Različni odtenki dela na domu – Intervju s Sonjo Robnik, strokovnjakinjo z ministrstva za delo
28. 7. 2022
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so pred kratkim opravili raziskavo o različnih vidikih varnosti in zdravja pri delu na domu. O glavnih ugotovitvah in izsledkih smo se pogovarjali s Sonjo Robnik, doktorico sociologije, ki dela na Sektorju za varnost in zdravje pri delu na omenjenem ministrstvu, njeno ključno področje dela pa so psihosocialna tveganja, povezana z delom. O teh temah tudi predava ter jih raziskuje.
Za kakšno raziskavo je šlo in zakaj se vam jo je zdelo potrebno opraviti?
Če začneva pri koncu: pandemija je krepko posegla v svet dela. Med drugim nam je pokazala, da je delo na domu mogoče na mnogo več delovnih mestih, kot smo si to predstavljali prej. Ker pa delo na domu marsikje ni bilo prostovoljna izbira, nas je zanimalo, kako je z varnostjo in zdravjem pri delu. Kakšne so naše domače pisarne, s katerimi tveganji za varnost in zdravje pri delu – zlasti psihosocialnimi – se srečujejo tisti, ki delajo na domu, kako je z izpostavljenostjo ergonomskim tveganjem, kakšen je odnos do dela v času bolezni in podobno. Veseli smo, da se je na naše povabilo k sodelovanju v spletni raziskavi odzvalo več kot 3000 delavk in delavcev.
Omenjate, da je raziskava nastala v posebnih družbenih okoliščinah. Za kaj točno gre?
Tako je, zavedamo se, da rezultati ne bodo povsem primerljivi s tistimi, ko nad nami ne bo več visel strah pred novim valom pandemije. Delo na domu v času tokratnega anketiranja namreč mnogokrat ni bila prostovoljna izbira, ampak je bilo odrejeno zaradi preprečevanja širjenja okužb z novim koronavirusom. Drug dejavnik je trajanje te oblike dela – mnogi so tako delali ves čas in več mesecev, kar nedvomno povečuje možnosti za soočanje z različnimi neželenimi posledicami. Potem je tukaj še dejstvo, da so mnogi na domu delali sočasno z doma šolajočimi se otroki, pa dejstvo, da je bil otežen dostop do otroškega varstva in institucionalnega varstva odraslih. Dodajmo k vsemu temu še, da so bile možnosti gibanja pogosto omejene na občino in prisoten strah za lastno ali zdravje bližnjih. Skratka, cel paket dejavnikov, ki lahko vplivajo na rezultate.
V kolikšni meri pa po vaših podatkih ljudje torej delajo od doma? Se je povečan delež tovrstnega dela kot posledica zadnjih dveh let pandemije ustalil ali pa gre bolj za nihanje, v smislu, da zaposleni malo delajo od doma, malo pa na delovnem mestu, ko je to potrebno, torej hibridno?
Opažamo, da se je ponekod dobro uveljavilo hibridno delo. Tuje študije na primer kažejo, da sta dva do trije dnevi dela na domu tedensko najbolj idealna možnost tako za delavke in delavce kot tudi za delodajalce. Verjetno lahko napovemo, da se tudi v tem pogledu ne bomo vrnili v predpandemično obdobje, ko je bilo delo na domu prej izjema kot nekaj običajnega. Pandemija je poskrbela, da se je delo na domu otreslo marsikatere napačne predstave. Na eni strani so delodajalci videli, da je delovna vnema nekaj, kar ljudje nosimo s sabo, in se njena količina ne spremeni, pa če delamo doma ali v prostorih delodajalca. Na drugi strani pa so delavke in delavci ugotovili, da doma v miru naredijo več, so bolj osredinjeni in tudi bolj zadovoljni s številnimi vidiki dela in življenja. Vse to smo potrdili tudi v naši raziskavi.
Kaj nekoga dejansko pritegne, da se odloči za delo od doma? In kaj denimo odbije, da tega ne stori?
Razlogi, da želi nekdo delati od doma, so zelo raznoliki – od tega, da ima doma več miru za delo, da lažje usklajuje zasebno in poklicno življenje, da prihrani čas za vožnjo, do tega, da se lahko umakne iz delovnega okolja, kjer so odnosi slabi. Slednji razlog sicer ne reši ključnega problema, slabih odnosov, a v naši raziskavi se je pokazalo, da so tri do štiri osebe od stotih kot razlog za delo na domu izbrale ta odgovor. Na drugi strani pa lahko nekdo ne želi delati na domu, ker tam nima ustreznih delovnih pogojev, ker bi bilo to preveč stresno, ker s prihodom v prostore delodajalca lažje postavi mejo med službenim in zasebnim življenjem in podobno. V raziskavi se je pokazalo, da ena od petih anketiranih oseb v običajnih razmerah sploh ne bi želela delati na domu, približno toliko bi jih tako želelo delati zgolj občasno kakšen dan, največ – dve od petih – pa bi jih tako želelo delati dva ali tri dni na teden.
Na katerem področju ureditve domačih delovnih mest pa je po vaših dognanjih potrebnih največ izboljšav in ozaveščanja glede varnosti in zdravja pri delu?
Najslabše nam gre na področju ergonomske ureditve domačih pisarn. Predvsem, kar se tiče ustreznega dela s prenosnimi računalniki, ustreznih stolov in tudi miz. Polovica anketiranih tako ne sedi na stolu z ledveno oporo za hrbet, ki je nastavljiva po naklonu in višini. Ena od treh anketiranih oseb nima višinsko nastavljivega stola, približno ena od petih nima ustrezno visoke mize glede na njeno višino ali pa ta miza ni dovolj velika, da bi bila na njej celotna roka od komolca do zapestja. Samo pri vsaki drugi anketirani osebi je tipkovnica ločena od zaslona, malo manj kot ena od petih ne uporablja miške, ki je ločena od računalnika. Približno toliko jih dela tudi na kavču ali postelji, s prenosnim računalnikom na kolenih. Računamo, da je k ozaveščenosti nekaj prispevalo tudi sodelovanje pri anketiranju. Seveda pa tudi sami ergonomsko ureditev sedečih delovnih mest umeščamo v številna usposabljanja za varno in zdravju neškodljivo delo. Kostno-mišična obolenja, ki se lahko pojavijo tudi kot posledica vsega naštetega, so namreč najpogostejša vrsta obolenj med prebivalstvom Slovenije.
Kje pa načela varnosti in zdravja pri delu uspešno udejanjamo tudi pri delu od doma?
Na nekaterih področjih nam gre prav dobro. Kar se tiče fizikalnih pogojev, so skoraj vse sodelujoče osebe navedle, da redno prezračujejo prostor, da lahko prilagajajo temperaturo, da ni motečega hrupa, da jim ustreza osvetljenost prostora itd. Na področju psihosocialnih tveganj anketirane osebe pravijo, da je doma občutno manj stresa, da imajo manj težav s spanjem. Na načelni ravni se tudi skoraj vse sodelujoče osebe strinjajo, da je po službi potreben čas za odklop od službenih obveznosti. Eden pomembnejših izsledkov v tej raziskavi pa je, da kraj opravljanja dela vpliva na zadovoljstvo s številnimi vidiki dela in življenja – tisti, ki so v zadnjega pol leta pred anektiranjem kdaj delali na domu, izražajo višjo stopnjo strinjanja s trditvijo, da organizacija ceni njihov prispevek in ji je mar za njihovo dobro počutje –, pa z delovnim časom, količino prostega časa, zdravjem, življenjem nasploh.
Ali trpijo ljudje zaradi dela od doma že kakšne zdravstvene posledice? Kako pogosto pa denimo po vaših podatkih od doma delajo bolni?
V raziskavi smo preučevali, katere posledice ljudje zaznavajo sami. Poudarek je res na samozaznavi – vprašali smo jih, če zaradi dela na domu zaznavajo katere od posledic, ki jih prej ni bilo. Dobrih šest od desetih anketiranih ne zaznava nobenih posledic. Med preostalimi pa prevladujejo bolečine v vratu, zapestjih, ramenih, rokah, v ledvenem predelu, tudi težave z očmi, povišanje telesne teže, manj kondicije, manj energije. A kot že poudarjeno, tudi te rezultate moramo razumeti v kontekstu časa, v katerem je bila opravljena raziskava. Ljudje smo v času zaprtja države verjetno nasploh bili manj dejavni, doma več kuhali in se namesto med sabo družili z raznimi elektronskimi napravami. Del posledic pa verjetno lahko pripišemo tudi temu, o čemer sva govorila prej – neustrezni ergonomski opremi v domačih pisarnah in neustreznemu delu s prenosnimi računalniki. Kar se tiče prezentizma, torej stanja, ko nekdo dela kljub bolezni, se je pokazalo kar nekaj zanimivih vidikov. Približno ena od dveh anketiranih oseb je rekla, da je zaradi dela na domu manj bolniško odsotna. Med njimi jih je v javnem sedem, v zasebnem pa šest od desetih bolj zdravih. Do tu je vse v redu. Alarm pa se pojavi pri tistih – v javnem sektorju so to štirje odstotki, v zasebnem pa pet odstotkov –, ki pravijo, da delajo bolni na zahtevo ali pričakovanje delodajalca. Približno eden od treh pa dela kljub bolezni, in sicer zaradi lastnega občutka, da je tako treba. Če pogledamo še malo podrobneje, pa ena od petih anketiranih oseb meni, da delodajalec njeno bolezen jemlje manj resno, če dela na domu. Precej več delodajalcev tudi pričakuje, da nekdo dela na domu kljub bolezni, kot pa je tistih, ki pričakujejo, da bi bolni prihajali delat v službene prostore.
V kolikšni meri pa delodajalci dejansko skrbijo oziroma so pozorni na to, ali njihovi zaposleni tudi doma delajo varno in zdravo?
Ena od treh anketiranih oseb pravi, da je pri ureditvi domačega delovnega okolja prepuščena sama sebi, tri od petih pravijo, da imajo na razpolago praktične smernice za ureditev delovnega mesta doma, sedem od desetih jih je reklo, da jih delodajalec pred opravljanjem dela na domu informira, kako mora biti delovno mesto urejeno z vidika varnosti in zdravja pri delu. S podatkom, koliko delodajalcev je ob uvedbi dela na domu posodobilo ocene tveganja za varnost in zdravje pri delu, ne razpolagamo. Si pa želimo, da bi delavke in delavci ta obvezni dokument pogosteje vzeli v roke in preverili, ali res zajema vsa tveganja, ki so jim izpostavljeni. Pa tudi, ali vsebuje tudi učinkovite ukrepe za njihovo preprečevanje, odpravljanje ali zmanjševanje.
Kako zabrisana pa je, po podatkih iz raziskave sodeč, meja med zasebnostjo in delom? Z drugimi besedami: ali pri delu od doma vendarle delamo več?
Subjektivna ocena sodelujočih kaže, da doma naredijo več, so bolj učinkoviti, in da imajo doma tudi več miru za delo. Kar se tiče pravice do odklopa, nam gre v teoriji bolje kot v praksi. Na eni strani velika večina anketiranih pritrjuje trditvi, da je po službi potreben čas za odklop od službenih obveznosti. Po drugi strani pa štiri od petih anketiranih oseb v prostem času odgovarjajo na službene klice in na elektronsko pošto, ena od dveh pa dokončuje naloge, ki ji jih ni uspelo opraviti v delovnem času. Da zna postaviti mejo med službenim in zasebnim časom, ocenjuje ena od dveh anketiranih oseb, ena od treh zaradi dela izven polnega delovnega časa, na primer ob večerih, vikendih, praznikih, nima časa za družino, rekreacijo in hobije. Torej lahko ugotovimo, da je meja med obema sferama življenja pogosto zabrisana. To je, seveda, tek na kratke proge. Če smo nekoč menili, da dolgi delovniki pomenijo višjo učinkovitost, nas je realnost naučila, da ni tako. Če hočemo delati dobro, namreč potrebujemo čas za počitek, regeneracijo, za polnjenje baterij, če hočete.
Kaj vas je pri zbranih podatkih najbolj presenetilo? V pozitivnem ali negativnem smislu …
Največje presenečenje – vsaj zame – je sočasno oboje, pozitivno in negativno. Presenetili so me namreč relativno visoki deleži tistih, ki so med razlogi, da razmišljajo o menjavi delodajalca, navedli slab odnos delodajalca do varnosti in zdravja pri delu, odnos vodje ali delodajalca do dela na domu ter slabe možnosti usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja. Kot pozitivno to vidim zato, ker se ljudje zavedajo pomena varnega in zdravju prijaznega delovnega okolja ter si želijo v takšnem tudi delati. Po drugi strani pa je to negativno, ker bi v 21. stoletju res pričakovali, da se delodajalci zavedajo, da so ljudje najdragocenejše, kar organizacija ima. In da je vložek v trajnostno delo – torej delo, ki je dostojno, ki je varno in zdravju prijazno, ki nam omogoča usklajevanje obeh sfer življenja – tudi vložek v uspešnost organizacije.
Kakšna spoznanja še prinaša raziskava?
Ključno spoznanje je, da lahko delu na domu nedvomno pripišemo številne prednosti. Vsekakor jih velja ohranjati in nadgrajevati, po potrebi tudi spremeniti načine vodenja, da bodo prednosti še bolj prišle do izraza. Res je, da smo bili pred dobrima dvema letoma čez noč pahnjeni v novo realnost. A v tem času se je pokazalo, kje so vrzeli. Organizacije same imajo verjetno še bolj podrobne podatke, kaj deluje in kaj bodo morale spremeniti. Kar smo ugotovili mi, je, da ozaveščanja ni nikoli dovolj. Konkretno, v usposabljanja za varno in zdravju prijazno delo je v organizacijah, kjer obstaja delo na domu, nujno potrebno vključiti vsebine s področja ergonomske ureditve domačih pisarn, pa o stresu, izgorelosti, postavljanju meje med službenim in zasebnim življenjem, o razgibavanju in posledicah dolgotrajnega sedenja itd. Delodajalci ter strokovni delavci in delavke za varnost pri delu se bodo morali skupaj z medicino dela posvetiti tudi revidiranju ocen tveganja, pri tem pa je nujno po osebnih izkušnjah vprašati tudi delavke in delavce. Na ministrstvu pa bomo še naprej izvajali številna usposabljanja in ozaveščevalne kampanje. Ali kot pravi eden naših sloganov: varnost in zdravje pri delu – naša skupna skrb.
Bo delo od doma tudi v (bližnji) prihodnosti ostalo z nami?
Pričakujem, da se bo hibridno delo brez dvoma ohranilo. Pričakujem tudi, da bodo delodajalci, ki ga ne bodo omogočali – seveda govorimo o delovnih mestih, kjer to dopušča delovni proces – težko pridobili ali obdržali svoje najboljše kadre. Če pa dava vidik varnosti in zdravja pri delu malo na stran in delo na domu umestiva v širši družbeni kontekst, potem verjetno lahko pričakujemo, da bodo motivatorji za delo na domu tudi pozitiven vpliv na okolje, potrebe po manj(ših) službenih prostorih, padec cen nepremičnin v večjih središčih, ker se bo marsikdo zaradi želje po miru ali samooskrbi preselil na podeželje, morda tudi želja po digitalnem nomadstvu zlasti pri naslednjih generacijah.
Gregor Inkret,
foto Chris Montgomery/Unsplash
Delavska enotnost
Ta pogovor je bil najprej objavljen v tematski številki Delo na daljavo in pravica do odklopa (junij 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
Delajmo varno, kjerkoli že – Nasveti za varno in zdravo delo od doma
Delo od doma kot sindikalno vprašanje: Razmislek o tem, kako si lahko vzamemo čas nazaj
Nalagam ...