Izbruh novega koronavirusa nas je spomnil na že znano: Samooskrba je strateškega pomena

24. 7. 2020

V dneh okoli razglasitve epidemije novega koronavirusa smo tudi v Sloveniji gledali posnetke praznih trgovinskih polic in dolge vrste potrošnikov pred vrati trgovin, a ni hrane (k sreči) nikoli zares zmanjkalo. V kolikšni meri smo v Sloveniji samooskrbni in kaj lahko na tem področju naredimo, sta vprašanji, ki ju je porodil izbruh virusa. Odgovori pa so kompleksni, saj samooskrba ni enoznačen pojem.

 Z vidika posameznika je hrana pomembna surovina, ena najpomembnejših, saj z njo zadovoljujemo svoje glavne biološke potrebe, pri tem pa nam zagotavlja osnovno preživetje. Z vidika skupnosti mora razpoložljiva količina hrane zadovoljiti (vsaj osnovne) potrebe prebivalstva. Oskrba s hrano pa je tudi strateško pomembna za državno varnost, zato mora država svojim prebivalcem nuditi čim bolj neodvisno in zanesljivo preskrbo.

Že 24. marca smo tako po seji vlade izvedeli, da je ta na področju kmetijstva, prehrane in gozdarstva v okviru zakona za blažitev posledic bolezni covid-19 mislila tudi na domače pridelovalce, predelovalno industrijo in dobavitelje živil. Pojavljati so se začeli tudi pozivi k uživanju slovenske, lokalne hrane in o pomenu vrtičkarstva. Pa je to dovolj?

Poleg oskrbe s hrano je ob naravnih nesrečah, epidemijah in drugih izrednih dogodkih strateško pomembna tudi oskrba prebivalstva s čisto pitno vodo, zaščitno opremo in sanitetnim materialom, energijo (sem spada tudi elektrika); v času tokratne karantene pa se je pokazalo še, da je nujna tudi oskrba z varnimi in zanesljivimi elektronskimi povezavami na svetovni splet.

Potrošniki smo ravnali racionalno

Medtem ko smo tisti, ki smo lahko, pridno sadili in sejali na svojih vrtičkih, so po sicer bolj ko ne praznih cestah  tovornjaki vozili tudi hrano, vse bolje pa so se iz tedna v teden organizirali mali pridelovalci, ki so zabojčke s sadjem, zelenjavo, jajci, mlečnimi in drugimi izdelki varno in brez stika dobavljali potrošnikom. Predelovalni obrati so delali na polno. Na prvo žogo je bilo torej vse v redu. A razmislek, kako bi lahko bilo še bolje, manj stresno, kakovostno, pestro in cenovno/stroškovno sprejemljivo za vse, ostaja. Po prvem valu epidemije je skrajni čas, da se ga lotimo.

Zgovorne številke

O povprečni številki samooskrbnosti s hrano v Sloveniji strokovnjaki bolj ko ne ugibajo, bila naj bi med 40- in 50-odstotna. Znano pa je, da smo najbolje preskrbljeni z mlekom, kjer obstajajo presežki (128 odstotkov), govejim in piščančjim mesom (oboje 109 odstotkov). Jajc in mesa drobnice pridelamo skoraj toliko, kot ju potrebujemo, nekaj manj je medu (79 odstotkov). Najslabše pa nam gre samooskrba pri svinjskem mesu (38 odstotkov), krompirju (48 odstotkov), zlasti pa pri sadju in zelenjavi (48 in 39 odstotkov). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili s sadjem in zelenjavo od 70 do 80 odstotkov samooskrbni.
Zgovorno ob teh številkah pa je tudi, da imamo na področju samooskrbe »dobro razvit« sivi trg. Ta naj bi bil pri prašičih celo večji od uradnega. Problem govejega mesa pa je še zgovornejši z vidika potrošnikov. Najbolj kakovostno govedino izvažamo, uvažamo pa slabšo kakovost.

Pokazalo se je tudi, da v izrednih razmerah potrošniki racionaliziramo svoje nakupe. Takoj, ko je minila prva panika, smo kupovali bolj premišljeno, odhajali v trgovine manjkrat, sami pekli kruh. Ker so bile zaprte restavracije, šole, vrtci, menze in drugi skupni prostori prehranjevanja, so imeli pridelovalci in predelovalci hrane kmalu presežke, ki so jih skušali prodati, kdaj tudi pod ceno.

Strokovnjaki v zvezi s samooskrbo opozarjajo na t. i. oskrbovalne verige. Te so sestavljene iz vseh, ki skrbijo, da oskrba s hrano od njive do mize poteka nemoteno. A marsikje se zatika. Poglejmo zakaj.

Pogled sindikata: Samooskrba je temeljna

Zavedanje, da je samooskrba izredno pomembna oziroma strateškega pomena, je tudi po mnenju Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) ena pozitivnih posledic epidemije. Spodbudno se jim zdi tudi, da nekateri trgovci propagirajo slovenske izdelke in jih vse bolj izpostavljajo na svojih policah.

Problematičen pa je po mnenju KŽI izreden padec samooskrbe v Sloveniji po osamosvojitvi. Ta je poleg razprodaje in privatizacije velikega dela slovenske živilske industrije posledica vpetosti Slovenije v skupen evropski trg. Na ravni EU namreč politično močnejše države pritiskajo na druge, med drugim tudi na našo državo, da proizvajajo manj, in jim s tem omogočijo večje tržišče. Naši politiki temu ne bi smeli kimati in bi se morali na ravni EU bolje zavzeti za interese slovenskega kmetijstva ter zlasti živilskopredelovalne industrije, meni sekretar KŽI Boris Frajnkovič ter opozarja na potrebo po novih razmislekih v svetu po koroni, ko bo treba tudi kakovostno kmetijsko zemljo bolj obvarovati pred invazivnimi posegi kapitala. A žal je to v novi gradbeni zakonodaji ravno obratno, na poljih pa bo očitno zraslo še več tovarn. Bomo znali to preprečiti?

EU ni država

Kmetje so zaradi pandemije nove koronavirusne bolezni pod vse večjim pritiskom. Zagotavljanje prehranske varnosti za prebivalce in prebivalke Evrope med krizo je prednostna naloga držav članic EU. Na voljo imajo ukrepe za podporo proizvajalcem hrane, tako neposredno podporo kmetom in podeželskim območjem kot ukrepe v okviru skupne kmetijske politike. Evropska komisija je maja objavila najnovejši sveženj izrednih ukrepov za podporo kmetijskemu in živilskopredelovalnemu sektorju.

Eno od pomembnih poglavij uravnavanja samooskrbe je vpetost majhne Slovenije v velik skupni evropski trg. Ta temelji na štirih stebrih, prostem pretoku blaga, storitev, dela in kapitala. Ob skupni kmetijski politiki, ki je v EU pomemben sektor in velik proračunski porabnik, je težko verjeti, da bi bilo Sloveniji sploh »dovoljeno«, da se obnaša preveč zaščitniško do svojih pridelovalcev in predelovalcev.

Problem pa je tudi pri naših proizvajalcih: kar dve tretjini kmetov naj ne bi bilo del t. i. globalnih verig, njihove kmetije pa so bolj ko ne samooskrbne.

Zavedanje narašča

Zavedanje o pomenu lokalne hrane v Sloveniji po mnenju ministrstva za kmetijstvo nenehno narašča. Pravijo, da k temu prispevajo tudi sami z osveščanjem potrošnikov o pomenu kakovostne, lokalno pridelane hrane.

Potrošniki so jo pripravljeni vse bolj kupovati, tudi za višjo ceno. V času epidemije pa se je izkazalo še, da se zavedajo tudi tveganj, ki jih prinaša uvoz hrane iz dežel z veliko mero tveganja za okužbo. Nakup lokalne hrane namreč načeloma omogoča višjo stopnjo varnosti, saj je posrednikov pri ravnanju z živili manj.

Zgovoren je tudi podatek, da Slovenija pridela le petino potreb potrošnikov po ekoloških proizvodih.

Ranljivi smo

Slovenija je majhen trg, zato strokovnjaki opozarjajo, da je pridelava hrane cenovno nestabilna. Ob sezoni, ko imajo na primer vsi pridelovalci naenkrat veliko solate, ki je izredno občutljivo in hitro pokvarljivo blago, lahko uvoz šleperja poceni solate iz tujine zamaje ves trg in povzroči presežke omenjene zelenjave, ki jih ni mogoče prodati. S tem gre ves trud pridelovalcev v nič. Bi lahko s pametno politiko takšen dampinški uvoz blaga preprečili?

 

Povezave so nujne

Pridelovalci, predelovalci, trgovci, prevozniki pa tudi strokovnjaki, zadružniki, gospodarstveniki, predstavniki potrošnikov, civilne družbe … in še bi lahko naštevali imajo zdaj, ko je za nami izkušnja epidemije izredno nalezljive virusne bolezni, ki vpliva na vsak člen pri preskrbi s hrano, odgovornost, da staknejo glave in se odrečejo svojim egoističnim in enostranskim interesom. Povezava verig in prepoznava potreb sta ključni za dvig samooskrbe Slovenije. Da je ta nujna, se verjetno strinjamo vsi.

Napredek je nujen

Tudi v proizvodnjo hrane prihaja napredek, ki pa ni nujno povezan samo z neprimernimi posegi v naravno okolje. Vlagati v kakovost, nove tehnologije, digitalizacijo je zapoved sodobne pridelave in predelave hrane. Za Slovenijo strokovnjaki pravijo, da moramo poskrbeti tudi za povečanje obdelovalnih površin. Te so različne, kot so raznolike naravne danosti naše države. Tako je lahko tudi proizvodnja pestrejša in trajnejše naravnana. Od gorskih kmetij do ravnin in obalnega pasu lahko praktično pridelamo veliko tega, kar si želimo in potrebujemo.

Kako ublažiti sezonska nihanja in obvladati globalne podnebne spremembe, kako postati ozaveščen potrošnik in kako postaviti realna in poštena razmerja vseh, ki od vil do vilic skrbijo za našo hrano, mora postati ena od prioritet Slovenije. Pomanjkanje hrane in dostopa do čiste pitne vode v času koronakrize, o čemer poročajo iz nekaterih drugih delov sveta, družbeni nemiri, ki jih to povzroča, pa tudi nepotrebne smrti, nam morajo biti v poduk, da se kaj takega ne sme zgoditi tudi pri nas.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!