Pozor, nevarnost na cesti! O utrujenosti kot o velikem tveganju za varnost in zdravje pri delu

14. 4. 2025

Seveda se zgodi, da kdaj ne spimo dovolj in smo zato utrujeni, naslednji dan ne delujemo optimalno in nam je marsikatero delo težje narediti. Ali smo zaradi tega lahko tudi nevarni, in to sebi in drugim? Odgovor je, seveda. Marsikatero delovno (in prometno) nesrečo bi bilo mogoče preprečiti z dovolj spanja. 

Če upravljamo stroje, delamo z nevarnimi snovmi ali sodelujemo pri procesih, ki lahko pomenijo veliko tveganje, imajo lahko nesreče in poškodbe pri delu mnogo večje posledice kot sicer.

Veliko delovnih nesreč nastane ravno zaradi človeškega dejavnika, napake, ki jo je povzročil človek. Spomnimo na veliki jedrski nesreči, ki sta povzročili ogromno nezaupanja v ta način pridobivanja energije, tisto leta 1979 na Otoku treh milj v ZDA in nesrečo leta 1987 v Černobilu. Obe naj bi bili posledici človeških napak. Ali pa na eksplozijo raketoplana Challenger leta 1986, ko je umrla celotna posadka. Bi inženirji presodili kako drugače, če bi bili dovolj spočiti? Bi v kočevskem Melaminu tudi umrlo sedem ljudi, kot jih je leta 2022 ob največji industrijski nesreči pri nas, če bi nekdo prav presodil svoje ravnanje? In koliko ljudi bi nastradalo, če pilot Chesley »Sully« Sullenberger z letalom Airbus 320 družbe US Airways ne bi uspešno zajadral na newyorško reko Hudson in s tem rešil vseh 155 ljudi na krovu? »Prepričan sem, da če bi bili utrujeni, če si prejšnji večer ne bi privoščili dovolj počitka, ne bi mogli delovati na enaki ravni … Morda ne bi mogel nastopiti tako dobro,« je po nesreči dejal junak »čudeža na reki Hudson«.

Petina vseh prometnih nesreč je posledica zaspanosti

Spanje je pomembno, utrujenosti se lahko izognemo z dovolj kakovostnega spanja. To je bila tema nedavne konference, ki jo je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, Zbornico zdravstvene in babiške nege ter Slovensko kadrovsko zvezo. Na njej smo med drugim izvedeli, da je kar petina prometnih nesreč posledica zaspanosti, pa tudi, da je zaspanost med vožnjo nevarna prav toliko kot opitost.

Na vprašanje, ali je zaspanost med vožnjo nevarna, smo tako dobili zanimiv primerljiv odgovor:

• če boste ostali neprekinjeno budni od 17 do 18 ur, boste delali napake pri vožnji, ki so primerljive tistim, ko je stopnja alkohola v krvi 0,5 g/l,
• če boste neprekinjeno budni 24 ur, boste delali napake pri vožnji, ki so primerljive tistim, ko je stopnja alkohola v krvi 1,00 g/l.

Težave so velike in močno zakoreninjene

Na kronično utrujenost poklicnih voznikov je opozorila tudi nedavna raziskava Evropskega združenja transportnih delavcev (ETF), katerega član je tudi SDPZ.

S »kronično utrujenostjo« poklicnih voznikov se je treba spopasti takoj, so sporočili pristojnim po raziskavi, ki so jo naredili na vzorcu okoli 2800 poklicnih voznikov iz vse Evrope. O problemu utrujenosti voznikov so povprašali tudi več akademikov, ki raziskujejo na področju utrujenosti, predstavnike sindikatov, voznike avtobusov in predstavnike organov pregona, ter pregledali obsežno literaturo. Vse to je pokazalo, da so resničen vzrok slabe delovne razmere, neustrezna organizacija dela pa tudi količina dodatnega dela, ki ga vozniki morajo opraviti poleg same vožnje.

Tudi neredni urniki dela terjajo svoj davek, saj so v nasprotju s človeško biološko uro. Dolga obdobja vožnje vplivajo tudi na spanje. Nekakovostni pogoji za počitek ‒ predvsem počitek v kabini ‒, pritisk za hitrejšo in cenejšo dostavo ter sistemi za sledenje vozniku, s pomočjo katerih si podjetja želijo povečati učinkovitost voznikov, so prav tako vidiki negotovosti, ki očitno vodijo do utrujenosti.

Anketo med vozniki tovornjakov in avtobusov so naredili tudi v SDPZ in ugotovili, da imajo slovenski poklicni vozniki prav tako veliko težav z utrujenostjo in motnjami spanja. Večina voznikov je poročala, da več kot 20 dni mesečno zaradi službenih obveznosti ne spi doma. Približno tretjina jih običajno spi kar v vozilu. Od tega jih dobra polovica nima vozila opremljenega s klimatsko napravo, ki deluje tudi, ko je vozilo ugasnjeno.

Mišično-kostne in srčno-žilne bolezni ima okoli četrtina vprašanih, približno toliko tudi že okvaro vida ali/in sluha. Nekaj manj kot petina jih je poročala o težavah s prebavili in presnovo, okoli osem odstotkov pa o psiho-socialnih težavah, dva odstotka vprašanih sta obkrožila tudi diagnozo rak.

Poročali so tudi nezdravem prehranjevanju ter pogostem in velikem stresu pri svojem delu, telesnih naporih, problemih v gostejšem prometu, ki zahteva od njih nenehno pozornost, pa tudi o pomanjkanju ustreznih parkirišč in počivališč.

Mnogi vozniki so poročali tudi o pomanjkljivem nadzoru nad izvajanjem predpisov, saj sami že več let niso bili pregledani. Če pa že pride do nadzora, so v prekrškovnem postopku tudi sami soodgovorni za prekršek in prejmejo sankcijo, čeprav je organizacija dela v nasprotju s predpisi nekaj, na kar sami nimajo vpliva. Delo v nasprotju s predpisi namreč od njih zahtevajo delodajalci, dispečerji in stranke.

Nevarna zaspanost

Mnoge raziskave potrjujejo ta stališča. Pri AMZS ugotavljajo, da je poleg vožnje pod vplivom alkohola ali drog in drugih nevarnih substanc ali uporabe mobilnih telefonov med vožnjo zelo nevarna tudi zaspanost za volanom. Njihova anketa je pokazala, da je polovica voznikov in voznic občasno zaspanih, vsak deseti pa je že kdaj zaspal za volanom.

Zaspanost za volanom je močno podcenjena, še ugotavlja anketa AMZS. Marsikdo je sploh ne jemlje resno in si za kratek čas poskušajo občutek zaspanosti pregnati z odpiranjem oken, pogovorom s sopotniki, poslušanjem radia ali pitjem energijskih pijač. Strokovnjaki pravijo, da takšni in podobni ukrepi zagotavljajo le kratkotrajen učinek, zato za zmanjševanje zaspanosti za volanom niso učinkoviti – edini učinkovit ukrep je spanje.

A kaj ko je to zlasti za poklicne voznike običajno misija nemogoče. Posebej na dolgih vožnjah spijo (pre)malo. Kot nam je pred časom povedal eden od poklicnih voznikov, članov Sindikata delavcev prometa in zvez (SDPZ), spi tudi le po pet ur na dan, in to vrsto dni zapored. In še ta spanec je bolj rahel, saj so počivališča za tovornjake običajno zelo nevarni kraji, predvsem zaradi kraj pa tudi tihotapcev, ki bodisi na kamione podtikajo robo ali pa se nanje skrijejo begunci. To seveda povzroča voznikom dodaten stres, moti njihov spanec. Vse to se tem ljudem pozna celo življenje, saj zaradi motenj v ritmih spanja to močno občutijo na svojem zdravju.

 

Kot pravijo specialisti medicine dela, naj bi odrasli spali na noč najmanj šest ur. Vse kar je manj, pomeni tveganje za vožnjo. V primerjavi z osebo, ki spi osem ur na noč, spanje od šest do sedem ur na noč poveča tveganje za prometno nezgodo zaradi zaspanosti za volanom za 1,8-krat. Spanje manj kot pet ur na noč poveča to tveganje za 4,5-krat.

Naša vožnja je tvegana tudi, če imamo slabo kakovost spanja, če med vožnjami ne delamo ustreznih krajših premorov s počitkom. Pa tudi, če vozimo ponoči oziroma takrat, ko smo navajeni, da spimo oziroma počivamo. Občutek zaspanosti povečujejo tudi nekatera zdravila (pomirjevala, antidepresivi, antihistaminiki ipd.) in tudi dolgi delovniki, delo nad 60 ur tedensko, izmensko delo. Problem zaspanosti pa povečuje tudi vožnja po monotonih, ravnih in dolgočasnih cestah – to pa velja za večino voženj poklicnih voznikov.

Porušen ritem spanja in (pre)več oddelanih ur

»Glavni problem utrujenosti pri voznikih kamionov izhaja iz same problematike urejenosti delovnega časa,« pravi voznik in aktivist SDPZ Goran Jovanovič, ki smo ga zmotili na poti po severni Evropi. Njegov izčrpni odgovor na našo temo razkrije širšo paleto med seboj povezanih težav: »Vozniki smo delavci v neenakomerno razporejenem delovnem času. Po ZDR-1 je jasno, da morajo imeti delavci v tem primeru izravnavo ur po šestmesečnem referenčnem obdobju. Mi teh izravnav nimamo, ampak imamo konstantne presežke. Po zakonu o mobilnih delavcih imamo pravico do dela celo po 15 ur na dan in deveturnega počitka. Takšnega razpona delovnega časa nima nobena panoga, niti pomorščaki, kjer je maksimum dela na dan 14 ur. Zaradi ignoriranja določbe ZDR-1 o neenakomerni razporeditvi ni čudno, da je zdravstvena analiza v EU dokazala prekomerno utrujenost voznikov kamionov in avtobusov. V primerjavi z drugimi delavci v Sloveniji pa se nam niti 30-minutni odmor niti čas razpoložljivosti ne šteje v delovni čas. V bistvu je zaradi transportnega lobija tudi direktiva 2002/15 edina, kjer čas razpoložljivosti ne gre v delovni čas; po direktivi 2003/88 pa se ta čas šteje v delovni čas vsem razen mobilnim delavcem. Iz leta v leto tako vozniki opravimo najmanj po 230 nadur letno; če bi šteli še 30-minutne odmore in čas razpoložljivosti, bi to pomenilo 500 nadur na letni ravni. Od doma in družin smo odsotni v povprečju 24 dni na mesec, naši pogoji dela so slabi, slaba je kakovost spanca, zelo slabo se tudi prehranjujemo, 70 odstotkov hrane je suhe in konzervirane. V prid zdravju ni niti delo ponoči, delo ob praznikih, nedeljah, v megli, dežju, snegu. Delo je odgovorno, tudi nevarno; tudi če poskrbiš za vse in se sam držiš pravil, ni mogoče izključiti možnosti nesreče zaradi drugih udeležencev prometu. Vse več voznikov kamionov je po podatkih analize udeleženih v prometnih nesrečah tudi s smrtnim izidom. Po skoraj 20 letih takšnega dela opažam, da to vpliva na moje zdravje; kakovost mojega spanca je popolnoma podrta, pet ur neprekinjenega spanca je zame nemogoča misija, imam občasne bolečine v spodnjem delu hrbta ter probleme z zaprtjem. Ta problem se odpravi šele, ko sem na dopustu. Zavedam se specifike našega dela, ampak logično bi bilo, da smo delavci za napore tudi nagrajeni, dostojno plačani in da imamo možnost predčasne upokojitve. Pri nas pa je vse ravno narobe, zato je to delovno mesto tako razvrednoteno in je ostalo med vozniki vsega deset odstotkov slovenskih državljanov. Tudi na evropski ravni je enako, mladi nočejo niti slišati za to delo in je zato tudi delež voznikov iz tretjih držav vse večji.«

Najbolj so v nevarnosti za prometno nesrečo zaradi zaspanosti za volanom mlajši vozniki, delavci z izmenskim delom, predvsem pa poklicni vozniki, ki vozijo na dolgih razdaljah, pogosto po avtocestah in velikokrat ponoči. Običajno spijo v slabih razmerah in ne dovolj dolgo, izpostavljeni so tudi podaljševanju vožnje prek določenih meja. Pri teh voznikih je pogosta obstruktivna apneja (motnje dihanja) med spanjem, ki lahko izzove čezmerno dnevno zaspanost, pravijo strokovnjaki.

V AMZS so ugotovili, da so prometne nesreče zaradi zaspanosti za volanom najpogostejše med 2. in 6. uro ter med 14. in 16. uro. Nočna vožnja sama po sebi povečuje tveganje za nesrečo za petkrat do šestkrat. Strokovnjaki poudarjajo, da so ob teh urah naši možgani manj budni in bolj pripravljeni na spanje. Utrujen in zaspan voznik vse bolj togo usmerja pogled izključno na vozišče, prezre napise in prometne znake ob cesti, vozi prepočasi ali prehitro, težko natančno sledi smer vožnje, vijuga ali prevozi sredinsko ali robno črto … Poklicni vozniki običajno znajo prepoznati znake utrujenosti, a jim to po navadi ne pomaga veliko, saj jih zastavljeni vsiljeni roki premagovanja razdalj silijo v delo preko meja svojih zmožnosti. In tako še vedno v črnih kronikah beremo o tem, kako je nekdo »nenadoma zapeljal« v levo, v hišo, v nasproti vozeče vozilo, človeka …

A ne le o motnjah spanja, tudi o čem drugem bi lahko še dodatno kaj rekli. Tudi zaradi vsega tega se v SDPZ še naprej borijo za to, da bi poklicnim voznikom zagotovili ustrezne delovne razmere in možnosti počitka, pa tudi priznano poklicno zavarovanje, saj si že zaradi motenj spanca ta poklic zasluži, da ostane na seznamu delovnih mest s povečanim tveganjem za zdravje in življenje, ki smo jim včasih rekli beneficirana. Ti vozniki so namreč z leti zaradi močnega prikrajšanja za spanec in neurejenih urnikov dela in življenja lahko tempirana bomba za vse nas.

Mojca Matoz,
foto Claudio Schwarz/Unsplash

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v sedmi letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod sedme letošnje redne številke (10. 4. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!