Vse o dolgotrajni oskrbi: vprašanja, dileme, pogledi

29. 3. 2019

Čez nekaj desetletij bo v Sloveniji približno tretjina prebivalstva starejša od 65 let, pravijo, kot pišemo v novi, marčevski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Usklajevanje dela in zasebnosti, dežurni prognostiki. In to dolgoživost hkrati dušebrižniško hvalijo, realistično svarijo pred bremenom in načrtovalsko napeljujejo k razvoju. Vendar pa neformalno, nevidno skrbstveno domače, hišno oziroma gospodinjsko neplačano delo zahteva vsaj toliko časa kot sicer večinoma piškavo plačano uradno priznano delo, v veliki večini pa ga tudi v sodobni Sloveniji opravljajo ženske. Stanje ni drugačno niti pri dolgotrajni oskrbi.

Univerzalen in na pravicah utemeljen dostop do infrastrukture in storitev, ki ne more biti izpeljan s predpostavko dobičkonosnosti, je v interesu vseh, zlasti pa v interesu obstoja, prenove in nadaljevanja družbe, običajnega okolja za našo živalsko vrsto. Priprava hrane in skrb za higieno ter številna druga t. i. gospodinjska opravila, poleg družbeno in človeško pomembne skrbi za odvisne družinske člane – otroke, starejše ljudi in invalide –, še vedno večinoma veljajo za žensko stvar, t. i. nežnejši spol. Ko zasebna podjetja prevzamejo storitve in infrastrukturo, to povzroči poslabšanje kakovosti, kar občutneje prizadene bolj izpostavljene, glede družbene reprodukcije in skrbstvenega dela zlasti ženske. Za posebno obliko tega področja velja dolgotrajna oskrba, ki so ji ženske temeljito posvečene, in sicer kot neformalne skrbnice, kot uporabnice in tudi kot formalne skrbstvene delavke. Že pred sedanjo neoliberalno fazo kapitalizma je bilo to delo v formalni obliki feminizirano, kar pomeni slabo družbeno cenjeno in finančno ovrednoteno, obremenjujoče in marginalizirano.

Na celovito dolgotrajno oskrbo čakamo že več kot 15 let

Kot nas je spomnil Franci Magister, podpredsednik Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) in predsednik njegove komisije za zdravstvo in socialo, Slovenija zakon o dolgotrajni oskrbi pripravlja že šestnajsto leto. »Veliko starejših ljudi zaradi nizkih pokojnin, neurejenega sistema dolgotrajne oskrbe, nezadostnih kapacitet v institucionalnem varstvu in pomoči na domu, pomanjkanja negovalnih bolnišnic živi v težkih razmerah,« je poudaril. Kljub temeljnemu gerontološkemu načelu, da naj starostnik ostane čim dlje doma oziroma v domačem okolju, je Magister izrazito kritičen do pomanjkanja domov za starejše, njihove nedostopnosti in visokih cen, saj so tako rekoč prepuščeni tržnim silnicam. Sus zato pričakuje, da bo ureditev občutno izboljšala socialno varnost nekaterih skupin prebivalstva in vplivala na kakovost njihovega življenja, pa tudi, da bo v pomoč družinam, v katerih je posamezni član potreben pomoči drugih.

Jeseni 2017 je ministrstvo za zdravje predstavilo predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (ZDO), s katerim so začrtali uzakonitev celovitega sistema dolgotrajne oskrbe in integracijo dosedanjih elementov tega področja vanj. To oskrbo bi izvajali bodisi v obliki neformalne oskrbe na domu bodisi v formalni oskrbi na domu ali v instituciji, s prednostno oskrbo na domu oziroma v domačem okolju. Očiten zgled sta predlagatelju bili Avstrija in Nemčija, kjer je skrb za ostarele in druge pomoči potrebne osebe naloga in odgovornost družine, ne pa modeli, znotraj katerih je oskrba naloga in odgovornost lokalne skupnosti in države. Avstrija in Nemčija veljata za družbi s podružinjeno dolgotrajno oskrbo z ženskami v osrednji vlogi, kar verjetno ustreza trendu repatriarhalizacije in retradicionalizacije Slovenije od osamosvojitve naprej. Več kot dve tretjini skrbi za starejše izvajajo ženske, torej bi pri nas taka novost spodbudila izstopanje žensk iz sveta dela, po čemer mednarodno primerjalno odstopamo, zagotovo pa bi tudi prek samoplačništva še naprej krepila širitev sive in črne ekonomije ter prekarizacije. S podružinjenjem, ki je pri nas dokaj razširjeno, pa bi tudi na tem področju radi integrirano in celovito bremenili otroke, medgeneracijsko širili ekonomsko odvisnost in revščino, dodajajo kritiki takratnega predloga zakona. Sicer pogosto zagovarjano deinstitucionalizacijo je predlog ZDO predvideval doseči z visokim vstopnim pragom v institucionalno oskrbo (glede na potrebe oskrbovanca).

Tudi strokovni svet za enakost spolov ministrstva za delo zavrnil predlog

Že konec novembra 2017 se je na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (ZDO) odzval strokovni svet za enakost spolov, strokovno posvetovalni organ ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na področju politike enakosti žensk in moških.

Vzpostavitev sistema je nujna, so sporočili, vendar zaradi »resnega tveganja za poslabšanje položaja žensk v družbi« nasprotujejo predlaganim rešitvam. Delitev neformalnega dela (skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti) med ženskami in moškimi ter segregacija po spolu v svetu dela ostajata v Sloveniji izziv. Tako da oskrba, ki temelji na neformalni oskrbi v družini, utrjuje tradicionalne spolne vloge, zmanjšuje konkurenčni položaj žensk na trgu dela, vpliva na njihovo obremenjenost, zdravstveno stanje in otežuje usklajevanje življenja in dela, nadalje slabša njihov socialni in ekonomski položaj, povečuje njihovo odvisnost od drugih …

Pred obravnavo novega zakona so vladi predlagali oceno vpliva na spol in na načelu enakosti spolov temelječ sistem, saj se je treba izogibati retradicionalizaciji vloge ženske. Strokovni svet zagovarja ureditev, v kateri bi neformalna oskrba v družini z emocionalno, socialno in koordinacijsko vlogo storitve formalne, dostopne, pluralne, javno financirane oskrbe zgolj dopolnjevala. Pri tem je treba paziti tudi na ustrezno vrednotenje oskrbovalskega dela, v katerem prevladujejo ženske, pa na ustvarjanje kakovostnih in trajnostnih delovnih mest ter na zmanjšanje tveganja za sivo ekonomijo in prekarizacijo skrbstvenih poklicev.

Pri uvedbi rešitev za takšen sistem dolgotrajne oskrbe naj bi veljalo izhajati iz t. i. skandinavskega modela, kjer je stopnja enakosti žensk in moških na najvišji ravni v Evropi, dolgotrajna oskrba pa je pretežno zagotovljena v obliki formalne oskrbe. S takšnim modelom, ki bo ustrezno vrednotil oskrbovalsko delo, bomo prispevali tudi k ustvarjanju kakovostnih in trajnostnih delovnih mest na področju formalne dolgotrajne oskrbe ter zmanjšali tveganje za sivo ekonomijo in prekarizacijo skrbstvenih poklicev, v katerih prevladujejo ženske.

Stališča ZSSS glede ZDO

Oktobra 2017 je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) o ZDO izvedla prvi posvet predsednikov in sekretarjev sindikatov dejavnosti, nato pa na tretji seji predsedstva sredi novembra sprejela svoja stališča za takrat potekajočo enomesečno javno razpravo in jih posredovala na ekonomsko-socialni svet (ESS). ZSSS zagovarja sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe, zanjo se je zavzela s petletnimi programskimi usmeritvami, sprejetimi na osmem kongresu: »Podprli bomo uvedbo novega obveznega zavarovanja za dolgotrajno nego, ko bodo za to izpolnjeni naslednji pogoji: realen nabor storitev in vzpostavljena javna mreža njihovih izvajalcev v vseh regijah ter s socialnimi partnerji v ESS dogovorjen vzdržen sistem financiranja.«

Predsedstvo je predlagalo prehodno obdobje za postopno uveljavljanje ZDO (za postopen prehod upravičencev namesto kampanjske prevedbe pravic za okoli 32.500 prejemnikov dodatka za pomoč in postrežbo, postopno vzpostavljanje javne mreže izvajalcev ZDO, postopno pripravo izvedbenih podzakonskih aktov), njegovo nomotehnično izboljšanje za večjo razumljivost, nedvoumnost, uporabnost in izvršljivost. ZSSS se je zavzela tudi za pravico do kombinacije formalne in neformalne dolgoročne oskrbe na domu (tudi zato, ker bi bila formalna oskrba za tiste z nižjimi dohodki zaradi obveznega 30-odstotnega doplačila manj dostopna, naj ne bo denarni prejemek za neformalno oskrbo nižji kar za 50 odstotkov od formalne oskrbe na domu in za 34 odstotkov nižji od formalne oskrbe v instituciji, je predlagala ZSSS). Za dostopnost storitev formalne dolgotrajne oskrbe pa bi veljalo določiti lestvico deležev potrebnih zasebnih sredstev uporabnikov, sorazmernih glede na njihove prejemke, je še predlagala ZSSS, saj je predlog ZDO določal enake 30-odstotne zneske zasebnih sredstev za sofinanciranje formalne dolgotrajne oskrbe na domu ali v instituciji ne glede na prejemke uporabnika, da bi bili upravičeni do preostalega financiranja iz javnih sredstev. Pričakovan je tudi kriterij dostojnega standarda storitev dolgotrajne oskrbe v javni mreži, saj mora biti standard pravic iz zavarovanja dostojen, da ljudje ne bodo prisiljeni v tržni dejavnosti iskati nadstandardne storitve ali sklepati zasebnega dopolnilnega zavarovanja. ZSSS je predlagala tudi vzpostavitev varuha pravic uporabnikov storitev dolgotrajne oskrbe, saj bodo ti zaradi svoje odvisnosti od pomoči drugih, domačnosti in morebitnega koristoljubja ter ustrahovanja v ranljivem položaju.

Kot dobra poznavalka področja socialne varnosti je ZSSS predlagala tudi določitev potrebne zavarovalne dobe za uveljavitev pravic kot predpogoj za finančno disciplino, saj štiriindvajsetmesečni pogoj zavarovanja ni dovolj jasen. Uporabniku pa je treba zagotoviti prijazne administrativne postopke in omejiti potencialni poračun terjatev za dolgotrajno oskrbo. ZSSS je zagovarjala tudi, naj bodo skrbniki koncesionarskega sistema dolgotrajne oskrbe lokalne skupnosti s pridobljenim soglasjem Republike Slovenije, saj najbolje poznajo potrebe in dostopnost dolgotrajne oskrbe. Koncesije za dolgotrajno oskrbo pa naj bodo podeljene za krajše obdobje (ne pa predlaganih 10 let za formalno oskrbo na domu in 40 let za oskrbo v instituciji z možnostjo enako dolgo obnovitve) in le, če javni zavodi ne morejo zagotoviti dejavnosti v skladu z javno mrežo, ki jo usklajuje država. ZSSS se je zavzela tudi za prepoved tržne dejavnosti dolgotrajne oskrbe v javni mreži in s tem za rešitev navzkrižja interesov v javni mreži. Manjkajoča sredstva za izvedbo dolgotrajne oskrbe naj namesto obveznega doplačila iz neto prejemkov prebivalstva zagotovi državni proračun, je predlagala ZSSS in nasprotovala »nesistemski ureditvi plačevanja obveznega doplačila, odmerjenega od bruto plače v višini 0,48 odstotka in plačanega iz neto prejemkov zavarovancev«. Predsedstvo se je zavzelo za nove proračunske vire financiranja, npr. za ustrezno obdavčitev kapitala, obdavčitev nakazil v davčne oaze, uravnoteženje prispevnih stopenj delodajalca in delavca … ZDO je obveznost plačevanja doplačila iz neto plač določal nepregledno, brez ustreznega znižanja dohodninske osnove in sankcioniranja finančne nediscipline. ZSSS prav tako dosledno nasprotuje socialni kapici, torej tudi predlagani socialni kapici pri zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, saj ta nasprotuje načelu solidarnosti v socialnih zavarovanjih. Med drugim se je zavzela še za skupne organe upravljanja zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, zavod za zdravstveno zavarovanje pa naj postane aktivni kupec storitev dolgotrajne oskrbe, obenem pa mu je treba omogočiti zaposlitev dodatnega ustreznega kadra, je še predlagala ZSSS.

Za dolgotrajno oskrbo na domu leta 2016 21,2 odstotka vseh izdatkov

Kot je sredi lanskega decembra sporočil Statistični urad Republike Slovenije (Surs), smo leta 2016 za dolgotrajno oskrbo namenili 499 milijonov evrov ali 1,24 odstotka BDP, večinoma iz javnih virov (73,7 odstotka). Glede na leto 2015 so se ti mednarodno primerljivi izdatki povečali za 1,9 odstotka.

Izdatki za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe (medicinska oskrba ali zdravstvena nega in storitve osebne oskrbe) so bili višji od izdatkov za socialni del dolgotrajne oskrbe, kamor sodijo podporne storitve (kakšnih 66 odstotkov iz prvega naslova, socialni del dolgotrajne oskrbe pa je nekoliko narasel), so še ugotovili na statističnemu uradu. Skoraj tri četrtine izdatkov za zdravstveni del je bilo namenjenih oskrbi v institucijah, malo več kot četrt za izvajanje take oskrbe na domu in približno pol odstotka za izvajanje storitev dnevnega varstva.

Največji del celotnih izdatkov po načinu izvajanja je bil namenjen za izvajanje oskrbe v institucijah (78,8 odstotka), od tega 59,6 odstotka v domovih za starejše, 14,9 odstotka  v različnih socialnih zavodih in 4,3 odstotka v bolnišnicah. Preostalih 21,2 odstotka je bilo namenjenih dolgotrajni oskrbi na domu (patronažne službe v okviru domov za starejše, pomoč na domu in družinski pomočniki ali denarni prejemek) nekoliko manj v primerjavi z letom prej.

Storitev dolgotrajne oskrbe je bilo po Sursu leta 2016 deležnih 62.673 oseb ali okoli 1600 več kot v letu 2015, 36,3 odstotka od njih v institucijah (35,3 odstotka jih je bilo oskrbe deležnih na domu, malo več kot četrtina pa je bilo tistih z denarnimi dodatki za poravnavo različnih storitev).

Do kdaj bomo še čakali?

ZDO je bil že pred koncem leta 2017 umaknjen, saj je bil tarča nemalo kritik, izkazalo pa se je, da so glede področja medsebojno neusklajeni tudi vladni resorji. Vendar pa razlogi za nujnost izboljšanja omenjenega družbenega področja vztrajajo in se množijo. Tudi ZSSS se z dolgotrajno oskrbo ukvarja že dolgo, zlasti iz perspektive potreb starejše generacije, potreb celotne družbe in vseh generacij ter svojega članstva in zmožnosti javnih socialnih blagajn. Sus, v katerem so po naravi stvari verjetno veliki poznavalci potreb in težav dolgotrajne oskrbe, od prihodnje ureditve pričakuje poenotenje pravic, enoten sistem storitev z enotnimi cenami in finančnim ter strokovnim nadzorom izvajalcev storitev, ki naj bodo samostojni neprofitni zavodi. »Pričakujemo, da z zakonom ne bo noben dosedanji uživalec pravic iz veljavne ureditve na posameznih področjih v slabšem položaju,« je dodal Magister, zaradi dolgotrajnega sprejemanja zakona in odsotnosti prave politične volje že nekoliko pesimističen.

O dolgotrajni oskrbi tudi Evropski steber socialnih pravic

Tudi Evropski steber socialnih pravic, ki so ga novembra 2017 na socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast v Göteborgu na Švedskem skupaj podpisali Evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija, govori o dolgotrajni oskrbi. Steber v 20 načelih za nove in učinkovitejše pravice državljanov (glede enakih možnosti in dostopa do trga dela, poštenih delovnih pogojev in socialne zaščite ter vključenosti) v tretjem poglavju prinaša točko o dolgotrajni oskrbi: »Vsakdo ima pravico do cenovno dostopnih in kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe, zlasti oskrbe na domu in storitev skupnosti.«

V Sloveniji ni napredka na področjih zdravstvenega varstva, dolgotrajne oskrbe in pokojninskega sistema, ki jih obremenjuje staranje prebivalstva, je v poročilu o gospodarskem stanju v Sloveniji v zimskem gospodarskem svežnju izpostavila Evropska komisija. »Strukturne reforme pokojninskega sistema ter sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe postajajo vse bolj nujne, da bo lahko Slovenija še naprej ostala na poti vzdržne rasti,« nas je še opozoril Bruselj.

Katere storitve?

Storitve, ki jih pri nas štejemo za storitve s področja dolgotrajne oskrbe in jih npr. določa zakon o socialnem varstvu, zagotavljamo z institucionalnim varstvom, z oskrbo na domu oziroma s skupnostno oskrbo (npr. pomoč na domu, patronažno varstvo), z oskrbo v vmesnih stopnjah (stanovanjske skupine, dnevno varstvo, dnevni centri) in z denarnimi prejemki. Tako poznamo:

• pomoč družini na domu: socialna oskrba v primeru invalidnosti, starosti in drugih primerih, ko to lahko nadomesti institucionalno varstvo; zagotavlja jo občina, tako kot tudi mrežo javne službe za osebno pomoč, plačilo je subvencionirano, obseg storitev in plačilo variira,

• institucionalno varstvo: vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo (npr. v domu za starejše); storitve oskrbe plača uporabnik, ob pomanjkanju potomci in občina,

• posebni socialnovarstveni zavod za odrasle: posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, varstveno-delovni center vodi, varuje in zanje organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji, pa tudi za duševno in telesno prizadete odrasle osebe; storitve oskrbe plača uporabnik, ob pomanjkanju potomci in občina,

• socialno varstveni zavod za usposabljanje: institucionalno varstvo, usposabljanje, oskrba in vodenje otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju; storitve oskrbe plačajo starši in občina.

Storitve socialnega varstva izven javne mreže službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Storitve plača posameznik sam, deležen pa je lahko tudi dodatka za pomoč in postrežbo, družinskega pomočnika.

Največja potrebna čarovnija je verjetno spet pri finančni konstrukciji zavarovanja, saj je pričakovan namen ureditve izboljšanje dostopnosti in povečanje obsega ter olajšanje bremen in skrbi sedanjim uporabnikom, oskrbovalcem in izvajalcem. V kolikšni meri bomo to dosegli z obveznim in solidarnim zavarovanjem, pa je drugo, še kako pomembno vprašanje. Ne samo zaradi demografskih sprememb, ampak zaradi značaja in prihodnosti tukajšnje družbe.

Enovit sistem bi bil velik napredek

Glede na to, da dolgotrajne oskrbe zakonsko še nismo uredili, ta trdi oreh vedno bolj postaja tudi zunanjepolitična obveznost naše države. Ob organizacijsko-finančni zahtevnosti ter družbeni prelomnosti tega projekta bi morala biti morebitna medresorska prerivanja povsem nepomembna.

Med zadnjo razpravo ob prvem resnejšem poskusu uzakonitve tega družbeno izredno pomembnega področja se je bilo težko izogniti občutku, da imajo svojo vlogo pri burni debati tudi igre prestiža med ministrstvom za zdravje (MZ) kot nosilcem predloga zadnjega zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo in ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Pri tem področju gre za očitno mešano jurisdikcijo, saj v dolgotrajno oskrbo sodijo, kot so nam pojasnili na MDDSZ, storitve in materialni prejemki iz sistema zdravstvenega varstva, družinskega in socialnega varstva, pokojninsko-invalidskega zavarovanja, sistemov skrbi za invalidne osebe, tudi v izobraževalnem sistemu, vključno z vojnimi in vojaškimi invalidi. Trenutno MDDSZ skrbi  za področje socialne oskrbe, MZ pa za področje zdravstvene dejavnosti in za načrtovanje ukrepov sistemske ureditve področja dolgotrajne oskrbe. Razmerje med zdravstvenim in socialnim delom dolgotrajne oskrbe se že leta bistveno ne spreminja, izdatki za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe so po primerljivih podatkih dvakrat višji od izdatkov za socialni del, pričakovati pa gre rast potreb po zdravstvenih storitvah. MZ je sredi decembra 2016 z vladnim sklepom od MDDSZ prevzelo pristojnost za pripravo predloga zakona o dolgotrajni oskrbi in koordinacijo izvedbe pilotnih projektov, sofinanciranih iz strukturnih skladov EU na področju dolgotrajne oskrbe, pri teh nalogah pa sodeluje tudi MDDSZ.

Kot pravijo na MZ, težko govorimo o celostni, k uporabniku usmerjeni oskrbi, saj izvajalci različnih storitev dolgotrajne oskrbe med seboj niso nujno povezani, neuravnoteženost sistema, različna ocenjevalna orodja in različne vstopne točke oziroma storitve pa lahko ustvarjajo neenakosti med državljani. Osrednja sogovornica je bila Klavdija Kobal Straus, ki vodi tamkajšnji direktorat za dolgotrajno oskrbo, ustanovljen leta 2017. »Dolgotrajna oskrba je preplet zagotavljanja osnovnih, podpornih in zdravstvenih storitev in kot taka izrazito medresorska vsebina,« so povedali.

Definicije dolgotrajne oskrbe so različne, mednarodna govori o nizu storitev za ljudi z zmanjšano stopnjo funkcionalne fizične ali mentalne zmožnosti in  odvisnih od pomoči pri izvajanju temeljnih in/ali podpornih dnevnih opravil, pogosto v kombinaciji z osnovnimi zdravstvenimi storitvami (nego, preventivo, rehabilitacijo ali paliativo) in/ali s pomočjo v gospodinjstvu. Pri nas so med mandatom prejšnje vlade, ki je glede uzakonitve dolgotrajne oskrbe v Sloveniji prišla najdlje, dolgotrajno oskrbo opredeljevali kot niz storitev za ljudi z zmanjšano stopnjo telesnih in kognitivnih sposobnosti, ki so posledično v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči pri osnovnih in/ali podpornih dnevnih opravilih.

Olajšana neformalna oskrba zgolj ena od možnosti

Zdaj ne moremo govoriti o enovitem sistemu z ustrezno koordinacijo med službami, kar otežuje dostopnost in zmanjšuje kakovost storitev ter učinkovitost in preglednost izrabe virov. Po stališču MDDSZ zagotavlja veljavna ureditev osebam, vključenim v institucionalne oblike storitev, »bistveno večji obseg pomoči«, v domačem okolju pa je ponudba formalnih storitev premajhna in neustrezna. Merila za ugotavljanje potreb in s tem povezani postopki niso poenoteni, kar povzroča neenakost obravnave, hkrati pa veljavna ureditev ne zagotavlja dostopa vsem potrebnim, ni ustrezna glede na pričakovano naraščanje starejšega prebivalstva oziroma povečevanje potencialnih upravičencev, niti ne zagotavlja dolgoročne vzdržnosti.

Predlagani zakon pa je dal enotno definicijo dolgotrajne oskrbe, postavil okvir za nov steber socialne varnosti, uvajal enoten postopek uveljavljanja pravic in enotno ocenjevalno orodje upravičenosti v uporabnikovem domačem okolju ter krepil podporo neformalnim oskrbovalcem (potrebo po izobraževanju in svetovanju svojcem, po psihološki in postdiagnostični podpori obolelemu in družini, po razbremenitvi svojcev z zagotavljanjem nadomestne formalne oskrbe za 14 dni …). Glede zadnjega so večkrat opozarjali, da so »svojci oziroma neformalni oskrbovalci velikokrat brez ustrezne pomoči, njihov pomen pa je v državi spregledan«, hkrati pa, da »mora biti neformalna oskrba zgolj ena od možnosti sistema, ki pa mora temeljiti na organizirani formalni oskrbi (tudi v domačem okolju)«.

Na MZ poudarjajo, da je predlog iz leta 2017 prinašal možnost izbire, med drugim tudi dostop do integrirane formalne oskrbe na domu, storitev za ohranjanje samostojnosti, storitev e-oskrbe, do česar danes ne moremo dostopati, vse pa je bilo usmerjeno, »da bi se zmanjševala plačila iz žepa uporabnikov in zmanjšala finančna obremenitev lokalnih skupnosti«. Neformalni oskrbovalci že danes zagotovijo veliko storitev, za razliko od trenutne ureditve pa je predlog zakona prinašal možnost nadomestne oskrbe in usposabljanja neformalnih oskrbovalcev za kakovostno in varno delo, s tem pa bi jih lahko pomembno razbremenili.

Ko bomo po napovedih sodeč leta 2050 imeli med prebivalstvom 34 odstotkov starejših od 65 let (leta 2015 je bil njihov delež 18,4 odstotka), bomo peta država po starosti prebivalstva na svetu. Že pred tem moramo uporabnika postaviti v središče, zmanjšati administrativne postopke, povsod po državi omogočiti primerljive storitve in povezan sistem. »Ključno je tudi zagotoviti dodatna sredstva, kajti le tako bomo lahko zagotovili dolgoročno stabilnost sistema,« so poudarili na MZ, kjer način zagotavljanja in organiziranosti sistema dolgotrajne oskrbe postavljajo »glede na obstoječ sistem, potrebe državljanov in družbene zmožnosti«.

Slovenija se uvršča med države z visoko stopnjo enakosti spolov, vendar pa je treba delitev dela med spoloma v zasebni sferi še izboljšati, saj »ženske v Sloveniji, tako kot v drugih državah, še vedno opravljajo bistveno več skrbstvenega in gospodinjskega dela kot moški«, so opozorili na MDDSZ.

»Vloge žensk v družbi ne moremo urejati v okviru sistemske ureditve dolgotrajne oskrbe. Lahko pa z rešitvami, ki jih načrtujemo, pomembno podpremo in razbremenimo izvajalce neformalne oskrbe, ki pa so najpogosteje ženske,« so k temu dodali na MZ.

Človek zahteva skrb od zibelke do groba

Skrb za otroke, za starejše, za družbeno reprodukcijo na mikro, srednji in makro ravni  znatno vpliva na enakost spolov, saj je tudi  pri nas tradicionalno domena žensk in zato neizmerno vpliva na njihovo življenje. Hkrati naša družba že spada med najhitreje starajoče se družbe v Evropi in je ena redkih brez celovitega sistema dolgotrajne oskrbe. A težnjam po deinstitucionalizaciji oskrbe in njenem podružinjenju se je kljub visokim stroškom treba izogniti.

 Če čez palec ocenimo, da so vsaj tri četrtine tistih, ki oskrbujejo druge v Evropi, ženske (poznejših) srednjih let, verjetno ne udarimo hudo mimo. Če ob tem vemo tudi, da vsaj pri nas večino teh stroškov in skrbi nosijo posamezniki in njihovi bližnji sami, da tako pomoč in pozornost vse bolj potrebujemo s staranjem, potem je jasno, kako težavne so razmere, zlasti za ženske in za starejše ter upokojene ljudi. Ne pozabimo, da imamo v Sloveniji hvalevredno relativno zelo visok delež žensk v t. i. formalnem svetu dela (tudi po stopnji zaposlenosti, razlik v plačah, zastopanosti v politiki, stopnji izobraženosti itd. smo dokaj enakopravni), kar nas v tem smislu postavlja med sodobne, spolno bolj uravnotežene in enakopravne družbe, pa čeprav se v Sloveniji lahko s pokojnino pohvali vse manjša peščica ljudi, zlasti ženske so zaradi plačne in pokojninske vrzeli pri tem izdatno prizadete.

Ko v življenju ne zmoremo sami, je pri nas vselej že neformalno-tradicionalno in vse bolj tudi formalno-prisilno poleg tudi družina s svojimi viri in zmožnostmi. Kako to pozasebljenje, podružinjenje in feminizacija oskrbe vplivajo na (vse bolj revne) prebivalce, pa tudi ni treba podrobneje razlagati.

Koalicija za dolgotrajno oskrbo

Tako je v začetku lanskega marca, v času takrat že pojemajoče razprave o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, društvo Ženski lobi Slovenije (skupaj s predstavnicami Mirovnega inštituta in ljubljanske Fakultete za socialno delo) ustanovilo koalicijo za dolgotrajno oskrbo, s katero skušajo relevantne akterje – sindikalne, nevladne in delodajalske organizacije, delavke in delavce v oskrbi, strokovnjakinje in strokovnjake – vključiti v čim bolj demokratično in celovito razpravo o tem, kakšno ureditev dolgotrajne oskrbe, tega pomembnega in perečega družbenega področja, potrebujemo in hočemo. Svojo kampanjo so po državi izvedli v predvolilnem času, saj bi javno, kakovostno, prilagodljivo in vsem dostopno dolgotrajno oskrbo potrebovali že pred leti. Ne gre za strošek, gre za investicijo, pri tem pa ne smemo spregledati nikogar, zlasti ne tistih (npr. starejših, hendikepiranih, ljudi s posebnimi potrebami oziroma z ovirami), ki te družbene storitve še posebej potrebujejo. Pri tem se moramo po prepričanju koalicije zgledovati po skandinavskem modelu (npr. Nizozemska, Švedska, Danska), pri katerem država zagotavlja velik delež storitev oskrbe, in ne po npr. avstrijskem ali nemškem, ki oskrbo prvenstveno prepuščata zasebni sferi.

Predlog zakona ministrstva za zdravje ni bil primeren, ker ni dobro odgovarjal na izzive različnih ciljnih skupin, bistvene življenjske okoliščine in potrebe uporabnikov. Dober sistem mora uporabnikom omogočati izbiro in vpliv na storitve, te morajo biti izvedene profesionalno, v institucijah, zasnovanih na javnem financiranju, oziroma iz drugače oblikovanih, a javno financiranih programov. Sistem dolgotrajne oskrbe mora odgovarjati tudi na probleme revščine velikega števila ostarelih, generacijskega prenosa revščine in podplačanosti ter preobremenjenost delavcev v oskrbi – za to zadnje je treba sprejeti in uveljaviti strokovne standarde, zmanjšati delovne obremenitve in izboljšati plačilo.

Slovenski model dolgotrajne oskrbe naj izhaja iz oskrbe kot univerzalne pravice z odprtim kombiniranjem košarice storitev iz javnega in zasebnega okolja (npr. med domačo oskrbo in/ali institucionalno oskrbo, drugimi načini in v različnih obsegih), vendar pa storitve javne službe, zagotovljene z novim solidarnim zavarovanjem. Tega javnega, od države podprtega pristopa ne more nadoknaditi prostovoljstvo, nikakor pa ne sme postati profitabilna dejavnost. Trgu bi lahko prepustili le jasno določene in ozke nadstandardne storitve. Tako bi ob upoštevanju že obstoječih prvin dolgotrajne oskrbe pri nas (gre za javno zdravstvo, centre za socialno delo, sistem domov za starejše občane, patronažo, prostovoljce, medsebojno pomoč, medgeneracijsko solidarnost med ljudmi v lokalnih skupnostih …) zmanjšali doplačila uporabnic in uporabnikov ter njihovih družin. Seveda ne more iti tudi brez nadzora izvajanja in sistema proučevanja učinkovitosti ter možnosti financiranja inovativnih oblik nudenja storitev. Ne smemo se braniti oblikovanja manjših skupaj živečih vzajemnih skupnosti starostnikov in starostnic, med najbolj perečimi vprašanji pa ostajajo nujne nove javne nastanitvene zmogljivosti (poleg domov tudi varovana stanovanja in revnejšim ljudem dostopne namestitvene možnosti, npr. stanovanjske skupnosti). Da bi ljudje  lahko uporabljali storitve oskrbe, npr. dnevne centre, pa moramo v Slovenji zelo izboljšati tudi ureditev javnega prevoza.

Koalicija je že od začetka negovala in širila znanje o dolgotrajni oskrbi, ki jih skrbstveni sektor, lokalne skupnosti in nevladne organizacije ter prostovoljke in prostovoljci že zagotavljajo. Še pred lanskimi poletnimi parlamentarnimi volitvami so pripravili vrsto javnih tribun po slovenskih krajih, npr. v Šentjurju, na Ptuju, v Mariboru, v Domžalah, Metliki, Črnomlju, kamor so poleg prebivalstva, izvajalcev in institucij vabili tudi predstavnike političnih strank ter na ta način skušali pritiskati od spodaj navzgor. Koalicija je ves čas ambiciozno zagovarjala, da mora državni zbor dolgotrajno oskrbo uzakoniti v enem letu po volitvah.

Tudi parlamentarke za izenačenje skrbi

V začetku letošnjega februarja pa so parlamentarke v državnem zboru pripravile okroglo mizo o dolgotrajni oskrbi. Civiliziranost družbe se ne meri po višini dohodka na glavo prebivalca, pač pa po odnosu do šibkejših, tudi izključenih, manjšin, sta med njimi hvalevredno odzvanjali vrednoti enakosti in dostojnega življenja. Čeprav bo dolgotrajna oskrba kot zahteven nacionalni projekt zahtevala širok konsenz in temeljit pomislek ter razpravo, pa so pozdravile tudi zavezo vlade, da to področje prioritetno uredi. Po njihovem bo dolgotrajna oskrba postala nova univerzalno dostopna in na solidarnosti temelječa neprofitna veja socialne varnosti, kakršna so otroško varstvo, izobraževanje in zdravstvo.

Medtem ko razmišljamo o bolj celovitem preoblikovanju Bismarckovega koncepta zagotavljanja socialne varnosti, moramo prednostno urediti dolgotrajno oskrbo, sicer nas utegnejo stiske uporabnikov in njihovih svojcev pripeljati do resnih družbenih napetosti. Gre za področje, ki je tesno povezano z vprašanji enakosti spolov, revščine in socialne izključenosti, nasilja za domačimi stenami in v institucijah ter dostojanstva. Tudi parlamentarke se strinjajo z omejevanjem neformalne skrbi in ukrepanjem zoper obremenjevanje žensk tudi kot podplačanih in izgorelih izvajalk formalne oskrbe.

Pri povsem novem zakonu moramo dolgotrajno oskrbo zastaviti kot integrirano dejavnost dosedanjih institucionalnih oblik (zdravstvena oskrba, patronažna služba, socialno delo, prostovoljstvo) in izhajati iz biopsihosocialnega koncepta oskrbe. Pri tem moramo pokriti potrebe vseh po oskrbi in določiti primeren vstopni prag, preprečiti neenakopravno obravnavo, odločno omejiti plačevanje iz žepa, določiti košarico pravic, krepiti sodelovalne kompetence vseh akterjev ter zagotoviti realno vrednotenje skrbstvenega dela. Poleg občutljivosti za finančni vidik storitev bomo morali povečati gradnjo kapacitet institucionalne oskrbe, izboljšati plačne in delovne pogoje ter tako preprečiti prisilno širjenje podružinjenja zaradi nedostopnosti formalne oskrbe, kar že povzročata dodatek za pomoč in postrežbo in institut družinskega pomočnika. Nekoliko presenetljivo so parlamentarke tudi opozorile, da je treba ne glede na vse dejanske neformalne skrbnice »narediti vidne, slišane in jih maksimalno podpreti s socialnimi pravicami«, npr. z dodatnimi leti pokojninske dobe, usklajevanjem plačanega dela in oskrbe, plačanim dopustom za oskrbo, nadomeščanjem v oskrbi, finančno podporo in dopolnilnimi storitvami, kar je na prvo žogo hvalevredno, po drugi strani pa utegne tudi spodbuditi sicer utemeljeno podružinjenje in feminizacijo skrbstvenega dela.

Mirsad Begić

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Objavljeno besedilo je daljša in razširjena verzija članka, ki je bil pod naslovom Da oskrba ne bo prezahtevna objavljen v tematski številki Delavske enotnosti o usklajevanju dela in zasebnosti (marec 2019).