Položaj žensk med rdečimi čevlji, vojno in prepovedjo splava

23. 6. 2022

Na položaj žensk v družbi je treba opozarjati vedno, ne le ob za to zveličavnih dnevih, ko nam marsikdo podaja zlasti statistiko. Eden pogostih prikazov položaja žensk v družbi je namreč datafikacija oziroma opodatkovljenje, ko se bolj kot ne ukvarjamo s podatki o tem, koliko je žensk na kakšnih položajih, koliko kakšnega dela opravljajo, koliko manj zaslužijo kot moški, kje jih dojemamo kot žrtve seksizma in nasilja ter kako so prikrajšane na številnih področjih. Temu se bom v tokratnem pisanju izognila in s pomočjo podob današnje družbe poskušala opozoriti na različne težave žensk doma in po svetu, na nasilje, prikrajšanja, stereotipe pa tudi na najnovejše boje za enake možnosti.

Ozrimo se najprej v leto 2021, ko so poljske ženske v času najhujše epidemije morale na ulicah braniti že tako omejeno pravico do splava, v ZDA pa je kongres prepovedal splav po šestem tednu nosečnosti. Spomnimo se avgusta 2021, ko so po umiku Natovih sil (tudi slovenskih) iz Afganistana ženske spet morale, skladno z uvedbo šeriatskega prava, povsem zakriti svoja telesa, se umakniti iz javnega življenja, njihova pravica do izobraževanja pa je postala zelo omejena. Poglejmo še v sosednji Tadžikistan, kjer ženske prav tako ne smejo več v javnost brez moškega, in to tistega, ki mu »pripadajo«, ne smejo več voziti avtomobilov, pa tudi v taksi ne smejo same z voznikom, če ta ni njihov skrbnik.

Ozrimo se v gnevu tudi na vojno v Ukrajini, kjer moški, vojaki agresorji, s svojim telesom napadajo ženska telesa, jih sistematično posiljujejo in mučijo, degradirajo. In potem te ženske ranjene bežijo stran, v »varne« dežele in tam kot begunke doživljajo novo nasilje in ponižanje, degradacijo svojih pravic.

Pravica do reproduktivnega zdravja je begunkam, ki bežijo iz Ukrajine, namreč pogosto kršena, ko iščejo zaščito v državah članicah EU in sosednjih državah. Nedavno je na vse več dokazov o spolnem nasilju, vključno s posilstvi, ki se v Ukrajini uporabljajo kot vojno orožje, Evropsko komisijo opozoril tudi ženski odbor Evropske konfederacije sindikatov (Etuc). Vse države gostiteljice namreč ženskam, ki so žrtve vojnih zločinov v Ukrajini, ne omogočajo dostopa do varne in spoštljive prekinitve nosečnosti, vključno z drugimi storitvami reproduktivnega zdravstvenega varstva, kot je nujna kontracepcija. »Gre za nič manj kot za podaljševanje kršitev človekovih pravic na evropskih tleh,« pravijo v Etucu, katerega članica je tudi ZSSS. To velja zlasti za tiste begunke, ki se zatečejo na Poljsko, pa tudi na Madžarsko, Slovaško in v Romunijo. Zanikanje možnosti prekinitve nosečnosti, zlasti zaradi posilstva, je nesprejemljiva, nevzdržna krutost, menijo v Etucu, kjer komisijo pozivajo k zagotovitvi temeljnih pravic žensk in deklet do storitev reproduktivnega in spolnega zdravstvenega varstva, vključno z dostopom do brezplačnih in varnih splavov, oskrbe pri splavu, kontracepcije, nujne kontracepcije in materinske oskrbe, psihosocialne pomoči in podobno. In to ves čas v vseh evropskih državah članicah ter s finančno, politično in logistično podporo vsem, ki skrbijo za te žene in dekleta, pa tudi za pripadnike in pripadnice skupnosti LGBTQI+, ki so marsikje prav tako žrtve diskriminacije in prikrajšanja.

Obenem je Etuc Evropsko komisijo ponovno pozval k dokončanju ratifikacije Istanbulske konvencije proti nasilju nad ženskami ter k zagotavljanju njenega izvajanja in spremljanja na vseh ravneh. Etuc in z njim ZSSS tudi podpirata boj ukrajinskih sindikatov.

In vendar tudi napredek

Z drugega konca EU, iz Španije, kjer imajo tudi ministrstvo za enake možnosti (v Sloveniji je po ukinitvi urada za enake možnosti to le sektor ministrstva za delo, družino, socialne   zadeve in enake možnosti in tudi pri sestavi nove vlade ni videti, da bi lahko bilo drugače) pa prihaja dobra novica. Ne samo, da je španski parlament odobril zakon »samo ja pomeni ja« – tega smo v Sloveniji dobili potem, ko se je zanj močno aktivirala civilna družba na čelu z Inštitutom 8. marec – temveč je španska vlada odobrila predlog zakona, ki omogoča bolniško odsotnost zaradi boleče menstruacije. Po njem naj bi bilo delavkam, ki trpijo zaradi menstrualnih bolečin, omogočeno toliko dni bolniške odsotnosti, kolikor bi jih potrebovale, stroške pa bi krila država in ne delodajalci. Tako kot pri plačani odsotnosti iz drugih zdravstvenih razlogov bi moral začasno nezmožnost za delo odobriti zdravnik.

Če bi bil zakon sprejet, bi šlo za prvo tovrstno pravno varstvo žensk v Evropi. Po svetu pa za zdaj po poročanju tujih agencij bolniško odsotnost zaradi bolečih menstruacij omogoča le peščica držav, med drugim Indonezija, Južna Koreja in Zambija.

A kot kaže, tudi v Španiji ne gre brez pomislekov, tudi med sindikati, saj obstaja bojazen, da bi zaradi te pravice ženske delodajalci še dodatno diskriminirali pri zaposlovanju. Že zdaj se namreč najdejo takšni, ki imajo do njihovega zaposlovanja pomisleke samo zato, ker pač zanosijo in rodijo otroke.

Zgovorne zaveze koalicije

Vse mogoče analize koalicijske pogodbe strank, ki sestavljajo novo vlado, so se pojavile v zadnjih tednih, a bolj malo je bilo tistih, ki so pogledali na dokument z zornega kota enakih možnosti. Mi smo v iskalnik vtipkali nekaj pojmov in v tej zvezi naleteli na zavezo o demokratizaciji volilnega sistema, ki med drugim predvideva spremembo volilne zakonodaje v smeri zagovarjanja t. i. načela zadrge pri vrstnem redu žensk in moških na celotni kandidatni listi ter izmenjujoče se vodilno mesto moškega in ženske na vseh kandidatnih listah v volilnih enotah.

Koalicijski partnerji so zapisali tudi, da bodo uvedli mehanizme za spodbujanje enake zastopanosti med spoloma: v javnem sektorju, politiki ter v nadzorstvenih in vodstvenih organih gospodarskih družb. Podpirajo kvotne sisteme za zagotavljanje uravnotežene spolne zastopanosti v organih vodenja in nadzora v zasebnem in javnem sektorju.

Zavezali so se tudi, da bodo omogočali dostopnost do raznolike kulture, ki mora biti omogočena vsem prebivalcem in prebivalkam, ne glede na geografski ali socialni položaj, spol, starost, gibalno, senzorno ali drugo oviranost.

Povedno je tudi, da so zapisali, da bodo v programih obveznega izobraževanja naslovili nestrpnost do drugačnosti in v predmetnik vključili vsebine o spolnih in drugih stereotipih.

Pravijo tudi, da si bodo prizadevali za t. i. evropski model športa v skladu z načeli demokratičnosti, preglednosti, integritete, solidarnosti, enakosti spolov, odprtosti, odgovornosti, dostopnosti, zaščite, družbene odgovornosti ter za spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Zavezali so se tudi h krepitvi aktivnosti v Organizaciji združenih narodov zlasti tam, kjer naša država lahko ponudi dodano vrednost: to so področja človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov in s pravicami pripadnikov etničnih in družbenih manjšin, razvojne pomoči, okoljske problematike in umetne inteligence.

Rdeči čevlji in presstitutke

Tudi pri pogledu na slovensko stvarnost opustimo statistiko in poudarimo le to, da je lepo videti skupno fotografijo poslank in poslancev novega sklica državnega zbora, ki je vse bolj spolno pisana, takšna je tudi nova ekipa ministric in ministrov. Še bolj spodbudno je dejstvo, da enega najvišjih položajev v državi prvič (!) zaseda ženska. V svoji kratki zgodovini smo imeli namreč le eno predsednico vlade, zdaj pa imamo končno še prvo predsednico državnega zbora. A kot kaže, tudi tega del (moške) srenje ne more mirno prežvečiti in so se, kako predvidljivo, v svoji nemoči in zavidanju, spravili na videz Urške Klakočar Zupančič, točneje na njene rdeče čevlje, v katere se je obula za prvo sejo. Nič novega, tudi Alenka Bratušek je poslušala o svojem krilu v leopardjem vzorcu. Pa naj, je nova predsednica državnega zbora komentirala nespodobno in na trenutke tudi primitivno viharjenje okoli njenih čevljev ter dodala, da v hramu demokracije ni pričakovala tako nizke ravni komuniciranja, kot mu je bila priča praktično takoj. In to sploh ne (samo) zaradi svojih rdečih čevljev. Ti so le simptom tega, kako del družbe gleda na ženske in vidi njihov položaj.

Spomnimo še na to, kako je vrhovno sodišče donedavnemu predsedniku slovenske vlade Janezu Janši poskušalo dopovedati, da ne sme in ne more poniževati žensk, še več, da jih ne sme žaliti, kot je žalil novinarki nacionalne televizije Evgenijo Carl in Mojco Šetinc Pašek, kot ženski in kot novinarki, ko je tvitnil, da sta presstitutki. V minulih tednih je zadeva dobila sodni epilog, a ne dvomimo, da bo Janša v svoji mačistični maniri skupaj s svojim odvetnikom poskušal še kakšen manever, da dokaže … kaj že? Ja, verjetno spet in znova, da je zanj seksizem sprejemljiv in dopusten. Za večino med nami pač ni, tudi zato smo zavrnili, da bi tak človek še opravljal v tej družbi pomembno funkcijo vodenja vlade.

Za konec

Nikakor ne gre pristajati na to, da imajo človekove pravice več obrazov in da jih vsaka država kroji po svoji podobi, kot je kitajski predsednik Ši Džinping pred tedni sporočil visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice Michelle Bachelet, ko ji je dejal, da razvoj človekovih pravic na Kitajskem »ustreza kitajskim nacionalnim razmeram«, in ji zatrdil, da zunanjega vmešavanja ne mislijo tolerirati ter iz tujine uvažati določene njim tuje koncepte. Spomnimo samo na njihovo preteklo politiko enega otroka, na omejevanje reproduktivnih pravic žensk in takoj nam bo jasno, o čem govori.

Ne smemo pozabiti tudi na nedavni boj hrvaške nosečnice za pravico do odločanja o svojem telesu, ko se je po pravico do splava zarodka, dokazano tako bolnega, da ne bi preživel in bi bila z njim življenjsko ogrožena tudi sama, zatekla v Slovenijo, saj je v svoji državi naletela na neprehodne ovire. Novica, ki je zapolnjevala naše in mnoge druge tuje medije, je kar nekako utihnila, mar ne? To se pogosto zgodi z novicami o pravicah žensk, zato moramo te kdaj postaviti v ospredje tudi takrat, ko ni kakšnega prav za to določenega dne.

Boj za enak položaj spolov namreč še zdaleč ni končan, bijemo ga na več področjih in globalno. In sindikati moramo biti zraven. Pravice so ali jih pa ni, ni dovolj, da so samo na pol.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v prvi junijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!