Štiri leta pozneje – Donald Trump in ameriško delavstvo
23. 11. 2020
Zdaj, ko bo novi ameriški predsednik postal demokrat Joe Biden, se velja na politično dogajanje na drugi strani luže ozreti tudi z vidika delavk in delavcev. Kaj so jim prinesla štiri leta Donalda Trumpa in kakšna vprašanja poraja bližnja prihodnost?
Hitro je minilo. Obdobje Donalda Trumpa v Beli hiši se je končalo, kot bi mignil. Za nami so turbulentna štiri leta. Trump je tvital, delal Ameriko spet veliko, vključil v svojo administracijo lastne otroke, ogrožal ameriške demokratične institucije, tvital, zamenjal nemalo ministrov, svetovalcev in drugega osebja, tvital, poskrbel za izstop iz pariškega podnebnega sporazuma, žalil, poniževal in lagal, ZDA umaknil z glavnega mednarodnega odra, tvital, se dolgočasil na predsedniških brifingih, organiziral shode, na katerih se je repenčil pred svojimi privrženci, tvital, preživel ustavno obtožbo, izstopil iz iranskega jedrskega sporazuma, tvital, se odkrito spogledoval s skrajno desnimi, tudi neonacističnimi skupinami, tvital, migrantske in begunske otroke zapiral v kletke, pogrnil na celi črti pri obvladovanju izbruha novega koronavirusa ter na koncu še sam zbolel in – tvital. Bo res zapustil Belo hišo, če pa še ni priznal poraza in poskuša rezultat – Bidnovo zmago z zaenkrat 306 elektorskimi glasovi – izpodbijati po sodni poti? Bo leta 2024 ponovno kandidiral? Pravico do še enega predsedniškega mandata sicer ima. Kaj pa se bo zgodilo s trumpizmom, političnim gibanjem, ki ga je navdihnil? In kaj bodo zdaj storili vsi »mali Trumpi«, politiki različnih barv z vsega sveta, ki so ga v minulih štirih letih neutrudno imitirali, mu tako zelo želeli biti podobni in ga vestno posnemali, če ne drugega, vsaj pri maničnem, bolestnem tvitanju sredi noči.
Vznemirljiva novica
Vprašanj je veliko, odgovori pa zapleteni. Nekaj smo jih poiskali pri Jessici Gibson, sindikalistki iz sindikata ene ameriških zveznih agencij, kjer sicer dela kot preiskovalka, ter visokošolski profesorici, ki predava prav o sindikalizmu. Spada pa med tiste Američane, ki so si konec prvega novembrskega tedna močno oddahnili.
»Zmaga Joeja Bidna je vznemirljiva novica za Ameriko in tukajšnje delavsko gibanje,« pove uvodoma. »Biden je že dolgo prijatelj delavskega gibanja in vsi upamo, da bo njegova administracija lahko vpeljala potrebno zakonodajo, s pomočjo katere se bodo okrepili tudi sindikati ter na sploh delavke in delavci.« Čeprav poskuša Trump zdaj Američane prepričati, da so volitve »ukradene«, je to le popolna laž, pravi sindikalistka iz Wisconsina. »Pričakujem, da bo Joe Biden 20. januarja 2021 zaprisegel kot novi ameriški predsednik.« Vprašanje, katera od strank bo imela večino v senatu, zaenkrat ostaja brez odgovora, saj bodo v začetku naslednjega leta v zvezni državi Georgia volitve za še dve preostali senatorski mesti. Če bodo demokrati osvojili obe, bodo nadzirali tudi senat. To pa je zelo pomembno, saj bo drugače Biden težko imenoval napredne posameznike na kabinetne položaje in za vodenje različnih zveznih agencij. Potrjuje jih namreč senat in ob tamkajšnji prevladi republikancev se lahko vse skupaj hitro zaplete. Ob demokratski večini pa naj bi bili realni upi, tako Jessica Gibson, da bi minister za delo po skoraj petdesetih letih končno postal nekdo iz delavskega oziroma sindikalnega gibanja.
Še vedno mi ne gre iz glave, kaj bo s Trumpom, ji napišem. Tega ne ve nihče, odgovori nazaj in doda, da poraza najverjetneje ne bo priznal, saj bi to prizadelo njegov veliki, gromozanski ego, bo pa verjetno Belo hišo na koncu le zapustil prostovoljno.
Kdo je zmagal in kdo izgubil?
Demokratskemu predsedniškemu kandidatu Joeju Bidnu je uspelo osvojiti največ glasov v vseh treh državah na severovzhodu ZDA, ki so bile pred štirimi leti ključne za Trumpovo zmago – v Pensilvaniji, Wisconsinu ter Michiganu, in sicer z večjo prednostjo, kot jo je pred štirimi leti imel Trump. Poleg tega mu je uspelo slaviti tudi v Arizoni in Georgii, ki sicer veljata za državi, tradicionalno naklonjeni republikancem. V Georgii je potekalo tudi vnovično preštevanje glasovnic, ki pa volilnega izida seveda ni spremenilo. Po podatkih Guardiana v času pisanja tega članka je Biden prejel 306 t. i. elektorskih glasov, Trump pa 232, medtem ko jih je za zmago potrebnih 270.
Demokratom kljub velikim upom in spodbudnim napovedim javnomnenjskih raziskav sicer (še) ni uspelo vnovič osvojiti senata, za nameček pa so izgubili več mest tudi v predstavniškem domu kongresa. Tako imajo zdaj v 435-članskem predstavniškem domu zagotovljenih najmanj 220 sedežev, za večino jih je sicer potrebnih 218. Katera od obeh strank bo imela večino v senatu, pa bo na koncu odvisno od tega, kdo bo 5. januarja osvojil drugi krog volitev za dve senatorski mesti v Georgii. Demokrati potrebujejo zmagi v obeh tekmah, za republikance je dovolj ena. Razmerje sil v senatu bo seveda precej vplivalo tudi na Bidnovo vladavino oziroma na to, kako bo lahko delal in koliko dosegel kot predsednik.
Koga so podprli sindikati?
Eno od zanimivejših vprašanj pri letošnjih ameriških volitvah je, kako so bili vanje vključeni sindikati, koga so podprli in kakšne dejavnosti so pri tem organizirali. Na drugi strani Atlantika je s političnim opredeljevanjem v smislu podpore določenim strankam ali kandidatom seveda nekoliko drugače kot v Sloveniji, kjer se takih neposrednih opredelitev praviloma izogibamo in se rajši izrekamo o določenih programih, idejah, vsebinah. Kakorkoli, od daleč se zdi, da je sindikalno gibanje ob letošnjih ameriških predsedniških volitvah opravilo veliko pomembnega terenskega dela. Tako se je sindikat UNITE HERE, ta deluje na področju gostinstva in organiziranja pogostitev, katerega 98 odstotkov članstva je zaradi pandemije izgubilo službo, angažiral v Nevadi, Arizoni, Pensilvaniji in na Floridi. Tja je poslal 1700 terenskih organizatorjev in organizatork, večinoma temnopoltih ali latinskoameriškega rodu, ki so ob uporabi zaščitne opreme in upoštevanju varnostnih protokolov poskrbeli za varno množično agitiranje ter nagovarjanje ljudi, naj glasujejo za Joeja Bidna; ta je na koncu zmagal v treh od štirih omenjenih držav. Kako pa stvari vidi naša sogovornica? »Večinoma so ameriški sindikati letos pomembno sodelovali pri registraciji novih volivcev in spodbujanju ljudi, naj volijo za kandidate demokratske stranke. Vendar so se nekatere sindikalne organizacije, na primer policijski sindikati, izrekle za Trumpa, zato delavsko gibanje seveda pri tem ni stoodstotno enotno. Poleg tega so številni člani sindikatov tudi republikanci.« Tako niti ni čudno, da so bili, kot je bilo mogoče ponekod prebrati, pri podpori predsedniškima kandidatoma člani in članice ameriških sindikatov v grobem razdeljeni na pol, v smislu, da sta Biden in Trump dobila vsak približno 50-odstotno podporo.
Sv. Donald, zavetnik delavstva?
Ko smo leta 2016 spremljali ameriške predsedniške volitve in končno bitko med Donaldom Trumpom in Hillary Clinton, nam je padlo v oči, kako dobro se je Trump znal približati in dobrikati delavstvu, še posebej v državah t. i. rjastega pasu, ki se, poenostavljeno povedano, razteza od zvezne države New York, Pensilvanije, Ohia do Indiane, dela Michigana in Wisconsina. Gre za nekdaj glavno središče industrializacije v Severni Ameriki, danes pa je omenjeni pas sinonim za zastarelo, propadajočo industrijo ter za vselej izgubljene službe. Trump je obljubljal nova delovna mesta, konec zapiranja različnih industrijskih obratov in odprtje novih tovarn, pa vrnitev industrijskih dejavnosti, ki so jih v preteklosti iz različnih razlogov preselili v tujino. Ni šlo samo za visokoleteče obljube, izjemno dobro je znal nagovoriti jezo in nezadovoljstvo pozabljenih delavk in delavcev iz nekdaj mogočnih industrijskih predelov države. Zatipal je njihove stiske, razočaranje, ranjen ponos in zagrenjenost zaradi izgube službe, prihodkov, tudi zdravstvenega zavarovanja, zaradi naraščajoče neenakosti, izgubljenega upanja na boljšo prihodnost, nezmožnosti, da danes brezposelni delavci in delavke poskrbijo za svoje bližnje …
Od daleč je bilo vse skupaj sicer videti čudno: le kako je dobršen del ameriških delavk in delavcev tako zelo zaupal ravno njemu, »kravatarju« iz newyorške stolpnice, bogatašu, ki je svoje bogastvo v veliki meri podedoval, obenem pa v življenju verjetno ni nikoli tako trdo delal kot denimo delavec za tekočim trakom v kakšni od tovarn ameriškega avtomobilskega giganta General Motors. Kako mu je torej uspelo prepričati ameriško delavstvo in najpomembneje – ali je izpolnil svoje obljube?
»Trump je prevaral ameriški delavski razred,« je neposredna Jessica Gibson. Še danes je težko razumeti, kako so lahko delavci in delavke mislili, da jim bo pomagal oziroma zanje poskrbel bogataš z zlatim straniščem, nadaljuje. »Menim, da so ga delovni ljudje podprli iz dveh razlogov. Prvič, Trump se kljub domnevnemu bogastvu obnaša, kot da je eden od njih. Je grob in neposreden, ni politično korekten in rad zbija neprimerne šale. Marsikdo ga je imel za “enega izmed fantov” in ne za klasičnega zadrgnjenega politika. Ljudje so se nad njim navduševali ravno zato, ker ni bil politik.« Pa še nekaj je pomembno: »Številni delavci in delavke so zaradi politik, ki jih je v preteklosti sprejemala elitistična demokratska stranka, ki je nanje za povrh gledala zviška, dobili občutek, da jih je pustila na cedilu. Famozni Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (NAFTA), ki je omogočal prost pretok industrije med ZDA, Kanado in Mehiko, je denimo podpisal nekdanji demokratski predsednik Bill Clinton.« Mnogi so to razumeli kot izdajo, saj so pravilno domnevali, da se bodo številne tovarne iz ZDA preselile v Mehiko, ker je bilo to zanje ceneje. Poleg tega pa administracija Baracka Obame ni implementirala nobene pomembne zakonodaje, s katero bi pomagali članom sindikata ali delavskemu razredu nasploh, pove sindikalistka.
Pa Trump? »Seveda ni izpolnil obljub. Več deset tisoč delavcev je pod njegovo administracijo izgubilo delo. Vse, kar je ljudem obljubil o oživitvi določene industrijske proizvodnje in koncu zaprtja tovarn, se je izkazalo za laž,« odgovarja Jessica Gibson.
Virus in ameriško delavstvo
Kako je pandemija novega koronavirusa, ki je ZDA predvsem po deležu okužb in številu mrtvih še posebej prizadela, spremenila življenja tamkajšnjih delavk in delavcev? Tako kot drugod po svetu so tudi tukaj številni zaradi izbruha virusa izgubili službo. Nekatera od teh delovnih mest so se ponovno odprla, medtem ko so druga za vedno izginila, pripoveduje Jessica Gibson. »Virus je pri nas ušel izpod nadzora. Joe Biden bo moral poskrbeti za implementacijo nacionalnih zaščitnih standardov, kot je obvezno nošenje mask, da bi s tem upočasnili širjenje okužb. Prav tako potrebujemo zakonodajo, s pomočjo katere bodo lahko delavci plačali račune, podjetja pa ostala nad vodo. Za razliko od Slovenije, kjer so zaposlenim še naprej izplačevali del plač, četudi so se podjetja zaradi pandemije ustavila, pri nas ni bilo tako. Ljudje so se sicer lahko prijavili za zavarovanje za primer brezposelnosti, vendar je postopek počasen, nadomestila pa znašajo komaj dovolj za preživetje. Kongres bi moral podjetjem nameniti več denarja za to, da ljudje obdržijo zaposlitev, namesto da si z njim polnijo žepe lastniki in direktorji,« pravi sogovornica.
Republikanci, stranka delavskega razreda?
No, kljub temu se zdaj republikanci javno hvalijo, da so po novem stranka – v nasprotju z demokrati – delavskega razreda. Ali to drži? Kaj naj pravzaprav stori demokratska stranka, da bi ponovno pridobila podporo delovnih ljudi? Naša sogovornica ima odgovor na dlani: »Demokrati si morajo prizadevati za drzno, napredno zakonodajo, ki bo v pomoč delavkam in delavcem.« Potrebujemo na primer zakon, ki bi prinesel višjo minimalno plačo, nujen je nacionalni načrt za zdravstveno varstvo, še bolj nujno pa potrebujemo zakonodajo, ki bo okrepila pravico delavk in delavcev do sindikalnega organiziranja, pravi. »Trenutno ni namreč v veljavi nobene kazni, če denimo podjetje svojim zaposlenim zagrozi z zaprtjem obrata v primeru, da se poskušajo sindikalno organizirati.« Sprejetje napredne delovne in druge zakonodaje, ki bo šla v prid delavstvu, bi torej morala biti ena glavnih prioritet Bidnove administracije in senata, v katerem bi imeli večino demokrati.
Tokratne ameriške predsedniške in kongresne volitve, v okviru katerih je na ravni posameznih zveznih držav potekalo več referendumov o različnih vprašanjih, so poskrbele še za nekaj zanimivosti. Tako so na primer na Floridi izglasovali zvišanje minimalne plače na 15 dolarjev na uro, obenem pa so premočno podprli tudi Donalda Trumpa. Kako to? »Če se z Američani in ne s političnimi strankami ali kandidati pogovarjate o različnih vprašanjih, lahko ugotovite, da ljudje niso tako konservativni, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi tega, komu zvezna država, v kateri živijo, nameni največ glasov. Zvišanje minimalne plače tako podpira večina Američanov, tudi tisti, ki se opredeljujejo za republikance,« pravi Jessica Gibson. »Težava pa je v tem, da številni republikanski politiki omenjenega zvišanja ne podpirajo, čeprav so mu naklonjeni ljudje, ki jih zastopajo. Tako imajo tudi nekatere druge zvezne države, ki tradicionalno volijo republikansko stranko, kot so Arkansas, Zahodna Virginija in Južna Dakota, višjo minimalno plačo od tiste, ki velja na zvezni ravni,« še razloži.
Po Trumpu Trump?
Kakorkoli obračamo, morda je z novembrskimi volitvami v ZDA v določeni meri vendarle napočil konec nekega obdobja. V ospredje počasi prihajajo nova vprašanja: koliko bo lahko dosegel pusti, dolgočasni, sredinski in v preteklosti pogosto prav nič napredni demokrat, dolgoletni senator iz Delawara in Obamov podpredsednik Joe Biden? Se bo obdal s pravimi ljudmi? Se bo odločno lotil tudi podnebnih sprememb in okoljske krize? Bo dal priložnost bolj progresivnim demokratskim silam, zbranim okoli dvakratnega predsedniškega kandidata, dolgoletnega senatorja iz Vermonta Bernieja Sandersa in mlade newyorške kongresnice Alexandrie Ocasio-Cortez, ki so pomembno prispevale k njegovi izvolitvi? Bo znal odgovoriti na stiske in nezadovoljstvo, na podlagi katerih je zmagal »najslavnejši slovenski zet«, ali pa bo zgolj tlakoval pot novemu – Trumpu?
Gregor Inkret
Priporočamo
… v branje in poslušanje:
The Good, Bad, and Extremely Ugly of the 2020 Election
Donald Trump has lost the election – yet Trumpland is here to stay
RDEČA PESA 2: Ameriške volitve: kaj se je zgodilo v ZDA?
Povolilna interna vojna med demokrati – stranka kljub Bidnovi zmagi razklana
Nalagam ...