»Fino živijo, vse jim je dano«

Življenjske, zlasti bivanjske razmere tujih delavk in delavcev pri nas segajo zelo globoko v razmere, ki ne smejo biti sprejemljive. Vse to je seveda ne le posledica trenutnih razmer na trgu nepremičnin oziroma pri najemnih razmerjih v državi, kjer velja, milo rečeno, divji zahod. Kar se dogaja pri nas tujkam in tujcem, je le simptom širše slike izkoriščanja, pohlepa ter pomanjkanja delavk in delavcev nasploh; njena najbolj plesniva in natrpana različica. 

V zadnjem času, ko je spet na dnevnem redu obdavčenje nepremičnin, pogosto slišimo, da je kopica stanovanj praznih.  A zelo očitno je, da je tudi »črnega« najema ogromno. Čeprav lastniki o stanovanjih govorijo kot o praznih, v resnici v njih brez pogodb že bivajo najemniki. Ustrezne obdavčitve za ta stanovanja ne plačujejo, vprašanje pa je, ali tudi sicer ne bi teh dodatnih stroškov kar prevalili na najemnike in najemnice, ki že zdaj ne zmorejo pogosto povsem nerazumno visokih najemnin.

Da bi izvedeli kaj več o tem, nam ni bilo treba daleč. Sodelavec ZSSS Marko Tanasić nas je opozoril na osnovne težave in parametre tega problema, v pritličju Doma sindikatov smo obiskali Delavsko svetovalnico, v ljubljanskih Mostah pa skromne prostore nekaj nevladnih organizacij, kjer tuji delavci in delavke najdejo nujno potrebno pomoč. Kaj več tokrat ni bilo mogoče, smo si pa zapisali med načrte, saj je problem vse bolj pereč in potreben rešitve. Vztrajno namreč najeda celotno družbo in gospodarstvo, ki naj bi bilo v kapitalističnem redu njen motor. Vendar bo to morala biti predvsem človekoljubnost in dostojno življenje in delo vseh. V deželo vabimo delavce in delavke, a se nam pogosto zatakne pri dejstvu, da so to ljudje s svojim potrebami in željami.

Porazno stanje se še stopnjuje

Goran Lukić z Delavske svetovalnice ima veliko izkušenj s položajem tujih delavk in delavcev, tudi glede njihovih bivanjskih razmer. Pravi, da je bivanje oziroma rešitev stanovanjskih problemov zanje zelo pomembno področje, ki pa je vse manj obvladljivo in težavno.

Opozarja na več stvari: na slabe bivanjske razmere, prijave in vse, kar te za seboj prinesejo, in na izkoriščanje, kjer je nadzora premalo.

V letu 2009, ko je Slovenijo oplazil zametek krize, so bili samski domovi še polni in vedelo se je, kje so nastanjeni migrantski delavci. Ti domovi so bili večinoma v lasti velikih podjetij, zlasti gradbenih. Zdaj so vsi zasebni in so spet popolnoma polni. V marsikaterem so razmere milo rečeno zelo pod mejo sprejemljivega. Pred letom dni se je, recimo, v enem takšnih domov nedaleč od centra Ljubljane pokvaril pralni stroj in ga še danes niso usposobili, tako da delavci nosijo svoja oblačila v pralnico nekaj sto metrov stran, izvemo v Delavski svetovalnici. Najemnina za posteljo je 180 evrov, ko so v sobi trije, to znaša 510 evrov, če pa želiš živeti sam, je 360 evrov, pravi Lukić o konkretnem primeru.

Govorimo o ljudeh, ki so prišli (za zdaj) le delat in »očitno zanje velja, da ne potrebujejo ničesar drugega razen postelje, ker itak delajo«, pravi Lukić. Običajno gre za čisti minimalizem, sobe s posteljami in bolj malo druge opreme.

Spremembe iz časov okoli leta 2009 do danes pa so vendarle velike, saj so organizirano nastanitev prevzeli zasebniki, ki so seveda zavohali denar. Razmerje med investicijami, ki jih imajo, in bolj kot ne nevlaganja v sobe oziroma prostore kaže, da gre za dobre dobičke.

Zdaj se dogaja, da so velike hiše, sestavljene s prizidki kot iz lego kock, namenjene migrantom. V njih je tudi po 40 in več ljudi, v 20 sobah po dva. Če je soba po 500 evrov, znese to 10.000 evrov na mesec in si s tem kdo lahko zelo hitro poplača kredit za nakup takšne hiše. Vlaga pa vanjo le minimum, izvemo.

Povečala se je tudi ponudba namestitev v kleteh, saj je marsikdo ugotovil, da lahko v svojo klet namesti nekaj migrantov in dobro zasluži. Kapacitete bodo polne ne glede na to, kakšne so, saj jih tako in tako primanjkuje, je nazoren Lukić. Dodaja, da se je spremenilo tudi to, da so bosanski delavci zdaj »staroselci« in se sami ne vidijo več kot migrante; »pravi migranti« so zanje zdaj indijski delavci, Nepalci, Filipinci … Ti so zdaj dno, za katero je vse dobro. A tudi med njimi so delitve, lahko bi jim rekli tudi »kaste«; recimo Indijci se čutijo nad Nepalci in podobno. Vse to pa pri takem skupnostnem bivanju ne pripomore k sožitju, pojasni naš sogovornik.

Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev

10. člen

(nastanitev tujcev)

(1) Delodajalci in naročniki dela, ki zagotavljajo nastanitev tujcem v Republiki Sloveniji, so pri tem dolžni zagotoviti minimalne bivanjske in higienske standarde.

(2) Minimalni bivanjski in higienski standardi iz prejšnjega odstavka se določijo v podzakonskem aktu, ki ga skupaj izdajo minister, pristojen za delo, minister, pristojen za prostor, in minister, pristojen za zdravje.

(3) Minimalni bivanjski standardi iz prvega odstavka tega člena določajo opremljenost, vzdrževanje, ogrevanje in osvetlitev prostorov, največje število oseb, ki lahko prebivajo v enem prostoru, in minimalno kvadraturo prostora glede na število oseb.

(4) Minimalni higienski standardi iz prvega odstavka tega člena določajo največje število uporabnikov glede na opremljenost sanitarnih prostorov, ločenost teh prostorov od drugih bivalnih prostorov, njihovo zračenje in osvetlitev.

(5) Višina najemnine za nastanitveni prostor se določi s pogodbo. V primeru spora glede višine najemnine za oddan nastanitveni prostor po tem zakonu odloča pristojno sodišče, pri čemer se smiselno upoštevajo določbe predpisa, ki ureja določitev najvišje priznane tržne najemnine.

Namestitev migrantov se je razvila v odličen biznis. Pravilnik o ustreznih namestitvah se v praksi upošteva ali pa tudi ne povsem. Bolj natančno upravne enote preverjajo določila glede zakona o prijavi bivališča, v katerem piše, da je na človeka potrebno zagotoviti osem kvadratnih metrov, in če je po podatkih geodetske uprave tlorisa uporabne površine (brez kleti in balkona) manj kot osem kvadratov, bivališča ni mogoče prijaviti. Tako imajo nekateri migranti hude težave. Ko je prijavljen tudi lastnik, se, če jih je preveč, recimo ne morejo prijaviti.

»Včasih je pohlep huda stvar,« je jasen Lukić. Tako lastniki dobro naštudirajo kvadraturo in koliko migrantov lahko gre nekam, potem pa jih rotirajo, da so pod radarjem, enim rečejo, naj gredo ven, drugim noter. Nekateri lastniki pa so celo tako pohlepni, da sploh ne spremenijo namembnosti prostorov. Potem pride nekdo, ki tam biva, na upravno enoto zaradi prijave bivališča in ta ni mogoča, ker je na tem naslovu poslovni prostor. Potem ima težave z  nekaterimi osnovnimi pravicami, recimo zavarovanjem. Lukić ve za težave družine, kjer bolni otrok ni bil zavarovan.

Opaža tudi, da delodajalci predvsem delavce iz Indije in Nepala radi prijavljajo pri sebi, ker imajo potem nadzor nad njihovo pošto. Če recimo pride kakšna zadeva z upravne enote ali od kod drugod, tudi kakšna tožba, ki jim ni pogodu, vzamejo to pošto in jo vržejo v smeti; delavec potem zanjo ne ve in lahko zamudi kakšne roke in ima zaradi tega težave. »Vedno znova razlagamo delavcem: ne prijavite se na naslov delodajalca, mogoče vam bo ta dal pošto, mogoče pa ne.« Imeli so primer delavca, ki je dobil od zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odločbo o stopnji invalidnosti, pa mu je delodajalec, pri katerem je bil prijavljen, ni dal. O njej je izvedel šele kasneje na zavodu.

Nadzor nad fiktivnimi bivališči je zapisan v zakonu o prijavi bivališča, kjer je določena tudi kvadratura. Kar se tiče nadzora, je to bolj ali manj vse, glede pogojev bivanja – jih ni.

Zadeve so postale hude, ker k nam prihaja in pri nas ostaja več tipov delavcev, razlaga Lukić. Eno so t. i. postelja migranti, ki prihajajo kot posamezniki brez družine. Ti »padejo« v samske domove in nabito polne zasebne hiše. Potem so še delavci, ki so tukaj že nekaj časa in se želijo združiti z družino. Ko ta pride, imajo hude težave, kako dobiti stanovanje. Mogoče še nekako gre, če se trudijo govoriti slovensko in so urejeni po tukajšnjih merilih. Težave imajo recimo številčne družine s Kosova ali pa tiste, ki imajo bolne otroke ali pa je kdo med njimi na invalidskem vozičku. »Imamo družino z otrokom, ki ima mišično distrofijo. Lastnica ve, da ne bodo nikjer drugje dobili stanovanja, zato dviguje najemnino.« Neka petčlanska kosovska družina išče stanovanje že leto dni; čeprav so pripravljeni zanj plačati tudi tisoč evrov, ga ne najdejo.

Eden od vidikov pohlepa lastnikov je, da v najemno pogodbo napišejo, da je najemnina recimo 50 ali sto evrov, vse drugo pa zahtevajo v gotovini na roke, saj ne želijo plačevati 25-odstotnega davka na letno najemnino. Finančna uprava te zadeve že preiskuje.

Poglejmo kalkulacijo štiričlanske družine, recimo iz Bosne. V samski dom ne more, zasebne namestitve so v Ljubljani, če so skromni in imajo malo sreče, okoli 700 evrov in še stroški, kar znese okoli 900 evrov. Koliko jim ob skromnih plačah sploh še ostane za hrano, ki je dražja kot v Bosni, pa za druge nujne stroške? Lukić ocenjuje, da jih med tistimi, ki se odločijo vrniti v svojo domovino, kar dve tretjini to stori zaradi stanovanjskega problema. Pod črto se zamislijo in ugotovijo, da imajo v Bosni vendar dom, hišo, okoli nje lastno zemljo, na kateri lahko kaj pridelajo, torej ima družina hrano. Tam imajo soseda, ki išče nekoga, da bi ga takoj zaposlil in je pripravljen plačati recimo 500 evrov. Zakaj bi tak človek sploh še ostal pri nas, zakaj bi sploh šel delat v Slovenijo?

So pa tudi takšni, ki prek Slovenije odhajajo delat drugam, v dežele, kjer so razmere bolj urejene. V veliko krajih v Nemčiji, predvsem manjših, a še vedno veliko večjih, kot je Ljubljana, so opazno nižje najemnine kot recimo v Ljubljani in drugih naših krajih. Pohlep se pri nas po mnenju Lukića že preliva v pomanjkanje kadrov pri nas tudi zaradi težav z bivanjem. Urediti bi jim morali tudi stanovanje, a ne le naslov in metanje pošte v smeti, ampak ustrezne razmere za bivanje. Pametni delodajalec daje že zdaj to v paket, opaža Lukić. Domovi za starejše, ki obupano iščejo kvalificirano osebje, tem osebam že tudi ponujajo nastanitev. Imeli so tak primer z Obale, kjer so razmere pri iskanju ugodne nastanitve podobne kot v Ljubljani. Podobno se dogaja v hotelih, kjer ponujajo gostinskemu osebju sobe. Zdi se, da se bo zgodba počasi morala obrniti in se vrniti v čase, ko so firme ponujale svojim zaposlenim nastanitev. Dovolj povedno je, da je sedaj veljavni pravilnik za bivanje v samskih domovih prekopiran iz tistega iz nekdanje Jugoslavije v sedemdesetih letih.

Pravilnik o določitvi minimalnih standardov za nastanitev tujcev, ki so zaposleni ali delajo v Republiki Sloveniji določa minimalne bivanjske in higienske standarde, ki jih mora zagotavljati delodajalec, pri katerem je tujec zaposlen, oziroma naročnik dela, za katerega tujec opravlja delo na podlagi sklenjene pogodbe civilnega prava, če tujcu odda nastanitveni prostor, ki ga ima v lasti ali najemu, oziroma ga ima v lasti ali najemu fizična ali pravna oseba, kapitalsko povezana z njim.

Ti standardi so:

1. prostori, namenjeni prebivanju, spanju in uživanju hrane, morajo imeti tla pokrita s (toplo) oblogo, ki jo je mogoče učinkovito mokro čistiti oziroma razkuževati, stene in strop morajo biti toplotno izolirani, vrata in okna morajo tesniti in se odpirati, da je omogočeno zračenje;
2. prostori, namenjeni prebivanju, spanju in uživanju hrane, morajo biti vzdrževani tako, da se ohranjajo v dobrem stanju in omogočajo uporabo, zagotovljeno mora biti tudi ogrevanje;
3. v objektu mora biti na vidnem mestu nameščena omarica za prvo pomoč, dosegljiva vsem stanovalcem;
4. v dnevnih in spalnih prostorih mora biti poskrbljeno za zadostno naravno in električno osvetlitev;
5. moški in ženski spalni prostori morajo biti fizično ločeni; za vsakega stanovalca mora biti zagotovljena samostojna postelja, druga nad drugo sta lahko največ dve postelji;
6. v prostoru, ki je namenjen prebivanju, spanju in uživanju hrane, lahko prebiva največ šest oseb;
7. glede na število oseb, ki prebivajo v prostoru, mora biti zagotovljeno za spanje najmanj 6 m² na osebo (oziroma na dve osebi, v primeru ko sta postelji druga nad drugo), za kuhinjo 1 m² in prebivanje 1 m², brez sanitarnih prostorov:

Število oseb	Najmanjša površina
1	8 m2
2	10 m2
3	18 m2
4	20 m2
5	28 m2
6	30 m2

Delodajalec oziroma naročnik dela je dolžan zagotavljati minimalne higienske standarde v sanitarnih prostorih, to so:

1. pri souporabi sanitarij do vključno pet uporabnikov morajo biti nameščeni stranišče s splakovalnikom, umivalnik ter prha z mrzlo in toplo vodo, pri souporabi za šest ali več oseb pa morajo biti nameščeni najmanj po eno stranišče s splakovalnikom za vsakih začetih pet uporabnikov ter najmanj po en umivalnik in po ena prha z mrzlo in toplo vodo za vsakih začetih deset uporabnikov;
2. stranišče in prha morata biti fizično ločena od preostalih bivalnih prostorov ali delov prostorov v souporabi;
3. sanitarije morajo biti vzdrževane tako, da se ohranjajo v dobrem stanju in omogočajo uporabo, zagotovljeno mora biti zračenje in električna osvetlitev, tla in stene pa morajo biti obloženi z materiali, ki se čistijo s sanitarnimi čistili;
4. sanitarije morajo biti fizično ločene za uporabnike različnega spola.

In še: Najemna pogodba mora po tem pravilniku za nastanitveni prostor vsebovati podatek o površini najemnega prostora, številu oseb, ki ta prostor uporabljajo, in višini najemnine.

Stanovanjski del je za delavce izredno pomemben. Tisti, ki se zaradi tega ne vračajo domov, opaža Lukić, gredo pogosto v sosednjo Avstrijo. To je tudi posledica izkoriščanja pri nas, saj delajo po 12 ur vse dni. Potem ko za njimi pride družina, si želijo drugačnih razmer. Zato gredo v Avstrijo, da tam delajo po osem ur, da imajo urejene papirje in da imajo stanovanje, ki ga lahko plačajo. Nedavno je eden od delavcev, ki se je odpravil v Avstrijo, povedal, da tam plačuje za 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje 400 evrov, dela po 40 ur na teden, hrano in pijačo pa jim šef uredi na gradbišču. »Gledam in se čudim,« je dejal ob prejšnji čisto drugačni izkušnji v Sloveniji.

Stanovanjski problem je postal v Sloveniji tudi kadrovski problem z vidika delodajalcev, poudari Lukić. Ne le v Ljubljani, tudi v nekaterih drugih krajih, kjer so večje tovarne, primanjkuje ustreznih namestitev (in s tem kadrov), lokalni nepremičninski trgi pa si manejo roke. Recimo v Ajdovščini, na Obali. »Staroselci« zaradi tega nemalokrat gledajo postrani vse te »drugačne« ljudi, seveda le tisti, ki z njimi ne zaslužijo.

V Ljubljani je zaznati, da se ti tuji delavci in delavke umikajo kam na obrobje mesta in si ustvarjajo nekakšna geta. Eno takih je Rakova jelša, kjer je še mogoče dobiti sobo za 250 evrov.

Potrebujemo delavce, prišli so ljudje, zdaj se pa »čudimo«, da imajo človeške potrebe. Je mogoče kako drugače? Nacionalizma ni mogoče izkoreniniti z nekaj potezami. Če nekdo vidi v kosovski družini nevarnost, ga težko prepričamo o nasprotnem, in ne glede na to, kaj pravi zakonodaja, ji tak človek pač ne bo oddal stanovanja, razmišlja Lukić. Lahko pa bi izboljšali nadzor nad najemninami, razmerami za bivanje. Imamo sicer stanovanjsko inšpekcijo, a je inšpektorjev zgolj peščica, globe pa najbrž za marsikoga niso ovira za nadaljnje izkoriščanje tujih delavk in delavcev ter izigravanje zakonodaje.

Ni pričakovati, da se bo kdo od teh delavk in delavcev sam prijavil, če so mu kršene pravice, če »gazdi« plačuje na roke in je prisiljen živeti v neustreznih razmerah. Položaj migrantov in migrant je velika voda na mlin teh lastnikov nepremičnin. Ti najemnice in najemnike samo verižijo in ravnajo enako še naprej. In bodo, dokler bodo lahko.

Problem je stanovanjska politika

Aigul Hakimova je že pred več kot 20 leti prišla k nam iz Kirgizije in je državljanka Republike Slovenije. Predvsem pa je aktivistka številnih družbenih gibanj. Obiskali smo jo v skromnih najetih prostorih v ljubljanskih Mostah, ki si jih deli več nevladnih organizacij. V njih je bilo tudi v času našega obiska nekaj tistih, ki so si kot naša sogovornica poiskali delo in priložnost za bivanje v Sloveniji. Tudi njena družina plačuje kar 870 evrov najemnine skupaj s stroški, in to za stanovanjce, ki je za tri ljudi tesno, a si kaj več težko privoščijo, pove; kje so tu še drugi nujni stroški, za hrano, prevoz ipd.

Izvemo, da je kar nekaj oseb, ki prihajajo k njim, beguncev ali oseb s priznano mednarodno zaščito, ki imajo enak status kot osebe z dovoljenjem za stalno prebivanje. Ti so ali brezdomci, iščejo sobo, so v hudi finančni stiski ali pa potrebujejo pravno pomoč. Sogovornica pravi, da v tem trenutku pozna v Ljubljani pet, šest oseb, ki nimajo niti sobe niti stanovanja, čeprav imajo za bivanje urejene dokumente, zato so v težkem položaju, živijo pod mejo sprejemljivega, tudi brez ogrevanja. Njihov problem pa je, da so bodisi izgubili službe ali pa niso dobili plačila za delo, stisk je lahko veliko.

Problem je po njenem v stanovanjski politiki, zelo primanjkuje samskih domov. Ti so privatizirani in denar, ki ga želijo za namestitev, je absolutno prevelik za tiste na robu preživetja.

»Niso vsi taki, da se znajdejo, vedno obstaja odstotek ljudi, ki se ne znajde najbolje. Kakšna družba smo, da nimamo empatije in jim ne prisluhnemo,« je kritična Hakimova, ki zase ne pravi, da je pesimist in da je vse slabo. Večina migrantov dela. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je pri nas trenutno dobrih 250 tisoč migrantov z dokumenti, oseb s priznano mednarodno zaščito pa več kot 1200. Večinoma so res moški, a med njimi so tudi otroci in ženske, večina jih prihaja iz Bosne in Hercegovine, pove, saj podatke redno spremlja.

Težko je po njenem na dveh ravneh. Prvič, na trgu ni dovolj stanovanj za najem. Ponudba je premajhna, povpraševanje je ogromno. Drugič, najemnine so oderuške.

Realnost bivanja je za mnoge v Sloveniji kruta. Cene naraščajo, ne le stanovanj, povečujejo se tudi drugi stroški. Tako mnogi, čeprav veliko delajo, ne morejo nič prihraniti. S tem nimajo občutka varnosti in tudi  v  domovino, od koder so šli s trebuhom za kruhom, težko pošiljajo potreben denar. Tisti, ki prihajajo iz t. i. tretjih držav, imajo še to breme, to je družine doma in jim morajo pošiljati denar. To so velike stiske in mnogi se niti finančno niti zaradi teh obveznosti do svojih doma ne morejo vrniti tja, čeprav bi si mogoče to želeli.

»Večina teh, ki pridejo, so delavci, edino njihovo orodje in blago je njihovo telo, roke, noge, glava, znanje … in niso vsi podjetni,« je jasna naša sogovornica. Pravi, da s tem ne govori več o t. i. Bosancih, o teh smo se pogovarjali pred desetimi leti; zdaj govori o Indijcih, Nepalcih, Maročanih, Alžircih, Turkih in tistih, ki še prihajajo. To so recimo Filipinci, ki jih zdaj vabijo, ampak kje bodo živeli, se sprašuje. Drugo vprašanje je, koliko jim bodo delodajalci, ki jih potrebujejo in jim bodo morebiti še uredili bivanje, odtegnili ne za sobo, ampak za posteljo. Poleg tega tem ljudem nihče zares ne pojasni, kakšna bo njihova plača, koliko bodo dobili, kaj je neto in kaj bruto, kakšni so stroški pri nas.

Po Zakonu o prijavi bivališča vsak »Državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje oziroma potrdilom o prijavi stalnega prebivanja (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za stalno prebivanje) upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva.

(2) Tujec, ki dovoljenje za stalno prebivanje pridobi po naselitvi na naslov v Republiki Sloveniji, upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od vročitve dovoljenja.«

Če že za mnoge mlade, rojene v Sloveniji, velja, da svoj bivanjski problem rešujejo s pomočjo staršev, bodisi da bivajo pri njih ali kaj podedujejo, je toliko bolj pomembno razmisliti, kaj bo v prihodnje, saj k nam prihaja vse več tujih delavk in delavcev, ki takega zaledja staršev pri nas nimajo. Sedaj je pri nas med vsemi delavkami in delavci 16 odstotkov tujih, v desetih letih pa bi jih bila lahko že petina ali več, če bo šlo tako naprej, kot kažejo demografski podatki. Stanovanj zanje ni in jih tudi ne bo, če ne bo ustreznih ukrepov. Sogovornica pravi, da si prizadevajo za spremembo stanovanjskega zakona, točneje 87. člena, ki govori o oddajanju neprofitnega stanovanja v najem. Določeno je namreč natančno, kdo lahko za tako stanovanje zaprosi, med drugim tudi to, da so »do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja v lasti občine, države, javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije« upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo določene pogoje in merila. Pri nas živi ogromno ljudi, ki prispevajo v družbo in skupne blagajne, imajo dovoljenja za stalno bivanje, a so po 20 in več let v najemu brez možnosti neprofitnega najema. Med nami je veliko revnih in brez ustrezne stanovanjske politike sledi zlom sistema, se strinjava, saj je že zdaj razmerje med razpoložljivimi neprofitnimi stanovanji in prosilci zanje ogromno.

Naša sogovornica je tudi članica ljudske iniciative »Stanovanjski blok«, ki dviga zavedanje o tem problemu, organizirano nastopa proti interesom kapitala in zahteva takojšnje spremembe v stanovanjski politiki. Težko je izstopiti iz začaranega kroga revščine in stanovanjske stiske, zato bo marsikaj treba spremeniti. Od zakonodaje, našteva Aigul Hakimova, do prakse pridobivanja papirjev, ki je sedaj po njenih besedah zelo ponižujoča.

Prosilci za azil so nastanjeni v azilnih domovih in zdi se, da je njihov stanovanjski problem vsaj začasno rešen. Ampak ali so to res ustrezne nastanitve? Nevladne organizacije opozarjajo, da jim ljudje poročajo o prenatrpanosti, nasilju, krajah, mnogih stiskah in ranjenih dostojanstvih tistih, ki so brez zasebnosti in so prisiljeni v dolgih vrstah čakati na hrano.

Oddajali bi le slovenskim družinam

Zagovornik načela enakosti je bil obveščen o oglasu na spletni strani za oddajo nepremičnin, v katerem je bilo navedeno, da se nepremičnina oddaja izključno slovenskim družinam, kar je diskriminatorno.

Zagovornik je sprožil postopek ugotavljanja diskriminacije, v katerem je izvedel, da je ta sporni pogoj v oglas po navodilu lastnika nepremičnine dodatno vpisala nepremičninska agencija, ki je oglas tudi objavila. In to kljub pravilom objavljanja na nepremičninskem portalu, ki od vseh uporabnikov zahteva spoštovanje zakona o varstvu pred diskriminacijo.

Zagovornik je zato ugotovil, da sta lastnik in nepremičninska agencija ravnala diskriminatorno, in zahteval odstranitev tega pogoja. 

Mizerne razmere za bivanje enajstih Filipincev

Namestitev enajstih filipinskih delavcev voznikov v milo rečeno neprimernem bivališču v Kranju je eden od vrhov ledene gore bivanja tujih delavk in delavcev v naši deželi. Afero je razkrila oddaja Tednik na nacionalni televiziji 17. marca, odmevala pa je tako, da so se pristojni takoj zganili, enajsterica pa je bila premeščena v hostel. Pokazalo se je, da sta tako agencija Workforce, ki je za družbo Arriva »poskrbela« za te nujno potrebne »uvožene« voznike, kot sama Arriva ravnali skrajno neetično in malomarno. Namesto da bi ljudem priskrbeli ustrezne bivanjske razmere, so jih strpali v plesnivo hišo s pomanjkljivim ogrevanjem, higienskim standardom v bližini Kranja. Sprva so se vsi vpleteni otepali odgovornosti. Prva reakcija agencije (v njej dobičke kuje nekaj lokalnih politikov) je bila poleg tega po poročanju medijev o razkritju milo rečeno neprimerna, v stilu, da so si sami krivi, ker ne zračijo prostorov, saj so navajeni iz svojih krajev toplega podnebja. Državni sekretar ministrstva za delo Dan Juvan je takoj prst uperil tudi v družbo Arriva, kjer ti vozniki delajo, in pojasnil, da bi moral za namestitev skladno s predpisi poskrbeti delodajalec. »Ti delavci so bili aktivno rekrutirani tujini z lažnimi obljubami, in to je nedopustno,« je bil jasen.

Od fiktivnih prijav do neprijav in še nižje

Pred časom je v javnosti odmevala sodba mariborskega okrajnega sodišča, ki je na leto dni in osem mesecev zapora obsodilo upokojenega Mariborčana, ki je v svojem samskem domu z 275 posteljami prijavil 1876 tujcev. Sodišče mu je očitalo, da je s tem, ko je nelegalno oddajal postelje, na račun tujcev zaslužil okoli 200 tisočakov.

Takih primerov donosnih poslov je še veliko, upravne enote pa tudi reagirajo na sumljive naslove, kjer je prijavljenih tudi po sto in več tujcev. Fiktivne prijave začasnega ali celo stalnega bivališča pri nas namreč tudi odpirajo vrata v vse druge evropske države. Povpraševanje po tem tako še narašča. Pohlep, ki se poraja pri tistih, ki to urejajo, pa tudi.

Pričevanja

Marina, 48 let, Srbija

Razmere na najemniškem trgu za tuje delavke so strašne, tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih mestih. Cene so visoke, nesorazmerne glede na povprečni dohodek, ki ga prejemamo tuje delavke. Če si tujka, je praktično nemogoče najti enosobno stanovanje ali garsonjero. Tudi sobo v spodobnem stanovanju s sostanovalci je težko najti, čeprav je Ljubljana univerzitetno mesto in bi morala biti dovoljšna ponudba. Za nekoga, kot sem jaz, ki je starejši, pa je to še težje. Če že ne poznaš nekoga v mestu, ki ima slučajno prosto sobo, je iskanje težavno, saj študenti običajno niso pripravljeni sobivati s starejšimi ljudmi. Takšna je bila vsaj moja izkušnja, ko sem se prvič preselila v Slovenijo in iskala sobo ter naletela na številne predsodke in zadržke mladih. Tudi glede zaposlitve imam več negativnih kot pozitivnih izkušenj. Prvo službo sem našla preko prijateljev, ker je skoraj nemogoče dobiti delo, če ne znaš slovenščine. Povsod to zahtevajo, tudi če delaš v kavarni. Potem pa je vse odvisno od sodelavcev in vodstva. V moji prejšnji službi sem imela mizoginega šefa, kar bi še nekako sprejela, vendar so bili tudi s sodelavci ksenofobni, zato sem dala odpoved. Zdaj delam v korporaciji, kjer so odnosi boljši, sodelavci so odprti, razumevajoči in pripravljeni pomagati. Je pa to povezano tudi s tem, ker gre za bolj odgovorno delovno mesto, starejše, bolj izobražene in izkušene sodelavce. Na trgu dela vsekakor obstajajo starizmi, ki so povezani s ksenofobijo. Veliko ljudi je presenečenih, da sem starejša, pa še vedno ne govorim tekoče slovensko. Na upravni enoti sem bila enkrat celo priča, kako je uradnica na oddelku za tujce starejšemu gospodu zabrusila »V Sloveniji si, pogovarjaj se slovensko«. Zdi se mi malo diskriminatorno, da se pričakuje, da bomo kar vse stranke takoj govorile slovensko. Na upravnih enotah v drugih državah, kjer sem delala, na vseh oddelkih za tujce govorijo angleško.

Dušica, 29 let, Makedonija

Velik problem pri iskanju stanovanja oz. sobe v Sloveniji je vsekakor znanje jezika. Že če pišeš lastniku za ogled stanovanja v polomljeni slovenščini, imajo drugačen odnos do tebe. Tudi pričakujejo, da boš zadovoljen z groznimi ponudbami za konkreten denar, ker se zavedajo, da imamo tujci še več težav pri iskanju ustreznega stanovanja. V mnogih oglasih sem recimo prebrala z velikimi črkami “SAMO ZA SLOVENCE”. Pa tudi to, da najemodajalci, če vendarle oddajo stanovanje tujcem, ob najemu pogosto postavljajo strožje pogoje kot drugim najemnikom oz. zahtevajo tako višje najemnine ali varščine, prepovedujejo prijavo prebivališča ali zahtevajo pogostejše preglede stanovanja. To mi je zmeraj požrlo največ energije, da pojasnim, da potrebujem za študentsko ali delovno mizo prijavljeno začasno bivališče, sicer sploh ne morem sprožiti postopka. Na koncu potem iščeš sobe v stanovanjih, kjer lastniki oddajajo po zakonu in ne na črno, sicer se nima smisla seliti. Tako da diskriminacija obstaja, pa ne le pri najemu stanovanj, ampak na vseh možnih področjih. Pri meni tudi v službi, saj me ena sodelavka nonstop nadleguje. Že večkrat sem se pritožila pri nadrejenih, da sem mobingirana, pa so samo odmahnili z roko in rekli, da »taka pač je« in da naj jo ignoriram.

Mojca Matoz