Za zaščito ljudi, ne kapitala – Zdravje in varnost pri delu v času bolezni covid-19

31. 7. 2020

Delodajalčeva odgovornost za varno in zdravo delo delavcev je bila v času epidemije novega koronavirusa zelo na udaru, marsikje je povsem umanjkala. Izgovor ne more biti samo v medicini dela, ki je v Sloveniji privatizirana dejavnost in jo delodajalci najemajo po svojih »potrebah«, prisluhne pa samo žvenketu denarja. Spremembe so nujne tudi na področju poklicnih bolezni. Pojavlja se vprašanje, ali bi moral biti mednje štet tudi covid-19. Hkrati s tem pa se kaže nujnost ureditve zapostavljenega področja neugotavljanja poklicnih bolezni v Sloveniji.

Najprej se je treba spomniti, da nevarnost, ki jo v delovno okolje prinaša virus SARS-CoV-2, spada med biološko tveganje. Zanj smo do zdaj bolj ko ne mislili, da je povezano le z delom tistih, ki delajo na delovnih mestih, kjer so v stiku s krvjo in drugim biološkim materialom, ki lahko vstopi v njihovo telo skozi sluznico ter kožo; torej da gre v glavnem za delavke in delavce v medicini, veterini, laboratorijih, živilski industriji, kmetijstvu, komunali …

Zdaj, ko je svet soočen s pandemijo virusa SARS-CoV-2, ki povzroča koronavirusno bolezen 19 (covid-19) najširših razsežnosti, pa je vse bolj jasno, da smo nevarnim mikroorganizmom, tudi v delovnem okolju, izpostavljeni bolj ali manj vsi.

Po epidemiji se mora marsikaj spremeniti tudi na področju varnosti in zdravja pri delu.

Odgovornost za varno in zdravo delo

V pogodbah o zaposlitvi delavci prodajamo svoje delo, ne pa tudi zdravja in življenja. Organizirati delo tako, da bo varno in zdravju čim manj škodljivo, je odgovornost delodajalca.

On je tisti, ki delovno okolje, tehnološke postopke, uporabo delovne in varovalne opreme, uporabo raznih snovi ter strojev ipd. načrtuje tako, da pri tem upošteva vse vplive okolja, postopkov, prostorov, opreme ter snovi na zdravje in varnost delavk in delavcev. V ta namen izdela za vsako delovno mesto izjavo o varnosti z oceno tveganja. Iz nje izhajajo tudi potreba po usposabljanju in obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledih vseh delavk in delavcev, ukrepi za izboljšanje delovnih mest in program promocije zdravja.

Epidemija covida-19 je pokazala na nujnost dopolnitve obveznih delodajalčevih izjav o varnosti z oceno tveganja tako, da nas naslednja epidemija ne bo znova presenetila nepripravljene. Dopolniti jih je treba z novim tveganjem in preprečevanjem širjenja okužbe na delovnih mestih, opozarja služba za varnost in zdravje pri delu ZSSS.

Biološki agensi

Na evropskem seznamu poklicnih bolezni so tudi bolezni, ki jih povzročajo biološki dejavniki. To so mikroorganizmi, ki lahko povzročijo okužbo, alergijo ali zastrupitev. Mikroorganizmi so lahko bakterije, virusi, glivice (kvasovke in plesni), paraziti in infektivni proteini (prioni). Zakonodaja varnosti in zdravja pri delu jih imenuje tudi biološki agensi.

Bolniška odsotnost naj ne bo stigma

Zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnem mestu je preventivna dejavnost, zato morajo biti ukrepi delodajalca skrbno načrtovani. Vsako nevarnost in tveganje je mogoče predvideti ter preprečiti.

Pri hitrem širjenju virusov, kot je SARS-CoV-2, je preventiva zelo pomembna, zaščita najbolj ranljivih pa ključna. Zlasti pri kroničnih bolnikih, starejših, nosečnicah, invalidih …

Osveščenost vseh, da prezentizem (prihajanje v službo, če si bolan oziroma imaš znake bolezni, op. a.) ni sprejemljiv, je pri tako zelo nalezljivi bolezni, kot je covid-19, nujna. Delodajalci (pa tudi sindikalisti) se bodo morali zavedati, da nagrajevanje »nebolovanja« in ustrahovanje ali celo odpuščanje tistih, ki so na bolniški, prinaša v njihova delovna okolja veliko nevarnosti, v skrajnem primeru tudi zapiranje obratov, ki bi bili žarišče okužbe.

S kulturo nad nevarnosti

Varnostna kultura je temelj organizacijske klime pri delodajalcu, ki vpliva na obnašanje vseh v delovnem procesu. Vsak odgovoren delodajalec si prizadeva za takšno varnostno kulturo, ki bo zagotavljala obvladovanje tveganj ter preprečevala poškodbe in nesreče. Za njeno vzpostavitev je potrebna odprta in stalna komunikacija, izmenjava dobrih praks ter zgledno ravnanje vseh. Od podrejenih ni mogoče zahtevati, da se strogo držijo pravil obnašanja, na primer nošenja mask in rokavic ter upoštevanja varnostne razdalje, medtem ko se sami na to požvižgamo. Saj se spomnimo naših političnih veljakov, ki so se v času največje epidemije brez zaščite in ustrezne razdalje sprehajali ob obmejni reki.

 

Dosledna higiena ‒ nova stalnica na delovnih mestih

Ustrezna medsebojna razdalja med delavkami in delavci je po mnenju strokovnjakov najpomembnejša. Kjer je ni mogoče zagotoviti, pa je potrebna ustrezna zaščitna oprema in drugi previdnostni ukrepi.

Razkuževanje rok ter njihovo redno in pravilno umivanje z milom in toplo vodo bi moralo po tej epidemiji postati naša stalnica, ko se v okoljih, kjer je ljudi več, dotikamo različnih predmetov. To velja tudi za delovna okolja ob tekočih trakovih, kjer več ljudi vzame v roke isti proizvod.

Naučiti se bomo morali tudi, kako zakašljati in kihniti, da ne ogrozimo drugih, morebiti tudi omejiti druge telesne stike. Razmisliti, kako varno malicati in kako skupaj vendarle popiti kakšno kavo ali čaj, sestankovati in se dogovarjati. Za to bo treba razviti varnostno kulturo.

Nova normalnost – delo od doma

Če so se do nedavnega delodajalci še pritoževali, kako administrativno težko in problematično je delavkam in delavcem omogočiti delo od doma, so ob razglasitvi epidemije takoj spremenili ploščo. Od doma je po anketi službe za varnost in zdravje pri delu ZSSS delala okoli četrtina vprašanih. Ob razvoju tehnologije in možnostih, ki jih tako delo prinaša za usklajevanje dela in zasebnosti ter s tem za zmanjšanje stresa zaposlenih, omogoča tudi varno in zdravo delovno okolje, zlasti ob nevarnostih, ki jih prinašajo mikroorganizmi.

Pravne podlage

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 87. in 91. členu določa, da ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Odškodnina, ki jo ima ZZZS pravico zahtevati, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje omenjeni zavod.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 191., 193. in 402. členu določa, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Zpiz) zahteva povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Šteje se, da je imel Zpiz škodo ne glede na to, če je zavarovani primer pokrit z zavarovanjem po ZPIZ-2. Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih. Odškodnina obsega tudi škodo iz naslova izplačanih invalidnin za telesno okvaro, priznano po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona.

Zakonodaja EU se spreminja

V slovenski zakonodaji je področje varnosti in zdravja izčrpno opredeljeno, pogosto pa je problem izvajanje. Manko, ki v tej državi traja že predolgo, je opredeljevanje ter ugotavljanje poklicnih tveganj in bolezni. To so bolezni, ki so posledica dela.

Delodajalci se tega otepajo z razlogom, saj se zavedajo, da se bo število regresnih zahtevkov drastično povečalo. Gre seveda za denar. In do zdaj so uspešni. Opozoril sindikatov in sindikalnih predlogov pa kljub drugačnim zagotovilom že skoraj tri desetletja ne sliši niti politika, čeprav mnoge stranke v času pred volitvami obljubljajo tudi to. Prav gotovo je čas po koronakrizi še bolj primeren, da sindikalisti pritisnemo na politiko, naj uredi področje poklicne obolevnosti.

Takoj, ko je bila mimo najhujša kriza, so se spreminjanja predpisov glede bioloških tveganj na delovnem mestu dejavneje lotili tudi na ravni EU. Komisija je namreč uvrstila koronavirus SARS-CoV-2 v zavezujočo Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/54/ES z dne 18. septembra 2000 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu, ki določa minimalne zahteve za varovanje delavcev pred tveganji za njihovo zdravje in varnost, vključno s preprečevanjem takih tveganj, ki izhajajo ali bi lahko izhajala iz izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu. Direktiva zahteva, da delodajalec oceni tveganje, ki ga predstavljajo biološki dejavniki, in zmanjša tveganje za delavce na različne načine: bodisi da preneha uporabljati snovi ali jih zamenja; preprečuje in nadzira izpostavljenost; obvešča in usposablja delavce; zagotavlja zdravstveni nadzor, kadar je to potrebno.

Direktiva določa, da jo morajo države članice umestiti v svoj pravni red najpozneje do 24. novembra. Spremembe te direktive se bodo v Sloveniji odrazile v pravilniku o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu. S spremembo direktive, ki jo je komisija 3. junija predlagala evropskemu parlamentu, le-ta pa ima mesec dni časa, da nanjo reagira, bo omenjeni virus klasificiran v tretjo stopnjo nevarnosti. Sindikati na ravni EU, z njimi tudi ZSSS, smo sicer zahtevali četrto, najvišjo raven. Pri tem nas je podprl tudi evropski poslanec Milan Brglez.

Direktiva namreč določa štiri mogoče klasifikacije bioloških dejavnikov, ki pomenijo tveganje za zdravje delavcev na delovnih mestih. Pri prvi biološki dejavnik po vsej verjetnosti ne more povzročiti bolezni pri ljudeh. Pri drugi lahko povzroči bolezen pri ljudeh in bi bil lahko nevaren za delavce; ni verjetno, da se bo razširil v okolico; ponavadi je na voljo učinkovita profilaksa ali zdravljenje. Biološki dejavnik iz skupine tri lahko povzroči hudo bolezen pri ljudeh in pomeni resno nevarnost za delavce; lahko pomeni tveganje razširitve v okolico, vendar je ponavadi na voljo učinkovita profilaksa ali zdravljenje. Pri četrti klasifikaciji pa gre za biološki dejavnik, ki povzroči hudo bolezen pri ljudeh in pomeni resno nevarnost za delavce; pomeni lahko veliko tveganje, da se bo razširil v okolico, ponavadi pa ni na voljo učinkovite profilakse ali zdravljenja.

Razlika med tretjo in četrto stopnjo je namreč očitna, saj kot je znano, učinkovitega cepiva in zdravila za covid-19 še ni, mogoče je zgolj lajšanje simptomov.

Gremo naprej

Sindikalni boj za spopad z novim koronavirusom v svetu dela se torej nadaljuje na več ravneh. V delovnem okolju za neposredno zaščito delavk in delavcev, na zakonodajni ravni pa z obravnavo stopnje nevarnosti tega virusa za varnost in zdravje delavk in delavcev. Budno bomo spremljali tudi ravnanje politikov, opozarjali na pritiske in lobiranje kapitala, predvsem pa dosledno zastopali interese delavk in delavcev tudi na tem področju.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!