Vonj denarja pred potrebami ljudi – Intervju z Dušanom Kebrom o pomenu javnega zdravstva
6. 11. 2020
Z Dušanom Kebrom, enim naših največjih strokovnjakov za zdravstvo in zdravstveno politiko, upokojenim zdravnikom, nekdanjim ministrom za zdravje, kritičnim intelektualcem in pronicljivim sogovornikom, smo se pogovarjali o javnem zdravstvu, zasebnikih, koronakrizi, plazeči se privatizaciji in o tem, kaj moramo pri vsem skupaj storiti sindikati.
Kaj pravzaprav pomeni, da je zdravstvo javno?
Za večino ljudi, tudi strokovnjakov, javno zdravstvo pomeni, da je njegovo financiranje zagotovljeno z javnimi sredstvi, ki jih prispevajo vsi prebivalci in prebivalke bodisi namensko, v obliki zdravstvenega prispevka, kot je to pri nas, ali v sklopu splošnih davkov, od katerih nato država oddeli sredstva za zdravstvo; tak sistem ima na primer Velika Britanija. Javno zbiranje denarja je zagotovilo, da imamo vsi državljani dostop do zdravstvenih storitev, ko jih potrebujemo. Bistvo javnega financiranja je solidarnost med premožnejšimi in revnejšimi ter med med zdravimi in bolnimi prebivalci, saj je prispevek posameznika odvisen od njegovega dohodka; brez njega se nihče razen najbogatejših ne bi mogel zdraviti, če bi zbolel za boleznijo, ki zahteva zelo drage postopke ali zdravila. Države EU zberejo večino potrebnega denarja – od 70 do 85 odstotkov – na enega od omenjenih dveh načinov ali s kombinacijo obeh, preostali denar pa prispevajo državljani neposredno iz žepa, bodisi v obliki zasebnih zavarovanj ali z neposrednim plačilom določene storitve ali zdravila. Slovenija je med tistimi z največjim deležem plačil iz žepa – ta znaša skoraj 30 odstotkov.
Pogosto prezrt del javnega zdravstva pa so izvajalci, ki so bodisi javni uslužbenci v javnih zavodih ali pa zasebniki; ti slednji so bodisi koncesionarji, ki so plačani z javnimi sredstvi, ali pa »pravi« zasebniki, ki zaslužek ustvarjajo na zdravstvenem trgu.
Kako naj gledamo na zasebne izvajalce zdravstvenih storitev?
Cilj zasebnega dela, pa tega ne izrekam slabšalno, je dobiček. Ta je prisoten tudi pri koncesionarjih, pa čeprav so plačani z javnim denarjem. Javni zdravstveni delavci imajo plače, s katerimi sicer niso zadovoljni in se za boljše plačilo borijo tudi s stavkami, vendar ob delu z bolnikom ne razmišljajo o dobičku; zasebniki pa ob vsakem bolniku razmišljajo, ali bi lahko kaj prihranili, da bi si povečali dohodek. Zato v javno financiranem zdravstvu zasebni izvajalci ne bi smeli prevladati nad javnimi. To se je potrdilo tudi med izbruhom bolezni covid-19.
Kdaj in kako pa je dejansko nastala ideja o dostopnem javnem zdravstvu?
Ljudje so od pamtiveka vsaj v majhnih skupinah skrbeli drug za drugega na podlagi družinske, sosedske ali rodovne solidarnosti. V srednjem veku se je razvila solidarnost znotraj obrtniških cehov, ki so skrbeli zase in družinske člane, za ovdovele zakonce in invalide. Hitrejši razvoj medsebojne pomoči pri bolezni se je začel z nastopom industrializacije konec 18. stoletja v obliki podpornih društev in bratovskih skladnic. Nekoliko pozneje so se tudi lastniki kapitala začeli zavedati, kako pomembno je imeti zdravega delavca, in zavarovanje se je pričelo razvijati na ravni državne skupnosti. Uraden začetek javnega zdravstvenega zavarovanja pripisujemo Bismarckovi Nemčiji, kjer so ga uvedli leta 1883.
Kako pa je bilo na območju današnje Slovenije?
Leta 1854 so na podlagi rudarskega zakona vzpostavili bratovsko skladnico v idrijskem rudniku živega srebra. Temu so v nekaj letih sledili železničarji. Po nemškem zgledu je bilo leta 1887 v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije uvedeno obvezno nezgodno zavarovanje za tovarniške delavce, leto pozneje pa še bolniško zavarovanje. Že leta 1889 je bilo na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem 65 zdravstvenih blagajn. Zavarovanje je vključevalo boleznino v višini 60 odstotkov povprečne mezde, porodnice pa so štiri tedne po porodu prejemale hranarino v enakem odstotku. Seveda pa to še ni bilo univerzalno zdravstveno zavarovanje, saj veliki deli populacije z njim niso bili pokriti.
Zakaj je pandemija novega koronavirusa priložnost, da znova povemo, v čem so prednosti javnega zdravstva pred zasebnim? Zakaj sploh potrebujemo take ekstremne dogodke, da nas spomnijo na to?
V zdravstvenem sistemu se pretakajo velika sredstva, saj je za zdravje posameznik pripravljen žrtvovati marsikaj. Je pa za razliko od drugih dobrin pacient pri zdravstvenih dobrinah vselej v podrejenem položaju proti zdravniku, ki določa tako povpraševanje kot ponudbo, pacient pa oboje praviloma sprejme. Ekonomisti to imenujejo tržna napaka. Ni lepše prilike za bogatenje, ki ni podvrženo konkurenci. Ker v zasebnem sektorju država ne postavlja cen, si mnogi javni zdravniki želijo, da bi se tudi javni sektor privatiziral, pri čemer trdijo, da bi bilo to tudi v korist bolnikom, ki bi spremembo opazili kot boljšo kakovost, po žepu pa naj jih ne bi udarila. To seveda ne drži: kjerkoli so privatizirali javno zdravstvo, so cene poskočile, kakovost pa je v najboljšem primeru ostala nespremenjena.
Pri nas poteka plazeča se privatizacija: zakonske spremembe in drugi ukrepi postopno povečujejo delež zasebnega financiranja in zasebnih izvajalcev, predvsem koncesionarjev. Posebej škodljiv pojav pa so zdravniki »dvoživke«: to so zdravniki iz javnega sektorja, ki v prostem času delajo pri zasebnikih in si s tem ustvarjajo pomemben delež dohodka. K temu je treba dodati še močan vpliv zasebnih zavarovalnic na politične odločevalce, ki zelo verjetno sega prek meje legalnega. Državljani, ki večinsko podpirajo javni sistem, lahko na politike vplivajo samo ob volitvah, vendar jih izvoljeni predstavniki vsakokrat znova razočarajo. Kampanja za privatizacijo poteka pri nas v obliki nenehne diskreditacije javnega zdravstva, ki naj bi bilo socialistični relikt in ga lahko izboljša samo tržna konkurenca.
Prav v času pandemije pa se izkazalo, ne prvič, da so se države z močnim javnim izvajalskim sistemom večinoma odzvale bolje kot tiste, kjer prevladujejo zasebni izvajalci. To velja tudi za Slovenijo, ki se je med prvim valom okužb odzvala bistveno bolje kot Anglija, Španija in Italija, kjer v osnovnem zdravstvu prevladujejo zdravniki zasebniki. To pa ne velja za Nemčijo, kjer prav tako prevladujejo zasebni izvajalci, vendar je njihovo zdravstvo dobro regulirano in nadzorovano.
Zakaj je torej v primeru koronakrize javni zdravstveni sistem boljši od zasebnega?
Odgovor je preprost: javno zdravstvo je reguliran sistem z utečeno strukturo in hierarhijo, nekaj, kar lahko primerjamo z gasilci, policijo ali vojsko. Predstavljajte si, da sovražnik prečka mejo, napadena država pa šele začne zbirati vojake zasebnike po vaseh in mestih. Javni zdravstveni sistem se lahko odzove bistveno hitreje kot zasebni, če se ta sistemsko sploh odzove. Pa še nekaj je pomembno: za zdravstveno osebje v javnih ustanovah je pomoč bolnikom v zdravstveni krizi samoumevna dolžnost in ob povečanem pritoku bolnikov se ne začnejo najprej pogajati o plačilu. Pri nas ni prihajalo do težav kot na primer v Veliki Britaniji, kjer so se zasebniki dolge tedne pogajali o tem, koliko bodo plačani za dodatno delo in za izpad običajnih dohodkov, ali kjer so se zasebni laboratoriji kljub temu, da so dobili milijarde funtov za izvajanje testov, odzvali kaotično, vsak po svoje, kar je vodilo do dolgih čakalnih dob, slabih evidenc in pomanjkljivega sledenja okužbam itd.
Prednost javnega sistema se ne izkaže samo v krizah, temveč vselej, ko je treba zagotoviti storitve večjim skupinam v populaciji ali vsem državljanom, na primer pri cepljenju ali preventivi kroničnih bolezni ali pri zagotavljanju dostopnosti za vse državljane. Zasebniki se z dostopnostjo ne ukvarjajo: dostopni so za vse, ki imajo denar, drugi pa zanje ne obstajajo.
Kakšno javno zdravstvo pravzaprav imamo v Sloveniji? Vanj vlagamo manj, kot je povprečje držav EU.
Mednarodne primerjave Slovenijo praviloma uvrščajo na znatno boljši položaj, kot bi ga pričakovali glede na sredstva, ki jih vlagamo v zdravstvo. Tudi tuji strokovnjaki ocenjujejo slovensko zdravstvo bolje, kot ga vidimo sami. Po številnih zdravstvenih kazalcih smo povsem primerljivi z mnogo bogatejšimi državami. Ne samo po najmanjši umrljivosti novorojenčkov na svetu, tudi pri umrljivosti zaradi kardiovaskularnih bolezni smo se v zadnjih desetletjih povsem približali najboljšim. Zanimivo je, da nas je nedavna študija OECD tudi po učinkovitosti uvrstila v zgornjo četrtino držav, pa čeprav domači kritiki pri javnem zdravstvu najbolj poudarjajo neučinkovitost. Stereotipne kritike torej ne držijo, ni pa mogoče spregledati nekaterih slabih plati, ki so pretežno posledica premajhnega financiranja in premajhnega števila zdravstvenih delavcev, zlasti zdravnikov.
Če povežemo pomanjkanje virov z dolžnostjo javnega sistema, da zagotavlja varstvo vsem, ki ga potrebujejo, so neizogibna posledica dolge čakalne dobe. V zasebnem sistemu teh težav nimajo, saj se revni ljudje ne morejo postaviti v vrsto za drage storitve. Druga slabost je, da nekatere izrazito drage storitve pridejo na seznam storitev, ki jih plača zavod za zdravstveno zavarovanje, z določenim časovnim zamikom; to je razlog, da včasih vse prebivalstvo stopi skupaj ob zbiranju sredstev za bolnega otroka. Vse to bi bilo rešljivo, če bi bilo financiranje boljše.
O kakšnih sredstvih govorimo?
Nekateri strokovnjaki, večinoma iz vrst neoliberalnih ekonomistov, priporočajo, naj se odstotek BDP, namenjen zdravstvu, povečuje z razvitostjo države. Iz tega izhaja, da naj bi pri bogatejših državah znašal delež bruto domačega proizvoda (BDP) približno devet odstotkov, pri revnejših pa naj bi bilo dovolj pet ali manj odstotkov. Če pomislite, kako majhen je BDP v revnih državah, dobite rezultat, da pride v teh državah na glavo prebivalca na leto nekaj deset evrov, v bogatih pa stokrat več.
Zakaj je to sporno?
Ker se stroški za zdravstvo med državami razlikujejo samo pri plačah, medtem ko so zdravila in oprema uvoženi in so cene enake ali celo višje kot v državi proizvajalki. S petdesetimi evri na leto na prebivalca v najrevnejših državah ni mogoče zadostiti niti najnujnejšim potrebam. V najbogatejših državah celo devet odstotkov ne zadošča: v ZDA znaša delež za zdravstvo 17 odstotkov, v Avstriji 10,3 odstotka in Nemčiji 11,2 odstotka. V Sloveniji je ta delež v zadnjih letih celo padel od nekdanjih 8,7 na 7,9 odstotka. V absolutnem znesku to predstavlja 6000 evrov na prebivalca v Nemčiji, 5400 v Avstriji in 2860 evrov v Sloveniji. Pomembno je tudi, koliko teh sredstev je javnih in koliko zasebnih. V skandinavskih državah je javnih sredstev okrog 84 odstotkov, v Nemčiji 78, v Avstriji 74 odstotkov in pri nas 72. Ta delež je med najnižjimi v EU in v kombinaciji z nizkim deležem BDP še bolj jasno kaže, kako malo javnega denarja namenjamo za zdravstvo v primerjavi z drugimi državami. Deloma olajšujoče je dejstvo, da gre polovica zasebnega denarja na račun dopolnilnega zavarovanja, pri katerem obstaja vzajemnost med bolnimi in zdravimi, vendar kar 15 odstotkov ljudje prispevajo iz svojih denarnic, kadar zbolijo. Bolnikov je vsako leto vsaj petkrat manj kot zdravih, torej ta odstotek močno prizadene ljudi prav takrat, ko so najbolj ranljivi. V Sloveniji bi morali zbrana sredstva takoj povečati na 9 odstotkov in v nekaj letih na 10, pri čemer bi moralo biti vsaj 85 odstotkov teh sredstev javnih.
Kako si potem razlagati kadrovsko podhranjenost našega zdravstva, mestoma staro in iztrošeno infrastrukturo, v kateri deluje, pa na primer zanemarjanje akademske, univerzitetne medicine, na kar so pred kratkim opozorili trije strokovnjaki iz UKC Ljubljana? Ali gre v prvi vrsti za nezadostno financiranje ali tudi za kaj drugega?
Glavni dejavnik je seveda denar. S premalo sredstvi ne moremo graditi novih bolnišničnih kapacitet, ne moremo plačevati novih zdravnikov, tudi če bi prišli od drugod, nimamo denarja za boljše plače sedanjih in novih medicinskih sester in tako naprej. Drug pomemben razlog pa je postopno izgubljanje interesa za razvoj javnega zdravstva, k čemur prispevajo zdravstveni delavci »dvoživke«. Zasebniki med javnimi zdravniki lahko izbirajo najboljše; ti so tudi v svojih ustanovah zelo vplivni in zasedajo odločevalske položaje, kjer lahko uveljavljajo svoj zasebni interes; tako se ravnotežje med javnim in zasebnim sistemom počasi premika v prid slednjega.
Zasebniki nimajo nikakršne potrebe, da bi razvijali lastne kadrovske kapacitete: iz javnega sistema pritegnejo ljudi samo takrat, ko jih potrebujejo, ob tem pa niso obremenjeni z njihovimi bolezninami, dopusti ali stroški izobraževanja. Zdravnik, ki opravlja dvojno delo, izgublja interes za pedagoško ali raziskovalno kariero v javnem sistemu. To vodi k slabitvi javnega sistema, vendar v zameno ne dobimo ničesar novega. Z drugimi besedami: če bi javni sistem razpadel, ga zasebni ne bi mogel nadomestiti. Hudo narobe je torej, da država vzpodbuja licitiranje s cenami in tako dobijo denar zasebniki, ki delo opravijo z javnimi zdravniki, ki so zanje zelo poceni.
Bi bilo treba tako prehajanje iz javnega v zasebni sistem in nazaj omejiti?
Seveda. Zasebni zdravstveni sistem naj nastopa z lastnimi kadri, ne pa da uporablja javne kadre, dobiva javni denar, opravlja enostavnejše storitve in s tem ustvarja dobiček, ki ga nato ne investira v zdravstveni sistem, kot je to obvezno v javnem zdravstvu. V bistvu sploh ne gre za pravi zasebni sistem, temveč za prenos javnega denarja v zasebni sistem, ki omogoča boljše plačilo kot javni. To stanje je izrazito v škodo javnemu sistemu in zdravstvena politika ga podpira, čeprav bi morala delati v interesu javnega zdravstva. Gre v najboljšem primeru za slepoto, v najslabšem pa za zavestno uničevanje javnega zdravstva.
Zakaj se to dogaja?
Eden od razlogov je, vendar ne nujno na prvem mestu, strahovita nevednost o naravi in delovanju zdravstvenega sistema, ki jo pri nas kažejo vedno novi in novi politiki. Politiki brez znanja so idealna tarča za zasebne izvajalce in zavarovalnice, ki jim na ušesa šepetajo neresnice, da so dolge čakalne dobe logična posledica zavoženega socialističnega zdravstvenega sistema. No, s tem sva tudi pri ideologiji, čeprav so levosredinske stranke komaj kaj boljše od desnih: vse bi rade dokazovale, kako temeljito so prekinile s prejšnjim družbenim sistemom, in tako z umazano vodo odlivajo tudi dojenčka. Potem so tu tudi nižje cene, ki jih ponujajo zasebniki: kako pride do njih, sem že razložil. Na prvo mesto med vzroki pa bi vseeno postavil korupcijo, na katero kažejo pristranska strokovna mnenja in sumljive ekspertize, vendar je to le vrh ledene gore. Oblast po vsem svetu tudi v zdravstvu sledi vonju denarja in ne potrebam ljudi.
Katere države pa bi si na področju javnega zdravstva veljalo vzeti za zgled?
Naj odgovorim z anekdotama. Ko so se avstrijski zdravstveni politiki pred nekaj leti odpravili v Francijo, da bi se tam pustili podučiti, kako izboljšati svoje primarno zdravstveno varstvo, so jih tamkajšnji strokovnjaki napotili po zgled v Slovenijo. Res so prišli in še vedno sodelujejo z ljubljanskim zdravstvenim domom. Sam sem bil pred tridesetimi leti na Švedskem in med drugim obiskal njihov zdravstveni dom, kjer so mi povedali, da so nedavno prevzeli jugoslovanski model. Hočem reči, da ni ene same države, od katere se je mogoče vsega naučiti, in da so se mnogi učili tudi pri nas. Seveda pa je naš sistem daleč od popolnega. Sam bi si za vzgled vzel skandinavske države, ki imajo dobro delujoč, dostopen in solidaren zdravstveni sistem; mednje seveda štejem tudi Dansko.
Kako pa je s privatizacijo zdravstva: kakšne načine privatizacije poznamo in kaj ti v praksi prinašajo?
Obstaja več stopenj. Najenostavnejše, ki je v uporabi tudi pri nas, je oddajanje servisnih dejavnosti, npr. čiščenja in varovanja, zunanjim izvajalcem. Mogoče je tudi izročiti javne ustanove v upravljanje zasebnemu menedžmentu, ki se ukvarja z organizacijo, stroškovno učinkovitostjo in produktivnostjo, zdravstvena dejavnost pa ostane v rokah javnih delavcev. Zelo znano je tudi javno-zasebno partnerstvo, ki izvira iz Anglije, ko so v obdobju premierja Tonyja Blaira predali bolnišnice v roke zasebnih lastnikov, javnemu sistemu pa je ostalo samo plačevanje storitev. Za državljana tak sistem seveda ostane javen, vendar pri izvajanju delujejo zakonitosti zasebne dejavnosti, torej težnja po profitu. Ta sistem je v Veliki Britaniji pogorel: za državo je bil dražji, za lastnike pa je prinašal premalo dobička. Končalo se je v številnih primerih tako, da je država od zasebnikov morala odkupiti bolnišnice, ki so se jim zasebniki odpovedali, prebivalstvo pa jih je potrebovalo. Kljub temu država omenjeni sistem na veliko izvaža v druge države: njeni svetovalci pač morajo od nečesa živeti.
Pri privatizaciji v zdravstvu gre v večini držav EU za to, da so storitve zasebnikov plačane z javnimi sredstvi. Povsem zasebnih ustanov, kjer storitve plačuje bolnik iz žepa ali pa s privatnim zavarovanjem, je zelo malo, saj si tako plačevanje lahko privošči le nekaj odstotkov ljudi. Poleg tega zasebni sistem nikoli ne ponudi celovite košarice storitev, saj beži pred težkimi pacienti in zapletenimi operacijami, ki ne prenašajo dobička, pa tudi pred preventivno dejavnostjo. Zato je kompleksno organiziran in celovit javni zdravstveni sistem nenadomestljiv.
Kako v kontekstu našega javnega zdravstva razumeti obstoj dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Sami ste si za njegovo ukinitev prizadevali že kot minister za zdravje pred skoraj dvema desetletjema …
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ima svoje korenine v osamosvojitvi države, ko je Slovenija zaradi izgube jugoslovanskega trga v hipu izgubila polovico bruto domačega proizvoda. Upravičena je bila bojazen, da zdravstvo ne bo zbralo dovolj denarja, da bi pokrilo vse potrebe, zato se je začelo iskanje dodatnih sredstev. Padla je odločitev, da se bo manjkajoči denar zbral z doplačili pri domala vseh zdravstvenih storitvah, kar je v svetovnem merilu velika redkost. Doplačila običajno utemeljujejo s tem, da zmanjšujejo pretirano povpraševanje po storitvah. Ta razlaga drži le deloma: doplačila ne zaustavijo tistih z visokimi dohodki, revež pa zaradi doplačila petih evrov v lekarni ne dvigne zdravila, ki ga nujno potrebuje. Obenem imajo nekaj smisla, če so res simbolična, pri nas pa smo želeli z njimi zbrati precej denarja. Danes znašajo od 5 do 85 odstotkov vrednosti določene storitve ali zdravila. Zato se je skoraj vzporedno z njimi razvilo tudi dopolnilno zavarovanje za doplačila. To prinaša vzajemnost med zdravimi in bolnimi; stalna mesečna premija pomeni veliko manjše breme kot doplačilo, ki ga plača samo tisti, ki storitev potrebuje, torej bolnik.
Slovencev ni bilo treba dolgo prepričevati, da je dobro, če se dodatno zavarujejo: v kratkem času se jih je zavarovalo več kot 90 odstotkov. V Franciji, ki ima podobno obliko dopolnilnega zavarovanja, so za tako stopnjo zavarovanosti potrebovali več desetletij. Dopolnilno zavarovanje je torej boljše kot plačevanje doplačil, še vedno pa je krivično in z njim bi morali prenehati, ko smo ponovno dosegli BDP izpred osamosvojitve.
V čem je problem?
Premija je enaka za vse: 35 evrov pomeni kakšnih pet odstotkov minimalne plače, za tiste z najvišjimi dohodki pa manj kot pol odstotka. Zato smo si pred dvajsetimi leti pričeli prizadevati za njegovo opustitev in nadomestilo s povečanim prispevkom ali drugim davkom, ki bi upošteval posameznikove dohodke. K temu dodajam, da je tudi zdravstveni prispevek premalo solidaren, saj se ga upošteva kot davčno olajšavo. To pomeni, da ga tisti z minimalnimi dohodki plačujejo v višini 6,36 odstotka, tisti z najvišjimi dohodki pa samo polovico tega, torej 3,18 odstotka, saj dobijo polovico nazaj skozi zmanjšano dohodnino. Oba davka skupaj predstavljata zelo regresivno obdavčitev: najbolj premožni plačujejo – izraženo v odstotku dohodka – štirikrat manj kot najrevnejši. Imamo torej dva razloga, da zahtevamo večjo solidarnost pri zbiranju sredstev za zdravstveno zavarovanje.
Argumentacija za ohranitev dopolnilnega zavarovanja pogosto pravi, da bo izpad prihodkov v zdravstveni blagajni v primeru njegove ukinitve prevelik in da si zato tega ne moremo privoščiti.
S plačevanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zberemo približno pol milijarde evrov na leto, s tem, da vsi plačujemo premijo, ki znaša 35 evrov. Dopolnilnega zavarovanja ne moremo kar ukiniti, saj pravno gledano država ne more poseči v zasebni sektor. Kar pa lahko stori, je, da ukine doplačila in s tem odpravi razlog za obstoj dopolnilnega zavarovanja. V sistemu sicer nato zmanjka pol milijarde evrov, ki jo je treba ponovno dobiti od državljanov, vendar na solidaren način. Če bi povečali zdravstveni prispevek za približno 2,5 odstotka, bi tri četrtine ljudi plačevalo za zdravstvo manj kot doslej, samo najpremožnejši pa več. Reči, da bo z opustitvijo dopolnilnega zavarovanja pol milijarde kar izginilo, je zavajanje: tega denarja ne dajejo zavarovalnice, temveč ljudje in isti ljudje ga bodo dajali tudi naprej, vendar na pravičen način.
Kako razumeti peti protikoronski paket ukrepov, ki vzpostavlja dodeljevanje dodatnih sredstev, namenjenih skrajševanju čakalnih dob v zdravstvu, za katera bodo lahko kandidirali tudi zasebni izvajalci?
Pretakanje javnega denarja v zasebni sektor in izvajanje storitev javnih zdravstvenih delavcev pri zasebnikih sem podrobno opisal pri prejšnjih odgovorih. Da vlada s tem nadaljuje v času krize, ki jo rešuje javni sistem, je sprevrženo. Zakaj pa vlada, ki se tako zanaša na zasebnike pri reševanju čakalnih dob, ni pritegnila zasebnikov med epidemijo, na primer k delu v nočnem ali popoldanskem turnusu intenzivne terapije – seveda ob enakem plačilu, kot gre zaposlenim v javnem sistemu? Sedaj, ko jih končno je, je njihov odziv neopazen. Zasebnikov, ki lahko sami izvajajo zdravstvene storitve, kjer so čakalne dobe najdaljše, je po moji oceni v vsej državi manj kot trideset. To pomeni, da lahko oni le malo prispevajo k rešitvi razmer, seveda pa računajo na delo javnih zdravnikov. V ljubljanskem kliničnem centru ima več kot 600 zaposlenih dovoljenje za delo v zasebnem sektorju. Ampak ti ljudje bi tudi v lastni ustanovi lahko prispevali k skrajševanju čakalnih dob, ne pa da se v ta namen preselijo k zasebnikom.
Kakšne posledice to ima?
To bo še en korak pri prehajanju javnega denarja v zasebne roke. Vedno več javnega denarja v rokah zasebnikov pomeni, da bo na strani zaposlenih v javnem zdravstvu vse manjši interes za to, da bi pomagali reševati njegove probleme, čeprav so tam zaposleni. Vzpostavlja se model, v katerem vse bolj osiromašeni javni sistem zagotavlja delovno silo in plačuje njene stroške za zasebnike. Zasebni sistem bi moral zaposliti lastne kadre. Za zdaj nič ne kaže na to; država in ustavno sodišče prilagajata zakone in njihovo interpretacijo interesu zasebnikov.
Kako v času koronakrize, ko nas rešuje javni zdravstveni sistem, sploh razumeti težnje po njegovi privatizaciji?
Imam samo ciničen odgovor: take razmere so pravzaprav idealna priložnost za njegovo privatizacijo. Ni naključje, da so ravno v času najnovejše krize najbogatejši po vsem svetu še dodatno obogateli. Med krizo, med katero se je javni sistem izkazal, zasebniki vpijejo: dajte denar nam, pa bo bolje. Gre za vojno dobičkarstvo, nič drugega.
Glede na to, da je tole sindikalni časopis, bi vas za konec vprašal, kaj moramo po vašem v prizadevanju za javno zdravstvo storiti sindikati?
Ker je to sindikalno glasilo, se bom izognil pretrdi kritiki pasivnosti sindikatov. Na kratko bom rekel: sindikati bi lahko storili in bi morali storiti veliko več. Ohranitev javnega zdravstva bi morala biti zapisana na sindikalnih praporih. To v vseh anketah terja velika večina ljudi, tudi sindikati bi morali biti zelo glasni. Medla podpora brez proaktivne vloge in iskanje dlak v jajcu pri različnih pogajanjih, ki sem jim bil sam osebno priča, kvečjemu daje vtis, da so tudi na sindikalni strani nekateri že pod vplivom kapitala. In še nekaj, razmeroma šibki sindikati, kar je dejstvo praktično povsod po svetu, imajo velikansko priliko, da prav pri vprašanju javnega zdravstva okrepijo svojo moč. Zdravstvo je namreč neideološka tema, zato lahko združi ljudi z vsega političnega spektra. Ob njej bi se sindikati lahko povezali v veliko silo tako doma kot v mednarodnem okolju.
Gregor Inkret
Delavska enotnost
Ta pogovor je v skrajšani obliki izšel v najnovejši tematski številki – Za javno zdravstvo!, november 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Od Margaret Thatcher do koronakrize: Odgovornost (neoliberalnega) kapitalizma
Samo javno zdravstvo lahko zagotovi zdravje vsem – Lekcija iz ZDA
Za vse, ne samo za tiste z globokimi žepi – Sindikati za javno zdravstvo
Nalagam ...