Marca 2020 je vodenje vlade že tretjič prevzel Janez Janša. Njegovemu že od prej znanemu avtoritativnemu slogu vladanja je pospešek dala koronakriza. Ena najbolj problematičnih točk njegovega vladanja je prav rušenje vladavine prava in vseh neodvisnih institucij. Kot kažeta primera iz Poljske in Madžarske, gre pri tem za posnemanje teh držav.
Neimenovanje dveh že izbranih tožilcev, ki bi morala bdeti nad porabo evropskih sredstev, neustavno vladanje z več kot 2700 odloki, napadi na neodvisne institucije (od informacijske pooblaščenke do računskega in ustavnega sodišča), ki so skladno s svojimi pristojnostmi zgolj opozarjale na nezakonitost in neustreznost vladnega početja, nesorazmerno in izjemno represivno obračunavanje s protestniki, neustavno prepovedovanje shodov, preklicani nepreklicni odstop ministra, kazensko preganjani vladni ministri, ko ne mine teden brez večje afere, ki jim komaj sledimo, nezakonito imenovanje posvetovalne skupine za omejevanje novega koronavirusa, odrivanje strokovnjakov pri spopadanju z epidemijo, izjemno strogi koronski ukrepi, ostri napadi na do vlade kritične posameznike, poskusi podreditve vseh največjih medijev v državi, sodelovanje z (neo)nacističnimi skupinami, kot so Rumeni jopiči, vse večja policijska represija in očitki o njenem podrejanju vladajoči SDS – vse to je le delček dogajanja v zadnjem letu in pol, ki je na ulice pognal na desettisoče protestnic in protestnikov.
Zaskrbljeni pravniki
Ne čudi, da je zato vse več opozoril in kritičnih mnenj o dogajanju pri nas, ki je bilo še nedolgo nazaj povsem nepredstavljivo. Odvetnica in nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je delovanje vlade na področju spoštovanja zakonodaje označila za pravno huliganstvo. V enem od zapisov na svojem blogu je posvarila, da pred našimi očmi razpada pravna država: »Ob tem seveda ni sporno, da je treba epidemijo in širjenje virusa zaustavljati z ustreznimi ukrepi. A da za to žrtvujemo pravno državo, je vendarle preveč. Nepremišljenost pri sprejemanju odlokov in, bojim se, zavestno ignoriranje ustavne skladnosti ter hierarhije predpisov prav silita v razmislek: zakaj? Gre za nesposobnost, oblastniško aroganco ali premišljen načrt? Že junija 2020 je ustavno sodišče opozorilo na neprimernost sprejemanja ukrepov brez ustreznih strokovnih utemeljitev, pa jih še do danes nimamo,« je med drugim zapisala in dodala: »Pomanjkanje časa je torej argument, s katerim vlada prikriva lastno nesposobnost za pravočasne priprave in upravičuje nespoštovanje ustavnega reda pri sprejemanju predpisov. V senci tega na podoben način potekajo nabave, ob kreativni uporabi sistema javnih naročil – ker se pač mudi.« Kot je še dodala, je zastraševanje neodvisnih institucij namenjeno pasivizaciji nadzornih organov, v času, ko bi jih najbolj potrebovali.
Do potez vlade sta bila v nedavni oddaji Studio City na RTV Slovenija izjemno kritična tudi profesorja z ljubljanske Pravne fakultete dr. Miha Juhart in dr. Rajko Pirnat. Kot je dejal slednji, je početje vlade namerno, in sicer zato, da bi popolnoma zaobšla avtoriteto sodstva in parlamenta, kjer nato ostane samo še vladavina izvršilne veje oblasti: »Gre za povampirjeno oblast.« Tudi Juhart je opozoril, da je stanje izjemno slabo in da je vladanje z odloki lahko po odločitvi ustavnega sodišča rešitev samo v izjemnih primerih, ki pa jih mora vlada utemeljiti: »Situacije, ki se sedaj rešujejo z odloki, niso več izjemne in bi jih morali rešiti po normalni, zakonski poti.« Posvaril je tudi, da smo daleč od pravne države. Predsednik državnega zbora in pravnik Igor Zorčič, ki je vlado sprva podprl in ji pozneje, ko je spoznal, da gredo stvari predaleč, podporo odrekel, pa je na nedavnih Dnevih pravnikov ocenil, da smo priča razgradnji pravnega sistema, ki si ga vlada podreja za dosego strankarsko-političnih ciljev. Nespoštovanje zakonov in prikrajanje prava politiki ter slabitve družbene moči sodne veje oblasti in prava se po njegovem vse bolj manifestirajo v širših družbenih posledicah. Tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je že večkrat opozorila, da takšnim poskusom posega v človekove pravice še nismo bili priča. Ker je kritično spregovorila o vladnih predlogih, so jo doletele številne kritike in celo pozivi k njeni razrešitvi, čeprav gre za neodvisen organ, katerega ustroj in glavni namen temelji prav na neodvisnosti, ki mu omogoča kritičnost do oblasti.
(KORUPCIJA) Pred Slovenijo je le Ciper, kjer je kar 65 odstotkov vprašanih menilo, da se je korupcija v zadnjem letu povečala / @TransparencySihttps://t.co/wVlUrvS0TS
Vlado je njeno početje pripeljalo do izjemne nepriljubljenosti. Po najnovejših podatkih vlado kot pozitivno vidi samo še petina vprašanih. Po junijskih podatkih organizacije Transparency International je odstotek ljudi, ki menijo, da se je v zadnjih dvanajstih mesecih stopnja korupcije povečala, najvišji na Cipru (65 odstotkov) in v Sloveniji (51 odstotkov), da odločitve vlade vodijo posamezni zasebni interesi oziroma da vlada deluje kot zasebna ustanova, meni v celotni EU največ ljudi prav pri nas (70 odstotkov). Povprečje EU sicer znaša 53 odstotkov. Zaradi policijskega nasilja se je po podatkih agencije Valicon od marca 2021 zaupanje najbolj zmanjšalo v policijo, ki sploh prvič dosega negativne rezultate pri tovrstnem merjenju. Sindikat policistov Slovenije je za ta upad okrivil vodstvo policije. Tudi druge institucije doživljajo porast nezaupanja, kar je v času spopadanja s koronakrizo še toliko bolj problematično. Vse skupaj je posledica delovanja vlade, ki s tem ustvarja vzdušje za lažjo razgradnjo obstoječega sistema in vzpostavljanje pogojev za nameščanje svojih kadrov v vse pore družbe ter za razgradnjo najbolj motečih institucij, ki so ji pri tem (lahko) na poti. Čas koronakrize in izrednega stanja je bil tako odličen za izpeljavo nekaterih potez, ki bi jih bilo v običajnih razmerah nekoliko težje uresničiti. Pri tem pa se Janševa vlada očitno zgleduje po dveh najbolj problematičnih članicah EU.
Zaskrbljeni tudi nekateri člani in članice SAZU
Da vodenje države in oblvadovanje civilne družbe iz avtoritarne oblike prehaja celo v totalitarno so v pismu poslancem opozorili tudi nekateri člani in članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Sedem podpisnikov je poslance ob tem pozvalo, naj se uprejo rušenju z ustavo določene ureditve. »Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje ustave in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega,« so med drugim zapisali in dodali: »S takšnimi razglasi vlada stvari postavlja na glavo. Demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko delovanje pa oznanja kot obliko ‘nove’, iliberalne demokratičnosti.« Več tukaj.
Orbanova iliberalna revolucija
Na Madžarskem je leta 2010 z dvotretjinsko večino skupaj z manjšo krščansko-demokratsko stranko slavila stranka Fidesz Viktorja Orbána. Takšen uspeh je bil posledica nepriljubljenih ukrepov neoliberalno usmerjene vlade premierja Ferenca Gyurcsányja, ki so ga obenem na zvočnem posnetku ujeli, kako je razlagal, da je njegova vlada ves čas lagala. Temu pa se je pridružila še kriza kapitalizma. To je na čelo vlade pripeljalo Orbána, ki je tako drugič postal premier in rezultate pospremil z besedami, da gre za »revolucijo volilnih skrinjic«. V javnosti pa je večinoma malo govora o tem, da se je odmaknil od ortodoksne neoliberalne linije predhodnih vlad, ki je vodila v privatizacijo, deregulacijo, nizke plače in pokojnine. Kot je dejal že leta 2010, vprašanje ekonomije ni samo vprašanje državne suverenosti, temveč je mogoče z domačim lastništvom preprečiti tudi hitro okoriščanje tujih podjetij. To mu je omogočilo nadzor nad finančnimi sredstvi in oblikovanje lastne kapitalske elite. Od lanskega leta morajo tako tuji vlagatelji, če želijo pridobiti več kot 10 odstotkov lokalnega podjetja, zaprositi za dovoljenje. Tu so verjetno razhajanja z Janševo neoliberalno ekonomsko politiko še vedno največja. Spomnimo samo na madžarske interese pri drugem tiru, Luki Koper, ljubljanski Emoniki ipd., ki jim je Janševa vlada na stežaj odprla vrata. Prav odmik od tovrstnih politik je Orbánu pomagal, da je trikrat zapored zmagal na volitvah. Pred volitvami je vedno poskrbel za izdatnejši dvig minimalne plače. K zmagam pa mu je izdatno pripomogla tudi dvotretjinska večina, ki mu je med drugim omogočila ključne spremembe ustave in zakonov ter nadzor nad neodvisnimi in pred tem do oblasti kritičnimi institucijami.
Ameriška politologinja Anna Maria Grzymala-Busse z Univerze Stanford je vzorec sprememb opisala takole: »Najprej napadeš najvišja sodišča in sodni sistem, nato omejiš neodvisne medije in civilno družbo, nazadnje pa preoblikuješ še ustavodajni okvir in volilne zakone, da ti bodo lažje omogočili obstanek na oblasti.« Leta 2014 je Orbán te spremembe sam opisal kot ustvarjanje novih iliberalnih državnih temeljev. Po prihodu na oblast je podobno kot Janševa vlada opustil tripartitni socialni dialog z delodajalci in sindikati. Pogajanja je vodil samo še s stranki lojalnimi sindikati, že decembra 2010 pa močno omejil pravico do stavke. Posledično se je med letoma 2011 in 2014 stopnja sindikaliziranosti zmanjšala za četrtino. Državljani Madžarske kot področja, na katerih je v zadnjih desetih letih država najbolj napredovala, sicer najbolj izpostavljajo višje družinske socialne prejemke, varovanje pred prebežniki in nižje stanovanjske stroške, med najslabšimi stvarmi pa izpostavljajo razmere v zdravstvu in pomanjkanje delavskih pravic.
Orbánovo vladavino je zaznamovala tudi podreditev vseh najpomembnejših javnih in zasebnih medijev. Pri tem je bil pomemben tudi nadzor nad javno televizijo in nacionalno tiskovno agencijo, ki jo nato povzemajo tudi regionalni mediji ter s tem (ne)hote širijo vladno propagando. Tudi pri tem je mogoče opaziti podobnosti z dogajanjem v Sloveniji, kjer vlada že skoraj leto dni, da bi jo uničila, namerno finančno izčrpava Slovensko tiskovno agencijo. Izkušnje z Madžarske kažejo, da bi si na njenem mestu očitno želeli strankarski medij, ki bi širil predvsem »resnico« ene politične stranke. Podobnosti najdemo tudi v sovražnem odnosu do medijev. Tudi na Madžarskem mediji blatijo preostale do oblasti kritične novinarke in novinarje, ironično pa je, da to pri nas v imenu največje vladne stranke počne medij v večinski lasti lastnikov prav iz Orbánove Madžarske. Če Orbán pogosto rad vlada kar z dekreti, Janša to počne z neustavnimi odloki. Oboje bolj kot na demokracijo spominja na predrazsvetljenski čas kraljev in cesarjev.
V Evropskem parlamentu zaskrbljeni nad stanjem vladavine prava pri nas
Oktobra 2021 je Slovenijo obiskala delegacija Odbora Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (Libe), ki je bila na misiji ugotavljanja dejstev. O tridnevnem obisku bodo napisali poročilo, že sedaj pa so izpostavili, da javne ustanove še vedno delujejo dobro, vendar obstajajo razlogi za skrb. Zelo zaskrbljujoča pa so zanje opozorila Varuha človekovih pravic, Računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije in Informacijske pooblaščenke. Še posebej zadnji čutijo največ pritiskov in groženj pri neodvisnem delu. Poslanka Zelenih v Evropskem parlamentu Tineke Strik je po obisku izpostavila, da so od vseh neodvisnih institucij lahko slišali zgodbe o napadih nanje: »Tovrstni poskusi diskreditiranja avtoritativnih ‘psov čuvajev’ (kot so javni tožilci ali računsko sodišče) so resnična grožnja vladavini prava,« je opozorila.
»V Evropski uniji se ljudje ne delimo na prijatelje in sovražnike. To karikiranje razmer, kot jih slika Janša, to slikanje nekih antagonizmov, slikanje sovraštva, na to ne pristajam.«
Najbolj pa skupino skrbi polarizacija, ton razprave in dejstvo, da se člani vlade »zapletajo v razprave, ki za civilizirano in demokratično družbo niso primerne«. Kot je dejala vodja skupine Sophie in ‘t Veld, so dobivali tudi problematična vprašanja, zakaj so se srečali samo z levičarji. Posvarila je, da ne obstajajo samo levo in desno usmerjeni državljani, temveč ima večina ljudi glede različnih stališč drugačne poglede. »Pri napadu na novinarja ni pomembna njegova usmeritev, temveč napad na svobodo medijev. Nesmiselno je ljudi deliti na dva tabora. To ni škodljivo in ni nedolžno. Zmanjšuje zaupanje v institucije in med ljudmi samimi, kar vzbuja veliko skrb. V ZDA smo videli, kaj se zgodi, če so ljudje priča nenehnim napadom na javne ustanove. Ko je bila mera polna, se je zgodil napad na parlament, ljudje so umrli. To se zgodi, če spodkopavaš zaupanje v institucije. Demokracija temelji na zaupanju,« je posvarila in dodala, da če k temu prištejemo še izjemno negativno žolčno razpravo, ki jo z napadi na novinarke in novinarje ter ustanove vodi celo vlada, to po njenem mnenju močno vpliva na vladavino prava in demokracijo. Omenila je tudi, da se še ni zgodilo, da jih predsednik vlade in ostali najvišji predstavniki oblasti ne bi želeli sprejeti.
Zgodovinski revizionizem in napad na kritične medije
Podobno kot na Madžarskem se je po letu 2015 zgodilo tudi na Poljskem, kjer je na parlamentarnih volitvah slavila stranka Zakon in pravičnost (PiS) Orbánovega političnega somišljenika Jarosława Kaczyńskega. V obeh državah vladajoči stranki vodita izrazito desno konservativno socialno politiko, povezano s krščanskim naukom. Obe stranki si želita okrepiti nadzor nad vsemi aspekti življenja in čim bolj totalitarno prodreti v vse pore družbe. Neodvisne institucije spreminjata v vladi podrejene organe. Do obeh političnih strank kritične osebe pa vladajoči označujejo za sovražnike. Ob tem velja omeniti pomembno razliko med obema strankama. PiS na Poljskem ni uspelo priti do ustavodajne dvotretjinske večine, kar jim je preprečilo, da bi lahko uvedli tako radikalne in daljnosežne reforme kot na Madžarskem. Čeprav so že leta 2015 govorili o referendumu, ki bi prinesel spremembo ustave in dokončno pretrgal »komunistično tradicijo«, pa od tega zaradi premalo glasov v parlamentu ni bilo nič.
Na Madžarskem je medtem vladi že uspelo marginalizirati vse do nje kritične medije, na Poljskem pa jim to še ni uspelo v takšni meri. Uspelo jim je sicer že podrediti javno televizijo TVP, ki je postala režimski, do oblasti nekritičen medij. Avgusta letos pa je parlament sprejel še zakon, ki omejuje tuje lastništvo nad mediji. Razlog za to se skriva v napadu na eno najbolj gledanih in do oblasti kritičnih televizijskih postaj TVN in TVN24. Tako na Poljskem kot Madžarskem so se posvetili tudi zgodovinskim revizionizmom in različnim spopadom s civilno družbo. Na Madžarskem so ustanovili kopico vladnih institucij, ki za politične potrebe na novo preučujejo zgodovino. Podobnemu smo priča tudi pri nas, spomnimo se samo na vladno ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Če želimo videti, kako bi zgodovino predrugačili v stranki SDS, pa je dovolj obiskati že vladni twiter profil (glej na primer spodnji tvit, kjer kritično napadajo povsem legitimne demonstracije ZSSS, ki so potekale na podoben način kot tiste, ki so nekaj let pred tem potekale tudi za Janeza Janšo).
Za vse tri države je značilno tudi, da oblasti svojo podporo krepijo tudi s širjenjem sovraštva proti migrantom oziroma beguncem. Na Poljskem celo z antisemitizmom. Sprejet je bil zakon, ki vsem Judom, ki jim je bilo odvzeto premoženje pod nacizmom in komunizmom, preprečuje, da bi dobili nazaj odškodnino, če tega v preteklosti še niso uredili. V državi so vse bolj na udaru tudi pravice žensk. Organizacija Human Rights Watch opozarja na oteženo pravico do kontracepcije in spolne vzgoje. Odgovorni so prepovedali tudi splav (razen v primeru posilstva in incesta), nekatera skrajna krščanska gibanja pa gredo še dlje in že predlagajo, da bi prepovedali tudi ločitev.
Profesorica Grzymala-Busse omenja, da ima Fidesz mnogo bolj razvejano in usposobljeno ekipo strokovnjakov od poljske stranke PiS. Zaradi napak in nekonsistentnosti so se v številnih predlogih slednje našle mnoge »amaterske« napake. PiS je tako denimo znižal upokojitveno starost za vrhovne sodnike, da je lahko upokojil sebi nelojalne kadre. Tako so na Poljskem upokojili kar tretjino sodnikov, nato pa so morali po odločitvi sodišča EU odločitev razveljaviti in sodnike vrniti na delovna mesta. Podobno je s sedmim protikoronskim paketom tudi Janševa vlada želela prisilno upokojiti starejše javne uslužbence, kar je nato ustavno sodišče zadržalo. Navadna parlamentarna večina je vladajočemu PiS vseeno omogočila sprejem številnih zakonov, ki sodni veji oblasti onemogočajo omejevanje absolutne izvršne oblasti. Tako so na primer vzpostavili na videz neodvisni disciplinski senat, kamor je večino sodnic in sodnikov imenovala stranka PiS. Senat lahko vsakega sodnika, ki ni glasoval po volji vladajoče stranke, zaradi na videz drugačnega razloga prestavi na nižji položaj, mu zniža plačo, odvzame imuniteto ali celo odstavi. Trenutno je v postopku približno dvajset sodnikov. V disciplinskem senatu lahko odločitve sodnikov obravnavajo tudi vsebinsko. Že decembra 2017 je EU proti Poljski zaradi pravosodne reforme sicer sprožila postopek po 7.a členu, vendar ga zaradi nezadostne večine (za sankcije bi bilo potrebno soglasje vseh članic, tudi Madžarske) niso spravili z mrtve točke. Julija letos pa je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da senat poljskega vrhovnega sodišča ni v skladu s pravom EU. Ker je Evropska komisija nasprotovanje senatu pogojevala tudi s pridobivanjem finančnih sredstev EU, so naposled avgusta napovedali spremembe v disciplinskem senatu, do katerih pa še vedno ni prišlo. Odločitev je poljska vlada pospremila z besedami, da so nadaljnje reforme nujne za spopad s korupcijo in prekinitvijo »komunističnega obdobja v poljskem pravosodju«. Sodišče EU pa je zato pretekli teden naložilo Poljski plačilo kazni v vrednosti milijon evrov (pred tem je bila kazen 100 tisoč evrov) za vsak dodaten dan delovanja tega organa, ker še vedno niso ukinili disciplinskega senata. V Varšavi pa so denarno kazen označili za izsiljevanje.
Stvari je poleti še dodatno zapletla tudi odločitev poljskega ustavnega sodišča, da so pogodbe EU v nekaterih delih nezdružljive z nacionalno ustavo. Ustavno sodišče sicer vodi osebna prijateljica Kaczyńskega Julia Przyłębska, opozicija pa mu zaradi stranki PiS lojalnih kadrov odreka legitimnost. Že lani je pred to odločitvijo odhajajoči predsednik nemškega ustavnega sodišča Andreas Voßkuhle dejal, da najvišjega poljskega pravnega telesa ni več mogoče imenovati sodišče, ampak »marioneta«. V evropskem parlamentu pa je ostro nastopila tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Opozorila je, da so z odločitvijo poljskega ustavnega sodišča ogroženi postavljeni temelji EU in da ne bodo dovolili, da bodo temeljne vrednote, kot so pravna varnost, medsebojno zaupanje, enake pravice, postavljene pod vprašaj. Kot je napovedala, bo EU proti Poljski ukrepala. Pri nas se je Janševa vlada demontaže sodstva (bržkone tudi zato, ker pod sabo ni imela pravosodnega ministrstva) posredno lotila prek policije oziroma kazenskega pravosodja. Ker je policija glavni akter, od katerega je odvisno, ali bodo kazniva dejanja prišla do sodišča, so že takoj poskrbeli za postavitev sebi lojalnih kadrov. Kazensko pravosodje ob pomanjkljivem delu policije namreč ne more več opravljati svojega dela.
Na EU leti več očitkov prav zaradi medlega in prepočasnega ukrepanja glede obeh problematičnih držav. Že v preteklosti so poročila Evropske komisije na Madžarskem opozarjala na nezadostne nadzorne mehanizme za odkrivanje korupcije, na pomanjkljivosti na področju financiranja političnih strank, lobiranja, klientelizma, nepotizma ter na problematične povezave med podjetji in političnimi akterji iz vrst Orbánove stranke. Opozorila so bila povezana tudi z ogroženostjo medijskega pluralizma, ustrahovanjem novinark in novinarjev, dvomi o neodvisnosti agencije za medije itd. Podobni očitki, predvsem glede stanja v sodstvu in medijih, pa so leteli tudi na Poljsko, vendar do resnejših sankcij ni prišlo. Sedaj se problematičnima državama očitno vse bolj približuje tudi Slovenija. »Pod črto povedano, Slovenija je v letu dni Janševe vladavine predrugačila svoj obraz, pristala je v sledeh represivne države, zaprte (mnogi menijo celo za izrazito korumpirane) družbe,« je komentator in novinar JanezMarkeš pred kratkim zapisal v Sobotni prilogi Dela. Kot lahko vidimo, se pod vladavino Janez Janše odpirajo podobna vprašanja in razbere soroden način delovanja kot v omenjenih državah. Več kot očitno je, da Janševa stranka zglede za delovanje pridobiva v tujini. Toliko bolj zaskrbljujoče pa je, da vzor išče pri najbolj problematičnih članicah EU, ki jih nekateri že vidijo zunaj evropske družine, če tudi tam v prihodnosti ne bo prišlo do političnih sprememb.
Pravica do zbiranja je za demokracijo bistvena
Ustavno sodišče je v julijski sodbi prvič potrdilo, da je svoboda združevanja in izražanja mnenj ena izmed temeljnih demokratičnih pravic. S tem se je odzvalo na vladne prepovedi združevanja in številne kazni, ki so jih represivni organi delili protestnicam in protestnikom. Takšna odločitev je izjemnega pomena tudi za sindikate. Za dosego njihovih pravic sta namreč pravica do protestov in stavk med temeljnimi sredstvi za izboljšanje položaja delavstva.
Petkovi protesti proti obstoječi vladi neprekinjeno potekajo že 80 tednov. V tem času se je oblast na njih spravljala z vsemi mogočimi, tudi najbolj represivnimi, sredstvi. Foto Matej Klarič
V svoji odločitvi je Ustavno sodišče napisalo, da je svoboda izražanja konstitutivni element vsake demokratične družbe in da nič drugače ne velja za pravico do mirnega zbiranja in javnih zborovanj kot obliko kolektivnega izražanja mnenj: »V demokratični družbi se mnenja krešejo ter stališča soočajo in izražajo v odprti razpravi tudi z uresničevanjem pravice do mirnega zbiranja in javnih zborovanj,« je zapisalo v odločbi.
Protesti pomembna korekcija samovolje oblasti
V svojem stališču pa so omenili tudi manjšo moč posameznikov proti velikim institucijam. »Vpliv na proces oblikovanja politične volje s protesti je še toliko pomembnejši, ker ima običajno posameznik, za razliko od velikih združenj in kapitalsko močnih akterjev, omejen dostop do medijev in s tem tudi do javnega izražanja mnenj o javnih zadevah. Protesti v obliki zbiranj so še posebej pomembni, kadar predstavniki oblasti ne uvidijo morebitnih napačnih tendenc in nepravilnosti v lastnem odločanju oziroma jih zavestno dopuščajo ob upoštevanju interesov zgolj določene vplivnejše družbene skupine.« V svojem stališču pa so še posebej poudarili, da so pomembni tudi neorganizirani oziroma spontani shodi, »katerih razvoj je omogočil tudi razvoj novih tehnologij in komunikacijskih kanalov. Na spontanih shodih se udeleženci zbirajo nenačrtovano in brez organizatorja zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena. Kot taki so izraz svobodnega zbiranja brez kakršnihkoli omejitev ali predpogojev na strani države, s tem pa omogočajo takojšen ter neposreden odziv posameznikov na aktualne dogodke javnega pomena. Beneška komisija opozarja, da so spontane demonstracije element zdrave demokracije ter da morajo države zagotoviti ustrezne in razumne ukrepe za njihovo omogočanje in varstvo, na enak način, kot to velja za vnaprej načrtovana zbiranja.« Prepoved zbiranja in javnih zborovanj morata biti po mnenju Ustavnega sodišča šele skrajni, zadnji ukrep. »Splošna in vnaprejšnja prepoved protestov je nujna v demokratični družbi samo, če obstaja resnična nevarnost, da bodo protesti povzročili posledice za varovane pravne dobrine, ki jih ni mogoče preprečiti z drugimi, manj strogimi ukrepi, kot na primer z omejitvijo prepovedi glede ozemeljske uporabe in trajanja. Za vnaprejšnjo prepoved mirnih zbiranj ne zadostujejo gole domneve, da bodo zaradi njih ogrožene varovane pravne dobrine,« so še zapisali in opozorili, da ne morejo biti protesti prepovedani, če so istočasno množični stiki dovoljeni na drugih prireditvah in v trgovskih centrih. Spomnijo tudi, da v drugih državah velja cela paleta drugih razumnih možnosti (vzdrževanje razdalje, nošnja mask, več manjših skupin), ki imajo prednost pred omejevanjem števila protestnikov in popolno prepovedjo. Dodali so, da iz odgovorov vlade niti zapisnikov strokovne skupine ni bilo razvidno, da bi pri sprejemanju odlokov obravnavali poseben pomen shodov za demokratično svobodno družbo.
Izražanje političnih mnenj uživa posebno varstvo
Obregnili so se tudi ob politično motivirano stališče ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki je problematiziral, da bi ustava dovoljevala politično motivirane shode. »S protesti se predstavnike oblasti že na samem začetku opozori na potencialne nepravilnosti in pomanjkljivosti pri nameravanih političnih odločitvah, s čimer se jim omogoči, da spornih odločitev ne sprejmejo. Zato ne držijo navedbe ministra za notranje zadeve, da je vprašljivo, ali pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj iz 42. člena Ustave obsega tudi politično motivirane shode. Posebej visoko ustavnopravno varstvo uživajo prav zbiranja za namene kolektivnega izražanja političnih mnenj.« Odločitev Ustavnega sodišča so pozdravili v Pravni mreži za varstvo demokracije, kjer so poudarili, da je omejevanje pravice do mirnega zbiranja in izražanja mnenj dopustno zgolj ob strokovno utemeljenih odločitvah. Obenem pa so obžalovali, da zaradi kompromisne odločitve globe ne bodo plačali samo tisti, ki so se nanjo pritožili in imajo še odprte postopke. Ustavno sodišče je namreč samo razveljavilo odloke, ni pa jih tudi odpravilo. Vsekakor pa se pri vladnem omejevanju protestov, kjer posega po mnogo bolj strogih ukrepih kot na drugih področjih (npr. verskih obredih), pojavlja vprašanje, zakaj vlada deluje na takšen način. Ironija zgodovine pa je, da na njenem čelu v teh trenutkih stoji oseba, ki je sama politično priljubljenost zgradila na podlagi protestov množic njej v prid. Kot so že opozorili na družbenih omrežjih, se Janezu Janši pred več kot tridesetimi leti ne bi pisalo dobro, če bi bil takrat na oblasti Janez Janša.
Matej Klarič
Delavska enotnost
Ta članek je v nekoliko drugačni obliki najprej izšel v najnovejši tematski številki – Pravna država in delavske pravice, oktober 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Vladi in sindikatom javnega sektorja je uspelo predlog zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju uskladiti do te mere, da je k podpisu izjave o stopnji usklajenosti besedila pristopila večina potrebnih sindikatov.
Izjava ... > Preberi več
Preverili smo, kakšne spremembe v letošnjem letu čakajo upokojenke in upokojence ter tiste, ki bodo to šele postali. Povzemamo jih na podlagi napovedi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Zpiz).
Najpomembnejša novost na področju obveznega ... > Preberi več
Delavska enotnost je vaš list, berite jo, uporabljajte jo, naročite jo!
Delavska enotnost je tednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki izhaja 2x mesečno (vsak drugi četrtek, razen v avgustu) v revialni obliki na 24 straneh. Sedanje glasilo ZSSS je začelo izhajati novembra 1942, sprva občasno, od leta 1945 pa kot sindikalni tednik. Leta 1997 je izdajanje prevzela ZSSS.
Nalagam ...