Slovenija je zelo egalitarna samo na prvi pogled – Pišemo o družbeni neenakosti pri nas in po svetu

22. 3. 2022

Po Ginijevem koeficientu dohodkovne neenakosti je Slovenija med državami z največjo stopnjo dohodkovne enakosti na svetu. Toda ob pogledu na aktualne trende in nekatere druge kazalce slika ni tako rožnata, še sploh, če jo primerjamo z obdobjem pred osamosvojitvijo. 

Z Ginijevim koeficientom merimo distribucijo neenakosti med ljudmi. Če bi imeli vsi popolnoma enako, bi bil koeficient 0, če pa bi imela ena oseba v lasti vse premoženje, bi ta znašal 1. Nižji koeficient zato kaže na bolj enakomerno porazdelitev dohodkov in bolj egalitarno družbo. Po zadnjih podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ima Slovenija celo drugi najnižji Ginijev koeficient dohodkovne neenakosti, ki znaša 0,25 in je tudi med najnižjimi na svetu. Na prvem mestu je Slovaška s koeficientom 0,22. Tako Slovenija (0,43) kot Slovaška (0,42) imata koeficient dohodkovne neenakosti mnogo višji pred obdavčitvijo, kar pomeni, da šele progresivni davki in socialni transferji ublažijo neenakost v dohodkih. V ZDA na primer koeficient po obdavčitvi znaša še vedno visokih 0,40. Kljub temu pa se za spodbudnimi podatki o naši državi skrivajo trendi, ki kažejo, da Slovenija vztrajno povečuje svojo dohodkovno neenakost. Še pred dvema desetletjema se je Ginijev koeficient gibal namreč med 0,23 in 0,24.

Kar dve tretjini prejemkov pod povprečno plačo

Sliko pokvarijo podatki, ki pokažejo višino dohodkov prebivalstva. V Sloveniji smo imeli leta 2019 1,5 milijona davčnih zavezancev za dohodnino. Med njimi je bilo 80 tisoč oseb, ki so prejemale dohodke iz naslova študentskega dela, 520 tisoč je bilo upokojencev, okrog 900 tisoč oseb pa je bilo neposredno plačanih za svoje delo v gospodarskih subjektih. Analiza zadnjih dostopnih podatkov ministrstva za finance iz leta 2019 pokaže, da je kar dve petini prebivalcev oziroma 663 tisoč ljudi prejemalo dohodke v višini do minimalne plače, ki je takrat znašala 890 evrov bruto oziroma 667 evrov neto. Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) od leta 2020 podatkov o številu prejemnikov minimalne plače sicer ne spremlja več, glede na zakonsko določeno zviševanje minimalne plače pa je delež ljudi, ki imajo najnižje prihodke, sedaj še višji. V prvi dohodninski razred je padlo kar 65,5 odstotka vseh zavezancev za plačilo dohodnine, v drugem pa jih je bilo 27,7 odstotka. V dveh najnižjih razredih je tako več kot 93 odstotkov vseh zavezancev. Za primerjavo, v najvišjem petem dohodninskem razredu je bilo zgolj 0,3 odstotka prebivalcev oziroma 4540 oseb, ki so v povprečju letno zaslužile 151 tisoč evrov. Prebivalcev z dohodki med 890 in 1851 evrov bruto je bilo 564 tisoč oziroma 36 odstotkov vseh davčnih zavezancev. Manj kot povprečno plačo je prejemalo kar 1,15 milijona oseb. Po podatkih statističnega urada je nižjo povprečno mesečno neto plačo od slovenskega povprečja v letu 2020 prejemalo kar 63,9 odstotka zaposlenih. Leta 2020 je povprečna plača sicer znašala 1261 evrov. Plača žensk je bila za 0,8 odstotka nižja od plač moških in je znašala 1242 evrov. Povprečna mesečna neto plača oseb, zaposlenih na prvem delovnem mestu, pa je znašala 1007 evrov. Mediana mesečne neto plače (gre za vrednost, ki populacijo deli na dva enaka dela, ker odreže ekstreme, in bolj realno od povprečne plače predstavlja dejansko plačo večine), je leta 2020 znašala 1066 evrov. Po mediani plače so bile razlike med spoloma samo dva evra v prid moškim.

Ginijev koeficient kapitala

Neenakost se veliko bolj kot pri Ginijevem koeficientu dohodkov pokaže z Ginijevim koeficientom kapitala, ki se giblje od 0,85 do 0,95. Ker je njegova skrajna meja 1, večje neenakosti na tem področju skorajda ne moremo imeti. Eden od virov za povečevanje neenakosti se skriva prav v visoki koncentraciji lastništva peščice nad kapitalom oziroma proizvodnimi faktorji.

Število revnih in prejemnikov pomoči raste

Povečuje se število upravičencev do socialne pomoči (najnižji znesek bo od aprila 2022 znašal 422 evrov in je tako bistveno nižji od praga tveganja revščine). Leta 2018 jih je bilo 83 tisoč, leta 2020 pa že 99 tisoč. Še posebej skrbi podatek, da je med njimi skoraj 55 odstotkov oseb, ki so socialno pomoč prejemale daljše obdobje, vsaj dve leti v zadnjih treh. Slovenija je tudi ena od sedmih držav EU, kjer se je leta 2020 povečala stopnja tveganja revščine v primerjavi z letom 2019. Pod pragom tveganja revščine, ki je bil ocenjen na 739 evrov za enočlansko gospodinjstvo, je leta 2020 živelo 254 tisoč oseb, kar je 11 tisoč več kot leta 2019. Med njimi jih je bilo 97 tisoč upokojenih in med temi kar dve tretjini žensk, kar 46 tisoč revnih zaposlenih (5 odstotkov med delovno aktivnimi), 38 tisoč brezposelnih (43,4 odstotka od vseh brezposelnih), 41 tisoč mladoletnih (desetina vseh otrok v Sloveniji) in 32 tisoč drugih oseb (nezmožnih za opravljanje dela, gospodinje, študentke in študenti ipd.). Stopnja tveganja revščine je leta 2020 (podatkov za lansko leto še ni) znašala 12,4 odstotka. V zadnjem času pa bo stopnjo revščine gotovo še povečala podražitev energentov in osnovnih živil.

Podjetja tudi v koronskem letu z visokimi dobički

Tveganju revščine so sicer najbolj izpostavljeni starejši, zlasti ženske, enočlanska gospodinjstva, otroci iz revnih družin in zaposleni revni. Slednji so tudi posledica prekarizacije in tega, da podjetja nočejo urediti in zvišati plač v tarifnih razredih, k čemur jih že vrsto let pozivajo sindikati. Nekatere tarifne pogodbe so nedotaknjene že več desetletij, izhodiščne plače pa so nižje od 400 evrov. Zato smo vse bolj priča plačni uravnilovki, ki je posledica zakonsko predpisanega dvigovanja minimalne plače. Kljub 2806 milijonom evrov visokim čistim dobičkom podjetij v letu 2020, v mnogih podjetjih ne želijo urediti razmer na tem področju in zvišati plač. Čeprav je šlo za leto epidemije in 38-odstotni upad dobičkov, so podjetja v povprečju, tudi ob izdatni pomoči države, lani še vedno dosegla visoke profite. V letu 2020 je bilo v Sloveniji po podatkih vlade podjetjem izplačanih 1766,69 milijona evrov državne pomoči, od tega 1265 milijonov evrov za odpravo posledic epidemije covida-19.

Visoka premoženjska neenakost

Poleg Ginijevega indeksa, ki meri neenakost v dohodkih, poznamo tudi Ginijev indeks, ki meri neenakost v premoženju (wealth distribution). Strokovnjaki opozarjajo, da se prav tu skriva veliko večja in prikrita družbena neenakost kot pri plačah. To potrjujejo tudi empirični podatki. Iz najnovejših podatkov, ki jih objavlja švicarska banka Credit Suisse, lahko za leto 2020 vidimo, da znaša Ginijev koeficient premoženjske neenakosti za Slovenijo 0,67, kar je mnogo več od Ginijevega koeficienta dohodkovne neenakosti. Še leta 2010 je znašal 0,63, kar pomeni, da se je v Sloveniji premoženjska neenakost še povečala. V primerjavi z Evropo, kjer je koeficient 0,81, in svetovnim povprečjem, kjer znaša kar 0,89 (višji skorajda ne more biti), pa je premoženjska neenakost pri nas še vedno podpovprečna. Obenem moramo imeti v mislih, da se pri teh raziskavah poraja vprašanje metodologije in ustreznosti izračunov. Ni namreč povsem jasno, kakšno premoženje je všteto v omenjene izračune. Težava je tudi, da pri ocenjevanju premoženjske neenakosti na podlagi anket pogosto izpadejo najbogatejši, kar pomeni težave z reprezentativnostjo vzorca. Raziskave namreč kažejo, da v nekaterih državah ankete celo povsem izpustijo dohodke najbogatejših. Podatki o družbeni neenakosti so zato lahko precej podcenjeni. Pred leti je sociologinja in profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Srna Mandić za časopis Dnevnik opozorila, da točnih podatkov o premoženjski neenakosti pri nas pravzaprav nimamo, ker tovrstnih raziskav nihče ne opravlja. Kot je dejala, gre za najbrž najpomembnejšo obliko neenakosti, o kateri pa pravzaprav ne vemo skorajda ničesar. Težava je po njenem mnenju v tem, da imamo pomanjkljiv sistem obdavčitve, ki registrira in obdavčuje samo določene, taksativno naštete oblike premoženja, drugih (kot je denimo naložbeno zlato) pa sploh ne. Opozarja, da je lahko nekdo leta 1994 v časih divje privatizacije in neurejene zakonodaje dobil veliko premoženje oziroma deleže v določenih podjetjih in jih pozneje prodal. Dohodek je neobdavčeno dobil na osebni račun in ni bil štet v dohodnino. Nasprotno pa je vsak dohodek iz dela obdavčen. Kot pravi profesorica, bi morali razmisliti o obdavčitvi premoženja, kot ga poznajo na Švedskem, kjer v premoženje vštejejo tudi denimo slike, zlato, plovila, delnice, nepremičnine in podobno, od česar odštejejo posojila in obdavčijo vsako premoženje nad 300 tisoč evri.

Zaskrbljujoči dolgoročni trendi

Vsako leto nam mediji za čas okrog osamosvojitve postrežejo s podatkom statističnega urada, da je leta 1991 povprečna plača znašala samo 43 evrov, kar potem primerjajo z njeno skokovito rastjo v naslednjih letih. Že leto po osamosvojitvi je povprečna neto plača namreč nominalno zrasla za skoraj 200 odstotkov in je znašala 129 evrov. Toda te podatke moramo postaviti v zgodovinski okvir. V tistih letih je bila namreč inflacija izjemno velika, zato je vrednost takratnega denarja hitro padala. Kljub temu pa povprečje plače ne odraža dejanskega standarda ljudi v tistem času. Česar podatki, ki za izhodišče vzamejo osamosvojitev, ne prikažejo, pa je, da ljudje v socializmu še zdaleč niso imeli tako nizkih plač, kot nam (posredno) sporočajo ti podatki. Ker se analize državnih organov osredotočajo na poosamosvojitveno dogajanje, so dolgoročni trendi pred letom 1991 večinoma spregledani. Primerjava življenjskih stroškov glede na bruto domači proizvod (BDP) na primer pokaže, da je imela Slovenija leta 1952 59,2 odstotka avstrijskega BDP, leta 1960 je delež narasel na 65,5 odstotka avstrijskega, leta 1979 pa je znašal že 94,8 odstotka avstrijskega BDP. V Jugoslaviji je do turbulentnih osemdesetih let bivša država torej zmanjševala zaostanek za severno sosedo. Presenetljivi so tudi podatki poročila Združenih narodov o človekovem razvoju, po katerem je 40 odstotkov najslabše plačanih Slovenk in Slovencev leta 1980 realno prejelo več kot leta 2017. Njihovi dohodki so bili torej leta 2017 celo za sedem odstotkov manjši kot pred skoraj štirimi desetletji. Medtem pa je od leta 1980 do leta 2017 zgornji odstotek najbogatejših prejel kar 128 odstotkov več. Podatki torej jasno kažejo, da je v času prehoda iz socializma v kapitalizem prišlo do velikega razslojevanja. Podobni so tudi izsledki hrvaškega ekonomista Filipa Novokmeta, ki je pod mentorstvom znanega francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja s temo o evoluciji neenakosti v vzhodni Evropi med letoma 1890 in 2015 doktoriral na ugledni Paris School of Economics. Njegove analize na podlagi davčnih izračunov potrjujejo zgoraj omenjeno sliko. Ugotavlja, da se je neenakost s tranzicijo in restavracijo kapitalizma povečala tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Državno lastništvo nad podjetji in bolj »gradualistična« ekonomska politika sta preprečila, da bi tudi pri nas prišlo do tako skokovite rasti neenakosti kot v drugih vzhodnoevropskih državah. Kot zanimivost velja omeniti, da so za razliko od danes 0,1 odstotka najbogatejših v Jugoslaviji v največjem deležu predstavljali univerzitetni profesorji in učitelji, ki prav v teh mesecih zahtevajo višje plače in boljše pogoje dela. Bogastvo se od restavracije kapitalizma v Sloveniji postopoma vse bolj kopiči pri najbogatejših, še posebej pri odstotku najpremožnejših. Davčne reforme, ki razbremenjujejo najbogatejše in kapital, pa te trende samo še dodatno pospešujejo. Prav na področju, kjer smo med vzornejšimi državami, vztrajno drvimo med tiste, ki se zaradi negativnih učinkov družbene neenakosti želijo približati nam.

Matej Klarič

---

Neenakost se v Sloveniji povečuje – Pogovor s Srečom Dragošem

Srečo Dragoš, sociolog in profesor na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, se s preučevanjem družbene neenakosti ukvarja že vrsto let. V pogovoru s podatki prepričljivo dokazuje, da neenakost pri nas še zdaleč ni tako majhna, kot domneva javnost, in da je naša družba veliko bolj neoliberalna, kot bi si upali misliti.

Ginijev koeficient dohodkovne neenakosti kaže, da je Slovenija ena najbolj egalitarnih družb na svetu. Ali to res drži in kaj kažejo dolgoročni kazalci?

Neenakost, tako kot vsi ključni kazalci v zvezi s socialno kakovostjo življenja, se v Sloveniji poslabšujejo. Dohodkovna neenakost sicer vseskozi in še vedno ostaja pod evropskim povprečjem, vključno z deležem revnih in socialno izključenih, a to je slaba tolažba, in sicer najmanj v štirikratnem smislu.

Najprej zato, ker pri nas vse od osamosvojitve še vedno nimamo konsenza o tem, ali je manjša stopnja družbenih neenakosti nekaj dobrega, zaželenega, ali pa velja nasprotno, da je škodljiva, ker naj bi domnevno preprečevala večje nagrajevanje najbogatejših, ki jih povezujemo z večjo sposobnostjo. Spomnimo se samo izjav bivšega finančnega ministra Dušana Mramorja iz leta 2014 v Mladini, da je govorjenje o revščini pri nas »populistično« in da pri nas »neenakosti skoraj ni«, kar naj bi bil po njegovem glavni razlog za pomanjkanje motivacije za razvoj. Nalašč izpostavljam njegove besede, ker jih takrat ni kritiziral nihče in ker Mramor še vedno velja za najboljšega finančnega ministra od vseh. Skratka, dokler konsenza okrog neenakosti ni niti pri političnih niti pri ekonomskih elitah, gredo zadeve »samodejno« na slabše, saj pred to neoliberalno paradigmo pokleknejo tudi tisti maloštevilni politični akterji, ki so načelno naklonjeni manjšim neenakostim, a ker so manjšinski, to vprašanje tudi oni pač rangirajo nižje od večine drugih ciljev na svoji politični agendi.

Drugi razlog za zaskrbljenost so negativni trendi. Ginijev koeficient se je najbolj povečal v času od začetka pa do vrhunca zadnje ekonomske krize pri nas, torej med letoma 2008 in 2013, potem se je nekoliko zmanjšal, in še preden je padel na raven iz 2008, je znova v vzponu. Na daljši rok so zadeve še slabše. Če obdobje med letoma 2002 in 2008 (torej pred začetkom zadnje ekonomske krize) primerjamo s kriznimi leti (od 2009 do 2015), sodimo po merilu povečevanja dohodkovnih neenakosti med trojico najslabših evropskih držav: najbolj je neenakost v omenjenem razdobju povečala Hrvaška, takoj za njo Slovenija, tretja pa je Španija.

Tretji razlog za zaskrbljenost je podcenjevanje premoženjskih neenakosti. Neenakost namreč merimo v zvezi z distribucijo dohodkov, ker so statistično lažje merljivi, medtem ko je bistveno večji generator neenakosti premoženje, v zvezi s katerim pa smo – in to je slovenska posebnost – vztrajno ignorantski, občutno bolj kot vse evropske države, saj premoženje pri nas, tako kot kapital, skorajda ni obdavčeno.

Četrti razlog za pesimizem pa je konceptualen: gre za podrejenost socialne politike ekonomski, čeprav bi obe morali biti enakovredni. Zato je socialna politika zreducirana na transmisijo ekonomske, ker pa je slednja še vedno neoliberalna, se s tem pritiska na plin pri vožnji v prepad. Pogoj za spremembo smeri je torej sprememba koncepta.

Kot ste pred kratkim dejali za Val 202, se je bogastvo najbogatejšega odstotka Slovencev od osamosvojitve povečalo za 95 odstotkov, premoženje spodnje polovice prebivalstva pa se je zmanjšalo za 18 odstotkov. Povečala se je tudi revščina. Glede na prevladujočo percepcijo, da smo zelo egalitarna družba, je to precej presenetljivo …

Ja, tu moram kritizirati samega sebe, ker včasih prehitro rečem, da nam je »top 1 odstotek« ušel izpod nadzora, a to ni čisto res. Točneje bi moral reči, da smo za ekstremno odtujenost najbogatejšega odstotka v Sloveniji poskrbeli sami! Kajti nikakor ne gre za spontano tržno posledico mahanja z »nevidno roko Adama Smitha«, ki bi nam ušla zaradi nepozornosti, ker se v špici najbogatejše elite dogaja tranzicija na nepregleden način. Nasprotno, to smo na Slovenskem naredili načrtno in zanalašč. Zakaj? Zato, da bi na hitro dobili novo družbeno elito, kar je bil za desnico glavni cilj vse od začetka slovenske osamosvojitve. Zahtevo, da potrebujemo novo elito, je med sociologi prvi in najglasneje ponavljal bivši partijec Peter Jambrek, in to je na Slovenskem uspelo bolj kot v katerikoli drugi nekdanji socialistični državi. Če primerjamo porazdelitev celotnega (neto) bogastva po slojih oziroma boljše rečeno, po dohodkovnih decilih (po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, OECD), potem vidimo, da spodnjih 40 odstotkov kot tudi spodnjih 60 odstotkov prebivalstva pri nas še vedno razpolaga z malce večjim deležem bogastva, kot pa to velja za povprečje držav OECD kot tudi za povprečje EU. Medtem pa hkrati najbogatejših deset odstotkov in celo najbogatejših pet odstotkov razpolaga z malenkost manjšim bogastvom, kot je povprečje OECD in EU – to so relativno ugodni podatki. Katastrofa pa se pokaže, kot rečeno, pri zgornjem enem odstotku najbogatejših, kjer se razmerje radikalno obrne – slovenski »top 1 odstotek« poseduje kar 23 odstotkov vsega bogastva, medtem ko je povprečje OECD 18,3 odstotka in povprečje EU 17,8 odstotka. Pri nas torej ne gre več za razredni, pač pa za percentilni razcep.

 

Kako se torej najbolj kaže neenakost pri nas? Verjetno je premoženje, ki ste ga že omenili, ena od teh kategorij …

V vseh državah je koncentracija premoženja še večji problem kot pa neenakost v dohodkih. Razlike pa so v tem, kako države te ekscese regulirajo in ali to sploh želijo početi. Pri nas, kot rečeno, smo usmerjeni v povečevanje neenakosti na vseh ravneh in v vsakršnem smislu, pomislite samo na to nekajdesetletno opletanje s »socialno kapico«, ki naj bi preprečila, da tisti, ki zaslužijo največ, ne bi zbežali iz države. Skratka, neenakost je najbolj razvidna v političnih strategijah razbremenjevanja davkov za najbogatejše in v trdovratnem odporu do vseh predlogov o večji obdavčitvi nepremičnin in kapitalskih dobičkov. Sicer pa je s koncentracijo bogastva najbogatejših podobno kot z revščino najrevnejših – to ni vidno na prvi pogled, ker je ponavadi skrito.

Kako si razložiti njihovo skrivanje bogastva?

Bogataši so nagnjeni k skrivanju svojega bogastva tako pred javnostjo kot pred državo (davčne oaze), ker se zavedajo, da je javno mnenje bolj egalitarno usmerjeno kot politične elite, in zato vedo, da ne bodo deležni naklonjenih odzivov pri razkazovanju svojega življenjskega sloga. Revni pa svojo revščino skrivajo zato, da ne bi poglabljali stigme, ki so je deležni. Ne pozabimo, da so izpostavljeni politiki in političarke uspeli od zadnje ekonomske krize dalje preobrniti javno mnenje pri odnosu do revnih, ko so ščuvali javnost o domnevnih goljufijah, ki da jih izvajajo prejemniki socialnih pomoči. To je čista izmišljotina tako v empiričnem kot v logičnem smislu. V empiričnem zato, ker ob tem niso nikoli postregli s podatki, koliko revnih naj bi goljufalo in za kakšne zneske gre. Logično pa zato, ker je jasno, da se največ premoženjskega kriminala in v največjih zneskih zgodi pri zgornjih slojih, kjer je največja koncentracija denarja, družbene moči in tudi informacij, s katerimi lahko manipulirate, najmanj pa je vsega tega v najnižjih slojih, ki so hkrati daleč bolj od vseh drugih nadzorovani. Ampak »trumpistična ideologija«, ki je bila v tej zvezi pri nas iznajdena še pred Trumpom, je uspela prejemnike socialnih transferjev prikazati kot glavni izvor prevarantov, kar kažejo tudi javnomnenjski podatki. Najbolj zadnji iz januarja 2022 (v okviru raziskave agencije Mediana), ko je zaostritev socialnih pravic na račun prejemnikov socialnih pomoči podprla velika večina vprašanih, najbolj seveda nizko izobraženi in starejši. Spomnimo se gesla, ki ga tako rad ponavlja minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek: »Kdor ne dela, naj ne je.« To ni nič drugega kot bojni poziv, da naj družba razpade! Kajti v celotni zgodovini človeških družb v zadnjih dvesto tisoč letih ne najdemo niti enega samcatega primera družbe, kjer bi se to obneslo. Kaj narediti s tistimi, ki se še šolajo, z invalidi, bolnimi, ostarelimi in tudi s tisto aktivno populacijo, ki je brezposelna? Vsakomur je jasno, da družba razpade, če bi omenjeno geslo vzeli zares. A to ne prepreči neoliberalcev, da ne bi ponavljali takšnih neumnosti, in ko jih nekajkrat ponoviš z najvišjega mesta, se med ljudmi marsikaj prime.

Politične stranke pogosto razlagajo, da imamo pri nas previsoke davke in da moramo razbremeniti najbogatejše. Tudi še vedno aktualna davčna reforma vlade gre v to smer. Kot pravijo, bomo imeli, če znižamo davke, potem vsi višje plače …

To je star trik, ki deluje samo v najbolj neoliberaliziranih družbah, med katerimi smo tudi mi. V družboslovju se temu reče ideologija kot interesno reducirana slika realnosti, iz katere vzameš del, ki ti ustreza, ga posplošiš in s tem zakriješ druge dele realnosti. Vsi vemo, da imamo nekoliko nadpovprečno obdavčeno živo delo ter tudi nekoliko višji DDV, in sicer zato, ker davkov ne jemljemo iz kapitala in premoženja, kjer smo na evropskem dnu. In to vedo tudi delodajalci in ministri. Ampak nalašč kažejo samo na obdavčitev plač, o vsem drugem pa molčijo. Gre za neoliberalno agendo razsuvanja države, in če to javnosti zadnjih trideset let (zlasti od sredine devetdesetih dalje) nenehno servirate, potem se tudi to prime. 

Sami predlagate obratno, večjo obremenitev najbogatejših in kapitala. Zakaj?

Zato, da zaustavimo razpadanje države. Na pozabimo, da spadamo med najbogatejše družbe na tem planetu. Slovenija je članica OECD. Od začetka osamosvojitve pa do danes smo povečali BDP na prebivalca za 76 odstotkov, hkrati pa si prav nikoli nismo zadali za cilj, da bi izdatke za socialno državo (merjene v odstotku od BDP) vsaj nekoliko približali evropskemu povprečju, nasprotno, načrtno jih znižujemo za štiri odstotke od leta 1991 naprej. Medtem pa se je delež dohodkov prej omenjenega zgornjega enega odstotka povečal za fantastičnih 95 odstotkov (v primerjavi z letom 1991, mišljeno pred obdavčitvijo), delež dohodkov zgornjih 10 odstotkov se je povečal za 33 odstotkov, delež dohodkov, ki jih prejme spodnja polovica prebivalstva, pa se je v treh desetletjih zmanjšal za 18 odstotkov. Pri tem ne pozabimo, da namenjamo tako za socialno državo kot za zdravstvo bistveno manj denarja, kot je evropsko povprečje, zato nam sedaj razpada tako zdravstvo kot socialna slika Slovenije. Ne pozabimo druge in tretje točke Komunističnega manifesta, ki se glasita: močno progresiven davek in pa odprava dediščin. Brez tega bo neenakost naraščala. Ker pa zdaj po novem živimo v družbi, kjer naj bi bilo protiustavno zavzemati se za kaj takega, naj bom bolj skromen – Slovenija bi bila rešena že zgolj s tem, če bi dvignili davke ter delež financiranja socialne in zdravstvene funkcije države na evropsko povprečje ali pa vsaj blizu njega. Dokler se to ne zgodi, izboljšave niso mogoče, pač pa le spremembe na slabše.

V reviji Borec v enem od člankov skupaj z Vesno Leskošek navajate za marsikoga presenetljivo ugotovitev, da se slovenske volivci in volivke samoopredeljujejo za najbolj leve in do kapitalizma kritične v Evropi. Pravite tudi, da je javnost naklonjena višanju davkov, če so ti denimo namenjeni javnemu zdravstvu, da je za njih pomembno zmanjševanje neenakosti in podobno. Toda politiki mnenju javnosti še zdaleč ne sledijo, kot pravite, gre javno mnenje vse bolj v levo, politične elite pa izrazito v desno, neoliberalno smer. Kako si to razložiti?

To je posledica tega, da so politične stranke ugrabile državo in skušajo demontirati vse ključne mehanizme za prevajanje interesov civilne družbe v javne politike. Gre za trend, ki se je začel z nastankom slovenske države, in to s sprego med neoliberalno ekonomsko doktrino ter interesi RKC, na primer glede denacionalizacije. Državne institucije in nižji sloji so prva žrtev takšnih trendov, kar postane bolj vidno šele z avtoritarno vlado, ki vsemu skupaj samo še postavi piko na i. Neoliberalizmu je podlegla tudi politična levica, in sedaj smo tu, kjer smo: na eni strani javno mnenje, na drugi pa politične elite, ki imajo izjemno nizek ugled v javnosti, po stopnji nezaupanja v vse državne in druge pomembne institucije smo namreč na samem dnu v Evropi.

Tudi na globalni ravni se neenakost samo še povečuje. V času koronakrize je premoženje najbogatejših doseglo nove neslutene višine. Kje lahko najdemo vzroke za to?

Vzrok je neoliberalizem, paradigma, ki se je začela globalizirati pred pol stoletja, torej sočasno z začetkom novega vala ekonomske globalizacije, ki je povečala soodvisnost svetovnih gospodarstev bolj kot kadarkoli prej v človeški zgodovini. Škodljivost neoliberalizma je v tem, da so temu »virusu« podlegle tudi nacionalne države, ki so se v mednarodno konkurenčnost začele vključevati drugače kot prej. Začele so opuščati svojo socialno funkcijo, torej prav to, kar je bilo prva tri desetletja po drugi svetovni vojni nepredstavljivo. Ideja je bila v tem, da bo z zviševanjem bogastva najbogatejših nekaj prikapljalo tudi med najrevnejše, pri tej redistribuciji, ki naj bi bila samodejna, pa se lahko država umakne, da bi se s tem pocenila in posledično lažje podprla gospodarsko konkurenčnost, ki bo v globaliziranih razmerah hitreje dvignila vsesplošno plimo (rast BDP) in z njo vse čolne. Ta neoliberalna ideologija sicer doživlja svoj zaton z zadnjo ekonomsko krizo, potem s pandemijo in zdaj še z vojno v Evropi – a ne v perifernih državah, tam se ohranja naprej. In mi smo pač periferija periferije.

Če ne bo prišlo do sprememb teh negativnih trendov, se verjetno ne bo mogoče izogniti novemu družbenemu vrenju in različnim napetostim? Kakšne so pravzaprav negativne posledice družbene neenakosti?

Družbene neenakosti niso nikakršne priložnosti niti »izzivi«, pač pa družbena patologija. Večja kot je neenakost, večji so problemi na vseh ravneh, ne le na spodnjih, kjer ljudje najbolj trpijo, pač pa po celotnem spektru stratifikacije. Neenakost ni zgolj »šiba revežev«, pač pa socialni gradient, gre za stopnjevanje, kar pomeni, da negativne posledice neenakosti občutijo vsi sloji, vključno z zgornjimi. Če od regulacije tega problema država dvigne roke in ga prepusti trgu, sledi razpad družbe. To se najprej začne na obrobju in pa pri politični participaciji, pot do te skrajne točke pa vodi prek avtokratskih struktur in razraščanja averzije do demokracije.

V kakšno smer bi potem po vašem mnenju morale iti spremembe tako pri nas kot po svetu? Kje bi morali začeti?

Da za glavnega ali celo edinega krivca razglasimo kapitalizem, je poenostavljanje, ki je sporno najmanj trikrat. Prvič zato, ker je treba o kapitalizmu govoriti v množini in ne ednini, kapitalizmov imamo celo vrsto, od fašističnih in enopartijskih pa skozi celotno paleto vse do skandinavskega tipa. Drugič, kdor se zavzema za to, da je odprava kapitalizma zdravilo za vse tegobe, je praviloma vedno (skorajda brez izjeme) ignorantski prav do vprašanj, o katerih se pogovarjava, torej do revščine, socialne politike in neenakosti – kajti če so ti problemi rešljivi šele z odpravo kapitalizma, potem ostane povsem nerešeno vprašanje, kaj pa do takrat, dokler kapitalizma ne zamenjamo s čim drugim. O tem se praviloma nalašč ne razmišlja, ker se računa na antikapitalistični avtomatizem, kar je klasična zabloda radikalne levice. In tretjič, če kapitalizem zamenjaš s čim drugim, je treba najprej povedati, s čim, kako bo videti to drugo. In tisti, ki gredo na to prvo žogo, padejo v paradoks, da se znajo neskončno razgovoriti o tem, zakaj naj bi klasična socialna država, izum socialdemokracije, ne bila več dovolj, ker da je bojda zastarela, po drugi strani pa ne znajo o postkapitalizmu »muksniti« nič konkretnega. Opozarjam, da to, kar sem rekel, ne leti na slovensko stranko Levica, ta ni tako naivna – očitek leti na klasično socialdemokracijo, našo in evropsko, ki se je izneverila svojemu poslanstvu, ko je po giddensovsko mislila tretjo pot in da se bo prenovila s pomikom proti desni.

Kje je torej rešitev? Kaj potrebujemo? Dve stvari: prva je reafirmacija socialne države, v tem smislu gre za »boj za staro pravdo«. Vzporedno s tem pa moramo ekonomijo modernizirati z uvedbo upravljalske, dobičkarske ter lastniške participacije delavk in delavcev. Ta drugi pogoj je nujen, da bi lahko realizirali prvega, sicer – če to ignoriramo – lahko pristanemo v fašizmu. Imamo vse pogoje za to.

Matej Klarič

---

Družbena neenakost v številkah

S pomočjo vsakoletnega poročila britanske dobrodelne organizacije Oxfam o globalni neenakosti in nekaterih drugih virov, smo zbrali nekaj najbolj v oči bodečih številk, ki ponazarjajo v kako neenakem svetu pravzaprav živimo.

10

najbogatejših Zemljanov je med pandemijo nove koronavirusne bolezni podvojilo svoje bogastvo, medtem ko so se dohodki 99 odstotkov preostalega človeštva v enakem obdobju zmanjšali.

10

najbogatejših Zemljanov ima v lasti več premoženja kot spodnje 3,1 milijarde svetovnega prebivalstva skupaj.

Vsake 4 sekunde

umre zaradi neenakosti najmanj ena oseba na svetu. To znese vsaj 21.300 smrti zaradi neenakosti na dan.

252

moških ima v lasti več bogastva kot milijarda žensk in deklet iz Afrike, Latinske Amerike in Karibov skupaj.

2755

milijarderjem na svetu se je premoženje med pandemijo covida povečalo bolj kot v zadnjih štirinajstih letih skupaj.

Vsakih 26 ur

naj bi se, odkar se je začela pandemija covida, na svetu pojavil nov milijarder.

3,4 milijona

temnopoltih Američank in Američanov bi bilo danes še živih, če bi bila njihova pričakovana življenjska doba tako dolga kot pri belopoltih sonarodnjakih. Pred izbruhom novega koronavirusa je omenjena številka znašala 2,1 milijona.

20

najbogatejših milijarderjev na svetu je odgovornih za približno 8000-krat več izpustov toplogrednih plinov kot najrevnejša milijarda svetovnega prebivalstva skupaj.

Za najmanj 33.859 ton

izpustov ogljikovega dioksida letno – med drugim ima v lasti po naročilu izdelan boeing 767, ogromno jahto ipd. – je odgovoren rusko-izraelski milijarder in kmalu nekdanji lastnik znanega angleškega nogometnega kluba Chelsea Roman Abramovič. Običajni človek naj bi za to, da bi pridelal toliko izpustov, potreboval popolnoma nedoumljivih sedem tisoč let!

414 let

bi trajalo, da bi 10 najbogatejših Zemljanov »pokurilo« vse svoje premoženje, in sicer ob pogoju, da bi zapravili milijon dolarjev na dan.

Za več kot 460 odstotkov

se je pri spletnem velikanu Amazon od leta 2012 povečal strošek za lobiranje vseh vrst, s čimer to podjetje vpliva na sprejemanje zanj ugodnih politik.

20-krat

več svetovnega bogastva v primerjavi s spodnjo polovico svetovnega prebivalstva si je od leta 1995 prigrabil najbogatejši odstotek Zemljanov.

Skoraj na pol poti do Lune

bi sedelo 10 najbogatejših milijarderjev na svetu, če bi njihovo premoženje merili v dolarskih bankovcih, zloženih drug na drugega.

Približno 5,6 milijona

ljudi vsako leto – v revnejših državah – umre zaradi neustreznega dostopa do zdravstvene oskrbe. To znaša najmanj 15 tisoč smrti na dan.

Več kot 2,1 milijona

ljudi umre na svetu vsako leto zaradi lakote.

231 tisoč

ljudi na leto bi lahko – v revnejših državah – do leta 2030 umrlo zaradi podnebnih sprememb oziroma z njimi povezane okoljske krize

15 milijonov

primerov partnerskega nasilja naj bi po svetu našteli za vsake 3 mesece lockdowna oziroma zaprtja javnega življenja med koronakrizo.

Približno 67 tisoč

žensk umre na leto zaradi nasilja na podlagi spola.

14 let

je v brazilskem São Paulu v povprečju daljša pričakovana življenjska doba premožnejšega sloja prebivalstva v primerjavi z revnejšimi someščani.

Zgolj 25,5 odstotka

poslanskih sedežev naj bi v svetovnem merilu zasedale ženske.

Za 95 odstotkov

se je po besedah sociologa, raziskovalca in profesorja na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Sreča Dragoša od osamosvojitve povečalo bogastvo najbogatejšega odstotka Slovencev, premoženje spodnje polovice prebivalstva pa se je zmanjšalo za 18 odstotkov.

Zbral Gregor Inkret,

prikazna fotografija Ryutaro Tsukata/Pexels

Delavska enotnost

Objavljeno besedilo je skupek člankov, ki so bili pod naslovi Slovenija je zelo egalitarna samo na prvi pogled (avtor Matej Klarič), Neenakost se pri nas povečuje (Matej Klarič) in Družbena neenakost v številkah (avtor Gregor Inkret) objavljeni v najnovejši tematski številki – V vrtincu družbene neenakosti, marec 2022 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!