Sindikati dejavnosti ZSSS sporočajo: Pošteno plačajte, pa pride še kdo delat
21. 2. 2022
V sindikatih dejavnosti ZSSS smo povprašali o tem, kako se na terenu soočajo z aktualnim pomanjkanjem delavk in delavcev. Je to zanje priložnost, da dosežejo kaj več, kje so vzroki za takšno pomanjkanje in kako se ga delodajalci v dejavnostih, kjer imajo organizirano članstvo, lotevajo, smo poizvedovali in ugotovili, da med panogami ni veliko razlik.
Vzrok za pomanjkanje delavk in delavcev so povečini (pre)nizke plače in slabe delovne razmere, med njimi tudi neugoden delovni čas, pa seveda odnosi. Koronakriza je zadeve še poslabšala, so nam zaupali nekateri. Nemalo jih je kot problem navedlo nepoštene prakse delodajalcev, ko ti delavkam in delavcem, ki jih na novo zaposlijo, ponujajo višje plačilo in s tem ustvarjajo nove krivice, saj tako izenačijo plačila tistih, ki so šele začeli delati, s tistimi, ki delajo v firmah že 20, 30 ali več let. Sindikalisti vidijo rešitev v novih plačnih modelih, a kaj, ko kakšen pri tem tudi hitro doda, da se delodajalska stran ne želi pogajati. Velja poskusiti in pomanjkanje delavk in delavcev izkoristiti za več in boljše pravice, smo še izvedeli tam, kjer jim je to uspelo. Ostaja pa povečini še neuresničena sindikalna zahteva, da osnovna plača v prvem tarifnem razredu postane minimalna plača.
Iz odgovorov je vse bolj jasno tudi, da slovenski delodajalci že težko privabijo na delo v našo podalpsko idilo ljudi iz nekdanje naše skupne države, ki iščejo kruh in zaposlitev. Zlasti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji je bazen delovne sile za naše delodajalce izpraznjen. Je to kaj čudnega? S temi delavci so v preteklosti pogosto ravnali grdo, jih še posebej izkoriščali, spomnimo se tudi neprimernih nastanitev zanje. Zato njihova želja ni več delati v Sloveniji, ampak kje drugje v Evropski uniji, kjer so razmere boljše. Slovenija tako ostaja le nekakšna odskočna deska zanje, po letu dni gredo pač drugam.
Kmetijstvo in živilska industrija: Delo je še vedno težko
Boris Frajnkovič, sekretar Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI), potrdi problem pomanjkanja delavk in delavcev tako v živilskopredelovalni industriji kot v kmetijstvu. V delih dejavnosti, ki so sezonskega značaja, ga do določene mere rešujejo s sezonskimi delavci, v glavnem v poljedelstvu (denimo pri obiranju hmelja) in sadjarstvu.
Največje pomanjkanje je na proizvodnih delovnih mestih, v predelovalni industriji, kjer ljudje delajo za tekočim trakom. Tam delodajalci zdaj praktično ne morejo dobiti fizičnih delavcev. Te pa potrebujejo, saj je v dejavnostih živilske industrije še vedno precej delovnih mest, kjer so potrebne človeške roke, kjer dela ni mogoče opraviti izključno s stroji ali z računalniki. Delo je sicer v veliki meri avtomatizirano, ampak še vedno morajo biti zraven tudi ljudje. Gre pa za dela, ki so bila in so še vedno najslabše plačana, običajno z minimalno plačo ali z nekaj evri več. Zanje so se v preteklosti prijavljali tudi ljudje s peto, celo šesto stopnjo izobrazbe, saj drugje niso dobili dela. »Danes pa ni več tako; tudi delavke in delavce, ki nimajo izobrazbe, je težko dobiti, so pa v naši dejavnosti še potrebni za enostavna dela. Gre za sistematizirana delovna mesta, v glavnem do četrtega tarifnega razreda, ki so zelo slabo plačana tudi po podjetniških kolektivnih pogodbah, ne samo po kolektivni pogodbi dejavnosti,« pravi Frajnkovič. Dodaja, da je v teh dejavnostih izobrazbena struktura večinoma nizka, starostna pa relativno visoka, »lahko se že pogovarjamo o povprečni starosti 50 in več let«.
Novi kadri, ki prihajajo, so dejansko bolj izobraženi in bolj računalniško pismeni, pa tudi drugače razmišljajo ‒ niso pripravljeni za vsako ceno opravljati vsakega dela, ugotavljajo v KŽI. »V naši dejavnosti imamo po grobih ocenah približno 60 odstotkov ljudi, ki prejemajo minimalno plačo oziroma malenkost več. Pa tudi pogoji dela niso najboljši, čeprav v mnogih družbah, zlasti večjih, težijo k tehnološkemu napredku. A so kljub temu na določenih mestih pogoji dela zelo težki in se je delu v vlagi, mrazu ali vročini težko popolnoma izogniti. Imamo primere, ko mora nekdo v hladilnici nekajkrat na dan na minus 32 stopinj, ko je obenem lahko zunaj plus 35 stopinj. To so hude obremenitve, za katere sicer zaposleni dobijo dodatke, a ti tega ne odtehtajo. Kršitev določb varnosti in zdravja pri delu sicer ne zaznavamo, tudi ocene tveganja so običajno narejene tako, kot je treba. A čisto vsega ni mogoče urediti z aktom ali papirjem,« še pojasni Frajnkovič.
Mladi se pogajajo le zase
Pomanjkanje delovne sile v dejavnostih, ki niso sezonskega značaja, rešujejo predvsem tako, da se delodajalci ali pristojni za kadrovske zadeve pogovarjajo s kandidati individualno. In eno od zelo pomembnih vprašanj pri tem je plača. »Prihajamo do položaja, ko se nam totalno rušijo plačna razmerja in razgrajuje plačni model. Nekdo, ki na primer dela v tovarni močnih krmil že 30 let, dobi z vsemi dodatki nižjo plačo kot nekdo mlad, ki ga potrebujejo in je ravno prišel delat,« pove sekretar KŽI. V firmah tako poskušajo narediti nove sistemizacije, nove ocenitve delovnih mest, nove plačne modele. To je postalo aktualno zdaj, ko je minimalna plača začela malo izstopati glede višine, in počasi ne bo, če se bo tako nadaljevalo, več nobenih razlik, še izvemo. Frajnkovič dodaja: »Rešitev je čisto preprosta tudi glede na rezultate v dejavnosti: minimalno plačo dati v prvi tarifni razred (zdaj je v njihovi kolektivni pogodbi dejavnosti zapisanih 587 evrov), ohraniti vsaj razmerja po tarifnih razredih, kot jih imamo po panožni kolektivni pogodbi, to je približno ena proti 2,4.« To pa bi pomenilo kar precejšen dvig mase za plače, česar se delodajalci otepajo.
»Razmere, kot so sedaj, da se vsak novi delavec pogaja za svojo plačo, je za sindikat velik hendikep, saj ti zaposleni nimajo velikega interesa za včlanjevanje. Mladi postajajo vse bolj komercialno usmerjeni in sprašujejo, kaj bodo dobili. Redko kdo pa razmišlja o tem, da je sindikat še edina organizacija, ki se trudi zaposlenim zagotoviti čim boljše delovne pogoje in čim višje prejemke, torej čim več pravic,« razmišlja sekretar KŽI. Hkrati je »to za sindikat priložnost, da pridobi veljavo, česar pa žal sindikati ne znamo izkoristiti in pridobiti nove člane v času totalne individualizacije.«
Večen izziv, ki ga izpostavlja naš sogovornik, je, da kolektivne pogodbe ne veljajo za vse in da bi bilo treba socialni dialog na ravni države financirati. Še vedno namreč veliko ljudi misli, da ga financira država, v resnici pa ga člani in članice sindikata. »Sofinanciranje socialnega dialoga bi moralo biti urejeno na državni ravni. V sindikatu KŽI se zavedamo, da je mogoče več doseči skupaj s člani, pri čemer je osebni stik najpomembnejši,« še pove Frajnkovič.
Trgovina: Pritisk je velik
V dejavnosti trgovine je pomanjkanje delavk in delavcev stalnica, pravi generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) Ladi Rožič. V trgovinah se »znajdejo« na različne načine, predvsem pa tako, da delavke in delavci delajo veliko več, kot bi lahko in kot bi smeli. Delajo v okviru deljenega delovnega časa, veliko je nadur, kar pomeni zanje težke obremenitve. Dodatne odsotnosti zaradi epidemije stanje le še poslabšujejo.
V panogi je intenzivnost dela izredno velika, pravi Rožič, zato je tudi veliko poškodb pri delu in kostno-mišičnih obolenj. SDTS si prizadeva za sprejem pravilnika o dvigovanju bremen, da bi tudi tako delodajalce prisilili v zaposlitev več ljudi in zaposlenim delo olajšali z različnimi napravami, električnimi viličarji in podobno.
Po drugi strani imajo v domala vseh trgovinah neenakomerno razporejen delovni čas in veliko število ur, ki jih morajo porabiti do konca referenčnega obdobja. Vprašanje pa je kako. »Zato delodajalci tudi pritiskajo, da bi se število ur, ki jih lahko upokojenci opravijo na mesečni oziroma letni ravni, povečalo. Računajo namreč, da bi upokojenci prišli delat v trgovino.« A to je po mnenju Rožiča nerealno, saj so plačila tam izredno nizka. »Plače v trgovini so na dnu, v bistvu so vsi na minimalni plači, z dodatki sicer nekaj več, ampak osnova so doplačila do minimalne plače, še posebej v živilskem delu.«
Ob nedeljah ne bi mogli več odpreti trgovin
Napovedi delodajalcev, da bodo zaradi zaprtja trgovin ob nedeljah in praznikih prisiljeni odpuščati, se niso uresničila. Še več, pomanjkanje delavk in delavcev je kljub temu veliko. »Če bi se trgovine ob nedeljah odprle danes, ne bi bilo nikogar, ki bi lahko delal. V marsikaterem podjetju so nam celo hvaležni, da zdaj z obstoječimi delavci lažje sestavijo urnike. Tisti, ki pa tega ne priznajo, lažejo, saj bi lahko to dosegli le s kršitvami delovnega prava. In ker so ga kršili, so inšpekcije v preteklosti že zapirale nekatere trgovine,« pravi sindikalist. Problem v času izbruha novega koronavirusa pa je po njegovem ta, da so inšpektorji preobremenjeni z drugim delom in kršitev ne ugotavljajo več toliko. Dejstvo pa je, da se te še vedno dogajajo, saj nekateri delodajalci delavce kljub temu, da imajo v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa že veliko opravljenih ur, silijo v nadure. To pa ne gre skupaj in je prepovedano, prav tako kot se ne sme početi tega, da imajo v nekaterih družbah delavce zaposlene za krajši delovni čas, pa morajo potem opravljati nadure.
»Mnogi potem vendarle delajo, dokler zmorejo, a ko ne gre več, gredo na bolniško. Ta je sicer slabo plačana, a včasih je to edini izhod iz začaranega kroga prevelikih obremenitev,« pravi naš sogovornik. Na prvem mestu so vzrok za bolniške kostno-mišična obolenja, takoj za njimi pa so velike psiho-socialne obremenitve. Te so po informacijah sindikata tudi pogost vzrok za iskanje službe v drugih panogah.
V dejavnosti trgovine je problem tudi pomanjkanje normativov, koliko zaposlenih mora biti prisotnih na kvadratni meter trgovine. Slovenija je sicer med tistimi državami v Evropi, kjer je na število prebivalcev največ kvadratnih metrov trgovin, te pa se še kar odpirajo. Kako dolgo bo to še šlo?
Zaposlujejo tujce
Glede socialnega dialoga je Rožič jasen: »Zaenkrat pogajanja stojijo, začela se bodo za novo kolektivno pogodbo, ki se letos izteče. Za del ustavitve je na državni ravni vzrok novi koronavirus. Potekajo pa pogajanja po podjetjih, marsikje je sindikat izpogajal kar v redu božičnico.« A kot je že praksa, so bili ponekod delavci z nagradami ob koncu leta nezadovoljni oziroma so morali zaradi državne pomoči podjetjem v času epidemije od njih plačati davek in bili zato namesto na delodajalce jezni na sindikat. »Dejstvo pa je, da so trgovci med krizo največ delali, trgovine so bile praktično ves čas odprte, zaposleni pa so dobili najnižje koronske dodatke. In še te zato, ker smo jih mi izsilili,« pove Rožič.
Je pomanjkanje delovne sile v trgovini stara zgodba, povezana tudi s prizadevanji delodajalcev, da je postal poklic trgovca dereguliran? Očitno so mislili, da bodo na tak način dobili veliko poceni delavk in delavcev, pa se jim, kot kaže, ni izšlo. Zdaj morajo celo trgovci sami izobraževati svoje delavke in delavce za čisto osnovna trgovska znanja, ob tem pa kupci ugotavljamo, da marsikje raven storitev pada, med drugim izvemo.
Za dela, ki niso neposredno povezana s stiki s strankami, pa se že nekaj časa kaže trend uvažanja tujih delavcev. A tudi trgovske družbe za svoja skladišča in polnjenje polic ne dobijo več delavcev v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji, saj je ta bazen delovne sile prazen, zato v skladiščih dela vse več delavk in delavcev iz Tunizije, Maroka, Slonokoščene obale in še od marsikod drugod, pravi Rožič. »Ogromno je tudi študentov, a problem je v tem, da študentskega in rednega dela ni mogoče enačiti. Študent si lahko čez noč premisli in ne pride več delat, hkrati pa lahko zaradi pomanjkanja izkušenj naredijo kakšno napako in morajo na primer minuse na blagajnah pokriti sami,« opozori naš sogovornik na še eno težavo.
Zdravstvo in socialno skrbstvo: Preobremenjeni, premalo plačani in brez normativov
V zdravstvu in socialnem skrbstvu je kadrovsko pomanjkanje rakava rana že vrsto let, pravi sekretarka Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) Mojca Šumer Korman. »Sprva je bil ta problem sicer najbolj pereč na področju zdravstvenega kadra, dandanes pa v zdravstvenih in socialnih zavodih primanjkuje kadra na vseh ravneh, v vseh poklicih, in to seveda tudi na področju delovnih mest, ki v javnem sektorju zasedajo skupino J, kjer so zaposleni praviloma bolj kot ne na minimalni plači oziroma pod njo. Da se sindikati zavedamo te akutne problematike, kažejo tudi vsakokratni stavkovni sporazumi, v katere vedno vključujemo tudi določila, povezana s pomanjkanjem kadra. Vse od leta 2018 zahtevamo sprejem kadrovskih standardov in normativov za področje zdravstva in socialnega varstva. Njihovo pomanjkanje je eden ključnih razlogov za obstoječe stanje in seveda je v teh epidemičnih razmerah to zgolj eskaliralo. Dejstvo je tudi, da kadra na ‘trgu delovne sile’ enostavno ni. Delodajalci iščejo sodelavce po vseh možnih kanalih, agencijah … vendar neuspešno. Vključujejo dijake, študente, prostovoljce … Ljudje, zaposleni v zdravstvu in socialnem skrbstvu, so preobremenjeni, evidentno jih je premalo in so podplačani! To so razlogi za odhode, tudi v druge dejavnosti, v tujino … Ključni dodatni problem so seveda tudi neurejeni delovni pogoji, zlasti povezani z (neugodnim) delovnim časom, kar je z vidika mlajše generacije, mladih staršev ključnega pomena. V našem sindikatu smo ob koncu leta delu zaposlenih skušali urediti boljši plačni položaj. Zaradi neodzivnosti in ignorance vladne strani, da se v naslednjem krogu odpravijo nastale anomalije in pomiri nezadovoljstvo med zaposlenimi, in ker resorna ministra še vedno niso sprejela kadrovskih standardov in normativov (ki jih je stroka že pripravila), v sindikatih preverjamo možnosti za zaostrovanje sindikalnih aktivnosti,« pojasni sekretarka SZSSS.
Gradbeništvo: Tradicionalni rezervoarji delovne sile so prazni
Trenutno je porast investicij velik, predvsem javnih (teh je okoli 60 odstotkov vseh), zato pa tako kot v drugih dejavnostih prihaja do pomanjkanja kadra, pravi Oskar Komac, sekretar Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti (SDGD), in zatrjuje, da to v gradbeništvu ni nič novega. Se pa zadnje čase pomanjkanje delovne sile še stopnjuje, za kar je vzrok poleg demografskih sprememb in staranja prebivalstva, ki preprečuje, da bi v tako težkih pogojih dela, kot so v gradbeništvu, ljudje dalj časa vztrajali, tudi enoten evropski prostor, saj delavci prosto prehajajo tja, kjer so plače višje.
»Zanimivo je, da se več razpravlja o poklicih bodočnosti kot o tistih v sedanjosti in preteklosti. S temi imamo težave. Poklic gradbinca je zelo star, odkar je človek zlezel iz jame,« razmišlja Komac. »Po eni strani govorimo o poklicih, ki bodo izumirali in niso več potrebni, ampak mi imamo danes problem s poklici preteklosti. To je paradoks.«
Investicije so, povpraševanja je povsod veliko, denar je. »Investicije so se zagnale, tradicionalni rezervoarji delovne sile pa so se spraznili. Bosna je prazna, Srbija, Kosovo …« Kam so šli vsi ti delavci? »Eno je, da je svoje naredila demografija, drugo pa, zakaj bi nekdo šel delat v Slovenijo, če pa je pol ure naprej čez mejo plača dvakrat višja. Slovenija je bolj odskočna država.« Delavec mora biti pri nas prijavljen eno leto, da lahko potem, ko dobi delovno dovoljenje, svobodno izbira delodajalce po celi EU in dela, kjer hoče.
V Sloveniji so plače nizke. »Niso samo v gradbeništvu, povsod je tako,« ugotavlja Komac. V gradbeništvu je to najbolj vidno pri enostavnih delih, pri osnovnih poklicih, kot so zidar, tesar, železokrivec, inštalater … Kako pa potem delodajalci to rešujejo? »Še vedno najdejo delavce, se znajdejo na sto in en način.« Pomagajo si s kooperanti, najemajo podizvajalce. Nekaj storitev izvajajo tudi tujci, denimo pri gradnji drugega tira in karavanškega predora … Marsikaj pa verjetno speljejo tudi tako, da delavci delajo prek polnega delovnega časa in več nadur, kot je zakonsko dovoljeno. A pritožb je malo, pravi Komac. V bistvu gre za nekakšno javno skrivnost, v katero nihče prav dosti ne dreza. Ker je navzven vsem v redu.
Razmere so izkoristili in dosegli več pravic
Kako lahko in mora sindikat izkoristiti te razmere? »Plače v povprečju rastejo,« odgovarja Komac in opozori na odziv delodajalcev, ki ugotavljajo, da se jim je strošek dela v strukturi stroškov povečal. »To je bolj tržna komponenta, ponudbe in povpraševanja, bolj odziv na povpraševanje kot naše plačne zahteve. Vsak, ki pride v firmo, se pogaja za določeno plačo. Prihaja do tega, da ima nekdo, ki pride, višjo plačo od nekoga, ki je že 20 let v podjetju.« To pa je s sindikalnega vidika težava. »Problem je plačni model. Mi smo s 1. januarjem 2022 dvignili plače za 6,3 odstotka in se dogovorili, da jih bomo še za inflacijo. Ker nismo vedeli, koliko bo, smo se dogovorili za 2,5 odstotka, zdaj pa je 4,9 odstotka, kar pomeni, da jih bomo popravili še za 2,4 odstotka.« Tako bodo najnižje osnovne plače višje okoli devet odstotkov, kar ni majhen skok, poudari naš sogovornik in dodaja, da gre, glede na to, da so najnižje osnovne plače nizke, bolj za izhodišče za pogajanja na podjetniški ravni. Tako je zdaj najnižja osnovna plača za prvi tarifni razred okoli polovico minimalne plače, prav pa bi bilo, da je to minimalna plača, še pove Komac. Doda, da je SDGD pri pogajanjih dosegel tudi višji regres za malico in 1200 evrov regresa za letni dopust, kar je tudi več kot minimalno.
Kovinska in elektroindustrija: To je priložnost
Mateja Gerečnik, sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), pravi, da so delodajalci pred koronakrizo pomanjkanje delovne sile nadomeščali s tujimi delavci, to je delavci iz republik nekdanje skupne države. In z njimi, kot vemo, niso ravno najbolje ravnali. Obstaja veliko slabih praks, nezagotavljanja tudi najbolj osnovnih delavskih pravic: opravljali so najgrša, najbolj nevarna dela, z njimi so sklepali pogodbe prek posrednikov (t. i. gazd) oziroma samostojnih podjetnikov. Ko je izbruhnila koronakriza, so šli mnogi tujci nazaj domov, saj je večino podjetij prizadelo pomanjkanje naročil in so to reševala tako, da so ravno njim najprej odpovedala pogodbe. Tako glede na slabe izkušnje večina teh tujcev tudi po novem zagonu proizvodnje ni prišla več v Slovenijo. Razvedelo se je, kaj se jim je zgodilo. »Tako lahko rečemo, da je ta bazen nekdanje Jugoslavije, zlasti gre za Bosno, za naše firme izgubljen. Novačenje na Hrvaškem, ki je zdaj malo bolj aktualno, pa kaže, da tistim, ki bi bili pripravljeni priti delat k nam, ponujajo, vsaj na papirju, osnovno plačo vsaj v višini minimalne plače. To pa so zneski, na katere delodajalci sicer v teh istih firmah na pogajanjih s sindikati ne pristajajo, češ da so previsoki,« pravi Mateja Gerečnik. Dodaja, da je realnost potem kdaj tudi drugačna in plačilo po prihodu v Slovenijo ni več tako ugodno.
Zaradi pomanjkanja delovne sile pa Skei zaznava velike pritiske za opravljanje nadur, neenakomerno razporeditev delovnega časa in triizmensko delo. »Štirideseturni delovnik v naših firmah izginja, veliko je delovnih sobot, delovnih vikendov,« pravi naša sogovornica. V Skeiu tako že dalj časa opozarjajo, da se to dolgoročno ne bo izšlo, saj se bodo delavci in delavke iztrošili. Zgovoren je tudi podatek o bolniških staležih. Teh je v podjetjih v panogi veliko, predvsem kratkih bolniških odsotnosti, do tedna dni. Pri tem gre po njenem mnenju za signal, da zaposleni potrebujejo počitek. Po nedavnem skrajšanju dolžine bolniške odsotnosti v breme delodajalca s 30 na 20 dni imajo ti s tem velike stroške. »Ne zamislijo pa se, da je kratkotrajna bolniška v veliki meri odraz odnosa delodajalca do delavca in znak izgorelosti, nezadovoljstva,« opozarja sindikalistka. »Če se delavec na delovnem mestu dobro počuti in ima občutek, da ga spoštujejo, ne bo pri vsaki najmanjši težavi šel na bolniško. Tega delodajalci povečini ne razumejo oziroma nočejo razumeti.«
Tudi bazen uradno brezposelnih ne ponuja več veliko možnosti. V njem so večinoma taki, ki le še čakajo na pokoj, invalidi ali pa takšni, ki so brezposelni že dolgo. »Naša podjetja so delovno intenzivna,« pravi Mateja Gerečnik. To pomeni, da je treba delati na polno ves čas, dosegati normo in podobno.
Opozori pa tudi na problem produktivnosti: »Naše firme bodo imele dovolj delovne sile, ko bodo še več sredstev namenile za digitalizacijo in prestrukturiranje delovne sile. Ljudi, ki delajo in so v delovnem ritmu, je treba priučiti, da bodo zmogli delati v novih razmerah. Vlagati je treba v kadre, ki so trenutno vpeti v trg dela. Ti ljudje bodo potegnili firme naprej. Nekaj so plače, nekaj njihov osebnostni razvoj, funkcionalna pismenost, priučitev za zahtevnejša delovna mesta. In vse to mora biti zraven vlaganja v nagrajevanje tistih, ki zdaj delajo. To podjetja pozabljajo.« Rešitev je po njenem relativno preprosta, a zelo težka, saj gre za ljudi, ki so že v določenem ritmu. Na tej bazi ljudi je treba po njenih besedah graditi vsaj naslednjih deset let. Ti ljudje bodo s tem, ko bodo imeli novo znanje, postali tudi bolj prožni in bodo stvari razumeli, tako bodo tudi bolj samozavestni. »Več kot znaš, bolj si siguren in lažje sprejemaš spremembe. Drugače je s tistimi, ki šele prihajajo, saj pogosto ugotavljajo, da takšen tempo dela ni zanje, in zelo hitro iščejo novo službo,« še opozori sogovornica.
Zaposleni v dejavnostih, kjer je organiziran Skei, pa tudi zelo kritizirajo dejstvo, da delodajalci pri novem zaposlovanju ponujajo višje plače. To zaposlene zelo demotivira, saj nekdo, ki je šele prišel v podjetje, prejema enako kot tisti, ki so v njem že 30 let. Primerljivo delo mora biti tudi finančno enako ovrednoteno. »Na tak način se tudi plačni sistemi v podjetjih podirajo in to na dolgi rok ni v redu. Po eni strani tako moč sindikata v podjetjih pada, in če znotraj ni organiziranega sindikata, ki se dogovarja za kolektiv, delodajalci vse bolj funkcionirajo ena na ena. Tako bomo v zelo kratkem času prišli v položaj, ko se bo vsak delavec z delodajalcem pogajal posamezno,« pravi Mateja Gerečnik. To po njenem ni dobro, saj bi lahko pomenilo še šibkejši položaj posameznika, ki pa ga organiziran sindikat lahko okrepi. Vprašanje je tudi, kako dobro posamezen delavec dejansko pozna svoje pravice, dodaja.
Je pomanjkanje delovne sile lahko vendarle tudi priložnost za sindikate? Lahko to izkoristijo v pogajanjih za višje plače, za več pravic za vse? »Absolutno. V naših firmah so se v drugi polovici lanskega leta zelo okrepila pogajanja na podjetniški ravni. V večini firm, kjer so se pogajali, smo se tudi dogovorili, da so najnižje osnovne plače v podjetjih v višini minimalne plače ali zelo blizu,« pravi Mateja Gerečnik. Pove primer, ko so imeli v firmi še pred dvema letoma 600 evrov najnižje osnovne plače, danes pa ta znaša 1100 evrov, drugje na primer 980 evrov. Dvigajo se tudi vse druge plače, da ohranjajo razmerja, a najnižje plače se zvišujejo najbolj. »Tisti sindikati, ki tega še niso izkoristili in niso dali pobude za pogajanja za višje plače, zamujajo, saj je treba to narediti nemudoma. Če poskusiš, se da. Imamo izkušnje in to je res prava priložnost za povišanje osnovnih plač v podjetjih,« zaključi naša sogovornica.
Kje so varilci?
Če pogledamo napovedi delodajalcev, katere kadre bodo zaposlovali, so varilci na tretjem mestu. Njihovo pomanjkanje traja že nekaj let in poklic varilec se šteje med deficitarne poklice. Kot sindikat vidimo glavno težavo v zahtevnosti dela. Gre za delo, ki ga spremljajo slabi delovni pogoji, delo v izmenah, tudi težko fizično delo, ki je zdravju nevarno. Poleg naštetega pa so to delovna mesta, ki so izredno slabo plačana in za iskalce zaposlitve nezanimiva. Delo varilca potrebuje priučevanje, ki ni nezahtevno. Osnovna plača varilca po kolektivni pogodbi dejavnosti pa je sramotno nizka, nižja od minimalne plače. Dobrih varilcev se na trgu praktično ne dobi. Res je, da nekateri delodajalci z malo višjimi plačami »kradejo« kader drugim podjetjem. Ampak tega ni veliko. Pomanjkanje varilcev so v preteklosti nadomeščali z zaposlovanjem tujcev, za katere pa so bili pogoji in plačila še slabši. Slabih praks na tem področju ni malo in tudi Skei jih je odkrival in prijavljal inšpektoratu za delo. Ti tujci so potem v času koronakrize odšli nazaj domov, Slovenija pa zanje zaradi zlorab ni več zanimiva. Če že, je zanje odskočna deska za tujino. Pri tem tudi slovenski delavci varilci niso izjema. Največ težav je seveda na Koroškem, pa v Mariboru. Tam je Avstrija zelo blizu. Boljši, če ne odlični delovni pogoji, čistejša proizvodnja, modernejši načini dela in do trikrat višja plača.
K deficitarnosti je prispeval tudi srednješolski sistem, vendar so ti poklici za mlade nezanimivi. Tudi tisti, ki so končali srednjo šolo tehnične smeri ali pa se zaposlili prej, se raje odločajo za klasično proizvodno delo, ker je plačano enako, vsekakor pa manj zahtevno in v večjih podjetjih tudi organizirano z boljšimi delovnimi pogoji.
Na seznamu poklicev, za katere bi delodajalci morali zaposlene vključiti v sistem poklicnega zavarovanja, je varilec eden od njih. Če preverimo, koliko podjetij ima varilce dejansko vključene, pa vidimo, da jih je malo oziroma vsako leto manj. S prenovami sistemizacij delovnih mest so varilce potisnili med proizvodne delavce, kajti zaslutili so, da lahko prihranijo tudi pri plačevanju poklicnega zavarovanja. Ne, niso tako drastično izboljšali delovnih pogojev, kot trdijo.
Sicer delodajalci tarnajo tudi, da na trgu ni varilcev z delovnimi izkušnjami in znanjem. Ob tako velikem pomanjkanju jih seveda ni. Zagotovo pa bodo tisti, ki znanje imajo, z veseljem prišli delat k delodajalcu, ki bo ponudil boljše in več. Dokler ponujajo minimum, pričakujejo pa maksimum, bodo dobri odhajali na boljše v tujino. Najbolj zanimiva je Avstrija, sledi pa ji Nemčija. Čedalje bolj zanimive so tudi že vzhodne države, ki nas s pogoji dela in plačami dohitevajo, nekatere celo prehitevajo.
Mateja Gerečnik
Zasebno varovanje: Pomanjkanje varnostnikov je kroničen problem
O razmerah delavcev v zasebnem varovanju in vzroku zanje smo se pogovarjali z Majdo Marolt, predsednico Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS), ter z Bernhardom Mrazom, predsednikom dejavnosti.
Opozarjata, da so varnostniki v času koronakrize dobili še dodatno delo in povpraševanje po njih se je povečalo. V vsaki trgovini, lokalu potrebujejo varnostno osebje, medtem ko tega ni. Eden ključnih in največjih problemov je po njunih besedah nizka osnovna plača, prenizka, da bi se ljudje odločali za ta poklic. SKVNS o tem že dolgo prepričuje delodajalce. Med letoma 2006 in 2016 jim je vendarle uspelo sprejeti delno branžno kolektivno pogodbo in v njej urediti vsaj del minimalnih pravic za zaposlene v dejavnosti, v nekaj podjetjih pa je tudi sklenjena kolektivna pogodba dejavnosti.
Če bi imeli več posluha, bi lahko uredili tudi ustreznejše plačilo, primernejše delu, ki ga varnostniki opravljajo, ugotavljajo v SKVNS. Počasi tudi delodajalska stran spoznava, da bi bilo treba to storiti. »Ne razumem pa, zakaj nimajo posluha bolj korektno pogovarjati se z nami, da bi skupaj našli rešitev,« pravi Mraz in pri tem poudarja tudi vlogo nacionalnega regulatorja, to je ministrstva za notranje zadeve (MNZ).
Začarani krog pomanjkanja delavcev povzroča, da obstoječi kader ne zmore več dela, da zaradi delovnega časa izgorevajo in so zato veliko bolniško odsotni. Problem so v prvi vrsti plače, te so zelo nizke, številke pa kažejo, da so dobički podjetij v povprečju kar zajetni, pojasnjuje Majda Marolt.
Nesprejemljivo in porazno je, da dobijo ob osnovni plači okoli 500 evrov delavci zraven še blizu enkrat toliko za doplačilo do minimalne plače. To jih nikakor ne motivira. Izgovor delodajalcev je vedno znova, da se dodatki obračunavajo na osnovno plačo in bi bili ob višji osnovni plači tudi zneski višji. A to niso takšne vsote, da jih delodajalci ne bi zmogli. SKVNS si zato prizadeva, da bi bila najnižja osnovna plača minimalna plača. »To je plača za opravljeno delo, takšno, ki ne zahteva dodatnega znanja. In na tem je treba graditi plačne sisteme. Ni prav, da nekdo, ki mesečno opravi 200 ur dela, od delodajalca sliši, da si niti minimalne plače ne zasluži,« poudari sindikalistka. A na drugi strani naletijo vedno znova na ignoranco. Nerazumljivo, saj v teh časih, ni več vprašljivo plačilo naročnika storitve, ampak zagotavljanje kadrov za izvedbo naročila. In ker je velik del (več kot polovica) teh naročil povezanih z državnimi institucijami, je še toliko bolj nerazumljivo, da na ravni države ni posluha za ustvarjanje pogojev za delovanje varnostnih služb. Govor je seveda o njihovem izobraževanju, o licencah, ki jih morajo varnostniki pridobiti, da lahko opravljajo svoje delo. Po mnenju Mraza bi moral imeti več razumevanja MNZ, saj gre za varovanje ljudi in premoženja. V času koronakrize pa tudi za preglede potrdil in osebnih dokumentov, ki so zaradi nasprotovanja dela ljudi protikoronskim ukrepom tudi kdaj vir konfliktov na terenu.
Pridejo in grejo
»Trenutno je na voljo več delovnih mest, ki imajo v družbi večji ugled in so tudi bolje plačana. Če si zaposlen v zasebnem varovanju, je jasno, da gre za nizke plače, slabe delovne pogoje, neugoden delovni čas, delo v turnusih, delo za praznike, vikende, ponoči,« pravi Majda Marolt. Sindikat tudi pri analizi evidence članstva opaža, da ljudje zapuščajo to delo in odhajajo drugam, mladi pa se zanj sploh ne odločajo. Mraz dodaja, da mnogi povedo, da je zanje takšno delo le začasno, dokler ne najdejo česa boljšega; da pridejo v službo le »prezimit« ali pa preprosto zato, ker morajo za to delo poprijeti za ohranitev statusa na zavodu za zaposlovanje. Tako pridejo in grejo.
Delovna sila se v varnosti stara. Problem je sicer tudi sistem izobraževanja. SKVNS si je prizadeval, da bi vstopni pogoj za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) prestavili na višjo raven, zdaj je to prva stopnja, to je osnovna šola, SKVNS pa je predlagal tretjo ali četrto. Delodajalci tega verjetno ne želijo, ker bi tako lahko nastala nova osnova in potreba za višje plačilo delavcev. Jasno pa je tudi, da je sedanji sistem obnavljanja NPK na pet let dobičkonosen posel, ki ga tisti, ki ga izvajajo, ne bi želeli izgubiti, kar bi se zgodilo, če bi bila osnovna izobrazba višja. Interno usposabljanje kadra bi lahko bila konkurenčna prednost kakšne družbe, dodaja Mraz, a od ljudi, ki že 30 in več let delajo kot varnostniki, na veliko spet zahtevati opravljanje testov in izpitov ni najbolj realno. Če varnostnik pod določenimi pogoji sicer ne opravi teh izpitov, mu lahko delodajalec odpove delovno razmerje iz krivdnega razloga, še izvemo.
»Niso pa vsa podjetja enaka,« poudari Mraz. Nekatere bolj urejene družbe si želijo sprejema ustrezne kolektivne pogodbe dejavnosti, saj se zavedajo, da je dogajanje v dejavnosti sicer prepuščeno nelojalni konkurenci. »Mi se borimo za to, da bi imeli vsi enaka izhodišča, ki bi pomenila dostojne prejemke tudi v dejavnosti zasebnega varovanja,« pravi Majda Marolt.
Gostinstvo in turizem: Zaprtje je razmere le še poslabšalo
Kronično pomanjkanje kadrov, predvsem domačih, zaznavajo že več let tudi v eni od dejavnosti, ki je ostala v času izbruha novega koronavirusa zaprta najdlje. In to je problem še povečalo. Generalna sekretarka Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Sgit) Breda Črnčec pravi, da je epidemija in dvakratno zaprtje, ki je zanje trajalo kar osem mesecev, panogi povzročilo zelo veliko poslovne škode in škode, kar zadeva delavke in delavce, nove zaposlitve in ohranitev kadra. »Sedaj se namreč spopadamo že s pomanjkanjem tuje delovne sile iz bivših jugoslovanskih republik. To se nam na določen način maščuje, saj so bili ti delavci ob razglasitvi epidemije in zaprtju panoge prvi, ki so dobili odpoved delovnega razmerja na različne, tudi sporne načine,« pravi naša sogovornica. Dodaja, da se pojavlja tudi zelo velika fluktuacija kadra, predvsem tujih delavcev, saj nekateri že po nekaj mesecih, nezadovoljni z delovnimi pogoji in plačo, iščejo svojo priložnost drugje, tudi prek meje.
Katerih kadrov pa najbolj primanjkuje? »Največ nam manjka kvalificiranih natakarjev, kuharjev, kuhinjskih pomočnikov, receptorjev, čistilk in sobaric in v manjšem številu tudi drugih poklicev. Ob tem moramo izpostaviti, da po nekaterih navedenih kadrih povprašujejo tudi delodajalci iz drugih dejavnosti (npr. za kuharje v šolah, vrtcih, bolnišnicah),« pravi Breda Črnčec. Kakšni so razlogi za tako stanje? »Eden od vzrokov je, da med zaposlenimi še vedno vlada negotovost, kakšna bo prihodnost te panoge, in da obstoječi kader še vedno prezaposlujejo v druge storitvene dejavnosti, z boljšimi delovnimi pogoji in boljšim plačilom za delo. Na razloge, da nimamo kadra, smo v Sgitu opozarjali že leta pred epidemijo in opozarjamo tudi zdaj, ko se še vedno spopadamo z novim koronavirusom in njegovimi različicami.« Njeno sporočilo je jasno: »Ti poklici so razvrednoteni, niso cenjeni, niso spoštovani in delavci za svoje delo niso ustrezno plačani!« Ob tem opozori še na problem deregulacije osnovnih poklicev v gostinstvu in turizmu: »Če izpostavim poklic natakarja, ki ga danes lahko opravlja vsak, tudi brez ustrezne strokovne izobrazbe, pušča za seboj posledice, da pada kakovost opravljanja storitev in povzroča nezadovoljstvo gostov. Da ne govorim o delavcih, ki sploh ne razumejo in ne govorijo slovensko.«
Delo in zasebno življenje je težko usklajevati
Pomemben razlog, da v dejavnosti primanjkuje delavk in delavcev, so še težki delovni pogoji in narava dela ‒ delo čez vikende, kopičenje številnih presežnih ur, ki jih zaposleni zaradi pomanjkanja kadra praviloma niti ne morejo koristiti, izmensko in nočno delo, nenehne kršitve počitkov. »Delavec tudi nikoli ne ve, kako bo delal, urniki se spreminjajo tudi dnevno, predvsem zaradi pomanjkanja kadra. To pomeni, da delavci ne morejo uskladiti poklicnega življenja z zasebnim, kar je posebej velik problem pri mladih in zaposlenih z družinskimi obveznostmi,« še pravi naša sogovornica. Zadnji dve leti so se razmere še zaostrile, v gostinstvu so postale še bolj težke in naporne. Ker je potrebno izvajanje različnih ukrepov in preverjanje PCT potrdil gostov, so zaposleni nemalokrat tarča verbalnega in celo fizičnega nasilja. »Ker so bili v času zaprtja dejavnosti ti delavci (z odlokom vlade) primorani ostati na čakanju na delo doma, in to zgolj z 80 odstotki nadomestila plače, so se številni za preživetje prezaposlili v druge storitvene dejavnosti. Vlada in odgovorni ministri niso želeli razumeti, kakšne posledice bodo njihove odločitve pustile na ljudeh,« je jasna naša sogovornica. »Plače so vendarle ključne za preživetje slehernega delavca,« poudarja. Pri tem pa zaradi neposluha delodajalcev nastopa nov problem: »Kljub vsakoletnim pogajanjem za dvig plač delodajalska stran ne pristaja na spremembe za izboljšanje obstoječega plačnega modela ali pripravo novega. Tako v kolektivni pogodbi dejavnosti še vedno ostajamo pri najnižjih osnovnih plačah, kjer minimalna plača zgolj za 30 evrov bruto razlike posega že v sedmi tarifni razred.« To je po njenem ironija, saj konkurence v turizmu ni mogoče graditi na zaposlenih, ki ustvarjajo uspešne zgodbe in prispevajo pomemben delež k dobičku, a za svoje delo niso dostojno plačani.
Kako pa se delodajalci soočajo s tem? »Tako, da izkoriščajo obstoječe delavce, ko en delavec dela tudi za dva ali več zaposlenih. Tako, da nastane več tisoč oddelanih presežnih ur, ki jih delavci večinoma ne izkoristijo, temveč dobijo izplačane, ali pa še to ne. Tako, da delavce, ki jih pridobijo na novo, boljše plačajo, kot so plačani obstoječi delavke in delavci,« pojasni Breda Črnčec. Delavce zaposlujejo tako za določen kot za nedoločen čas. »Je pa v tej panogi tudi veliko sezonskega dela. Delavce zaposlujejo zgolj za določeno obdobje treh ali petih mesecev na leto, kar pa jim ne prinaša nikakršne socialne varnosti po prenehanju zaposlitve. Pogodbe o zaposlitvi se sklepajo tudi za skrajšan delovni čas, kjer pa delavci delajo dlje, kot imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delo sklepajo delodajalci tudi prek podjemnih pogodb, zaradi manka delavcev pa pogosto aktivirajo tudi že upokojene sodelavce in študente,« opiše naša sogovornica delodajalske prakse.
Združeni dosežemo več
Je mogoče s sindikalnim bojem doseči kaj več? Breda Črnčec razmišlja: »Opažamo, da je toleranca in strpnost zaposlenih še vedno neverjetno velika. Vendar pri tem govorimo o generaciji, ki se počasi upokojuje. O generaciji, ki je pripadna, lojalna in lahko bi rekla ‘ponižna’ ter strpna. Medtem ko je generacija, ki se sedaj zaposluje, bistveno drugačna, bolj individualistična ter tudi karierno usmerjena. Žal pa je tudi pristop k sindikalni organiziranosti za večino njih še nezanimiv, zato nas na tem področju čaka še veliko dela.«
V letošnjem letu so se na sindikatu že izpostavili z nasprotovanjem (raz)prodaji glavnih slovenskih turističnih biserov madžarskemu skladu, v nadaljevanju pa jih čakajo tudi pogajanja za dvig plač, pogajanja za višino regresa za letni dopust za leto 2022, konec leta se izteče tudi kolektivna pogodba dejavnosti. »Za dosego zastavljenih ciljev pa ni izključen niti protest ali organiziranje stavke,« še poudari Breda Črnčec.
Državni organi: Kadrovsko pohabljeni, slabo vodeni, premalo plačani
»V Sindikatu državnih organov Slovenije (SDOS), ki je največji sindikat javnega sektorja iz družine ZSSS, se prav tako srečujemo s pomanjkanjem pravosodnih policistov v slovenskih zaporih oziroma v Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, saj je plača začetnika približno 750 evrov neto, zato na Primorskem in v osrednjeslovenski regiji enostavno ni kandidatov, ki bili za 750 evrov ma mesec pripravljeni delati z zaporniki in se izpostaviti varnostnemu tveganju, ki ga to delo predstavlja. Podoben problem so upravne enote, kjer referenti odpovedujejo pogodbe o zaposlitvi, saj se za 800 evrov neto na mesec enostavno ne splača vztrajati v državni upravi in dnevno prenašati pljuvanje, žalitve, pritožbe ter tudi kazenske ovadbe tujcev, ki zahtevajo vse, kar zakon dopušča, in to takoj. Izkušeni uradniki z okenc oddelkov za tujce se tako zaposlujejo kot trgovci v tujih trgovskih verigah, kjer dobijo od 1150 do 1400 evrov neto. Upravne enote so prvi in zadnji stik države s posameznikom, a vendar so kadrovsko pohabljene in v veliko primerih tudi zelo slabo vodene. Na Upravni enoti Ljubljana tako čaka na rešitev svojih vlog več kot 20 tisoč vlog tujcev, ki jim nima kdo vzeti v roke. V Sloveniji je za bivanje prijavljenih več kot 170 tisoč tujcev, a se njihovo število dnevno povečuje, kar je posledica dejstva, da slovenski delodajalci naravnost hlastajo po poceni delovni sili, ki še kako ‘plemeniti’ njihove dobičke. Veliko prosilcev za stalno bivališče pa seveda v Sloveniji bivališče le prijavi, dobi dovoljenje za delo in gre s trebuhom za kruhom po državah Evropske unije, saj jim naše dovoljenje za delo odpira trg dela po celotni EU. Slovenske upravne enote so njihov prvi servis, ki pa ga država ne želi kadrovsko in strokovno ter prostorsko urediti, čeprav bi morala vedeti, da so med iskalci zaposlitve tudi posamezniki, ki predstavljajo varnostno tveganje zanjo, česar pa pri tej količini dela enostavno ni mogoče uspešno ugotavljati. Kakorkoli že, delati na upravni enoti, je vse prej kot privilegij.«
Frančišek Verk, predsednik SDOS
Energetika: Vzrok je napačna kadrovska politika in razvrednotenje poklicev
V skoraj vseh družbah, kjer ima Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE) svoje sindikate, se srečujejo s pomanjkanjem kadrov, pravi njegov predsednik Branko Sevčnikar. »V proizvodnih družbah je ta problem izrazitejši, ker se v imenu optimizacije delovnih procesov ne zaposluje novih potrebnih kadrov. Tudi v podjetjih za distribucijo električne energije postaja ta problem vse izrazitejši.« Pri družbah, ki proizvajajo električno energijo, je ta težava na skoraj vseh delovnih mestih, pri družbah, ki skrbijo za distribucijo električne energije, pa predvsem tam, kjer morajo delavci opravljati tudi terensko delo.
Vzroke za nastale razmere vidijo v SDE predvsem v napačni kadrovski politiki in razvrednotenju posameznih poklicev. Svoje pa je naredila tudi negativna kadrovska selekcija na nekaterih vodilnih delovnih mestih. In kako se delodajalci soočajo s tem, kje najdejo delavke in delavce, kako jih zaposlujejo? »Delodajalci se v nekaterih družbah poslužujejo najema nekvalificirane delovne sile za določen čas in s sklepanjem pogodb s podizvajalci,« odgovarja Sevčnikar in omeni, da je pomanjkanje delavk in delavcev priložnost tudi za sindikate. »Predvsem, da poskušamo s socialnim dialogom prepričati delodajalce, da je najboljši delavec zadovoljen delavec. Delavci za določen čas in pogodbeni delavci to vsekakor niso.«
Vozniki in pismonoše: Nered in nerazumevanje
V Sindikatu delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) že dalj časa opažajo pomanjkanje delavk in delavcev v več dejavnostih, kjer so organizirani. Najbolj pereče je to na najmanj urejenem področju cestnih prevozov, zlasti pri prevozih blaga. Problem pa je velik tudi na Pošti Slovenije, kjer primanjkuje tako pismonoš kot zaposlenih v manipulaciji.
Tudi pri voznikih, avtomehanikih in preostalih tehničnih poklicih je potreba po kadrih velika. Pri cestnem prevozu je sicer treba ločiti avtobusni prevoz, kjer je sindikatu uspelo doseči občuten dvig plač, in tovorni promet, kjer veljajo »pravila« t. i. divjega zahoda. Medtem imajo pri avtobusnem prevozu minimalne standarde delavskih pravic urejene tako s kolektivno pogodbo dejavnosti kot z več podjetniškimi kolektivnimi pogodbami in je zaradi socialnega dialoga in sindikalnih prizadevanj stanje glede plač in delovnih razmer relativno dobro.
Pri »tovornjakarjih« pa popoln kaos delno omejuje le evropska zakonodaja in iz nje izhajajoča slovenska regulacija. Kolektivne pogodbe dejavnosti v tej branži že dolga leta ni. Delodajalci so jo namreč odpovedali in se kljub nenehnim prizadevanjem sindikata niso bili pripravljeni pogajati za novo. Mnogim, zlasti manjšim delodajalcem je namreč v prid, da lahko zaposlujejo in plačujejo delavce, kakorkoli se jim zazdi. In seveda to ni ostalo brez posledic za celotno dejavnost.
Kot vozniki tovornjakov se pri nas v zadnjih letih zaposlujejo večinoma le tujci iz t. i. tretjih držav, ki jim je pomembno le plačilo, pa četudi je to na roke, in so pripravljeni voziti tudi mimo pravil, da dobijo čim več. Mnogi, ki jim to uspe, pa imajo zaposlitev pri nas le za odskočno desko za iskanje zaposlitve drugod po EU. In tako se je počasi, a vztrajno izpraznil bazen razpoložljive delovne sile, ki bi želela voziti tovornjake v razmerah ne samo nepredvidljivega plačila za delo, ampak tudi v neugodnem delovnem času. Mladi se za te poklice preprosto ne odločajo več, še posebej, če želijo imeti družino, saj so vozniki tovornjakov pogosto več na poti kot doma. Kot nam je pred časom zatrdil voznik Goran Jovanovič, ki povečini vozi tovornjak iz Slovenije v Veliko Britanijo in nazaj, bi se lahko zadeve za voznike ob sprejemu evropske direktive o napotitvi le spremenile na bolje. Omenjena direktiva naj bi onemogočila nelojalno konkurenco in izboljšala nadzor, predvideva pa tudi možnost, da delavec prijavi nepravilnosti inšpekciji države, v kateri mu ure niso bile pravilno obračunane. A na razliko med regulativo in prakso bo treba še opozarjati, poklic pa narediti bolj privlačen.
Delo pismonoš je nepredvidljivo
Že dalj časa lahko poslušamo tudi o pomanjkanju pismonoš. Ali se zadeve kaj izboljšujejo, smo vprašali Majdo Stubelj, sindikalistko SDPZ Pošte Slovenije. Stanje se po njenih besedah ni nič izboljšalo, del tega pa pripisuje dejstvu, da je pomanjkanje delavk in delavcev splošen pojav. »Tisti, ki išče delo, gleda na to, da dobi čim večjo plačo za čim boljše pogoje. Pismonoša pa je tak poklic, da si vseskozi na terenu, ne veš, kdaj začneš in kdaj končaš,« nepredvidljivost poklica opiše sogovornica. Tudi plače, ki so malo nad minimalno, niso po njenem tako dobre, kot so bile nekoč, s tem pa je padel tudi ugled poklica. Pismonoše morajo namreč svoje delo opravljati ne glede na letni čas, in to v vseh vremenskih razmerah.
Ker je delavcev manj, so znali sindikati na račun pomanjkanja kadra marsikaj iztržiti, pravi Majda Stubelj, »čeprav še vedno premalo«, dodaja. Poslovodstvo se po njenem premalo zaveda, da je v službi ljudi premalo, še posebej se to pozna v času, ko je več karanten, izolacij in bolniških odsotnosti. Vsako jutro znova je treba potem pomanjkanje sproti reševati. Seveda so zaradi nepričakovanih odsotnosti bolj obremenjeni tisti, ki delajo, zato izgorevajo.
Našo sogovornico tudi moti praksa, da se odsotnosti, ki so vendarle znane tudi vnaprej, začne nadomeščati prepozno. Takoj, ko nekdo na primer da odpoved, bi morale steči aktivnosti za pridobitev novega delavca, a se to ne zgodi. To ne velja le za pismonoše, temveč tudi za delovna mesta v manipulaciji. SDPZ sicer na področju kadrovskih načrtov dela veliko in bo še. »Poslovodstvo pa bo moralo nekaj storiti, da bo ta poklic bolj privlačen, zlasti s finančnega vidika,« poudari sogovornica in doda, da so se s socialnim dialogom določene stvari vendarle spremenile, a je to očitno premalo. »Tudi mladi niso kot mi, oni zamenjajo službo tako rekoč čez noč,« še pove.
Glosa: Kadrov ne nadomeščajo
Igralec Radoš Bolčina, predsednik Sindikata Glosa Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, nas opozori na prav poseben problem pomanjkanja kadra v njihovi dejavnosti: »Seveda tudi pri nas v gledališču prihaja do postopnega ukinjanja določenih delovnih mest in števila izvajalcev na njih, kot je določeno z aktom o sistemizaciji. Začuda večinoma v ‘operativi’ ‒ na in ob odru ‒, medtem ko se delovna mesta v upravi širijo. Tako smo na dolgi rok, v približno desetih letih, ostali kar brez dveh odrskih delavcev, mizarja, šepetalke, polovice garderoberke in celo dramskega igralca. Sami vidimo pretežno krivdo pri vodstvih zavodov, ki se sploh ne potrudijo nadomestiti odhajajočih delavk in delavcev, ampak se njihova dela in naloge prerazporejajo med druge v smislu ‘boste že zmogli’. Kljub stalnim opozorilom in pozivom sindikata! Pomanjkanje delovnih mest za nedoločen čas se večinoma rešuje z zunanjimi sodelavci, z espeji, plačanimi po avtorskih pogodbah in pogodbah o delu, ki so precej dražji! Poleg tega so pogodbe z zunanjimi sodelavci – za načrtovanje v repertoarnem gledališču – zanje premalo zavezujoče. Oblikovalec luči na primer ni zavezan, da oblikuje luč tudi na gostovanjih, kjer se moramo prilagoditi manjšim odrom z manjšo tehnologijo in podobno. Že nekaj let se v Sindikatu Glosa SNG Nova Gorica trudimo v nasprotni smeri, v smeri poenotenja sistemizacij gledališč ter njihovih dopolnitev z ustreznimi delovnimi mesti (z boljšim plačnim razponom), ki omogočajo javnim zavodom temeljitejšo izrabo zaposlenih za nedoločen čas, ki so za svoje delo tudi primerno plačani. Na primer, ‘prestop’ Frizerke – lasuljarke V’ z NPK (nacionalno poklicno kvalifikacijo) v ’Oblikovalko maske VI’, ob povišanju plačnega razpona, omogoča in nalaga delavki tudi oblikovanje … Ne trdim, da so zunanji strokovnjaki, espeji, nepotrebni, vendar bi morali zanje poskrbeti temeljiteje, z zaposlitvijo. Seveda pa se redkokateri uveljavljeni espejevec (’Oblikovalec zvoka in videa’, zaposlen v gledališču, ima na primer razpon plačnih razredov zgolj 22–32) zadovolji s plačo v javnem zavodu. Delovna mesta v tehničnem sektorju uprizoritvenih dejavnosti so večinoma premalo plačana, ob zaposlovanju pa se preredko uveljavlja drugi odstavek 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki omogoča, da se delavcu ob zaposlitvi ali premestitvi na drugo delovno mesto pravilno ovrednoti njegovo minulo delo (dodeli se lahko do pet plačnih razredov višja osnovna plača, in sicer ob soglasju ustanovitelja – financerja). Obstoj repertoarnega gledališča – na katerem temelji vsa slovenska gledališka zgodovina – je v današnjih časih izredno vprašljiv. Vdor privatnega v javno pomeni veliko težavo pri planiranju in odigravanju predstav, kar je naš edini cilj. Ravno tako neprestano očitanje t. i. ‘minusa ur’ delavcem izhaja iz nepravilnega planiranja delovnega časa oziroma delovnega procesa, ne pa iz nepotrebnih delovnih mest. Tudi preveliko število premier in premalo odigranih predstav pomeni neprestano ločevanje umetniškega in tehničnega sektorja. Oba se namreč konstruktivno združita le ob odigravanju uspešne predstave. Najhujši problem in veliko žalost pa pomeni najemanje prekarcev, študentov, upokojencev ali mešanje delovnih mest znotraj zavoda po principu ‘in ostala dela po nalogu delodajalca’. To prinaša v javne zavode nacionalnega pomena neresen odnos do poslanstva, zaradi katerega so ustanovljeni. Z velikimi obljubami so ‘na projekt’ zaposleni prekarni delavci, ki delajo za majhno plačilo, ponavadi kmalu nepotrebni in se jih pozneje zamenja z novimi delavci, ki niso redno zaposleni in so še cenejši ter delajo pod še manj ugodnimi pogoji. Težava pa je tudi v neupoštevanju organizacije samih javnih zavodov. Krovni in interni akti javnih zavodov sicer omogočajo kaskadno hierarhijo zaposlenih in natančno določajo njihovo odgovornost, a se v resničnem življenju to ne uresničuje oziroma se celo zlorablja. Posebno težavo predstavljajo politično nastavljeni vodstveni kadri, ki niso strokovni in usposobljeni za vodenje javnega zavoda.«
Pomembna vloga sindikata
Radoš Bolčina vidi pri vsem tem pomembno vlogo sindikata: »Mislim, da sam plačni sistem javnih uslužbencev – z redno delovno uspešnostjo ter s povečanim obsegom dela, z možnostjo prerazporeditev na bolje plačana delovna mesta, z omenjenim drugim odstavkom 19. člena ZSPJS, z vpeljavo novih, bolje vrednotenih delovnih mest v sistemizacijah – omogoča pravilno vrednotenje dela. Seveda pa je vse to, na žalost, odvisno samo od volje in prosvetljenosti delodajalca. Sindikat ima tukaj še posebno pomembno vlogo opozarjanja in uveljavljanja delavskih, ekonomskih in socialnih pravic. Vztrajati moramo pri pravilnem vrednotenju in nagrajevanju dobrega dela in strokovnosti na osnovi zakonodaje, podzakonskih predpisov in kolektivnih pogodb. Ne podpiramo pa nagrajevanja na osnovi političnega vpletanja, zvez in poznanstev, osebnih simpatij, nepotizma … Takšno nagrajevanje dokazano povzroča deficite strokovnosti, povzroča razkole v kolektivih ter daje vladajočim pravico, da javne zavode označujejo kot slabo vodene in napol privatne združbe, ki zanič delajo in se zgolj napajajo iz javnih jasli. Oblast ima namreč nepretrgane ambicije otresti se finančnega bremena vzdrževanja mreže javnih zavodov v kulturi, ki so temelj narodove identitete in v brezpogojnem nacionalnem interesu. Delovna mesta se tako počasi, a vztrajno poslavljajo, zaradi česar so obstoječi delavci in ustvarjalci vse bolj obremenjeni in izgoreli, da o posledičnem izginjanju varnega, zdravega in spoštljivega delovnega okolja niti ne govorimo.« In kako vendar naj takšno gledališče sploh še drži ogledalo družbi, se še sprašuje in zaključi, da je tudi v drugih slovenskih teatrih podobno. »Imamo pa v našem gledališču svežo direktorico in z njo upanje, da se bo lotila urejanja zadev,« je optimističen.
Svobodni sindikat: Priložnost za sindikalni boj
Mirsad Begić, predsednik Svobodnega sindikata Slovenije, pa o pomanjkanju delavk in delavcev razmišlja takole: »Pomanjkanje kadrov oziroma visoka frekvenca menjavanja delavcev je lahko zavestno načrtovana in subjektivno gnana ter s tem še ena od deviacij sodobnega nazadnjaškega menedžmenta in neustreznih družbenih razmer(ij), ali pa je posledica bolj objektivno zaznanih slabe organizacije, težkega dela, neustreznih odnosov in pretiranih pričakovanj, kar je znak slabega menedžmenta. Človek ima na voljo vse manj možnosti vplivanja na delovne in življenjske razmere, odhod iz slabih in iskanje boljših razmer je ena od redkih možnosti posameznikovega vpliva na osebni položaj, ki pa jo skušajo skrbniki sistema vse bolj onemogočati. Sicer pa je vsako stanje priložnost za sindikalni boj. Posebej dobra priložnost pa je tisto stanje, ko ima človek pred sabo nekaj boljših priložnosti, stanje, ki daje človeku na videz boljši položaj, ali pa stanje, ko ima človek občutek, da ima vse boljši položaj. Vprašanje pa je, ali smo voljni iz katerega koli stanja črpati navdih in spodbudo za naša prizadevanja, še bolj pa, na kakšna prizadevanja oziroma za kakšne boje smo pripravljeni – ko ljudje menimo, da smo na boljšem, smo praviloma le redko pripravljeni zaostriti svoj trud, in mogoče je čas, da temu ustrezno tudi prilagodimo svojo držo, aktivnosti in retoriko.«
Mojca Matoz,
prikazna fotografija Jon Tyson/Unsplash
Delavska enotnost
To besedilo je izšlo v najnovejši tematski številki – Kam so šli vsi delavci in delavke?, februar 2022 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...