Poročilo s konference: Enako plačilo za enako delo

10. 6. 2019

Zmanjšanje plačne vrzeli je ena pomembnih prizadevanj Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Mednarodna konferenca, ki sta jo minuli teden v Ljubljani organizirala ZSSS in Fundacija Friedricha Eberta (Fes) je pokazala, da nas čaka še veliko dela na mnogih področjih, da bi plačno enakost vendarle dosegli prej kot v 70 letih. 

Čeprav je pravica do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti v mednarodne pravne akte zapisana že od leta 1948, formalna enakost v neenakih razmerah ne pomeni tudi dejanske enakosti. Po mnenju Mednarodne organizacije dela (ILO) bo za popolno zaprtje plačne vrzeli potrebnih še 70 let.

Ženske v Sloveniji v povprečju zaslužijo šest odstotkov manj kot njihovi kolegi, marsikje pa je razlika še večja: v finančnih in zavarovalniških dejavnostih je plača moških višja za 24,5 odstotka, v zdravstvu in socialnem skrbstvu 23,2 odstotka, na področju izobraževanja 16 odstotkov in podobno. Dohodkovna vrzel na ravni delovnih mest ob upoštevani izobrazbi in izkušnjah je v obdobju 2003 – 2007 znaša 18 odstotkov, je predstavila raziskavo izvršna sekretarka ZSSS Andreja Poje. Po njenih besedah je cilj prizadevanj ZSSS odprava vseh vrst vrzeli, plačne in pokojninske. Zavzela se je za večjo dostopnost podatkov in transparentnost plačnih sistemov v podjetjih in organizacijah, saj je po njenem treba podjetja vseh velikosti zavezati k rednemu spremljanju, preverjanju in javnemu objavljanju, ali je načelo enako plačilo za enako delo uresničeno v praksi.

Andreja Poje je poudarila tudi, da je, dokler obstaja neenakost med spoloma na trgu dela, znotraj pokojninskega sistema treba ohraniti pozitivne ukrepe za ženske. Zavzela se je tudi za ozaveščanje in ukrepe za preprečevanje spolne segregacije, za uvedbo kvot ter za naslavljanje stereotipov v okviru izobraževalnega sistema.

Da bi bilo mogoče pozitivne ukrepe doseči že s socialnim dialogom, je menila Türkan Karakurt, direktorica Fesa iz Zagreba, ki je prepričana, da je to v Sloveniji mogoče zaradi močnih sindikatov z dobrimi strokovnjaki.

Premajhna ambicioznost pogajalcev

Prvi del srečanja, ki ga je vodila strokovna sodelavka ZSSS Irena Štamfelj, je bil namenjen izmenjavi izkušenj in dobrih praks. Izvedeli smo, da evropska zakonodaja ne daje ustreznih rezultatov, razlike med plačami po spolu ostajajo in so v letu 2016 znašale 16 odstotkov. Med državami je razlika velika, manjša vrzel je poleg Slovenije še v Romuniji, Italiji, Belgiji in na Poljskem, večja pa je na Češkem, v Estoniji in Veliki Britaniji. Je pa ob teh podatkih treba imeti v mislih tudi, da je v nekaterih državah na trgu dela manj žensk. To med drugim pomeni tudi njihovo revščini in socialno izključenost.

V Slovenji ženske delajo največkrat polni delovni čas in prevzemajo večje skrbstveno breme. »Zato se tudi bolj odločajo za tista delovna mesta, ki so manj zahtevna, kjer so investicije v človeški kapital nepomembne in odsotnost dejansko ni kaznovana,« je o slovenskem kontekstu povedala Andreja Poje in dodala, da s tem ni mogoče pojasniti celotne plačne vrzeli in da tudi če upoštevamo različne posamezničine individualne lastnosti, ostaja velik del vrzeli nepojasnjen. Omenila je vertikalno in horizontalno segregacijo ter opozorila na diskriminacijo pri vrednotenju. Pogosto je namreč tako, da so poklici, pri katerih prevladujejo ženske, slabše vrednoteni kot tisti, ki jih opravljajo povečini moški. Zelo pomembne so tudi spolne vloge, osebna izbira, stereotipi, povezani s spolom, usklajevalna politika in možnost usklajevanja plačanega dela z zasebnostjo, davčna in plačna politika. Pomembno vlogo imajo kolektivne pogodbe in pokritost z njimi je v Sloveniji sicer precejšnja, a so po mnenju Andreje Poje pogajalci pogosto premalo ambiciozni in bi lahko vanje zapisali več, poleg usklajevanja zasebnosti in dela pri skrbi za otroke pa bi lahko upoštevali tudi skrb za starejše.

Naprej s podatki

Izvršna sekretarka ZSSS se je zavzela z sprotno spremljanje in analizo podatkov o plačah po spolih. Ključni korak je po njenem zbiranje podatkov za konkretna delovna mesta ter ugotavljanje, kje in zakaj te razlike nastajajo. Zavzela se je tudi za implementacijo priporočil komisije o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške.

O pomenu zbiranja podatkov pri boju proti plačni vrzeli je spregovorila tudi češka raziskovalka Alena Křížková. Treba je namreč preprečiti in omiliti tveganje revščine za ženske, otroke in družine, nizke pokojnine upokojenk, spolne stereotipe in neenakost, neplačano domače delo žensk in podobno. Strokovnjakinja je predstavila projekt, v okviru katerega so se na Češkem lotili raziskave plačne vrzeli na treh ravneh: pri delavcih in delodajalcih, v okviru raziskovanja javnega mnenja in političnih odločevalcih. Med drugim so ugotovili, da se pri starših plačna vrzel poveča med tridesetim in štiridesetim letom njihove starosti, pa tudi, da zaposleni pogosto niti ne vedo, kakšna je plača tistega/tiste, ki dela z njimi na istem ali primerljivem delovnem mestu. Na Češkem je sicer bolj reguliran javni sektor, zato je tam tudi plačna vrzel manjša.

Slovenija nazaduje najbolj

Kako zmanjšati plačen razlike po spolih v Nemčiji se je spraševala tudi nemška raziskovalka Silvia Maja Melzer. Njena predstavitev primerjav med državami Evropske unije na omenjenem področju pa je pokazala, da plačna vrzel na splošno pada, da pa je v Sloveniji v zadnjih letih narasla.

V Nemčiji se plačna vrzel giblje med 10 in 15 odstotki, večja pa je v zasebnem sektorju. Kjer je na višjih položajih več žensk, je spolno pogojena neenakost manjša, se glasi ena zanimivejših ugotovitev nemške raziskave – odstotek več žensk pomeni namreč 0,24 odstotka manjšo plačno vrzel. A vendar večji dostop do pozicij moči po raziskovalkinem mnenju ne pomeni vedno tudi dejansko večje moči. Korak v pravo smer so spolne kvote v upravah in nadzornih svetih, smo slišali, a jih v Nemčiji upošteva le malo podjetij.

Plačna vrzel vodi v pokojninsko

Raziskovalka z Mirovnega inštituta dr. Živa Humer se je v svojem nastopu spraševala, kako odpraviti plačno in pokojninsko vrzel ter tveganje revščine v starosti in poudarila, da spolna plačna in pokojninska vrzel v Sloveniji nista pojmovani kot pomembni politični temi. Prizadevanj za spremembo mehanizmov, politik in ukrepov za njuno odpravo je tako malo.

Strokovnjakinja je predstavila nekaj raziskav in se vprašala, kako pojasniti dejstvo, da ima Slovenija najnižjo razliko v plačah med spoloma v EU, a hkrati tako visoko pokojninsko vrzel. Splošen odgovor je, da se ekonomska neenakost po spolu akumulira in naloži v starosti, zato je treba poznati podrobnosti. Med drugim tudi to, da so na videz nevtralni ukrepi lahko tudi diskriminatorni in da je usklajevanje dela in zasebnosti v naši družbi (vse bolj) stvar posameznice. Ženske v Sloveniji tako ne delajo pogosto za skrajšani delovni čas, je še opozorila raziskovalka in povedala, da so do nekaterih razmeroma nizkih kategorij pokojnin v večji meri upravičene ženske, da obstaja velik delež zgodnje upokojenih žensk tudi zaradi strukturne brezposelnosti in da so v nekaterih feminiziranih dejavnostih in poklicih plače izredno nizke. Pozornost je po njenem tako treba nameniti sistemskim ukrepom, med njimi starševskemu dopustu in ureditvi dolgotrajne oskrbe.

Kako odpraviti vrzeli?

Drugi del konference je bil namenjen okrogli mizi na kateri so sodelovale predstavnice treh socialnih partnerjev: Maruša Gortnar z ministrstva za delo, Saša Mrak iz združenja Manager in Lidija Jerkič, predsednica ZSSS, so odprle več tem in dilem, moderatorka okrogle mize Andreja Poje pa je ugotovila, da je dela še veliko.

Maruša Gortnar je govorila o strategijah, projektih in ukrepih države oziroma ministrstva ter med drugim izpostavila pomen očetovskega dopusta in s tem dejavnega očetovstva. Saša Mrak je poudarila nekatere projekte svojega združenja in dobre prakse na ravni podjetij, Lidija Jerkič pa je med drugim poudarila, da je naša družba zelo ekonomistična in temelji na denarju, manj pa na tem, kaj je zanjo dolgoročno dobro. »Tukaj bo potrebne še veliko vzgoje, precej sodelovanja, zlasti pa vzgajanja,« je bila jasna.

Slišali smo tudi, da je problem, da na področju plačne neenakosti ni sodne prakse oziroma pritožb glede neenakega plačila za enako delo. Problem je tudi, da v podjetjih plač po spolih ne spremljajo. Udeleženke so ugotavljale tudi, da je lahko koristen ukrep tudi spodbujanje deklet, da se izobražujejo za sicer za ženske netipične poklice in se zaposlujejo na delovnih mestih, ki jih sicer tradicionalno zasedajo moški. Obratno seveda velja tudi za fante. Govorke so se vprašale tudi, ali smo ženske morda premalo agresivne in se ne potegujemo za določene položaje in plače.

Ena od ugotovitev je bila tudi potreba po dostopnosti do jasnih podatkov. ZSSS namreč že dlje časa opozarja, da je največja težava, da podatkov o plačah in sestavinah plač po spolu nimamo na ravni podjetij in zavodov ali na ravni delovnih mest. Prevladalo je tudi mnenje, da dobri zgledi vlečejo, a niso dovolj za korenite spremembe.

Mojca Matoz

Prilagamo predstavitve glavnih govork na dogodku:

Mag. Andreja Poje (ZSSS): Pogled sindikatov na povečevanje plačne vrzeli med spoloma

Alena Křížková (Institute of Sociology, Czech Academy of Sciences): Gender pay gap in the Czech Republic

Dr. Silvia Maja Melzer (University Bielefeld):Can we Reduce Workplace Gender Inequality in Germany?

Dr. Živa Humer (Mirovni inštitut): Plačna vrzel med spoloma in njen vpliv na pokojnine