Zahteva po treh osmicah odmevala na Rožniku

6. 5. 2019

Na predvečer praznika dela so povsod po državi zagoreli kresovi, odmevali sindikalni govori, delavske teme pa so se na kratko prebile v ospredje. Nič drugače ni bilo na tradicionalnem, osrednjem kresovanju na ljubljanskem Rožniku, kjer je prvomajska proslava potekala v organizaciji treh največjih sindikalnih central pri nas, in sicer ZSSS, KSS Pergam in KSJS. Na njej so prisotni v prvi vrsti želeli opozoriti na bistvo praznovanja praznika dela, na zahtevo – ki je aktualna še danes – po osemurnem delavniku ter na pravico do počitka in prostega časa.

Glavnina sindikalistk in sindikalistov, med katerimi so bili tudi vsi trije govorci na prireditvi Lidija Jerkič, predsednica ZSSS, Jakob Počivavšek, predsednik KSS Pergam in Saša Kotar, članica Republiškega odbora Sindikata delavcev v zdravstveni negi, Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS), se je sicer pozno popoldne zbrala že v Tivoliju in se potem skupaj odpravila na Rožnik. Na začetku je bilo glavno vprašanje še, ali bo zdržalo vreme. Dež se je na koncu zbranih res usmilil, bilo pa je to eno hladnejših prvomajskih praznovanj v zadnjih letih.

Na Rožniku je eno glavnih točk dogajanja predstavljala sindikalna stojnica, dobro založena z različnim sindikalnim materialom in ljudmi, sindikalistkami in sindikalisti različnih generacij in ozadij, dobre volje, na vhodu na prizorišče. Ker se je skozi ves večer kresovanja udeležila večtisočglava množica, se je ob stojnici ustavilo staro in mlado. Najmlajše so najbolj zanimali zastonj bonboni, ki so bili na voljo, nekoliko starejši so bili veseli sindikalnih značk in drugega promocijskega materiala, odrasli pa so radovedno vrteli sindikalno kolo sreče, ki so ga kot vsako leto pripravili pripravili pri Sindikatu Mladi plus, ter odgovarjali na vprašanja, povezana z aktualnimi delavskimi in sindikalnimi temami. Nekaj pa je bilo, kot je to na takih množičnih prireditvah običajno, tudi ‘padalcev’, ki vsaj na prvi pogled na Rožnik niso prišli s praznikom dela v mislih. Eden od njih je tako suvereno stopil k sindikalni stojnici in pribil: »Eno mrzlo pivo, prosim!«

Spomin in opomin

Pred prižigom kresa so bili, kot je to v navadi vsako leto, na vrsti slavnostni govori. Predsednica ZSSS Lidija Jerkič, ki je govorila prva, je izpostavila, da je bil osemurni delavnik sindikalna zahteva že 130 let nazaj, zato se danes pogosto zdi, da se vračamo na začetek. »Osem ur dela, osem ur zabave in osem ur počitka za marsikoga v Sloveniji ostaja samo še pobožna želja. Delo se nam zajeda v vse pore našega življenja. V našo zasebnost, v naše sobote, nedelje, praznike. Marsikdo bo tudi na te praznične dneve, posvečene prazniku dela, v službi oziroma na delovnem mestu nepogrešljiv.« Pa vendar se je v zadnjih dobrih 100 letih tudi marsikaj spremenilo, je dodala. »Naslednje leto bomo praznovali 130 obletnico praznovanja praznika dela na Rožniku. Na tem odru se je zvrstila vrsta govorcev in tem. Zato je 1. maj priložnost, da se spomnimo tudi tega, kako se je naše življenje izboljšalo.«

Praznik dela je obenem priložnost, je nadaljevala sindikalistka, da se zavemo, da je bilo 130 let nazaj potrebnih kar nekaj žrtev, ki so padle zato, da nam je danes lahko vsem bolje. »Morda Slovenija res ni država, v kateri bi sindikaliste ubijali. Pa vendar vam lahko povem, da je v zadnjih dveh letih več kot 30 sindikalistov zaradi svoje dejavnosti izgubilo delo, službo, plačo in bilo degradiranih na manj pomembne položaje.« 1. maj niso samo čevapčiči in veselice, je še povedala predsednica ZSSS. Praznik dela je v prvi vrsti spomin in opomin na to, da se je za pravice treba boriti. »Upam, da ne bo jutri koga ščipalo v želodcu samo zaradi čevapčičev, ampak predvsem zaradi želje, da se pridruži sodelavkam in sodelavcem v bitki za boljši jutri.«

O delovnem času

Jakob Počivavšek, predsednik KSS Pergam, je spregovoril predvsem o delovnem času: »Omejitev dela na osem ur dnevno je predstavljala vsebino prve konvencije Mednarodne organizacije dela (ILO). Danes zahteve delavstva žal marsikje, tudi pri nas, ostajajo samo na papirju. Medtem ko ponekod razmišljajo o skrajševanju delovnega časa, v Sloveniji na problematiko prevelikega dejanskega obsega dela opozarjamo sindikati, delovna inšpekcija ter strokovnjaki za varnost in zdravje pri delu. S pritiskom na zniževanje stroškov dela zaradi krize ali želje po večjemu dobičku so delodajalci število zaposlenih zmanjšali na minimum, preostali delavci pa morajo delati več in intenzivneje.« Vprašanje delovnega časa je tudi vprašanje plač, je nadaljeval sindikalist. »Številni delavci so, da si izboljšajo plačilo, prisiljeni opraviti veliko število nadur, novih zaposlenih, ki bi jih razbremenili pa ni tudi zato, ker delodajalci ne ponujajo dovolj dobrih pogojev dela in dostojnih plač. Vprašanje delovnega časa je tudi vprašanje prekarnosti. Delavci, ki delajo v negotovih oblikah dela, podrejeni in ekonomsko odvisni od svojih delodajalcev ter sindikalno neorganizirani, so primorani delati več, da ohranijo vsaj tisti vir dohodka, ki ga imajo. Vprašanje delovnega časa je tudi vprašanje pokojninskega sistema. Od delavcev, ki delajo veliko, prek svojih zmožnosti in izjemno intenzivno, ne moremo pričakovati pričakovati, da bodo podaljševali delovno aktivnost.« Ni pravično, da od njih zahtevamo, da naj delajo dlje, je bil jasen Počivavšek. »Delovni čas je prav v času stalne dosegljivosti in možnosti dela kadarkoli in kjerkoli, s pomočjo računalnika ali pametnega telefona, tudi tudi izziv za prihodnost. Treba ga je omejiti in zagotoviti kakovostna nepretrgana obdobja za preživljanje časa z družino, za sprostitev in za počitek. Popuščanje pri zahtevi 8/8/8 bi pomenilo korak stran od mednarodnega standarda dela, sindikati pa se zavedamo, da zakonsko omejen delavnik ni dovolj in da je treba urejen delovni čas zagotoviti v praksi.« Naj bo letošnji praznik dela zato počastitev spomina na pretekle, še vedno aktualne zahteve delavstva, ter spodbuda za nadaljnje delo, predvsem v povezavi z omejevanjem delovnega časa, je še dodal sindikalist.

»Nikoli vas ne bomo pustili na cedilu!«

Saša Kotar, članica Republiškega odbora Sindikata delavcev v zdravstveni negi in zadnja govorka, pa je povedala naslednje: »Za sindikaliste in sindikalistke je 1. maj vedno bil, je in bo sinonim za delavski boj. Žal ponovno živimo v času, ko se moramo boriti za nekoč samoumevne pravice, kot so potni stroški, dodatek za delovno dobo, malica, ustrezni delovni pogoji. Prav na področju zdravstva in zdravstvene nege, se borimo za ustrezno vrednotenje dela, ki poteka 365 dni v letu in 24 ur na dan. Borimo se za ustrezne delovne urnike in za plačilo nadurnega dela. Srečujemo se s kadrovskim pomanjkanjem, ki vlada na vseh področjih zdravstva. Borimo se za uveljavitev in sprejetje ustreznih standardov ter normativov, ki bo omejili izgorevanje, bolniško odsotnost in podobno. Gre nam za ustrezno plačilo za opravljeno delo in v naslednjem koraku za dostojno življenje vsakega zaposlenega.« Žal opažamo, da smo prišli v fazo ekonomskega suženjstva, je bila neposredna sindikalistka, ko zaslužimo le toliko, da lahko preživimo. »Tako nas 1. maj vedno znova opomni, da nam nič ni dano samo po sebi in da se moramo za vsako pravico posebej potruditi, da si jo priborimo in ohranimo. Za sindikat, iz katerega prihajam, je 1. maj vedno bil in bo ostal praznik delavstva, ki se poleg pravic zaveda tudi odgovornosti do dela in pomena kakovostne zdravstvene in babiške nege ter oskrbe bolnikov oziroma pacientov, varovancev na vseh nivojih zdravstva, kar izvajamo vse dni v letu. Bolničarji, medicinske sestre in zdravstveni tehniki vas nikoli ne bomo pustili na cedilu in brez ustrezne kakovostne oskrbe. Zato bomo vztrajali pri ureditvi razmer na področju zdravstva. Pridobljenih pravic pa si ne bomo pustili kar tako vzeti.«

Povedanemu je sledil prižig kresa in potem ‘uraden začetek’ dvodnevnega praznika dela.

Dodajamo še nekaj foto utrinkov, zapis z drugih prvomajskih prireditev, ki smo jih organizirali po vsej Sloveniji, pa je dostopen tukaj.