O ukinitvi dodatka za delovno aktivnost: Proti temu, da bi jo najslabše odnesli najrevnejši

12. 9. 2019

Ministrstvo za delo je nedavno pripravilo predlog, po katerem bi ukinili dodatek za delovno aktivnost. Predloge sprememb je v včeraj na štiri ure in pol dolgi burni seji obravnaval odbor državnega zbora za delo, glasovanje o predlogu pa so po jasno izraženem nasprotovanju javnosti, tudi sindikatov, predlaganemu ukrepu prestavili na naslednjo sejo.

S predlogom želijo na ministrstvu ukiniti dodatek, ki ga dobijo delovno aktivne osebe za ohranjanja motivacije za delo. Tisti, ki so aktivni od 60 do 128 ur mesečno, dobijo 105 evrov dodatka. Takšen dodatek dobijo tudi posamezniki, ki so sklenili sporazum o prostovoljstvu. Posamezniki z več kot 128 urami na mesec pa prejmejo 205 evrov dodatka.

Paradoksalna ukinitev

Na ministrstvu so ukinitev dodatka za delovno aktivnost paradoksalno podprli z besedami, da bodo s tem delovno aktivno populacijo najhitreje spravili nazaj na trg dela, saj naj bi bili njihovi prejemki previsoki glede na minimalno plačo. ZSSS opozarja, da je bil dodatek uveden prav za spodbujanje in ohranjanje motivacije za delo. Zato bi lahko prišlo do nasprotnega učinka, upada delovne aktivnosti brezposelnih oseb in zmanjšanja njihove vključitve v svet dela. Dodatek je bil leta 2011 uveden za povečanje prejemkov oseb, ki so začele delati in so prejemale nizke dohodke, in sicer, da ne bi bili njihovi prejemki skorajda enaki nezaposlenim z denarno socialno pomočjo. Ukinitev dodatka za delovno aktivnost nekateri zagovarjajo tudi z argumentom, da bo država privarčevala 16 milijonov evrov, kolikor zdaj nameni za približno deset tisoč oseb, ki prejemajo ta dodatek. Pri tem v skladu z neoliberalno dogmo vedno znova radi pozabljamo, da prejemki najrevnejših nikakor niso samo strošek, temveč so prek potrošnje tudi generator gospodarske rasti, ki nato prinese več denarja tudi v državno blagajno. Takšno »varčevanje« se zato lahko hitro sprevrže v svoje nasprotje in pripomore k še večji luknji v državnem proračunu.

Pod pragom revščine 56 tisoč delovno aktivnih

Že obstoječo ureditev podpira tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in zavrača navedbe ministrstva: »Ne verjamemo, da bodo predlagane spremembe, kot navaja predlagatelj zakona, vodile v »hitrejšo aktivacijo upravičencev do denarne socialne pomoči«, v »zagotovitev višje socialne varnosti posameznikov« in njihovih družin in v zmanjševanje »pasti tveganja neaktivnosti brezposelnih upravičencev«. Po ocenah ZSSS bi ukrep prizadel tudi približno deset tisoč otrok. »Glavna težava v Sloveniji niso previsoki zneski socialnih transferjev, temveč nizke plače in prenizka višina minimalne plače.« Spomnimo, da trenutno določena višina denarne socialne pomoči 402,18 evra za samsko osebo ne dosega višine »kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov«, ki znašajo 441,67 evra na mesec, opozarja ZSSS in dodaja, da pod pragom tveganja revščine živi kar 56 tisoč delovno aktivnih oseb. Glavna težava v Sloveniji tako niso previsoki zneski socialnih transferjev, temveč prenizka minimalna plača, ki delovno aktivnim ne omogoča dostojnega plačila. Nikakor namreč ne drži, kar (posredno) domneva ministrstvo, da kar mrgoli kakovostnih delovnih mest, ki bi jih lahko hitro dobili dovolj pridni posamezniki. Tudi podatek, da kar štiri petine dohodninskih zavezancev prejema manj od povprečne plače, kaže na zaskrbljujočo sliko. Ministrstvo in vlada bi se zato morala veliko bolj ukvarjati z ureditvijo razmer v svetu dela, da za začetek ne bi bilo številnih zlorab, ki ljudi potiskajo v položaj, ko tudi ob delu komaj shajajo iz meseca v mesec.

Matej Klarič

P. S.: Pripombe ZSSS o predlogu sprememb zakona o socialno varstvenih prejemkih je sicer mogoče prebrati tudi tukaj.