Virus in podnebne spremembe: Dve plati istega kovanca

22. 7. 2020

Ko smo zaradi izbruha novega koronavirusa ostali doma, ustavili javni promet, prizemljili letalske povezave, vsaj v določeni meri omejili proizvodnjo oziroma nekatere nenujne dejavnosti ter v naslednjem koraku nekoliko zmanjšali emisije toplogrednih plinov, se je najprej zazdelo, da si je naš planet oddahnil in vsaj za nekaj tednov prišel do zraka.

Vendar kakršnokoli zadovoljstvo ni ravno na mestu. Omenjeni predah je bil zgolj začasen, skupna količina emisij toplogrednih plinov v ozračju se na primer ni bistveno zmanjšala. Poleg tega obstaja upravičena bojazen, da bomo v okviru okrevanja gospodarstva, ki ga bomo v prihodnjih mesecih oziroma letih obupano lovili in z njim poskušali rešiti socialne, ekonomske, družbene stiske, ki jih je povzročila pandemija novega koronavirusa, pozabili tako na zasledovanje mednarodno dogovorjenih podnebnih ciljev kot tudi na ustrezno skrb za naravo in okolje. Zdi se, da so se (družbene) prioritete že spremenile in zavile v napačno smer. Obenem skrbi tudi dejstvo, da bi lahko različna okoljska gibanja ‒ v Sloveniji denimo Mladi za podnebno pravičnost ‒, ki so se v preteklih mesecih marsikje po svetu vzpostavila kot pomembna družbena sila, v določeni meri izgubila momentum, mobilizacijsko moč in manevrski prostor za učinkovit pritisk na odločevalce. Toda čeprav so razmere resne, časa za obupavanje ni.

Na medmrežje

Izbruh novega koronavirusa je sicer posegel tudi v aktivnosti skupine Mladi za podnebno pravičnost, s katero smo se pogovarjali za potrebe tega članka. Tudi njih je epidemija prisilila v preselitev aktivnosti na medmrežje. Prav tako so tudi vsebine, povezane z informiranjem in izobraževanjem ljudi o okoljskih problematikah, usmerili v spletna predavanja, v okviru katerih so gostili številne, tako tuje kot domače strokovnjakinje in strokovnjake z različnih področij. »Seveda pa ni mogoče zanemariti tega, da smo se zaradi epidemije morali prilagoditi omejevalnim ukrepom, kar pomeni, da nam je bil onemogočen stik v živo ter morebitno delo na terenu, torej pogovor in kontakt z zainteresiranimi, predvsem v času naših rednih petkovih protestov, ki je ključnega pomena za pridobivanje podpore, tudi izven krogov, ki jih lahko dosežemo samo s spletnim aktivizmom in takimi protesti,« so nam med drugim povedali.

Iz istega sistema

Toda začnimo na začetku. Kako pravzaprav povezati pandemijo novega koronavirusa s podnebnimi spremembami? »Pandemija virusa, okoljska kriza in podnebne spremembe izvirajo iz istega sistema, kapitalizma, ki s proizvodnjo in rabo fosilnih goriv, z industrijskim kmetijstvom in krčenjem gozdov vodi k uničevanju okolja ter ustvarja pogoje za nove bolezni (glej okvir, op. a.),« odgovarjajo. Čeprav se kriza zaradi novega virusa zdi zunanja, pa je njen temeljni vzrok v akumulaciji kapitala, ki si prilašča vse večji del narave, v gonji po profitu pa prihaja do vse večjih in vse bolj agresivnih posegov v naravne ekosisteme, nadaljujejo. »S tem odstranjujemo prepreke, ki otežujejo prenos patogenih organizmov z živali na ljudi in obratno, ter na tak način ustvarjamo primerne pogoje za pojav novih bolezni in epidemij. Hkrati pa industrijska reja živali, ki zahteva uporabo antibiotikov in drugih zdravil ter vse krajšo življenjsko dobo živali, viruse in druge patogene dela bolj agresivne.« Izbruh virusa je tako posledica nenehnega izkoriščanja narave, ki je temelj kapitalističnega produkcijskega načina, ki lahko proizvaja profit le z izkoriščanjem dela in z opustošenjem okolja ‒ to pa seveda povzroča vse hujšo družbeno in okoljsko krizo. Tako so na udaru tudi delavci in delavke, so neposredni sogovorniki. »Da kapitalizem preživi, potrebuje neskončno akumulacijo in porabo naravnih virov ter poseganje v naravo in izkoriščanje dela. V primeru, da je omenjena akumulacija prekinjena, pa pride do recesije ali celo depresije. Kakšno krizo to povzroči, pa smo izkusili pred približno desetimi leti.«

Je epidemija covida-19 posledica uničujočih posegov človeka v naravo?

Raziskave kažejo, da so izbruhi novih zoonoz (bolezni, ki se z živali prenašajo na ljudi) v porastu. Ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) ocenjuje, da ima kar 75 odstotkov novih in porajajočih se bolezni, ki okužijo ljudi, svoj izvor v živalih, predvsem vretenčarjih, kot so ptice in sesalci. Znanstveniki prav tako opažajo, da je danes takšnih prenosov od dva- do trikrat več kot pred štiridesetimi leti. Nove zoonoze (npr. covid-19, sars, mers, ebola, zika, virus Zahodnega Nila, virus Nipah, če naštejemo le nekatere) tako postajajo resna grožnja za zdravje in varnost ljudi na svetovni ravni.

Glavni razlog za prenos patogenih organizmov (predvsem virusov) na človeka je vse pogostejši stik med njim in divjimi živalmi. Vzroki za vse pogostejši stik so:

• trgovanje z divjimi živalmi, ki tako postanejo hišni ljubljenčki ali pa so namenjeni za prehrano ljudi. Primer virusa, ki se je na ljudi prenesel na takšen način, je covid-19;
• uničevanje naravnega okolja, zaradi česar divje živali vse pogosteje zahajajo v bližino človeških bivališč. Poleg tega so take populacije podvržene stresu, ker so primorane živeti v ostankih naravnih ekosistemov (ter zato v večjem številu na manjših površinah), kar ugodno vpliva na pojav virusov pri njih. Primer je virus Nipah, ki ga prenašajo veliki sadjejedi netopirji. Ker gozdove, ki so življenjsko okolje za to vrsto netopirjev, pospešeno izsekavamo, so ti prisiljeni iskati hrano v nasadih sadnih dreves, ki jih je ustvaril človek;
• zmanjševanje populacije divjih živali, ki so naravni gostitelji virusov, zaradi česar so ti »prisiljeni« iskati nove gostitelje. Pogosto je to človek;
• povečana produkcija domačih živali, ki poveča verjetnost za prenos patogenih organizmov z divjih na domače živali ter v naslednjem koraku na človeka. Primera sta ptičja in prašičja gripa.

Vsi omenjeni razlogi so posledica degradacije okolja zaradi vpliva človeka. Pri tem ključno vlogo igrajo spremembe v biodiverziteti in njen upad, kar je neločljivo povezano s podnebnimi spremembami, spremembo rabe tal, kemičnim onesnaževanjem in preseganjem drugih planetarnih meja.

Nove bolezni so skrita cena, ki jo plačujemo za zasledovanje ideje o neskončni gospodarski rasti, ki zahteva uničujoče posege v naravo in v njene ekosisteme. S svojim delovanjem odstranjujemo prepreke, ki otežujejo prenos patogenih organizmov z živali na ljudi in obratno ter na tak način ustvarjamo primerne pogoje za pojav novih bolezni in njihovih epidemij.

Povzeto po objavi na Facebook profilu skupine Mladi za podnebno pravičnost

Odziva držav ne gre kovati v zvezde

Eno od vprašanj, ki se je med epidemijo porodilo kritičnim glasovom, je, kakšne lekcije spopada z novim koronavirusom lahko potegnemo tudi za boj proti okoljski krizi. Z drugimi besedami: kako doseči tako množičen in hiter odziv vlad oziroma držav, kot smo mu bili vsaj na načelni ravni priča pri pandemiji, tudi pri boju proti podnebnim spremembam. Med okoljsko krizo in podnebnimi spremembami ter novim koronavirusom je nekaj vzporednic, so pa tudi razlike, odgovarjajo pri Mladih za podnebno pravičnost. »Ključno razliko najdemo v posledicah, ki jih lahko pri novem koronavirusu čutimo povsod po svetu in so nenadne, torej se pojavljajo že na kratek rok. Izpostavljeni so tako bogati in revni, čeprav seveda ne na enak način. V primeru okoljske krize in podnebnih sprememb pa govorimo o dolgoročnih posledicah, ki so za zdaj v največji meri omejene na države t. i. globalnega juga in na nekatera druga ogrožena območja.« Na izbruh virusa so se določene države hitro in učinkovito odzvale, v drugih, kjer vlada (skrajna) desnica, npr. v ZDA in Braziliji, pa virus bo oziroma je že povzročil veliko smrtnih žrtev in druge hude posledice. Omenjene vlade so interes kapitala postavile pred življenja ljudi. Vendar pa so, kar kaže tudi potencialen pojav drugega vala, vse države strukturno odvisne od kapitala, ponudijo pronicljiv vpogled naši sogovorniki, in so svoje ukrepe bolj ali manj morale prilagoditi interesom kapitalističnega razreda. Nenazadnje splošen konsenz tudi pravi, da držav oziroma družb, tako kot smo jih v minulih mesecih, ko smo v prvi vrsti zaščitili človeška življenja, ne bomo več zapirali. Tega si z vidika gospodarstva ne moremo več privoščiti, pravijo vladajoči.

Odziv držav je bil torej prilagojen sami nevarnosti in ga zato ne smemo kovati v zvezde, izpostavljajo pri Mladih za podnebno pravičnost. »Razumeti moramo, da so tudi države odvisne od gospodarske rasti. Največjo moč v kapitalizmu ima organiziran delavski razred, ki lahko s stavko ustavi produkcijo ter izbori reforme ali drugačen sistem. Zato mora delavski razred vzeti podnebni boj kot osrednji steber svojih prizadevanj, saj gre za boj proti istemu nasprotniku ‒ kapitalu. Vendar delavci oziroma sindikati danes sploh ne stavkajo, pa tudi organizirani so vse slabše,« nastavijo ogledalo. Ključni orodji sta solidarnost in organiziranje od spodaj navzgor ‒ v tovarnah in pisarnah, pa tudi v civilni družbi in na lokalni ravni, tam, kjer so posledice okoljske krize najhujše, dodajo. »Samo množični boj proti kapitalu lahko spreobrne trenutne trende, ki vse bolj slikajo staro dilemo: (eko)socializem ali (neofašistično) barbarstvo.«

Kaj je prinesla koronakriza?

Med zapovedano globalno karanteno smo lahko pogosto poslušali o tem, da so se znižale emisije toplogrednih plinov, marsikje naj bi se (nekatere spletne zgodbe, ki so zaokrožile o tem, niso bile najbolj točne) v degradirano naravno okolje, ki smo ga začasno zapustili ljudje, vrnile divje živali in podobno. Toda vprašanje ostaja, ali je novi koronavirus dejansko prinesel kaj dobrega za podnebje in okolje ali pa je šlo bolj, kot smo nakazali že na začetku, za zgolj začasen predah. »Med koronakrizo se je kapitalistična akumulacija v nekaterih sektorjih začasno upočasnila. Od tod na kratek rok tudi manjši izpusti in čistejše okolje. Vendar bomo v naslednjih mesecih in letih v imenu ’okrevanja’ priča še večjim posegom v naravo, vključno z emisijami toplogrednih plinov,« opozarjajo naši sogovorniki. Morda je kriza pri ljudeh odprla kritičen pogled na kapitalistični svet, a dolgoročno se bodo pritiski na delavstvo in naravo povečali, države pa so že zožale svoboščine in začele delovati vse bolj avtoritarno, si ne delajo utvar. »Spremembe pa lahko prinese le kolektivni boj, ki prepozna dejanske vzroke in se ne zapleta v kozmetične rešitve, npr. v ’pravno državo’ ali ’socialni dialog’,« so kritični.

Pritiski so dejstvo

Pritiski na naravo in okolje so po drugi strani že dejstvo. Slovenska vlada je na primer protikoronske interventne ukrepe izkoristila za oteževanje sodelovanja številnih nevladnih organizacij pri postopkih presoje vplivov na okolje pri izdaji gradbenih dovoljenj v okviru infrastrukturnih projektov (je pa ustavno sodišče nedavno zadržalo gradbeni del drugega svežnja vladnih ukrepov za omilitev in odpravo posledic epidemije novega koronavirusa, op. a.). Nedvomno gre za izjemno sporne omejitve, pri tem pa naša država sicer ni nobena izjema. »Nobena vlada pri uničevanju okolja in narave ni nedolžna. To smo izpostavljali že v času vlade Marjana Šarca in enako delamo tudi zdaj. Vsaka vlada je precej odvisna od kapitalskih interesov, zato večinoma tudi ne more delovati neposredno v nasprotju s kapitalom. Vsekakor pa ne smemo spregledati dejstva, da je trenutna koalicija tista, ki je, z ministrom za okolje in prostor Andrejem Vizjakom na čelu, neposredno, z rahljanjem zakonodaje, odprla vrata različnim infrastrukturnim projektom in spornim investicijam ter povsem odkrito postavila interese kapitala pred varovanje narave,« razkrivajo svoj pogled Mladi za podnebno pravičnost. Pri tem opozorijo na primer iz ZDA, kjer je tamkajšnja Agencija za varstvo okolja (Environmental Protection Agency ‒ EPA) napovedala, da zaradi različnih izzivov, s katerimi se v času pandemije srečujejo podjetja, ne bo izdajala glob za tista, ki kršijo določene zahteve, povezane s poročanjem o kakovosti vode, zraka, nevarnih odpadkih ipd. »Pod pretvezo koronakrize so bili tako pri nas kot drugod sprejeti ukrepi, namenjeni deregulaciji okoljske zakonodaje in s tem oslabitvi podnebnega boja ter ohranjanja narave.«

Skupni sovražnik

Zaradi novega koronavirusa je prestavljen tudi letošnji podnebni vrh v Glasgowu na Škotskem. Vprašanje, kakšne posledice ima to za usklajen boj – na mednarodni ravni – proti podnebnim spremembam in okoljski krizi, ni najbolj na mestu, potencial za spremembe velja, kot nakažejo sogovorniki, v prvi vrsti iskati drugje. »Je sploh kdaj obstajalo kakšno zares usklajeno delovanje na mednarodni ravni? Če bi, potem koncentracija ogljikovega dioksida v preteklih letih ne bi ves čas močno naraščala. Zavedati se je treba, da je za resne spremembe potreben res množičen, široko usklajen boj, s katerim se bomo lahko na vseh ravneh zoperstavili kapitalu,« odgovarjajo pri Mladih za podnebno pravičnost. Po njihovem je pri tem smiselno izpostaviti različne proteste (predvsem mladih) po različnih državah in povezave med različnimi skupinami, aktivnimi v okviru t. i. Petkov za prihodnost, ki so tematiko okoljske krize in podnebnih sprememb postavile v ospredje, kar pa je sicer zgolj prvi korak in šele začetek boja. »Želimo si, da bi se ti boji še okrepili in tudi radikalizirali ‒ ne v smislu ekstremnih metod, ampak v smislu spoznanja o tem, kaj je vzrok za podnebne spremembe, ki nas potiskajo v okoljsko in družbeno katastrofo. Želimo si tudi, da bi se udeleženi v teh bojih zavedali pomena delavstva in povezanosti med bojem za okolje in naravo ter bojem za delavske in socialne pravice.« V ospredje je nujno postaviti dobrobit ljudi, pri tem pa ne smemo pozabiti na tiste, ki bodo zaradi posledic okoljske krize in več kot nujnega prehoda na bolj trajnostno ureditev najbolj na udaru. »Pri tem imamo v mislih npr. pravični prehod delavk in delavcev, zaposlenih v okolju škodljivim panogam, za katere bi bilo treba zagotoviti druga dostojna zelena delovna mesta ali predčasno upokojitev. Govorimo tudi pravični tranziciji tistih regij, ki bodo z izgubo omenjenih industrijskih dejavnosti utrpele boleč socialni udarec.« Podnebni boj torej ni in ne sme biti razumljen kot nasprotje delavskega boja ‒ še več, oba se dopolnjujeta in imata, v končni fazi, istega »sovražnika«, nas še enkrat opomnijo.

Pogled naprej

Največja nevarnost pri gospodarskem okrevanju, ki naj bi ga zdaj po koronakrizi tako željno pričakovali vsi, je ‒ kot že rečeno ‒ to, da v imenu gospodarske rasti pozabimo na podnebne cilje, zanemarimo skrb za okolje, se odrečemo omejevanju izpustov in preklopimo nazaj na »staro normalnost«. Kaj pa velja pričakovati na primer na ravni EU, ki je, kot pravijo naši sogovorniki, znotraj mednarodne skupnosti še najbolj ambiciozna glede zavez v boju proti podnebnim spremembam, pri čemer pa je že zdaj jasno, da cilji (brezogljičnost do leta 2050) s trenutnimi načini delovanja niti približno niso dosegljivi. »Podnebni zakon, ki naj bi ga sprejeli še letos, bo verjetno spet slab in nezadosten kompromis. A podnebje ne pozna nacionalnih meja, zato bi potrebovali globalni odziv, pri katerem bi morala EU odigrati aktivno vlogo. Vendar so to verjetno le pobožne želje, saj brez političnih pritiskov od spodaj ne bomo spremenili logike kapitala.«

Vse našteto je lahko razlog za malodušje, a naj bo rajši povod za akcijo ter za borben pogled naprej. Kaj s tem v zvezi načrtujejo Mladi za podnebno pravičnost, ki se med drugim aktivno udeležujejo tudi petkovih protestov? »Razmišljamo in želimo si dela na terenu, z ljudmi. Ne gre nam samo za informiranje o podnebnih spremembah in okoljski krizi, kar je seveda ključnega pomena, temveč za gradnjo množične podpore gibanju in za vzpostavitev aktivne alternative sistemu, ki je že v svoji osnovi netrajnosten,« povedo za konec. »Na protestih pa želimo prispevati k ustavitvi avtoritarnosti in brutalnosti trenutne vlade, ki s trdo roko uresničuje tisto, kar si kapital po tihem ali pa tudi na glas želi ‒ vse večje poseganje v naravo, ki pomeni težje prilagajanje na okoljsko krizo ter vodi v manj pravično in trajnostno prihodnost.« Tega pa si ne moremo več privoščiti.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!