Pokojnine in dostojna starost: Napovedi so pogosto preveč črnoglede

15. 11. 2019

V medijih in strokovni javnosti lahko pogosto zasledimo opozorila, da je naš pokojninski sistem nevzdržen in da so zato potrebne nove in nove reforme, ki pa vedno znova vodijo v slabšanje položaja upokojenk in upokojencev. Vendar je vprašanje, kot pišemo v oktobrski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Dostojna starost, ali so razmere res tako slabe. Kakšne pa so pravzaprav rešitve, s katerimi bi ljudem omogočili spodobno starost z dostojnimi pokojninami?

Na podlagi črnogledih projekcij politika pogosto pripravlja različne spremembe, ki pomembno vplivajo na življenje upokojenk in upokojencev. Eno bolj negativnih napovedi prinaša analiza Evropske komisije z naslovom The 2018 Ageing Report (Poročilo o staranju za leto 2018), ki za Slovenijo slika dramatično prihodnost. Za našo državo so na podlagi projekcij napovedali, da bo delež izdatkov za pokojnine v bruto domačem proizvodu do leta 2070 narasel z zdajšnjih 10,9 odstotka na 14,9 odstotka BDP. To naj bi bilo največ med vsemi državami članicami EU, omenjeno dejstvo pa naj bi klicalo tudi po nujnih in radikalnih spremembah.

Problematične predpostavke študij(e)

Če pustimo ob strani, da so dolgoročne projekcije zaradi vrste različnih spremenljivk vedno težavne (le kdo bi na primer leta 1944 lahko napovedal, kako bo videti svet 50 let pozneje?), so že nekatere osnovne predpostavke omenjenega uradnega dokumenta Evropske komisije močno problematične. Tako so bodoči izdatki za pokojnine v Sloveniji izračunani na osnovi projekcij, po katerih naj bi se pokojnine čez petdeset let dvignile na kar 1500 evrov. Na Hrvaškem pa bi se po isti študiji v enakem obdobju dvignile s 330 na zgolj 370 evrov. Analiza namreč predvideva, da bi se samo v Sloveniji povprečna pokojnina povečevala hitreje od rasti produktivnosti, z današnjih 35 odstotkov na 40 odstotkov BDP na prebivalca, medtem pa je za vse druge države predviden upad relativne pokojnine (glede na BDP na prebivalca). Razumljivo je, da tovrstni izračuni za Slovenijo pokažejo višji trend rasti izdatkov za pokojnine. Ti pa naj bi bili denimo na Hrvaškem kljub za tri odstotne točke višjemu deležu starejših za kar 8 odstotkov BDP nižji od slovenskih. V baltskih državah naj bi za pokojnine takrat namenjali skoraj trikrat manj od Slovenije, pri tem pa je treba izpostaviti, da tudi 15-odstotni izdatki BDP za pokojnine ne bi bili tako dramatično visoki, še posebej, če jih primerjamo z današnjimi razmerami v sosednji Avstriji in Italiji. Obe državi že zdaj namenita za pokojnine približno takšen delež BDP, kot naj bi ga Slovenija šele čez petdeset let, pa zato ni videti, da bi imeli kakšne posebne težave. Kot sta pred časom izpostavila ekonomist dr. Jože P. Damijan z ljubljanske Ekonomske fakultete ter ekonomist in nekdanji (in pozneje obsojeni) predsednik uprave družbe Merkur Bine Kordež, se tu nelogičnosti ne končajo. Delež izdatkov za pokojnine naj bi bil v Sloveniji leta 2070 za eno odstotno točko višji od italijanskega, čeprav bo delež starejšega prebivalstva s pokojninami v Italiji za 5 odstotnih točk višji kot pri nas. Kot izpostavljata Damijan in Kordež, nikakor ne drži splošno sprejeto stališče, da naj bi bili, ker bomo imeli bistveno višji delež starejšega prebivalstva, celo najbolj kritična država. Kar dobra polovica prebivalstva EU naj bi leta 2070 živela v državah, v katerih bodo imeli večji delež starejšega prebivalstva kot v Sloveniji. Podobno neutemeljene trditve, da so pri nas davki na splošno zelo visoki, smo lahko poslušali pred dobrim desetletjem. Na podlagi takratnih analiz so nato odgovorni močno znižali obdavčitev pravnih oseb, kar danes pomeni, da približno četrtina podjetij sploh ne plačuje davkov na dobiček, medtem ko smo po višini obdavčitve pravnih oseb četrta država z najnižjo obdavčitvijo v celotni EU.

Postopen padec upokojenskega standarda

Takšne študije vedno znova dokazujejo potrebo po hitrem in obsežnem nižanju standarda upokojencev v prid interesom kapitala. Ne čudi, da je zaradi tovrstnih neoliberalnih analiz, ki narekujejo vedno nove reze v pokojninske izdatke, standard slovenskih upokojenk in upokojencev močno padel. Kako dramatično se je položaj poslabšal, kaže podatek, da je leta 1992 upokojena oseba za pokojnino dobivala 78,8 odstotka neto povprečne plače, leta 2007 67,1 odstotka, zdaj pa ta znaša zgolj še 58 odstotkov. Povprečje držav članic EU sicer znaša skoraj 71 odstotkov neto povprečne plače. Tako nizke pokojnine v razmerju z neto povprečnimi plačami so posledica reforme iz leta 2000, v okviru katere je bilo predvideno, da bodo na dolgi rok pokojnine znašale samo še 56 odstotkov neto povprečne plače. S tem smo se povsem oddaljili od cilja Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki mejo za primerno pokojnino postavlja na 70 odstotkov neto povprečne plače. Danes tako približno polovica vseh upokojenk in upokojencev dobi manjšo pokojnino, kot znaša prag tveganja revščine. Po Raziskavi o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi (SHARE) smo po deležu socialno izključenih upokojencev celo na drugem najslabšem mestu. Najbolj problematične pa so razmere pri starejših ženskah, saj vsako peto uvrščamo med socialno izključene. Kljub slabemu položaju se na podlagi analiz vseskozi pojavljajo ideje o dodatnem slabšanju položaja upokojencev, predstavljene pa so kot navidezno nevtralne strukturne reforme.

Prenizke pokojnine

Med letoma 2010 in 2017 pokojnin zaradi finančne in gospodarske krize niso usklajevali z inflacijo. Zato so v omenjenem obdobju ostale občutno nižje, kot bi morale biti ob rednem usklajevanju. Do tega je prišlo šele leta 2018, ko so pokojnine redno uskladili za 2,2 odstotka in nato še izredno za 1,1 odstotka. Leta 2019 je bila februarja izvedena redna uskladitev pokojnin za 2,7 odstotka, kar je pripeljalo do njihove rasti. Leta 2017 je znašala povprečna starostna pokojnina 624 evrov, avgusta 2019 pa 739 evrov. Povprečna pokojnina tistih s polnimi 40 leti pokojninske dobe je avgusta letos znašala 838 evrov. Lani sprejeta koalicijska pogodba pa je predvidela tudi izredne uskladitve pokojnin v primeru visoke gospodarske rasti, da bi jih spravili na bolj dostojno raven. Ker je bila v letu 2018 ugotovljena 4,1-odstotna rast BDP, je vlada konec septembra odločila, da se decembra 2019 pokojnine izredno uskladijo še za 1,5 odstotka. Po izredni decembrski uskladitvi pa bo ostalo še vedno 5,6 odstotka zaostanka pokojnin zaradi neuresničenega usklajevanja pokojnin v sedmih letih.

V Sindikatu upokojencev Slovenije (SUS) menijo, da je zato dvig še vedno prenizek, in predlagajo dvig pokojnin za 7,95 odstotka do leta 2020. Vlada takšnega povišanja ni predvidela, je pa na vztrajanje ene od koalicijskih partneric za prihodnje leto, poleg redne februarske uskladitve pokojnin, predvidela tudi decembrsko uskladitev, in sicer, če bo gospodarska rast višja od 2,5 odstotka. Prvotno so na vladi predvidevali enodstotni dvig samo, če bi gospodarska rast presegla tri odstotke, kar pa naj se po napovedih ne bi zgodilo. Še vedno pa ostajajo neuresničene vladne obljube iz koalicijske pogodbe, po kateri bi se minimalne pokojnine dvignile nad prag tveganja revščine. Pokojnine pod pragom tveganja revščine namreč prejema skoraj polovica vseh upokojenk in upokojencev. Linearni dvig pokojnin omenjenega vprašanja sicer ne rešuje, saj prinaša večji dvig pokojnin že tako bogatejšim upokojenkam ter obenem povečuje neenakost med revnejšimi in bogatejšimi upokojenci in upokojenkami.

Vlada obrnila trend

Šele vlada Marjana Šarca je po osamosvojitvi obrnila trend rezov in nižanja pokojnin ter bo v šestih letih postopno zvišala in izenačila odmerni odstotek za izračun pokojnine za moške in ženske na 63,5 odstotka. Ta naj bi pokojnine za moške zvišal za približno 10, za ženske pa za 5 odstotkov. Te pa bi bile še vedno daleč od avstrijskih, kjer povprečna pokojnina znaša kar 89 odstotkov povprečne neto plače, obenem pa upokojenci dobijo še trinajsto in štirinajsto pokojnino. Pri nas povprečna pokojnina po zadnjih podatkih znaša 665,6 evra. Leta 2013 je znašala 617,8 evra in se je v zadnjih petih letih dvignila za skoraj 40 evrov. Kljub temu izdatki za pokojnine glede na BDP padajo že od leta 2013, v Avstriji in v preostali EU pa ostajajo na enaki ravni.

Mogoče rešitve

Čeprav demografske razmere niso tako dramatične, kot jih želijo prikazati, pa se bo Slovenija vseeno morala prilagoditi novim razmeramz vse več starejšega prebivalstva. Eden od bolj problematičnih demografskih kazalnikov, ki terja odziv, je povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu od 60 do 64 let. Leta 2017 je bila zaposlenost v tem razredu pri nas zgolj 20-odstotna, medtem ko evropsko povprečje znaša 42 odstotkov. Nižji stopnji zaposlenosti imamo tudi pri starostnih razredih med 55. in 59. letom ter med 65. in 69. letom starosti. Kot sta izračunala Damijan in Kordež, bi država ob povečanju števila starejših v starosti nad 70 let za 167 tisoč do leta 2070 lahko z večjo delovno aktivnostjo prebivalcev v starosti od 55 do 69 let aktivirala dodatnih 110 tisoč zaposlenih. Zato bo prav v tej kohorti država morala začeti spodbujati večjo zaposlenost delavk in delavcev, pri tem pa dvig starostne meje za upokojevanje vsekakor ne more biti edini ukrep. Veliko bolj bi se morali posvetiti kakovosti delovnih mest in njihovemu prilagajanju starejši delovni sili (z npr. krajšim delavnikom in manjšimi obremenitvami). Težko si je namreč predstavljati, da bodo fizični delavci pri takšni starosti še lahko opravljali težja dela. Prav prilagajanje delovnih mest starejšim bi zaposlene tudi spodbudilo, da bi v starosti za začetek sploh lahko ostali na delovnih mestih. K temu jih bo, če bo potrjena v državnem zboru, gotovo spodbudila tudi najnovejša možnost hkratnega prejemanja 40 odstotkov pokojnine v prvih treh letih ob delu po izpolnjenih pogojih za upokojitev. Po treh letih bo to nadomestilo ob delu znašalo 20 odstotkov. Ena od potencialnih strategij za izboljšanje demografskega stanja je tudi ustvarjanje boljših bivanjskih možnosti za mlade družine, kar bi gotovo izboljšalo demografsko sliko.

Kdaj do minimalne pokojnine nad pragom revščine?

Na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj so kot rešitev za izzive, ki jih prinaša pokojninski sistem, v preteklosti izpostavili privabljanje tuje deficitarne delovne sile. Na tem področju pri nas do zdaj namreč nismo imeli primerne strategije. Kljub temu je v Slovenijo lani že prišlo veliko (predvsem nizko kvalificiranih) tujih delavk in delavcev, saj se je njihovo število zvišalo skoraj za petino. Tuji delavke in delavci tako predstavljajo že kar 10 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Ker je delavcev vse več, se v proračun steka tudi vse več denarja za pokojnine. Stopnja delovno aktivnega prebivalstva v starosti od 20 do 64 let je lani pri nas znašala 75,5 odstotka (še leta 2000 je bila 68,5-odstotna), kar je skoraj dva odstotka več kot na ravni EU, kjer je znašala 73,4 odstotka. Že od leta 2013 se izboljšuje tudi razmerje med upokojenci in zavarovanci. Vse skupaj pa pomeni, da so tovrstni pozitivni kazalci ob vedno novih črnogledih pokojninskih projekcijah vse premalo poudarjeni.

Koalicijska pogodba aktualne vlade omenja še eno pomembno rešitev, ki bi lahko v pokojninsko blagajno prinesla prepotrebna sredstva. Leta 1996 je namreč takratna vlada začasno, kot so sprva trdili, znižala prispevno stopnjo za delodajalce s 15,5 na 11,07 odstotka. Leto pozneje jo je še dodatno znižala na zgolj 8,85 odstotka, medtem pa je ta začasni ukrep postal trajen. Pokojninska blagajna je bila zaradi omenjenega odpustka kapitalu ob več milijard evrov, kot običajno pa so ga zagovarjali s tem, da bo vse skupaj pripomoglo k večji konkurenčnosti gospodarstva. Toda na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete (EIPF) so izračunali, da je približno tretjina omenjenih davčnih odpustkov šla za zvišanje plač menedžerjev in članov uprav. Koalicijska pogodba predvideva, da bi vlada vsako leto mandata postopno dvignila delež prispevne stopnje za delodajalce za 0,8 odstotne točke. Toda vlada v prvem letu te obljube ni zmogla uresničiti, saj se očitno boji zameriti kapitalu. Vsekakor pa možnost ob pogovorih o bolj celoviti reformi pokojninskega sistema, ki bo po napovedih pred socialnimi partnerji na vrsti v začetku prihodnjega leta, ostaja na mizi. Spomnimo, da so v koalicijski pogodbi zaman obljubljali tudi, da bodo vsi slovenski upokojenci in upokojenke dobivali vsaj 613 evrov pokojnine, kolikor je takrat znašal prag tveganja revščine. Za primerjavo, v Italiji so lani minimalno pokojnino določili na 780 evrov.

Rešitev, ki bi omogočale višje pokojnine, je torej veliko. Zato nikakor ni nujno, da se tudi v prihodnje nadaljujejo vedno novi rezi in poslabševanje že tako slabega položaja upokojenk in upokojencev.

Matej Klarič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!