Nemudoma ukrepajte! Poziv ministrstvu za kulturo naj ne dopusti, da se socialne stiske najranljivejših delavk in delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju samo še poglobijo

29. 5. 2024

Sindikalna konfederacija Glosa – Zasuk poroča o številnih prošnjah samozaposlenih v kulturi za pomoč, ki so jih dobili v zadnjih mesecih, in sicer tistih samozaposlenih, ki so nedavno prejeli poziv finančne uprave za vračanje sredstev, prejetih na podlagi interventnega zakona iz leta 2020. Gre za mesečni temeljni dohodek, do katerega so bili upravičeni samozaposleni v kulturi v času epidemije v primeru, da so beležili upad prometa v višini nad 20 odstotki glede na leto 2019. Številne samozaposlene, od katerih se zdaj terja vračilo, je to pahnilo v veliko stisko, saj so v omenjenem obdobju dejansko bili na pragu ali celo pod pragom revščine, vračanje tolikšnih zneskov v kratkem roku pa zanje predstavlja nemogoče finančno breme.

Na podlagi zbranih pričevanj prizadetih so tako identificirali nekaj ključnih razlogov, zaradi katerih je prišlo do pozivov za vračanje sredstev, obenem pa terjanje plačila ocenjujejo kot neupravičeno:

• Del samozaposlenih je v letu 2019 imel tako nizek ali celo ničen prihodek, da je bilo leta 2020 nemogoče zaslužiti manj. To pomeni, da je praktično vsako nakazilo že predstavljalo povečan prihodek glede na prejšnje obdobje, četudi so dejansko živeli pod pragom revščine. Razumljivo je, da so te najbolj socialno ranljive osebe v kulturno-ustvarjalnem sektorju ob udaru epidemije na pobudo pristojnega ministrstva zaprosile za finančno pomoč, da bi prebredle zahtevno obdobje. Zaradi izrazito nizkih dohodkov v letu 2019 (zaslužili so tudi manj kot 10 tisoč evrov) je bilo v praksi nemogoče, da bi te osebe v letu 2020 imele vsaj 20-odstotni upad prihodkov, saj je s tem denarjem nemogoče preživeti. Večinoma se omenjenim osebam tudi v postkoronskem obdobju finančno stanje ni izboljšalo, ob sočasni naraščajoči draginji pa pomeni, da lahko terjanje vračila pomoči, ki znaša več kot 6000 evrov z obrestmi na največ šest obrokov, omenjene osebe in njihove družine danes pahne v dolgove in v še globljo socialno stisko.
• Pri obračunu prihodkov samozaposlenih finančna uprava ni upoštevala datuma opravljenih storitev, ampak je napačno vse račune, izdane v knjigovodskem letu 2020, upoštevala kot prihodek, ustvarjen v omenjenem letu. Na ta način so številni samozaposleni, ki so dejansko imeli več kot 20-odstotni upad prometa, kljub temu bili pozvani k vračanju prejetih sredstev, saj je finančna uprava k temu prištela tudi prihodke, ustvarjene v letu 2019. Navkljub temu, da so finančno upravo nekateri samozaposleni opozorili na to, da terjajo sredstva neopravičeno, ker ne upoštevajo datuma storitve, ampak le datum transakcije, je ta terjatev odpisala le tistim, ki so se na odločbo pritožili. Finančna uprava je kljub védenju, da so med samozaposlenimi v kulturi tudi tisti, ki so storitve opravljali v preteklem letu, od začetka in potem kljub argumentaciji v pritožbah še naprej v svojih odločbah zahtevala vračilo brez ključnega opozorila, da ne razpolaga z informacijo o opravljeni storitvi in zato pošilja nekatere odločbe neupravičeno. Ker večina samozaposlenih v kulturi nima profesionalnega računovodstva oziroma ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi sami ugotovili dejansko bilančno stanje, se na poziv niso znali odzvati z utemeljitvami in jih tako bremeni vračilo v celoti prejetih sredstev, do katerih so sicer bili povsem upravičeni.
• Do zapletov je prišlo v primeru oseb, ki so v tem obdobju prejela še sredstva iz drugih naslovov, konkretno so zabeležili primere, ko je oseba prejemala nadomestilo med porodniškim ali med očetovskim dopustom. Ti samozaposleni bodisi niso vedeli, da se nadomestilo šteje v prihodek iz dejavnosti, ali pa so napačno izračunali višino prihodkov, ker niso vedeli, ali se prišteva bruto ali neto višina nadomestila. V vseh primerih pa so samozaposlene osebe očitno beležile zadosten upad prometa, da bi bile do finančne pomoči upravičene.

»Vsem primerom je skupno, da gre za osebe z izjemno nizkimi prihodki, ki so živele – in še vedno živijo – na preživetvenem minimumu. Poleg slabih pogojev dela in visokih stroškov, ki bremenijo njihove dejavnosti, jih je izrazito močno prizadela epidemija. Tolmačiti njihov položaj v času epidemije zgolj skozi prizmo relativnega upada že tako prenizkih prihodkov je zato neprimerno in vodi le v dodatno slabšanje položaja, socialno ogroženost in zapiranje dejavnosti. Kot nam sporočajo samozaposleni, si nihče ne more privoščiti vračanja pomoči, ki povrh vsega prihaja s štiriletnimi zamudnimi obrestmi,« poudarjajo v Sindikalni konfederaciji Glosa – Zasuk, kjer pozivajo Ministrstvo za kulturo, naj se nemudoma angažira in začnejo reševati nastale stiske: »Stopijo naj v stik s finančno upravo in zahtevajo točne podatke o številu že poslanih odločb in tistih, ki jih bodo samozaposlenim v kulturi še poslali. Pri tem naj pridobijo podatke, koliko teh oseb je živelo in še živi v revščini. Ker tovrstne terjatve te osebe potiskajo v še večjo revščino in bodo v prihodnosti zaradi tega za državo predstavljale še večje socialno breme, predlagamo, da se poišče način za odpravo oziroma odpis dolgov. Verjamemo, da je teh primerov še veliko več, kot smo jih uspeli pridobiti od naših članstva, zato odgovorne na ministrstvu za kulturo pozivamo, da od samozaposlenih v kulturi, ki so pozvani k vračilu pomoči, pridobijo podatke o njihovih okoliščinah.«

---

Dodano: Vlada še naprej išče izgovore in zavlačuje s sprejemom kolektivne pogodbe za samozaposlene v kulturi, sindikati določili konkretne akcije še pred poletjem

Spomladi 2023 so se Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa, Zasuk, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter ministrstvo za kulturo strinjali, da je izkoriščanje, podplačevanje in v številnih primerih neplačevanje samozaposlenih v kulturi, za kar so odgovorni javni zavodi, državni skladi in agencije, nedopustno ter da ga je treba s kolektivno pogodbo v najkrajšem mogoče času ustaviti. Po več kot letu dni pa so samozaposleni v kulturi še vedno v čakalnici, saj se je na nedavnem sestanku z ministrico za kulturo Asto Vrečko in državnim sekretarjem Markom Rusjanom izkazalo, da se vladajočim s procesom ne mudi in da ga prelagajo na jesen. Siti praznih obljub so sindikati zahtevali, da se do konca junija podpiše sporazum, ki bi javne zavode, državne agencije in sklade, enako kot kolektivna pogodba, obvezal k izvrševanju že dogovorjenih plačnih standardov. Zaradi močno skrhanega zaupanja sindikati napovedujejo tudi niz akcij z namenom izvajanja trajnega pritiska na državne odločevalce do cilja, to je sprejetja kolektivne pogodbe, ki jo bo varoval tudi zakon.

Do sestanka je prišlo danes, ko sta se ministrica in državni sekretar končno, po mesecu dni, odkar so sindikati zahtevali urgenten sestanek, srečala z njimi. Med sindikati je namreč zavrelo ob koncu aprila, ko se na vladno sejo ni uvrstila obravnave člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki bi samozaposlenim v kulturi uradno omogočil pravico do kolektivnega pogajanja. Ministrstvo ta člen izpostavlja kot nujnost, da lahko do sprejema kolektivne pogodbe sploh pride. Čeprav sindikati o tem ne delijo istega stališča in so ministrstvu lansko leto tudi predložili pravno mnenje in evropske direktive, ki izpodbijajo nujnost tega člena za sklenitev kolektivne pogodbe, spremembi zakona niso nasprotovali. Na ministrstvu so jim namreč zagotovili, da gre zgolj za formalnost, ki naj bi bila urejena do letošnje pomladi in da bodo pogajanja stekla že pred poletjem, kar pa se je izkazalo kot slepilni manever.

Lansko poletje so predstavniki sindikatov in ministrstva v okviru delovne skupine že določili ključne elemente kolektivne pogodbe, in sicer, da bi vsi delavci-zunanji izvajalci v kulturno-ustvarjalnem sektorju (samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, zaposleni v enoosebnih zasebnih zavodih in d. o. o.-jih ter delavke in delavci prek pogodb), ki za javne zavode, sklade in agencije opravljajo delo, bili plačani po primerljivem plačnem razredu v javnem sektorju za specifičen poklic. Dodatne stroške dela samozaposlenih, ki jih sicer zaposlenim krije delodajalec (stroške opreme, prevoza, malice, delovnega prostora …), pa bi uredili tako, da bi osnovno plačilo pomnožili z ustreznim količnikom. Najmanjša časovna enota, za katero bi bilo mogoče delavke in delavce najeti, pa bi bil delovni dan.

A po novem poskušajo na ministrstvu za kulturo pogajanja za samozaposlene v kulturi odložiti do konca leta. Sindikatom so postregli z argumentom, da naj bi bila zakonska podlaga urejena šele ob celoviti prenovi ZUJIK-a ob koncu leta, in ne, kot so prvotno zagotavljali na ministrstvu, ločeno, to pomlad (predlagani člen omenjenega zakona je bil v javni obravnavi že letos januarja). Na izgovarjanja ministrstva na tehnične ovire in medresorsko neusklajenost so sindikati odločno odgovorili z zahtevo, da se do konca junija kot premostitven mehanizem do sprejema kolektivne pogodbe sprejme sporazum za samozaposlene v kulturi. Ta bo na enak način kot dogovorjena vsebina kolektivne pogodbe, javne zavode, agencije in sklade za vmesni čas zavezoval, da zunanje izvajalce v kulturno-ustvarjalnem sektorju dostojno plačujejo. Rezultat dveurnega sestanka ob izredno zaostrenih tonih je, da mora ministrstvo najpozneje do 14. junija sindikatom predložiti osnutek sporazuma, ki ga bodo sindikati do pogajanj 19. junija ustrezno dopolnili in skupaj z ministrstvom podpisali konec junija oziroma najpozneje v prvem tednu julija.

Predstavniki vseh treh sindikatov so poudarili, da je bilo srečanje šokantno in da je prestavljanje kolektivne pogodbe povsem nedopustno. Predsednik Sindikata Glosa Mitja Šuštar je sestanek povzel kot »Že ničkolikokrat videno izmikanje, odlašanje, izgovarjanje.« »Pregovarjanje in odmik od strokovnih razprav je tisto, kar je že dovršena igra aktualne vlade. Medtem ko kulturo vodi delavska stranka, ki nam je zagotavljala, da se bo borila za vse, ne le peščico, se zdi, da je ne vznemirja, ko se stiske z naraščajočo draginjo in inflacijo z vsakim mesecem poglabljajo, da je vsak drugi delavec v sektorju na pragu ali že pod pragom revščine in da izbrana peščica direktorjev javnih institucij brez sankcij še naprej strahovito izkorišča delavce. Še več, čemur smo bili priča danes, je sporočilo države, da s sprejemom kolektivne pogodbe odlaša tudi zato, ker so samozaposleni v kulturi le ena izmed skupin od več kot 100 tisoč prekarnih delavcev v državi, ki bi se morala začeti kolektivno povezovati.« Splošni koordinator najmlajšega izmed treh sindikatov, Zasuka, Miha Blažič pa je dodal: »Desetletja so bili samozaposleni delavci v našem sektorju nepovezani in povsem prepuščeni lastni iznajdljivosti. No, to ni več tako. Tudi najbolj prekarni delavci v našem sektorju smo sedaj organizirani v sindikat, dovolj lačni in jezni, da bomo izkoriščanju v našem sektorju naredili konec! Ne bomo pristali zgolj na sporazum, ta je le korak v boju za zagotovitev celovite varnosti našim delavcem. Šele kolektivna pogodba bo za prekarne delavce resnična varnost, ki bo zagotovila blaginjo in mir.«

Sindikati zdaj napovedujejo koordinirano izvajanje akcij pritiska na odločevalce, in sicer vse do sprejema kolektivne pogodbe, ki jo je ministrstvo za kulturo v akcijskem načrtu Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 opredelilo celo kot ukrep številka ena. Sindikati ne izključujejo možnost stavk, bojkotov, peticij, protestov in drugih disruptivnih akcij, ki bodo javnim zavodom in ministrstvu močno otežila delo, in političnih manifestacij.