo seveda iskali alternativne vire, da bi izvedeli resnico. V človeški naravi je, da tistim, ki jih poznamo, bolj zaupamo kot neznancem. Zato je pomembno, da javnost v kriznih razmerah obveščajo ljudje, s katerimi publika razvije odnos, ki ne temelji le na strokovni avtoriteti ali funkciji govorca, ampak tudi na povsem osebni ravni zaupanja. Prav tako je pri nas komuniciranje premalo usmerjeno v izobraževanje javnosti, kar bi omogočilo, da bi se ljudje sami bolj odgovorno obnašali. Žal se uradni govorci še vedno preveč pogosto na javnost obračajo, kot da gre za otroke, ki razumejo le logiko palice in korenčka.

Kako pa bi se odgovorni morali z nami pogovarjati o virusu?

Morda nam je lahko dober zgled Nova Zelandija. Tam je predsednica vlade že takoj, ko se je začel virus širiti po svetu, ustanovila svetovalno skupino, v kateri niso bili le znanstveniki in zdravniki, ampak tudi strokovnjaki za komuniciranje znanosti. Na začetku se je o virusu vedelo še zelo malo, zato je ta skupina skupaj s predsednico vlade natančno sledila vsem znanstvenim objavam in strokovnim poročilom ter pripravljala strategijo ukrepanja. Kmalu so prišli do zaključka, da ukrepov za zajezitev širjenja virusa v državi ne bodo mogli uresničiti drugače, kot da državljane čim bolj izobrazijo, da se bodo sami obnašali odgovorno. Predsednica vlade je tako z državljani redno komunicirala po najrazličnejših medijih, tudi prek telefonov in družbenih omrežij, ter jim poskušala čim bolj jasno predstaviti položaj, dileme in pomen ukrepov. Strategija se je izkazala za odlično, saj med zimo na južni polobli v Novi Zelandiji kar tri mesece niso imeli novega primera okužbe.

Kvarkadabra

… je slovenski spletni časopis za popularizacijo in tolmačenje znanosti, ena naših osrednjih poljudnoznanstvenih elektronskih publikacij, ki jo lahko najdete na tej povezavi.

Ali tistim, ki z zanikanjem in minimiziranjem posledic virusa nasprotujejo raznim protikoronskim ukrepom, v določeni meri delamo tudi krivico? Nenazadnje je virus poskrbel za veliko stisk in težav, ljudje so izgubili delo, varnost, prihodke, pa tudi pogled naprej ne obeta nič dobrega …

Vsekakor mora družba solidarnostno in sistemsko poskrbeti za tiste, ki jih je kriza močno prizadela. Sprejetih je bilo kar nekaj ukrepov za najrazličnejše pomoči, kar je hvalevredno. Ob tem je treba vseskozi skrbeti tudi, da sistematično sledimo dogajanju v posameznih delih družbe in poskušamo čim hitreje zaznavati težave, s katerimi se srečujejo ljudje. Na probleme je treba nato javno opozarjati, predlagati rešitve in pritiskati na odgovorne, da sprejmejo ustrezne ukrepe. Politika v demokratični družbi se seveda odziva predvsem na občutja in prepričanja svojih podpornikov, zato je ključno, da morebitne težave javno predstavimo čim bolj splošno, da se v njih prepozna ali začuti empatijo čim širši krog državljanov.

Človek se ne more znebiti občutka, da je del zaupanja javnosti izgubljen za vedno. Če direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje na novinarski konferenci ne ve, v katerih primerih je obvezno nošenje maske, če uradni govorec napove uvrstitev Hrvaške na rdeči seznam, potem pa naslednji dan skoči po opravkih do svoje vile na Krk, če ministrica na večji gala prireditvi v zaprtem prostoru ne nosi maske, kako potem pričakovati, da se bomo »običajni ljudje« držali vseh zapovedanih ukrepov?

Zaupanje je zelo pomembno. Če se zdi, da ukrepi ne veljajo univerzalno, ampak so namenjeni discipliniranju državljanov, bo prišlo do upora. Pri nas je bilo res storjenih kar nekaj napak. Začelo se je že marca z zelo neposrečenim zatrjevanjem epidemiologov na tiskovnih konferencah, da okuženi ne morejo širiti virusa, če ne kažejo simptomov bolezni. Takrat so bili podatki res še zelo skopi, a vodilni epidemiologi po svetu so iz informacij o širjenju virusa na Kitajskem že pravilno sklepali, da kužnost ne nastopi šele z izraženimi simptomi. Če se stroka tako močno zmoti, je nujno, da se javnosti opraviči in pojasni, zakaj je do zmote prišlo. Pri nas se to žal ni zgodilo, kar je deloma porušilo zaupanje v strokovne avtoritete. Podobna zgodba je bila z maskami, za katere se sedaj vsi strinjajo, da so zelo učinkovito in hkrati preprosto sredstvo za zajezitev širjenja epidemije.

Kako sicer svoje delo v povezavi z novim koronavirusom po vašem mnenju komunicira stroka? Ali ne bi bilo denimo smiselno, da bi mladim pomen nošenja mask v šolah, ki je bilo še posebej aktualno ob začetku novega šolskega leta, približal kakšen njihov vzornik, »vplivnež«, skratka nekdo, ki ga poznajo, gledajo, poslušajo?

Vsekakor bi bilo dobro, da bi mlade nagovarjali njihovi vzorniki, ki so jim idejno blizu in jim zato bolj zaupajo. Vplivneži med mladimi bi lahko, s sodelovanjem stroke seveda, ukrepe pojasnili tako, da jih mladi ne bi dojemali kot zunanjo prisilo, ampak kot del skupnih prizadevanj, da se razmere v družbi čim prej normalizirajo. Naš skupni cilj bi moral biti, da je virusa v populaciji čim manj, saj je s tem tudi manjša verjetnost, da bo zašel med starejše in bolne, za katere je bolezen lahko usodna.

Kakšno vlogo pri ozaveščanju v zvezi z novim koronavirusom pa naj imamo po vašem sindikati?

Sindikati morajo zaznavati probleme svojega članstva, jih jasno formulirati, predlagati rešitve in nato lobirati, da se težave rešijo. V obdobju epidemije ni pomembno le, da se poskrbi za tiste, ki so na čakanju ali so izgubili delo, ampak tudi za varne razmere na delovnem mestu. Delavci morajo skupaj z vodstvi podjetij doreči smiselne ukrepe, ki bodo preprečili množične okužbe, do kakršnih je že prihajalo. Pri tem ni dobro, da ukrepe po vojaško delegirajo uprave podjetij, ampak je pomembno, da v procesu sodelujejo tudi delavci, saj bodo le tako sprejeli ukrepe za svoje, jih ponotranjili in predlagali izboljšave. Sindikati lahko v tem procesu sodelujejo oziroma pomagajo.

Pred kratkim ste pisali o pomembnosti javno dostopnih podatkov o virusu, okužbah itd. Ali imamo v Sloveniji teh informacij dovolj in zakaj je po vaše slovenski Covid-19 sledilnik najboljši projekt v času epidemije?

Javno dostopni, zanesljivi in nazorno predstavljeni podatki so pomembni, ker nam omogočajo, da lahko sprejemamo kakovostne odločitve. Če nimamo podatkov, lahko le slepo sledimo ukazom in navodilom, ki pa niso nujno prilagojeni za vse primere, s katerimi se srečujemo v resničnem življenju. Covid-19 sledilnik je pomemben projekt, ker je konstruktivno združil razmeroma veliko skupino ljudi, ki zbira, ureja in javno predstavlja informacije o širjenju virusa v Sloveniji. Ti podatki so osnova tako za odločanje kot tudi za analiziranje širjenja okužbe.

Covid-19 sledilnik

Covid-19 sledilnik, dostopen tukaj, je spletni portal in pomemben projekt, v okviru katerega se zbirajo, analizirajo in objavljajo podatki o širjenju novega koronavirusa v Sloveniji. Njegovi ustvarjalci želijo javnosti omogočiti čim boljši pregled nad razsežnostjo težave in pravilno oceno tveganja, vsebine pa osvežujejo dnevno.

Posebna zgodba so tudi različni modeli napovedovanja širjenja virusa, ki jih ne manjka. Na kaj je pri njih treba biti pozoren?

Tudi pri nas smo bili v določenem trenutku zasuti z modeli in napovedmi razvoja epidemije. Prav sodelujoči v skupini Covid-19 sledilnik so ustvarili nekaj najboljših modelov epidemije. Namen teh modelov pa ni toliko napovedovanje prihodnosti kot predvsem analiza položaja in preučevanje, kateri ukrepi so dejansko učinkoviti. Dober model temelji na poznavanju zakonitosti širjenja epidemije, na kar aplicira zbrane podatke, hkrati pa obvezno predvidi tudi napako izračunov. Povsem nekaj drugega so razni »garažni strokovnjaki«, ki nekaj računajo ter podajajo pogosto povsem nesmiselne in nezanesljive napovedi bodočega razvoja epidemije. Žalosti me, da taka slaba znanost prihaja tudi z nekaterih naših večjih znanstvenih inštitutov in univerz.

Kako je izbruh novega koronavirusa sicer vplival na znanost? Sprva so vsaj za nekaj časa prišli v ospredje različni znanstveniki in strokovnjaki, o covidu-19 poteka veliko raziskav, obstaja ogromno znanstvenih člankov, ves svet je v dirki za cepivom …

Znanstveniki po vsem svetu že od prvih dni, ko so izvedeli za novi koronavirus, zelo intenzivno analizirajo njegove lastnosti in delovanje ter iščejo načine, kako bi njegovo širjenje zamejili. Poleg iskrenega prizadevanja za čim boljše razumevanje virusa in bolezni, ki jo povzroča, se tudi pri nas pojavljajo primeri nekakšnega »vojnega dobičkarstva«, ko ustvarjajo določene skupine raziskovalcev v javnosti predvsem vtis, da so naredile nekaj pomembnega, v ozadju pa ni resne vsebine. Za preprečevanje takega škodljivega početja bi lahko več naredili sami strokovnjaki, saj bi morali bolj paziti, kaj govorijo njihovi kolegi, prav tako pa velik del odgovornosti nosijo tudi novinarji, ki žal bistveno premalo preverjajo informacije, ki jih dobijo v objavo z inštitutov.

Zdi se, da smo od protikoronskih ukrepov čedalje bolj jezni ter utrujeni in vedno bolj hrepenimo po vrnitvi v »normalno življenje«. Po drugi strani se število okužb nezadržno povečuje in dosega nove rekorde, obenem pa prihaja zima, ko bodo bolj pogosta različna respiratorna obolenja, naš zdravstveni sistem pa je že tako ali tako izjemno obremenjen. Vse skupaj se zdi kar eksplozivna mešanica za bližnjo prihodnost.

Dokler virus nenadzorovano kroži med ljudmi, se v prejšnje stanje pred epidemijo žal ne moremo vrniti. Države, ki niso pravočasno sprejele ustreznih ukrepov za zamejitev širjenja virusa ali so ukrepe prehitro omilile, imajo namreč velike težave. Varnega in učinkovitega cepiva, kot kaže, še ne bomo dobili kmalu, vsaj ne v velikih količinah, zato bomo morali še kar nekaj časa vztrajati pri ukrepih. Nekateri strokovnjaki predlagajo, da bi začeli množično uporabljati poceni hitre teste, ki sicer niso zelo zanesljivi, a pokažejo, če je nekdo močno kužen. To bi lahko preprečilo morebitne množične prenose virusa. Prav tako nam lahko pri blaženju epidemije pomaga aplikacija #OstaniZdrav za avtomatsko obveščanje o morebitnih stikih z okuženimi, ki temelji na protokolu, ki sta ga razvila Apple in Google. Z množično uporabo take aplikacije ničesar ne izgubimo, lahko pa v določenih okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo predvideti, veliko pridobimo. Na Finskem, kjer imajo mlado socialdemokratsko predsednico vlade, si je aplikacijo v enem tednu presnela skoraj tretjina državljanov. Prav predsednica vlade pa je bila ena prvih, ki je dobila prek aplikacije tudi sporočilo, da je bila v stiku z okuženo osebo, zato se je odločila, da bo nekaj časa delala na daljavo. Dobro bi bilo, da bi tudi sindikati v Sloveniji svoje člane in članice pozvali, naj začnejo uporabljati aplikacijo za avtomatsko obveščanje o morebitnih stikih z okuženimi.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta pogovor je izšel v najnovejši, prvi oktobrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!