Po direktivi potrebni še konkretni ukrepi za krepitev socialnega dialoga

29. 7. 2024

V EU se je od globalne gospodarske krize, ki se je kot finančna kriza začela leta 2008, dogodil precejšen premik pri iskanju »rešitev«. Če so bili takrat zahtevani in pričakovani predvsem varčevalni ukrepi, ki smo jim na sindikalni strani vseskozi nasprotovali, je zdaj videti napredek v spodbujanju socialnega dialoga in kolektivnega dogovarjanja. Zaveze v tej smeri prinaša tudi direktiva 2022/2024 o ustreznih minimalnih plačah, ki se ne omejuje le na zagotavljanje minimalnega plačila za opravljeno delo, ampak tudi socialnega dialoga in sklepanja kolektivnih pogodb. Kako in kaj storiti na tem področju, so vprašanja, ki trkajo na vrata v mnogih državah, med njimi tudi v Sloveniji. Potrebni so tako skupni kot ločeni ukrepi za javni in zasebni sektor in sprememba zakonodaje, smo izvedeli.

Kot so v teh dneh opozorili v Evropski konfederaciji sindikatov (Etuc), so v večini držav članic potrebni konkretni ukrepi za kolektivna pogajanja oz. povečanje števila delavk in delavcev, ki imajo od njih koristi. Bliža se namreč rok 15. november 2024, pomemben za prenos direktive o minimalnih plačah. Države članice, ki imajo manj kot 80-odstotno pokritost s kolektivnimi pogodbami, bi morale pripraviti akcijske načrte za dosego tega cilja do konca leta 2025.

»Vsaj trije milijoni ljudi so bili med letoma 2000 in 2018 prikrajšani za ugodnosti kolektivnih pogajanj, predvsem zaradi varčevalnih politik, ki jih je zahtevala EU,« so ob tem spomnili v Etucu. Voditelji EU so kasneje vendarle priznali, da to ni bilo dobro niti za gospodarstvo, niti za ljudi in stanje demokratičnih procesov, in ugotovili, da take napake ne kaže ponoviti. Leta 2022 sprejeta direktiva o minimalnih plačah, ki se je je že prijel vzdevek »direktiva o kolektivnih pojanjih«, tako od vseh držav članic zahteva, da spodbujajo kolektivna pogajanja in dosežejo, da so pravice vsaj 80 odstotkov delavk in delavcev zajete v kolektivnih pogodbah.

Za zdaj je tako v manjšini držav, dve tretjini naj bi jih bilo še vedno pod tem pragom.

Nacionalni akcijski načrti in vprašanje pokritosti

Zatika pa se marsikje, med drugim v metodologij, kako ugotavljati pokritost; ta še ni enotna. Razmere so po posameznih državah različne, povezane so lahko tako s položajem socialnih partnerjev in urejanjem odnosov med njimi, pomisleki pa nastajajo tudi ob tem, da je socialni dialog prostovoljen in ga ni mogoče kar predpisati. Lahko pa je spodbujen na različne načine.

Kot je v zadnji številki revije za delovno pravo in pravo socialne varnosti Delavci in delodajalci opozorila strokovnjakinja dr. Valentina Franca, izredna profesorica na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani, na ravni EU ni točnih in verodostojnih podatkov o odstotku pokritosti s kolektivnimi pogodbami. Države članice namreč same sporočajo podatke, v oči pa bode, da so recimo v Italiji dosegli stoodstotno pokritost, čeprav je v praksi ni, Slovenija pa naj v praksi tudi ne bi bila s 78,6 odstotka res tako blizu 80-odstotnemu pragu, trdi avtorica.

V pripravi na uveljavitev omenjene direktive je lahko v pomoč tudi nedavno objavljena študija Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound). Ti kažejo, da so konkretne ukrepe za spodbujanje kolektivnih pogajanj sprejele le Češka, Portugalska in Romunija, v nekaterih so najavili, da se priprave akcijskih načrtov že lotevajo, konkretnih rezultatov pa še ne morejo pokazati. V Sloveniji zavedanje, da tak načrt potrebujemo, sicer obstaja, pokazati pa še nimamo ničesar.

Akcijski načrt mora skladno z določili direktive vsebovati časovni okvir in konkretne ukrepe za povečanje stopnje pokritosti s kolektivnimi pogodbami. Pripravljen mora biti v sodelovanju socialnih partnerjev, posodobljen vsakih pet let, biti mora javno objavljen, o njem pa je treba obvestiti Evropsko komisijo.

Akcijskih načrtov pa ne bo treba delati v tistih državah, ki 80-odstotni prag že dosegajo. Med njimi so Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Italija, Španija in Švedska. Blizu njega naj bi bili tudi v Sloveniji (a je ta številka po mnenju nekaterih strokovnjakov vprašljiva, saj razen pokritosti v javnem sektorju točnih in ažurnih podatkov naj ne bi bilo), pa tudi na Portugalskem in Nizozemskem.

Deveti člen direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da pri oddaji in izvajanju javnih naročil ali koncesijskih pogodb gospodarski subjekti in njihovi podizvajalci spoštujejo veljavne obveznosti glede plač, pravice do organiziranja in kolektivnih pogajanj o določanju plač.

Kot v analizi ugotavlja Eurofound, v vseh omenjenih državah kot prevladujočo metodo kolektivnega dogovarjanja omenjajo pogajanja na ravni dejavnosti, te pa potem povezano nadgrajujejo na ravni podjetij, kot na drugi stopnji, kjer se plače podrobneje določajo. Omenjajo tudi mehanizme, ki jim v Sloveniji pravimo »razširjena veljavnost« in pomenijo, da dogovori zajemajo tudi tista podjetja, ki niso podpisniki.

Zelo pomemben vidik pri sklepanju pogodb je odstotek vključenosti delavstva v sindikate pa tudi sindikatov in delodajalcev in združenja oz. centrale. Zgovoren je tudi podatek, da je v državah z nižjo pokritostjo večji poudarek na pogajanjih na nižjih, tj. podjetniških ravneh.

Kot opozarjajo v Eurofoundu, so vprašanja o učinkovitem delovanju kolektivnih (plačnih) pogajanj lahko tudi problem v državah z visoko pogajalsko pokritostjo, kot kažejo primeri iz nekaterih od teh držav. To vključuje aktualne razprave o reformi belgijske plačne norme, učinkovito in dinamično posodabljanje kolektivno dogovorjenih plačnih stopenj v nizko plačanih sektorjih (na primer v Franciji in Italiji), italijansko ponavljajoče se vprašanje kolektivnih pogodb, ki določajo nižje stopnje plač, plače, ki lahko nižajo plačne stopnje, določene v večjih dogovorih, ter dereguliranost reprezentativnosti socialnih partnerjev.

Konkretni ukrepi v akciji

A konkretni ukrepi za spodbujanje kolektivnih pogajanj so (vključno z zakonodajnimi ukrepi v fazi predlogov) bili zaznani le v majhnem številu držav. Češka z več ukrepi spreminja delovni zakonik. Portugalska s tristranskimi sporazumi pospešuje uporabo kolektivnih pogodb in višje plače z zagotavljanjem spodbud za delodajalce. Romunija, v kateri je pokritost kolektivnih pogajanj močno prizadela in zmanjšala reforma meril reprezentativnosti za socialne partnerje v okviru zakona o socialnem dialogu iz leta 2011, z novim zakonom o socialnem dialogu, ki je začel veljati januarja 2023, želi povečati pokritost s kolektivnimi pogajanji; glavni spremembi v tem smislu sta olajšanje panožnega kolektivnega pogajanja in ponovna uvedba možnosti nacionalne kolektivne pogodbe. Znano je tudi, da v več državah članicah akcijske načrte sicer že pripravljajo, a dlje od idej in izjav o tem, kako bi se tega lotili, še nimajo pokazati. Priprave potekajo na pristojnih ministrstvih ali tristanskih telesih (pri nas je to ekonomsko-socialni svet), kjer naj bi nastali predlogi predpisov, ki bi potem šli v obravnavo socialnim partnerjem, v javno razpravo oz. v sprejem na parlament. Znano je recimo, da imajo na Irskem od leta 2021 delovno skupino, v Sloveniji v javnosti o tem še ne vemo ničesar. Kaj se dogaja, smo vprašali Andreja Zorka, izvršnega sekretarja ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog. V Sloveniji obstaja potreba po izdelavi akcijskega načrta, s katerim bi se povečala pokritost s kolektivnimi pogodbami oziroma spodbujal socialni dialog, rezultat naj bi bil vsaj 80-odstotna pokritost.

Generalna sekretarka Etuca Esther Lynch je nedavno dejala: »Omogočanje delavcem, da se združijo in se pogajajo za pošteno plačilo in delovne pogoje prek svojih sindikatov, je dobro za gospodarstvo, dobro za družbo in dobro za demokracijo. To poročilo priznava zelo pozitiven ‘obrat’, ki so ga oblikovalci politik naredili v pristopu h kolektivnim pogajanjem v zadnjih letih, vendar upravičeno poudarja, da bo za ponovno vzpostavitev pokritosti kolektivnih pogajanj potrebno več kot le sprememba naracije. Zaenkrat kaže, da premalo držav sprejema konkretne ukrepe, potrebne za okrepitev kolektivnih pogajanj in povrnitev kritja na raven pred varčevanjem. Da bi obnovili kupno moč, ki so jo zaposleni izgubili med krizo življenjskih stroškov, morajo države članice sprejeti konkretne ukrepe za ponovno vzpostavitev kolektivnih pogajanj, preden se izteče obdobje prenosa direktive o minimalni plači. EU mora tudi storiti več z revizijo direktiv o javnih naročilih, da bi zagotovila, da se donosna javna naročila oddajajo samo organizacijam, ki spoštujejo pravice delavcev s pogajanji o kolektivnih pogodbah s sindikati.«

Posebnost Slovenije

V Sloveniji imamo po Zorkovih besedah posebne razmere, saj imamo v javnem sektorju skoraj stoodstotno pokritost s kolektivnimi pogodbami; vzrok tiči v kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki je še iz začetka 90-tih let. Po njegovih besedah formalnopravno še velja, čeprav ni več uporabljiva. Vse kolektivne pogodbe v javnem sektorju tako še temeljijo na njej in na zakonih (zakon o sistemu plač v javnem sektorju, zakon o javnih uslužbencih itd.). V zasebnem sektorju pa je po mnenju Zorka pokritost okoli 50-odstotna. Razlika je torej ogromna. A direktiva ne loči med javnim in zasebnim sektorjem, govori le na splošno o pokritosti. Čisto mogoče je torej, da je skupen odstotek nekje tam, kjer so predvideli tudi v omenjeni Eurofoundovi raziskavi, torej med 75 in 80 odstotki, a ta podatek po Zorku »ne odraža dejanskega stanja na terenu«. Zorko meni, da bi v naši državi morali pri izdelavi akcijskega načrta upoštevati različne razmere v javnem in zasebnem sektorju in načrt temu tudi prilagoditi. Zavedati se je namreč treba, da imamo v javnem sektorju le enega delodajalca (to je država), v zasebnem pa veliko množico. Tako je položaj popolnoma drugačen, in to samo če pogledamo sektorsko raven, na podjetniški je še vse bolj razdrobljeno. »Akcijski načrt bi moral biti fokusiran predvsem na spodbujanje v zasebnem sektorju,« meni Zorko in dodaja, da pričakuje, da bodo socialni partnerji v okviru ekonomsko-socialnega sveta to problematiko obravnavali v jeseni. Zorko je prepričan, da akcijski načrt ne bi smel biti le formalnopravna zadovoljitev pričakovanj, ki izhajajo iz direktive, ampak bi moral biti učinkovit. Seveda pa so poleg ločenih ukrepov potrebni tudi skupni, kot je recimo krepitev ekonomsko-socialnega sveta, sprememba nekatere zakonodaje ipd.

Možnost razširjanja veljavnosti zdaj izloča sindikate

Eden od možnih načinov povečanja pokritosti s kolektivnimi pogodbami je v Sloveniji tudi povečanje možnosti razširjanja veljavnosti kolektivnih pogodb, pravi Zorko in pri tem opozarja, da zakon, ki to področje ureja, v celoti izloča sindikate. Kolektivna pogodba velja tako samo za člane podpisnikov, a pri tem ima zakon v mislih samo delodajalce, ne pa delavcev. »To pomeni, če ni delodajalec član niti ene delodajalske organizacije, podpisnice kolektivne pogodbe dejavnosti, ta zanj ne velja, tudi če imamo mi v tem podjetju organiziran sindikat ali pa imamo tam individualne člane,« opozarja Zorko na logiko, ki je mogoče še veljala v času, ko je zakon nastajal, saj bila takrat pokritost s kolektivnimi pogodbami stoodstotna tudi v zasebnem sektorju zaradi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ko je bila ta odpovedana, pa je nastal problem, in od takrat nam dejanska pokritost pada, pravi Zorko. Po njegovem bi tako morali razmisliti o veljavnosti kolektivnih pogodb in spremeniti pogoje za razširjeno veljavnost. Zdaj je sistem takšen, da imamo takoj problem, če recimo v neki dejavnosti samo nekaj največjih podjetij pogodbe ne podpiše. Število članstva sindikata podpisnika kolektivne pogodbe pa se pri tem ne ugotavlja. To je do sindikatov izključujoče, pravi Zorko, saj gre za to, da enega socialnega partnerja v celoti izloči pri presoji veljavnosti kolektivne pogodbe. »To je treba spremeniti,« je jasen naš sogovornik.

Ne le krepitev kapacitet

Akcijski načrt v Sloveniji zaradi vseh razlogov, ki jih je naštel Zorko, ne bi smel vsebovati le krepitev kapacitet socialnih partnerjev skozi različne projekte ipd. »To je zelo pomembno, ne more biti pa samo to, verjetno bo treba poseči tudi v nekatero zakonodajo,« meni. Zorko pričakuje, da lahko ukrepi na področju javnih naročil pripomorejo tudi k temu, zlasti v fazi ocenjevanja najboljšega ponudnika, kjer bi zlasti pri javnih naročilih moralo biti posebej točkovano tudi to področje.

Pomislekov ni malo.

V skandinavskih državah so recimo jasno povedali, da je pri njih pokritost s kolektivnimi pogodbami visoka, a posredovanje države pri tem majhno. Dvostransko socialno partnerstvo poteka v dobri veri in v dobro vseh, so zatrdili, njihova pokritost s kolektivnimi dogovori pa je visoka.V državah srednje in vzhodne Evrope, vključno z baltskimi državami, je slika drugačna. Marsikje bo treba pri sledenju direktivi spreminjati normativno ureditev in oblikovati nove politike, pri tem pa socialno dogovarjanje postaviti kot vrednoto in normo. Marsikje se izpostavlja vprašanje reprezentativnosti sindikatov, piše Franca. Problematičen je recimo lahko pojav t. i. rumenih sindikatov, ki lahko na primer na Portugalskem sklepajo kolektivne pogodbe, ki veljajo za vse delavke in delavce. Problem je lahko tako visok prag za doseganje reprezentativnosti kot kompleksnost (npr. na Cipru). Opozorila prihajajo tudi v zvezi z neželeno »konkurenco« na sindikalni strani in drobljenjem sindikalnega gibanja.

Sicer pa imajo sindikati v različnih državah različne vloge in pristojnosti, razmislek o sofinanciranju socialnega dialoga obstaja tudi drugod, ne le v Sloveniji. Zorko ob tem opozarja na pasti tega, saj sofinanciranje prinaša odvisnost od podeljenih financ in na to sindikati ne bi smeli naslanjati svoje akcijske moči. Zorko pravi, da je njegovo čisto osebno mnenje, da ni dobro, če je delovanje sindikata odvisno od financiranja države. Primer tega je Madžarska, kjer so to najprej izdatno počeli, potem pa so financiranje zmanjšali. Ali pa Avstrija s svojo delavsko zbornico, na katero se naslanjajo sindikati, problem pa je nastal, ko se je njeno financiranje zmanjšalo. Zorko ob tem postavlja tudi vprašanje, ali lahko neki sindikat sploh sklepa kolektivno pogodbo z državo, če ga ta financira, saj je od nje odvisen.

Po konvencijah Mednarodne organizacije dela kolektivne pogodbe sklepajo neodvisni partnerji, to velja tako za sindikalno kot delodajalsko stran. Ob tem se velja spomniti na to, da je bilo članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije še ne tako dolgo nazaj obvezno in torej ni bilo mogoče govoriti o tem, da so enakopraven in neodvisen socialni partner. Zorko opozarja zlasti na pojem neodvisnosti, ki ga ne smemo zanemariti, zato sam ni naklonjen temu, da bi država neposredno iz proračuna financirala socialne partnerje. »Sem pa naklonjen temu, da država sofinancira posamezne aktivnosti socialnih partnerjev,« dodaja svoje mnenje; ob tem omeni izobraževanja in srečanja, tudi v tujini. Poudarja tudi, da socialni dialog stane in njegove rezultate uživajo tudi tisti, ki zanj ničesar ne prispevajo, zato bo ZSSS zagovarjala, da je nekaj treba na tem področju narediti. Vendar pa je nujno na sindikalni strani ohraniti neodvisnost tako od države kot od delodajalcev, in to dejansko, ne le na papirju, da bomo sindikati še vedno lahko opravljali svojo funkcijo. Tako je treba najti neki model, ki bo vse to omogočal, razmišlja Zorko.

Razmislekov je veliko

Pomembno je torej tudi urejanje reprezentativnosti na delodajalski strani, pravijo tudi drugod po EU. Ponekod, recimo v Romuniji in Bolgariji, so sindikati organizirani, delodajalci pa ne. Poleg tega je v praksi marsikje problem tudi sama pripravljenost delodajalcev na dialog. Upoštevanje pri javnih naročilih (v okvirju) in drugi bonusi so marsikje že v veljavi na ravni podjetij, razmislek, kako to urediti na ravni dejavnosti, pa še ostaja odprt. Eno od učinkovitih orodij je tudi možnost razširjene veljavnosti kolektivne pogodbe. Na panožni ravni jo mnoge države že poznajo, nekatere tudi na ravni regij. Podoben učinek imajo določila o veljavnosti kolektivnih pogodb v primeru cepitev oz. prenehanja podjetij. Se pa vsi skupaj srečamo tudi s splošnim pomislekom, povezanim z načeli svobodnega organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, ki določajo pravico socialnih partnerjev do nevmešavanja v socialni dialog in njihovo članstvo. A ta problem ni tako velik, če vemo, da dobre prakse ob tem že obstajajo, veliko pa je možnih tudi t. i. mehkih metod spodbujanja socialnega dogovarjanja. Da bo socialni dialog še kaj več kot le črka na papirju, bo treba tudi v Sloveniji še marsikaj postoriti.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta prispevek je bil objavljen v štirinajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod štirinajste letošnje redne številke (25. 7. 2024) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!