Rdeči alarm za planet

15. 11. 2021

Orkan na Češkem, temperature okrog 50 stopinj Celzija v Sibiriji in Kanadi, kjer se je topil asfalt, najhujši požari v zadnjih desetletjih na jugu in rekordne temperature tudi po drugih različnih predelih sveta, hude poplave, ki so ulice spremenile v reke, v Belgiji, Nemčiji ter na Kitajskem, Amazonski pragozd, poznan kot pljuča sveta, prvič proizvaja več ogljikovega dioksida, kot ga porabi. Pri nas je v pol ure ponekod zapadlo toliko dežja, kot ga prej ni v dveh mesecih. V Siciliji so letos poleti izmerili kar 48,8 stopinje Celzija, kar je postal nov evropski rekord. Vse to so alarmantna opozorila, da podnebna kriza prihaja mnogo prej, kot smo domnevali. Prav to je potrdilo tudi avgusta objavljeno poročilo uveljavljenega mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov. V poročilu so tudi prvič nedvoumno zapisali, da so podnebne spremembe posledica človekovega delovanja.

IPCC je od leta 1988 izdal pet podnebnih poročil. Že šesto poročilo je nastajalo šest let in je plod dela 195 predstavnikov držav, ki so pregledali 14 tisoč znanstvenih objav. Zato lahko govorimo o kakovostnem izboru spoznanj. Najbolj skrb zbujajoče so hitre, velike in nepopravljive v uvodu omenjene spremembe podnebja. Podnebni krizi in višjim temperaturam, še večjim poplavam, požarom in sušam ne bo mogel uiti noben kotiček na Zemlji. Profesor Tim Palmer z univerze v Oxfordu je poročilo pospremil z besedami, da bo naše življenje na Zemlji spominjalo na pekel, če ne bomo hitro prepolovili toplogrednih emisij.

Razočaranje nad doseženim v Glasgowu

V škotskem Glasgowu je v zadnjih dveh tednih potekala mednarodna podnebna konferenca. Stroka je nad doseženim razočarana, politiki pa govorijo o zmernem napredku, ki pa je vsekakor premalo, da bi resnično naslovili podnebno krizo in vse težave, ki bodo s tem prišle. V Umanoteri ocenjujejo, da je dogovor daleč od tega, kar je potrebno za pravočasno ublažitev podnebne krize. Do leta 2030 bi morali emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 45 odstotkov v primerjavi z letom 2010, do sredine stoletja pa doseči podnebno nevtralnost, česar dogovor ne omogoča. »Voditelji držav so se v zadnjih letih obnašali, kot da niso s tega planeta,« so besede klimatologinje in redne profesorice na ljubljanski Biotehniški fakulteti Lučke Kajfež Bogataj, iz katerih veje razočaranje nad dogovorom v soboto končane podnebne konference. Pogovor z njo najdete tukaj.

Točke preloma so eksistencialna grožnja civilizaciji

Poročilo je razdeljeno na tri dele. V prvem avtorji pojasnjujejo, kaj vse se je že zgodilo do sedaj. Pri tem ne gre samo za visoke temperaturne spremembe, ampak tudi velike spremembe v vodnih ciklih z močnimi nalivi in sušnimi obdobji. Drastične pa so tudi spremembe v ledenikih in permafrostu. Prav pri slednjem obstaja bojazen, da bo njegovo taljenje s seboj prineslo nove nevarne viruse. Segrevanje oceanov je povečalo njihovo kislost in povzročilo, da v njih biološki procesi že tečejo drugače.

V drugem delu so pripravili pet projekcij, ki temeljijo na prihodnjem razvoju družbe. Najbolj trajnosten (in tudi utopičen) je scenarij, po katerem bi se nemudoma odpovedali fosilnim gorivom in spremenili potrošniške navade. To bi privedlo do ogrevanja v obstoječih razmerah še znosnih dveh stopinj Celzija. Na fosilnih gorivih temelječ razvoj pa bi vodil do tega, da bi se ozračje v povprečju segrelo za štiri in več stopinj. Že danes vidimo, kakšne so posledice sprememb, nezamisljivo pa si je predstavljati vse negativne posledice tako visokega dviga.

V tretjem delu so predstavili prav največja tveganja. Znanstveniki opozarjajo, da smo na nekaterih področjih že presegli točko, ko bi še lahko preprečili negativne spremembe. Takšno je npr. taljenje ledu na Grenlandiji in zviševanje gladine morja. Strokovnjaki dopuščajo možnost, da se bo do konca stoletja njegova gladina dvignila kar za dva metra. Tovrstne prelomne točke pomenijo eksistencialno grožnjo za civilizacijo. Čakajo nas tudi smrtonosni vročinski valovi, uničujoči orkani in drugi ekstremni pojavi. Izredni morski dogodki, ki smo jim priča enkrat na sto let, bi lahko postali vsakoletni pojav. V višjih legah bo dežja še več, subtropski del pa bo imel še manj padavin, kar bo vodilo v velike migracije.

Poročilo prvič omenja, da je skoraj celotno segrevanje ozračja posledica človekove aktivnosti.

Ne antropocen, ampak kapitalocen

Velik izziv je takojšnje uvajanje drastičnih sprememb, ki bi omejile negativne vplive podnebne krize. V javnosti se sicer poudarja, da so razlogi za podnebno krizo na prebivalstvu. Zato so obstoječi krizi nekateri nadeli ime antropocen. Človek je resda tudi po poročilu IPCC k segrevanju ozračja prispeval ključni delež. Toda bolj natančno je reči, da je krivda v kapitalističnem sistemu, ki spodbuja veliko porabo naravnih virov za velike zaslužke. Človek je na Zemlji več milijonov let, vendar je do tako kritičnih razmer prišlo v zadnjih nekaj stoletjih, ki so posledica kapitalističnega razvoja, vse od industrijske revolucije naprej. Prav zaradi inercije samega sistema, ki zasleduje predvsem logiko dobičkov, bo škodljive spremembe izjemno težko ustaviti. Izpusti ogljikovega dioksida, ki so v zraku, bodo tam ostali še nekaj stoletij. Tudi če bi danes povsem prenehali onesnaževati ozračje, bi negativne posledice lahko odpravili šele v izjemno dolgem obdobju. Če bi v naslednjem desetletju drastično zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, se bo povprečna letna temperatura do leta 2040 še vedno zvišala za 1,5 stopinje Celzija in do leta 2060 za 1,6 stopinje Celzija, preden bi se lahko stabilizirala. To je meja, ki naj bi z gotovostjo zagotavljala preživetje na planetu, ne pa absolutne varnosti. Kot ugotavljajo v poročilu, sta bili zadnji dve desetletji veliko bolj topli kot katerokoli obdobje od leta 1850 (predindustrijske dobe). Od leta 2011 do 2020 je bilo ozračje za približno 1,09 stopinje Celzija toplejše kot v obdobju od 1850 do 1900. Od leta 1970 (torej od obdobja vzpona neomejenega neoliberalnega kapitalizma) so se svetovne temperature zvišale hitreje kot v katerem koli 50-letnem obdobju v zadnjih dveh tisočletjih.

Kaj čaka Slovenijo?

Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, kar bo vplivalo na poljedelstvo in zdravje ljudi. Vročinski valovi nas bodo v prihodnje prizadeli tudi v obliki vpliva na poljedelstvo, turizem in zdravje. Pričakujemo lahko še več zelenih zim, poplav in suš. Predvsem slednje pa so bile v Sloveniji manj pogoste, zato bo v prihodnje treba več pozornosti nameniti tudi varčevanju z vodo. Pred nami sta v prihodnje pomembna izziva prilagajanje na podnebne spremembe in zmanjšanje rabe fosilnih goriv in ogljičnega odtisa. Pri tem pa ne bo šlo brez radikalnih ukrepov. Če bi želeli dvig temperature omejiti na 1,5 stopinje Celzija, kar je bil očitno preveč optimističen namen pariškega podnebnega sporazuma iz leta 2016, bi do leta 2030 morali v EU zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za vsaj 65 odstotkov. Slovenija pa bo imela največ težav na področju energetske transformacije, saj država tu nima nikakršne strategije. To bo še večji problem po zaprtju TEŠ 6. Ker je največji onesnaževalec promet, pa bi se morali usmeriti v  bolj trajnostni model transporta, kar bi lahko dosegli z večanjem kakovosti in dostopnosti javnega prometa.

Največ k izpustom toplogrednih plinov in onesnaževanju sicer prispevajo prav kapitalistično najbolj razvite države, kjer živi manjši del svetovnega prebivalstva. Zato strokovnjaki opozarjajo, da je tovrsten model dolgoročno nevzdržen, saj bi ob takšni porabi naravnih virov potrebovali več planetov. Tovrsten razvoj pa vse bolj škoduje tudi kapitalističnemu gospodarstvu samemu, ki je glavni krivec, da smo prišli v ta položaj. Podnebna kriza bo namreč višala tudi stroške odpravljanja njenih negativnih posledic in s tem v dodatne težave vodila na dobičkih temelječ kapitalistični sistem. Vendar pa je v sistemu, katerega glavno vodilo je dobiček, to logiko izjemno težko preseči. Zato pravzaprav tudi ne more biti posebno presenečenje, da podnebna konferenca Združenih narodov v Glasgowu ni prinesla dovolj odločnih korakov, ki bi resnično naslovili največji izziv tega stoletja. Podnebne spremembe namreč lahko v najhujšem scenariju pod vprašaj postavijo tudi preživetje na planetu Zemlja. Kot pravi eden izmed sloganov borcev za podnebno pravičnost »na mrtvem planetu ne bo več niti delovnih mest« in s tem tudi ne bo več zaslužkov korporacij, ki danes lobirajo proti sprejemu ustrezne zakonodaje.

Matej Klarič

Za premišljene ukrepe

Leta 2019 je tudi predsedstvo ZSSS sprejelo dokument z naslovom Sindikati in podnebne spremembe, katerega glavna zahteva so premišljeni, socialno smiselni in na pravičnosti utemeljeni ukrepi boja proti podnebnim spremembam. Pobudniki takrat sprejetega dokumenta so bili v Sindikatu Mladi plus, ki so letos pripravili še en dokument z naslovom Okolje in zelena delovna mesta. Kot so zapisali, vloga sindikatov presega »zgolj osredotočanje na delovna mesta, delavske pravice v ozkem pomenu besede in dogajanje znotraj štirih sten podjetja, temveč je sindikat (tudi) družbeno gibanje, ki se na področju prepleta med socialno in okoljsko komponento zavzema za dostojno življenje na ekološko pestrem in ohranjenem planetu za vse, podnebno pravičnost ter ukrepe selektivne rasti in selektivne odrasti. Zato je še toliko pomembneje, da se sindikati ter delavke in delavci nasploh pravočasno in z vso resnostjo ukvarjamo z okoljskim področjem.«