Samo aktivni državljani in državljanke lahko preprečijo razraščanje nedemokratičnih praks 

17. 3. 2021

Kazen za pisanje s kredo po tleh, kazen za hranjenje z burekom na javnem mestu, kazen otrokom, ker so protestirali za odprtje šol, kazen za nošenje dežnika z napisom Pada vlada, kazen za prebiranje ustave pred parlamentom, kazen za prebiranje pesmi pred parlamentom, aretacija starejše gospe, ki je mirno protestirala, nezakonit izbris do vlade kritičnega glasbenika iz razvida samozaposlenih v kulturi, visoke kazni za taksiste, ker so izražali nestrinjanje z vladnimi odločitvami. V to se je v negotovih časih pandemije spremenila država s sedanjo vlado, ki je pred kratkim zaznamovala prvo obletnico obstoja. Zanimalo nas je, kaj o sprejemljivosti takšnega početja in širših družbenih posledicah takšnih represivnih ukrepov menijo strokovnjaki. Koliko jih lahko upravičimo z nevarnostjo pred širjenjem nalezljive bolezni? 

»Bilo me je groza. Tega, kako te fante izkoriščajo in na kakšen način. Nekateri policisti so me poznali. “No, fantje,” sem rekel, “kako? A smo vas to učili?” Govoril sem s kakšnimi petimi in vtis sem imel, da jim je nerodno. Bil sem pred parlamentom tudi na enega od najbolj sramotnih dni, ko se je elita s policijo zaprla za državni praznik 25. junija. Takrat sem šel okrog in okrog. Zame je bilo to nekaj groznega – da se celotna elita boji svojega naroda, ker ga ne obvlada. Skriti se za ograjo? Na vsakih pet metrov pa je policist v viteški opremi. Veste, tudi mi smo včasih imeli kakšen problem. Ampak v teh situacijah je primarna vloga policije varovanje državljanov, ne pa razporeditev, kot da so državljani nasprotniki.«

Janez Winkler (5. december 2020, Dnevnikov Objektiv) je star več kot 90 let in je bil že na veliko demonstracijah, običajno v uniformi. Diplomiral je iz prava. Leta 1971 je kot načelnik ljubljanske policije odprl Šubičevo ulico, da so študenti lahko šli protestirat pred parlament. Policistom, ki so spremljali proteste, je odvzel pištole, da ne bi prišlo do nesreče.

»Protestirala sem predvsem zato, ker se je bilo treba strogo opredeliti do vprašanja, ali se lahko vojska spravlja na državljane, ki niso vojaške osebnosti, ali mora to prevzeti civilno sodišče. Miličnikov nismo videli. Verjetno so bili skriti kje v ozadju, nas pa so pustili pri miru,« je dejala.

Helena Krapež (Dnevnik, 2. marec 2021) je ena od protestnic in protestnikov, ki že vse od lanske pomladi vztrajajo na ulicah. Čeprav so ji srečanja s policijo prinesla buške, slabost, bolečine po telesu in visoke kazni, ne namerava odnehati.

»Protest je potekal mirno, kulturno, z zaščitnimi maskami in več kot primerno medsebojno razdaljo udeležencev. Ker so policisti popisali zgolj tiste, ki so izrazili svoje mišljenje bodisi s transparenti ali z govorom preko megafona, je moč sklepati, da so bili dijaki kaznovani, ker so javno izražali svoje mnenje. Menimo, da gre pri tem za nesorazmerne in pretirane ukrepe,« so v Pravni mreži za varstvo demokracije zapisali v izjavi za javnost.

V javnosti odmevajo različni kriteriji glede izrekanja sankcij. Ko se gospodarski minister Zdravko Počivalšek s svojimi partnerji snide v oddaljeni gostilni, hitro povedo, da je šlo za poslovni sestanek, ki naj bi bil v gostilnah celo dovoljen, čeprav o tem gostinci mesece niso vedeli ničesar. Ponekod so besni protestno začeli celo samovoljno odpirati lokale. Na Ptuju je gostinec Aleksander Rimele organiziral gibanje Državljanska nepokorščina, s katerim izražajo nestrinjanje s sprejetimi ukrepi. Odprtje svojega lokala je opravičil s poslovnim srečanjem, ki naj bi potekalo na podoben način kot takrat, ko se je v lokalu srečal minister Počivalšek. Za razliko od njegovega srečanja je njih obiskala množica policistov in jim izrekla kazni. 

Tudi drugi, ki so na različne načine kritični do oblasti (od taksistov, glasbenikov, kritičnih posameznikov in celo otrok), so podvrženi strogemu policijskemu nadzoru in visokim kaznim, ki znašajo od 400 do kar 4000 evrov. Za morebitne organizatorje protestov so kazni še višje in gredo vse do 12 tisočakov. Policija je v povezavi z epidemijo izdala za več kot 2,4 milijona evrov glob, zdravstveni inšpektorat pa še dodatnih več kot 1,5 milijona evrov.   

Najdlje zaprte šole in druga najdaljša policijska ura 

Čeprav vladajoči politiki trdijo drugače, podatki kažejo, da smo po strogosti ukrepov med vodilnimi državami EU. Tako smo imeli po razpoložljivih podatkih najdlje trajajoče zaprtje na občine, ki so v Sloveniji še manjše kot drugod in zato takšne omejitve še toliko bolj prizadenejo tam živeče. V drugem valu epidemije smo imeli tudi najdlje zaprte šole v celotni EU, nekateri dijaki pa so šolo ta teden prvič obiskali šele po skoraj petih mesecih. Policijsko uro ima v EU dlje časa v veljavi samo Belgija, ki ima poleg Češke dolgoročno gledano najslabšo epidemiološko sliko v Evropi. Tudi v Belgiji so policijsko uro pred kratkim skrajšali. Pri nas bo ta kmalu očitno v veljavi že pol leta. Nazadnje je več časa veljala v času nacistične okupacije. Tudi po številu ur v dnevu, ko velja policijska ura, smo v vrhu. Enako dolga je samo v Orbanovi Madžarski. Daljšo policijsko uro imajo v sosednji Avstriji, kjer pa velja bolj kot priporočilo, saj lahko posameznik v stiski zapusti svoj dom tudi ponoči in pri tem ne bo dobil visoke kazni. 

Smiselnost tovrstnih ukrepov so pod vprašaj že postavljali nekateri strokovnjaki, kot npr. epidemiolog Mario Fafangel. Tudi strokovni svet Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) je 15. februarja ocenil, da je policijska ura nesorazmeren ukrep. Tako omejitvi gibanja na občine kot tudi policijski uri je že ob njenem uvajanju nasprotovala strokovna skupina za boj proti covidu-19. Edini strokovni argument za zagovor tega ukrepa je bila takrat študija ministrstva za notranje zadeve, ki je za vzor navajalo Francosko Gvajano. Notranji minister Aleš Hojs je pretekli teden dejal, da policijske ure ne bodo odpravljali, dokler ne pridemo v rumeno fazo. Glede na trenutne trende to pomeni, da bi policijska ura lahko veljala vsaj pol leta. Smiselnost tovrstnih ukrepov je še toliko bolj vprašljiva, ker ljudje lahko nemoteno hodijo na delovna mesta in tam tvegajo prenos okužb. Antropolog Rajko Muršič je pred časom zapisal, da državni aparat prisile in nadzora nad ljudmi vsiljuje začasno odpravljanje pravic in državljanskih svoboščin, obenem pa v imenu gospodarstva onemogoča kakršne koli kratkoročno zares učinkovite ukrepe, s katerimi bi lahko virus srednjeročno eliminirali. Ljudje so tako čez dan prisiljeni skupaj osem in več ur preživeti na delovnih mestih, ponoči pa se jih zapira v njihove domove, da se ne bodo okužili. Dolgotrajna popolna prepoved združevanja ljudi je privedla do tega, da so se namesto zunaj skrivaj bolj družili v notranjih prostorih, kar je še dodatno povečalo število okužb, saj je nevarnost za okužbe zunaj veliko manjša. 

Poudarek na represivnosti pri spopadanju s krizo je še toliko bolj problematičen, če pogledamo številke, ki kažejo, da tak pristop ni prinesel želenih rezultatov. Po smrtnosti smo namreč v drugem valu med najslabšimi državami na svetu, tudi po aktualnem številu okužb smo še vedno med najslabšimi v Evropi. Hrvatje imajo npr. mnogo boljšo sliko, pa so samo za nekaj dni omejili gibanje na regije, policijske ure niso uvajali, odprte pa imajo hotele in od začetka marca terase restavracij.

Številne pritožbe nad kaznimi policije  

Posebej pa nas lahko skrbi stanje na področju svobode združevanja, ki je tudi ena od temeljnih pravic sindikalizma. V začetku januarja so petkovi protestniki in protestnice zaradi »politično motivirane prekoračitve pooblastil policiji očitali zlorabo uradnega položaja«. Proti deseterici policistov so na pristojno ministrstvo in specializirano tožilstvo vložili tudi ovadbe. V marcu so močno odmevale tudi kazni, ki so jih zaradi demonstracij za odprtje šol dobili mariborski dijaki. Policisti, ki so jih popisali, jih niti niso obvestili, da karkoli kršijo. Kazni so dobili šele naknadno po pošti. Nekateri so dobili celo vabila na sodišče. Tudi vse več drugih protestnic in protestnikov sporoča, da so kazni dobili na daljavo, ne da bi jih policija legitimirala. Tako se je, očitno čez noč, začel v Sloveniji uveljavljati »kitajski model« nadzorovanja in kaznovanja« domnevno neposlušnega prebivalstva na daljavo. Za primerjavo povejmo, da se je npr. na Dunaju na mirnem protestu proti ukrepom zbralo deset tisoč ljudi. Policija pa je izdala zgolj sedem nalogov v višini 50 evrov zaradi premajhne razdalje ali nenošenja mask. Policija je tako v sosednji državi na mnogo večjem shodu skupno napisala manj visoke kazni, kot jo je npr. dobila ena sama mariborska dijakinja.  

V Ljubljani na Tivolski cesti petnajst ur svobodnega gibanja odšteva ura. Slovenija je poleg Belgije država z najdlje trajajočo policijsko uro. Obe državi sta kljub strogim ukrepom med najslabšimi pri krotenju epidemije. Policijska ura bo pri nas kmalu v veljavi kar pol leta, čeprav strokovnjaki menijo, da nima večjega pomena pri krotenju epidemije. Ustavno sodišče o njeni ustavni dopustnosti še ni odločilo.

Je prepoved protestov upravičena? 

V aktualnem odloku o delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja pa velja, da so prepovedani shodi in druge manifestacije. V Pravni mreži za varstvo demokracije (PMVD), ki združuje Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, Amnesty International Slovenija, inštitut Danes je nov dan in Zavod za kulturo raznolikosti, so pretekli teden na ustavno sodišče vložili oceno za presojo ustavnosti tega odloka, saj želijo vedeti, kdaj se sploh lahko omejuje shode. Marjan Kos s katedre za ustavno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti opozarja, da je prepoved shodov poseg v pravico do zbiranja iz 42. člena ustave: »Poseg v to pravico je, tako kot pri večini drugih, dopusten, če se z njim zasleduje javni interes ali varstvo pravic drugih ter če je poseg sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje. Že sam omenjeni člen ustave izrecno dopušča, da se ta pravica lahko omeji zaradi varstva pred širjenjem nalezljivih bolezni. Pri tem pa je treba opozoriti, da mora biti ukrep seveda primeren in nujen za dosego cilja, ki ga zasleduje. Ko gre za popolno prepoved zbiranja, ta prepoved predstavlja najintenzivnejši poseg v to pravico, saj jo efektivno odvzema. Po ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice se takšni intenzivni posegi vselej presojajo strogo.«

Kos še dodaja, da bi bila popolna prepoved zbiranja ustavno dopustna, če bi bil to primeren in nujen, torej najmilejši ukrep, s katerim se lahko doseže cilj varstva pred širjenjem nalezljive bolezni. »Pravice do svobode zbiranja namreč nikoli ne bo dopustno omejevati zgolj pod pretvezo zaščite nekega javnega interesa. V konkretnem primeru se pojavlja dvom v zvezi s tem, če se omenjeni odlok razlaga tako, da ni dopusten niti shod do desetih ljudi, kar se glede na poročanje medijev trenutno tudi dogaja. V tem primeru bi morala vlada namreč pojasniti, v čem je z vidika cilja tega ukrepa, torej širjenja nalezljive bolezni, shod, na katerem deset posameznikov želi izraziti neko politično stališče, bolj tvegan kot neko naključno zbiranje desetih ljudi. Sam z razlogi, ki bi utemeljevali takšno razlikovanje, nisem seznanjen, zato ocenjujem, da takšna omejitev ne bi prestala presoje dopustnosti posega v pravico iz 43. člena ustave. Zdi namreč se, da je razlikovanje v tem delu arbitrarno, omejitev pa zato ni nujna,« poudarja Kos. 

Koronakriza je k nam čez noč tako prinesla velike spremembe. Gotovo si nihče izmed nas pred dobrim letom ni mislil, da bodo naše svoboščine tako omejene. Nekaj samoumevnega, kot je druženje v lokalu, je npr. postalo prepovedano. 

Združevanje civilne družbe 

Aarti Narsee iz mednarodne organizacije Civicus je pred časom opozorila, da jih skrbi, kako se državljanski prostor v obdobju vlade Janeza Janše vse bolj omejuje, pravica do mirnega zbiranja in združevanja pa vse bolj krši. Skrbijo jih tudi napadi na civilno družbo in oženje prostora medijske svobode. Kot smo omenili, se je zato oblikovala Pravna mreža za varstvo demokracije. Mreža se je razvila iz sprva ločenih pobud več posameznic in posameznikov različnih strok in poklicev: »Nastala je z njihovim poenotenjem, da je treba nekaj storiti in reagirati na vse izrazitejše zlorabe prava. Poleg sankcioniranja nenasilnega javnega udejstvovanja in izrekanja nesorazmerno visokih glob so nosilci oblasti začeli kazenske in odškodninske tožbe z namenom ustrahovanja in omejevanja, pritiski na medije in civilno družbo, grožnje in kaznovanje javnih uslužbencev, ki so se odločili spregovoriti o nepravilnostih ali javno izraziti kritiko,« so nam sporočili iz PMVD. Želijo si zmanjšati razlike v razpoložljivih finančnih in pravnih sredstvih med državo in posamezniki, ki se borijo za človekove pravice in demokratične vrednote.  

Na zaskrbljujoče trende v družbi so v pismu opozorili tudi profesorice in profesorji Gimnazije Bežigrad. Z njim so želeli nasloviti širšo javnost. “Dolžnost učiteljic in učiteljev, ki zastopamo prej omenjene humanistične in razsvetljenske ideale, je odzvati se in zastopati glas razuma in kritičnega mišljenja – še posebno tam, kjer sta prisotna nerazum(nost) in propaganda. Zato ne bi smeli ostati tiho, med drugim tudi zato ne, ker je eden od pomembnih pedagoških ciljev kritično mišljenje – koliko verodostojnosti nam v nasprotnem primeru sploh še ostane, če sami ne prakticiramo kritičnega mišljenja javno (na glas) o temah, ki nas vse zadevajo? Ne bi smeli ostati tiho, še posebno tedaj ne, ko se tepta človekovo dostojanstvo, z ljudmi pa se ravna kot z neuko rajo, ki si ne zasluži drugega kot grožnje in poniževanje. Pismo, ki ga berete, je nastalo kot izpolnjevanje te dolžnosti,” so med drugim zapisali v pismu. Celotno pismo najdete tukaj.

S PMVD sodeluje več odvetniških pisarn in samostojnih odvetnikov, ki prevzemajo konkretne primere; mreža odvetnikov, ki želijo sodelovati, se stalno širi in pokriva že celotno območje države. K mreži so se zatekli tudi trije mariborski dijaki, ki so prejeli poziv na sodišče. »Za njih smo našli odvetnika, ki bo prevzel njihova pooblastila in jim bo strokovno pomagal,« je ob vložitvi pobude za oceno ustavnosti odloka o prepovedi zbiranja povedala Barbara Rajgelj iz Zavoda za kulturo raznolikosti Open. Na PMVD se je obrnilo že približno dvesto posameznikov. Skoraj 40 odstotkov vseh se je znašlo v postopkih zaradi svojega mirnega uresničevanja pravice do zbiranja. Njihov pomembni cilj je tudi delovanje za spremembe sistemskih stanj in praks, kot je vlaganje javnih pobud odločevalcem in priprava pravnih mnenj, ki lahko služijo za pomoč pri argumentaciji v postopkih.  

Vlada vse bolj sankcionira nenasilno javno udejstvovanje in izreka nesorazmerno visoke globe z namenom ustrahovanja. S tem je vse bolj ogrožena tudi temeljna sindikalna pravica do stavke.  

Nezakonito izrečene kazni in pravno huliganstvo

Kot pojasnjujejo, bi skladno z veljavno zakonodajo morala policija kršitelju izročiti tudi plačilni nalog na kraju dejanja in mu prekršek ustno predstaviti ter dati možnost, da se o njem izreče, kar pa se v praksi dogaja vse manj pogosto. Pogosto je težava tudi ta, da posamezniki raje plačajo polovično kazen, kot da bi plačilo (neupravičene) kazni pravno izpodbijali. V PMVD pravijo, da so visoke globe učinkovit način discipliniranja ljudi; le redki lahko tvegajo plačilo visokih glob, zato mnogi te svoje pravice sploh ne uresničujejo. Glede na pravno vprašljivost številnih kazni bi namreč mnoge na sodiščih gotovo padle. Na okrogli mizi, ki je v marcu potekala v organizaciji Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij, je odvetnica in nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar poteze vlade celo ocenila za »pravno huliganstvo«. Kot je dejala, jo v času aktualne vlade skrbi »neznosna erozija prava« in lahkotnost nepremišljenega sprejemanja ukrepov in predpisov, za katere je že vnaprej jasno, da so protiustavni. Tudi ona je opozorila, da je treba upoštevati načelo sorazmernosti, po katerem se nekatere človekove pravice v demokratični državi lahko omeji, a samo pod določenimi pogoji. Državljane je pozvala, naj ne bodo tiho, saj bomo samo tako lahko preprečili strahovito erozijo človekovih pravic in prava v celoti.  

Veliko kritik na vlado leti tudi zaradi načina samega poseganja v naše svoboščine. V PMVD poudarjajo, da je človekove pravice dopustno omejiti le s primernimi, nujnimi, sorazmernimi in časovno zamejenimi ukrepi, katerih glavni cilj je preprečevanje širjenja nalezljive bolezni in varovanje zdravja ljudi. Težave pa se pojavljajo tudi z vladnim načinom sprejemanja ukrepov, nekateri so bili celo najprej objavljeni na twitter profilu predsednika vlade. »Ustavno sodišče je vlado že aprila lani ‘napotilo’, da mora redno preverjati utemeljenost podaljševanja ukrepov, ki predstavljajo pomembne posege tudi v ustavno zagotovljene pravice, in ustrezno obveščati javnost. Vendar pa je vlada, kot je ustavno sodišče z ugotovitveno odločitvijo potrdilo decembra, del leta 2020, ukrepe podaljševala neustrezno, to je z vladnimi sklepi ali s sklepi ministrstev, ki niso bili objavljeni v Uradnem listu RS. Tak način podaljševanja ukrepov ni skladen z ustavo, sklepi se ne bi smeli uporabljati in globe, izrečene na njihovi podlagi, so državni organi izrekali nezakonito,« na resnost problema opozarjajo v PMVD. Ker je država s tem povzročila sistemsko nepravno stanje, ki je z neveljavnimi predpisi prizadelo veliko oseb, so v PMVD pozvali k sistemskim ukrepom in sanaciji škode. Obenem so na državno tožilstvo naslovili pobudo, da po uradni dolžnosti vloži zahtevo za varstvo zakonitosti prizadetih posameznikov in posameznic. Kot pojasnjujejo, je odgovor tožilstva spodbuden, na njihovih spletnih straneh pa lahko najdete vloge za vse, ki so v spornih obdobjih prejeli globe.  

Tudi Kos poudarja, da ustava v 154. členu jasno določa, da morajo biti vsi splošni akti objavljeni v Uradnem listu. Tisti, ki tam ni objavljen, ne more veljati. Dodaja, da omejevanje pravic na podlagi podzakonskih aktov ni problematično, če to dopušča ustrezna zakonska podlaga. »Za odloke, sprejete v zvezi z epidemijo, je to predvsem Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Na načelni ravni to ustavno gledano samo po sebi še ni problem; je pa pred Ustavnim sodiščem že nekaj nerešenih zadev, v katerih se zatrjuje protiustavnost ZNB prav v delih, v katerih določa pooblastila, da izvršilna veja nekatere ukrepe določa s podzakonskimi akti,« še dodaja Kos. Ustavno sodišče sicer obravnava več deset zadev, ki se nanašajo na vladne ukrepe za boj proti covidu-19.  

Primerjave kažejo, da so ukrepi pri nas med najbolj strogimi v celotni EU.

Različni organi iste predpise tolmačijo drugače 

Namen prava je, da nudi pravno varnost in predvidljivost posameznikom. Vse to pa je v času hitrega spreminjanja ukrepov postavljeno pod vprašaj. Prebivalci tako s težavo sledijo vsem ukrepom in ne vedo, kakšni ukrepi točno so v veljavi. »Prepogosto spreminjanje pravil v praksi zagotovo povzroča vrsto težav. Denimo odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom, s katerim vlada regulira delovanje številnih dejavnosti, se je decembra lani spremenil sedemkrat. Določene dejavnosti je vlada znotraj istega meseca brez jasnih utemeljitev prepovedala le za nekaj dni, denimo delovanje trafik in kioskov, kjer kupci stojijo na zunanjih površinah, je bilo prepovedano med 24. in 28. decembrom. Gospodarski subjekti za svoje uspešno poslovanje potrebujejo pravno varnost in predvidljivost,« ob tem opozarjajo v PMVD. Nekateri pravniki opozarjajo tudi na to, da ZNB ne onemogoča prepovedi opravljanja storitev, kar pod vprašaj npr. postavlja zakonitost omejitev delovanja gostinskih in turističnih obratov.  

Prebivalci v Sloveniji so po raziskavi javnega mnenja, ki jo je naročil Evropski parlament (novembra in decembra 2020) izredno nezadovoljni s stanjem demokracije v  državi. Smo na prvem mestu v EU po nezadovoljstvu z demokracijo. Da so s stanjem demokracije nezadovoljni je odgovorilo kar 68 odstotkov anketirancev iz Slovenije. Na prvem mestu pa smo tudi pri odgovoru, da gredo stvari pravzaprav v napačno smer – tako meni kar 79 odstotkov vprašanih iz Slovenije.

Kos prav tako opozarja, da so načela pravne države, ki jih jamči drugi člen ustave, tudi načela jasnosti in določnosti predpisov, ki morajo biti torej razumljivi in nedvoumni, da posameznik na podlagi teh predpisov lahko ugotovi, kakšen je njegov pravni položaj: »Ocenjujem, da bi moral biti standard jasnosti predpisov tem višji, bolj kot predpis posega v posameznikove pravice. V trenutnih razmerah je po mojem mnenju ključni problem v tem, da so predpisi oblikovani tako, da se celo med različnimi državnimi organi v različnih časovnih obdobjih pojavljajo različne interpretacije istih predpisov. Dileme o pravilni interpretaciji celo najosnovnejših prepovedi se pojavljajo celo med strokovnjaki, kar verjetno kaže na to, da smo od zgoraj navedenega standarda dokaj daleč. Čeprav je zaradi hitre odzivnosti na razvoj širjenja bolezni neizogibno, da se predpisi sprejemajo hitro, pa je z vidika pravne varnosti posameznika stanje, ki mu ne omogoča, da bi lahko ugotovil, katero njegovo ravnanje je in katero ni pravno dopustno, nevzdržno,« še dodaja Kos. 

Nezakonitim praksam se moramo zoperstaviti tudi s pravom 

Postavlja se vprašanje, kam vodi dogajanje v času koronakrize. V svobodni in liberalni družbi, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, vedno bolj velja obratno. Koliko lahko torej danes sploh še govorimo o demokratični družbi? »Praksam in postopkom, ki smo jim v zadnjim mesecih priča in so nezakoniti, protiustavni in nedemokratični, se je treba zoperstaviti s strokovno in sistematično uporabo prava,« poudarjajo v PMVD in dodajajo: »Demokratična oblast z ljudstvom sodeluje, državljane in prebivalce spoštuje, ne razdvaja in ne spodbuja nestrpnosti. Država, ki je utemeljena na človekovih pravicah, zagotavlja ljudem osebno svobodo, spodbuja svobodomiselnost, zagotavlja pravico do izražanja političnih prepričanj in ščiti pred zlorabo moči, ki je koncentrirana v državnih institucijah. Te morajo delovati v podporo ljudem in ne biti vir strahu. Od takega stanja demokracije smo trenutno daleč.«

Matej Klarič 

Delavska enotnost

Ta članek je bil prvotno objavljen v najnovejši, prvi marčevski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share