Vlada nesposobna socialnega dialoga, račun plačujejo davkoplačevalci

21. 2. 2011

Pred kratkim je Državni Zbor sprejel spremembe referendumske zakonodaje, ki omogočajo vladi, da je organizator referendumske kampanje in seveda da za referendumsko kampanjo porabi tudi denar davkoplačevalcev. Na videz je to povsem logično. Vlada večinoma predlaga zakonske rešitve, zato je povsem logično, da sodeluje tudi pri referendumski kampanji.

 

Vendar pa je, kot vedno, tisti najbolj zanimiv hudič v podrobnostih. Najprej naj pohvalim vladne piarovce, da so to spremembo referendumske zakonodaje s potiskanjem v ospredje vseh drugih zelo »pomembnih« političnih tem ali celo aferic, uspeli novico »zakopati« tako, da jo je opazil komajda kdo od novinarjev, volivke in volivci pa verjetno sploh ne.

 

Druga podrobnost, ki pa me, iskreno povedano, zelo moti, je časovni okvir spremembe zakonodaje. Niso je namreč spreminjali, recimo, pred referendumom o arbitražnem sporazumu. Niso je spreminjali niti takrat, ko so v zadnjih 15 letih politične stranke veselo in množično zlorabljale institut referenduma za nabiranje svojih političnih točk ter politična nagajanja nasprotnemu taboru.

 

Referendumsko zakonodajo so spremenili, ko sta prišli na vrsto dve pomembni referendumski zahtevi volivk in volivcev – o malem delu in pokojninski reformi. To pa je samo še en dokaz več, kako se slovenski politiki sladko fučka za mnenje, voljo ali položaj državljank in državljanov, davkoplačevalcev ter racionalno upravljanje njihovega skupnega premoženja. Na veliko žalost in škodo. Državljank in državljanov, namreč.

 

Tako smo dobili absurdno situacijo, ki bi bila najmanj smešna in gotovo eden od glavnih gagov zabavnih oddaj kot sta bili včasih kultni Top lista nadrealista ali Monthy Pyton show. In pred leti je že Djuro rekel nekaj v stilu, da si umetniki komedije absurda niso znali niti predstavljati do kakšnega jih lahko pripelje resnično življenje in politika. In ta situacija ima tudi za slovenske davkoplačevalce zelo resne in oprijemljivo drage. V čem je torej absurd?

 

Referenduma o malem delu in pokojninski reformi formalno predlagajo državljanke in državljani, davkoplačevalci. Skupaj je obe zahtevi podpisalo skoraj 100.000 ljudi. Več, kot je dobila glasov na zadnjih državnozborskih volitvah večina političnih strank, katerih poslanke in poslanci zdaj grejejo udobno obložene sedeže te institucije. To je logično, saj z zakonskimi rešitvami ni zadovoljen nihče, če izvzamemo nekatere, v lastno veličino ter vseznalstvo zagledane, predstavnike vlade.

 

Vlada se je ob sprejemanju obeh zakonov socialnega dialoga lotila tako, da so lahko vsi deležniki upravičeno trdili, da gre za dialog gluhega, ki misli, da ima na drugi strani preveč neumne sogovornike, da bi bilo potrebno sploh razmišljati o alternativah.

 

Tako, recimo, z rešitvami zakona o malem delu ni zadovoljen nihče. Niti sindikati, ki so z analizo pokazali koliko delovnih mest je na podlagi podobnih rešitev v nekaterih državah preprosto izginilo, niti številni delodajalci, niti študentje, ki so v vsem tem zakonodajnem procesu predstavljali pristojnemu ministru tako osebno travmo, da se opazovalec že sprašuje, ali je sploh še sposoben racionalno opravljati svoje delo.

 

Da bom povsem natančen. Nekaj deležnikov je zakon podprlo. Tisti del delodajalcev, za katere (recimo) študentsko delo sploh ni zanimivo, ker redno zaposlene plačujejo manj (kar je že samo po sebi dovolj tragično dejstvo) in tisti, ki si pridno manejo roke, ker ponujajo leasing delovne sile, ki do sedaj v Sloveniji ni bil konkurenčen. Zakon je torej prinesel rešitve, ki bodo namesto preprosto rešljivih sistemskih napak pri študentskem delu, korenito posegle v trg delovne sile in kapitalsko moč ter dobičke posredovanja dela in delovne sile prerazporedile na druga podjetja. Kaj bo to pomenilo za delavce, kot je videti, ne ve niti ministrstvo, saj na vprašanja poslancev o tem, ali je izdelalo različne scenarije posledic, tudi tistih, na katere opozarjajo sindikati, ni imelo vsebinskega odgovora.

 

Zelo podobno je dialog potekal tudi ob sprejemanju pokojninske reforme. Ob tem, da sem se sprijaznil z dejstvom, da Slovenija ni Islandija, ki je pred reševanjem finančne krize in uvajanjem reform dodobra počistila in razčistila odgovornost za nastale razmere za nazaj, pa me tak način vendarle moti. Kot državljana in kot nekoga, ki se s komuniciranjem profesionalno ukvarja precej več kot dve desetletji. Naj mi kolegi po cehu ne zamerijo, če zapišem, da je bilo komuniciranje (in dialog – tudi socialni – je izključno komunikacija) popolnoma amatersko. Ne v smislu uporabe obrtniških orodij, ampak vsebinsko. Morda bi ga že prej omenjeni Nadrealisti (ali pa Jure in Lado) imenovali celo šalabajzersko. Najbrž zato, ker je ta naš ceh (tudi po »zaslugi« komunikatorjev in komunikologov) v podobnem položaju kot fuzbal. Vsi mislijo, da kaj vedo o tem. In očitno vlada in ministrstva niso nobena izjema. Prav nasprotno. Pa ne, da v politiki ne bi bilo profesionalnih cehovskih kolegov. Le njihovi šefi, polni samih sebe, jih ne poslušajo, ali pa jih kolegi nimajo več volje ali pa poguma opozarjati na napake.

 

Zaradi naštetega v zadnjih odstavkih sem enkrat že napisal, da si ta vlada zasluži, da na referendumih padejo prav vsi zakoni, ki jih je predlagala.

 

Pa se za konec vrnimo k absurdu spremenjene referendumske zakonodaje. Dejstva so preprosta. Vlada je bila nesposobna socialnega dialoga, zato volivke in volivci, davkoplačevalci, nasprotujejo predlaganim rešitvam zakona o malem delu in pokojninske reforme. Vladna večina je spremenila referendumsko zakonodajo tako, da bo lahko zdaj dodatno zapravljala denar davkoplačevalcev in v referendumski kampanji nasprotovala in poskušala politično diskreditirati jasno izraženo voljo – davkoplačevalcev!

 

Torej bo vlada nekaj sto tisoč evrov visok račun za lastno nesposobnost ali pa nepripravljenost, tokrat še bolj očitno izstavila davkoplačevalcem, s katerimi se ni hotela ali bila sposobna sporazumeti o ključnih reformah.

 

Pa razumi, kdor more.

 

Vili Grdadolnik, komentar najprej objavljen na www.razglej.se.