Stopimo skupaj, bodimo solidarni – Pogovor s splošnim koordinatorjem Zasuka Mihom Blažičem N’tokom

24. 7. 2023

Konec lanskega leta je bil ustanovljen sindikat delavcev kulturno-ustvarjalnega sektorja Zasuk. V začetku letošnjega leta pa so začeli intenzivneje sodelovati s Sindikatom kulture in narave Slovenije – Glosa, ki je del ZSSS, in s tem pridobili reprezentativnost. Splošni koordinator Zasuka Miha Blažič N’toko je širši javnosti sicer bolj znan kot glasbenik in aktivist. Z njim pa smo se pogovarjali o tem, zakaj in kako bi bilo dobro »zasukati« delavsko-sindikalni boj.

Preden je bil ustanovljen Zasuk, je bilo najprej treba dvigniti zavedanje, da ustvarjalke in ustvarjalci potrebujete skupen sindikalni boj. Kako ste ga zgradili?

Sam nisem bil zraven od prvih korakov, a problematika ni nova. O njej je že dalj časa govor v različnih skupinah, društvih, nevladnih organizacijah, med korono pa se je res pokazalo, kako slabo je stanje. V tem sektorju so bili delavci tudi najbolj na udaru. Takrat je izšla tudi Poligonova (center za kreativnost, op. a. – več v okvirju) raziskava, ki je temeljito proučila položaj kulturno-kreativnih delavcev v sektorju, in vse to, kar se je vseskozi nekako vedelo in govorilo, se je potem še potrdilo v številkah. Pokazalo se je, da gre za ogromno ljudi, ki ne pridejo niti do minimalne plače, da jih veliko med njimi ne more nadomestiti delovnega orodja, če se jim to pokvari, regresi, bolniške in vse drugo pa pač zanje niso dosegljivi. Vsak drugi delavec v sektorju razmišlja, da bi zapustil ta poklic in šel delat drugam.

In to se odraža že sedaj, javne institucije nimajo več tehnikov, lučkarjev, toncev, dogodki zaradi tega odpadajo. Je korona vse skupaj le še izostrila?

Ja, tako je. Mogoče pa je prišlo tudi zaradi tega do nekega zasuka zavesti. Ker smo se kar naenkrat vsi videli med seboj in smo ugotovili, da smo vsi, ki v tem sektorju delamo, ne glede na poklic ali status, na istem. In vprašali smo se, kaj bomo naredili. Mislim, da je bil to pač poriv naprej, da smo se začeli dobivati, in prvi sestanki so prinesli idejo sindikata.

A je bilo za tem tudi nenadno zavedanje, da ste delavci v kulturi tudi delavci?

To je ključno. Do sedaj so nas predstavljala predvsem stanovska združenja, sektor je organiziran zelo cehovsko. Kar pa popolnoma zanemarja razredne vloge ljudi v tem sektorju, eni dejansko pač smo delavci in nas zelo težko zastopajo direktorji nekih zavodov, nevladnih organizacij in tako naprej. Večina teh organizacij namreč povezuje vodilne kadre, delavci in delavke pa nismo imeli skupne organizacije.

To, da med kulturnimi ustvarjalci ni razredne zavesti, je seveda v prid kapitalu in politiki?

Ja, seveda. V ustvarjalnih poklicih ni bilo nikoli govora o tem, da je to delo, ampak vse, kar je povezano s kreativnostjo, menda delaš iz ljubezni, določenega navdiha ali poslanstva. Okoli tega pa so zgrajene neke institucije, ki upravljajo tvojo ustvarjalnost. Zelo malo smo se kadarkoli ukvarjali s tem, kaj te ustanove sploh so, kako ta sektor deluje, kako se financira, kaj so projekti, kje so prioritete, kam gre denar. Vseskozi se nam ponuja prepričanje, da smo velika srečna kulturna družina, ki ustvarja slovensko kulturo.

Je to mit?

Ja, to je mit. Malo je k njegovemu razbitju pripomogla korona in z njo zaostritev razmer, malo pa je mogoče to povezano tudi generacijsko. Struktura ljudi, ki se odločajo za aktivnost v sindikatu, kaže, da gre po večini za tiste, ki ne zmorejo več delovati na mladostniškem zanosu in ljubezni do svojega dela. Pridejo prve resnejše bolezni, poškodbe, ustvarjanje družine, stanovanjsko vprašanje, zavedanje, da tudi po letih dela nimaš dostopa do normalnih delovnih prostorov in pogojev … Ko si star 30, 35 let, se resno zamisliš, kako bo to šlo naprej. In tako smo prišli do cifre, da več kot polovica ljudi razmišlja, da bi nehali delati v kulturno-kreativnem sektorju, ker ne vidijo v njem prihodnosti. Drugi pa smo se začeli nagibati k temu, da se moramo organizirati, če želimo delati še naprej.

In nastal je Zasuk, ki želi stvari zasukati v drugo smer. Kaj je najbolj ključno urediti? So to plačila za delo, delovni pogoji …?

Ogromno je stvari in potreben je bil razmislek, kje začeti, česa se je strateško najbolj pametno lotiti najprej. Sindikat je komaj nastal, smo zelo mladi in moramo še najprej zgraditi močno organizacijo, ki jo potrebujemo, da bomo lahko uspešni. Potrebujemo veliko članov in da so ti člani aktivni. Da se zavedajo, da to ne bo neka centrala, ki bo nekaj naredila namesto njih, ampak skupaj z njimi. Pomagajo nam izkušnje tovarišev iz Cedre (društvo Center za družbeno raziskovanje, op. a.), ki so pomagali postaviti na noge tudi že nekaj sindikatov. Te izkušnje in metode, kako vključevati člane in spodbujati aktivnosti, so za nas izredno pomembne.

Po pregledu podatkov in lastni anketi ste se odpravili na teren, vzpostavili strukturo sindikata … Kako ste zastavili njegovo delovanje?

Že pred ustanovitvijo smo se odpravili na teren z namenom doseči ljudi v različnih položajih in to smo nadaljevali tudi po kongresu. Cilj je, da bi v vseh regijah imeli lokalne regijske odbore. Zaenkrat imamo tri, delamo pa naprej na tem. Gre za vzpostavljanje strukture, ki je v stiku s terenom, ki izhaja iz realnih razmer in potreb delavcev in ki se lahko nanje odziva.

Tudi vrh sindikata ste zastavili netipično; imate pet koordinatorjev, širši delavski odbor …, nimate hierarhične strukture s predsednikom, sekretarjem. Zakaj tako?

Struktura in statut odražata našo težnjo po živem vključevanju članov v delo sindikata. Stranski produkt je mogoče tudi to, da smo si zadeve malo zakomplicirali in imamo zato več birokracije, ampak to so prvi koraki. Drugače verjetno tudi ne gre, saj pokrivamo preveč široko področje s tako različnimi poklici, da bi ga peščica ljudi lahko vsa sama razumela, obvladala in tudi pokrila. Zato smo si te koordinacijske vloge tudi razdelili.

Ena od zadev, ki ste jih ob ustanovitvi sporočili, je, da ni vse skoncentrirano le v Ljubljani, da imajo delavke in delavci tudi drugje podobne težave. Verjetno je tudi zato za vas pomembno terensko delo?

Seveda. Veliki naročniki v našem sektorju so na eni strani javni zavodi, na drugi strani pa občine. V Mariboru, v Kranju, v Celju, Novem mestu, v Ljubljani in drugod ima ogromno naših članov opravka z občinami. In njihove probleme lahko obravnavamo samo lokalno. Tak primer je bil zdaj v Mariboru, ko se je pokazalo, da bodo rezi v proračun, namenjen kulturi, zelo prizadeli delavce, zato se je tam vzpostavil odbor.

Potem je prišla ministrica in obljubila denar. Je to v redu?

Kratkoročno je v redu, saj se je pokazalo, da je neki pritisk vendarle deloval in da župan ne more ravnati samovoljno, po drugi strani pa je to le kratkoročna politično oportuna rešitev, ki se ne loteva sistemskih vprašanj. Ali je to podfinanciranje občin, ali so to prioritete župana znotraj občine in razvoj samega mesta, ne vem. Ali bo vsakič, ko se nekemu županu zalomi v proračunu in se odloči, da bo rezal pri kulturi, prišla ministrica z vrečo denarja? Verjetno ne. Zato tudi nismo zelo naklonjeni takim ad hoc rešitvam. Tudi prebivalci Maribora so pokazali, da se ne strinjajo s prioritetami župana in razvojem mesta. In to je zdaj pravo vprašanje, ne pa to, ali lahko on kak odstotek mestnega proračuna prestavi sem ali tja, v to ali ono stvar. Ključna vprašanja so, kam to vse skupaj pelje.

Epidemija je močno udarila

Slovenske kreativne delavke in delavce je epidemija zelo prizadela. Kot je pokazala raziskava kreativnega centra Poligon, ki je bila opravljena leta 2020 na začetku krize zaradi izbruha novega koronavirusa, je skoraj tretjina kulturno-kreativnih delavk in delavcev preprosto obsedela doma brez dela, dobre tri četrtine jih je poročalo o odpovedi poslov takoj v prvih mesecih, nekaj manj kot tri četrtine jih je zaznalo nižjo delovno učinkovitost, kar 63,4 odstotka vprašanih pa je vladne ukrepe za ta sektor označilo za nezadostne.

Kriza pa je probleme le še zaostrila, je pokazala anketa med 1521 sodelujočimi, saj jih je več kot tretjina že pred njo imela neto zaslužek le med 500 in 1000 evri, zgolj 18,4 odstotka jih je zaslužilo več kot 1500 evrov. Anketa pa je razbila tudi prepričanje, da se sektor napaja le iz javnih sredstev, saj je pokazala, da je leta 2019 kar 62 odstotkov zaslužil na trgu.

Raziskovalci so odločevalcem priporočili večjo finančno in tudi siceršnjo podporo sektorju, ki se je znašel v hudi stiski, in takojšnje ukrepe. Nekaj jih je, kot smo videli, potem vendarle bilo, a za mnoge so prišli prepozno. Tudi zaradi tega v dejavnosti še zdaj primanjkuje tehnično-podpornega kadra, nekateri javni zavodi pa kljub stalnemu ponavljanju razpisov sploh ne dobijo tonskih tehnikov, oblikovalcev luči, elektrikarjev, scenskih delavcev, garderoberjev …

Na sindikat se verjetno s čisto svojimi konkretnimi problemi obrača članstvo. Kaj je v ospredju? Je to neplačilo za delo?

Kot je pokazala tudi raziskava, delo na terenu pa to potrjuje, se vsak nekako počuti samega. Delavci in delavke se večinoma ne srečujejo, niso na istih mestih, in mislijo, da se določene stvari dogajajo samo njim ali pa da so normalne. Potem pa se zgodbe razširijo in pokaže se, da je to problem mnogih, na primer neplačevanje, podplačevanje, slabe delovne razmere, nabijanje ur v neskončnost, kar potem pomeni, da urne postavke niso niti polovico določenih za študentsko delo … Zelo mejni so ti pogoji, a ljudje z njimi nekako preživijo. Po eni strani nočejo izgubiti naročil, bojijo se komu zameriti, potrebujejo reference za status samozaposlenega … in na koncu se vse to sestavi v to, da so v popolnoma podrejenem položaju. Ob tem pa se za razliko od drugih delovnih mest morda še težje izpostavijo, saj je vse zelo individualizirano.

Je tako tudi zato, ker je kulturna scena v Sloveniji majhna?

Tudi in zato se tudi hitreje lahko na koga pokaže s prstom, da je »problematičen«. Vloga sindikata je, da vse te stvari poveže in nastopa z eno skupno agendo.

Koliko pomembno je, da se tudi druge delavke in delavci zavedamo, da slabo ravnanje delodajalcev, tudi outsourcing, prehaja tudi v druge dejavnosti? Že v trgovinah zlagajo blago na police t. i. zunanji izvajalci, outsourcajo sobarice v turizmu, pa čeprav gre za osnovno dejavnost … Podizvajalstvo grozi z vseh strani. Kaj to pomeni za delovna razmerja? Popolno razgradnjo? Kolikšen je pomen solidarnosti?

Na eni strani je pomemben zasuk zavesti pri delavcih, da so delavci, po drugi strani pa je pomemben tudi zasuk pri drugih sindikatih različnih dejavnosti, da se zavedajo, da so tudi outsourcani delavci delavci. To se je zgodilo v novinarstvu, v kreativnih industrijah, pri večini ustvarjalnih poklicev. Politike najemanja storitev so izvajale javne institucije in potem so se preselile povsod. Seveda se selijo tudi v skladišča, v bolnišnice … In prepočasi na to reagiramo, ne opazimo problemov, dokler ni prepozno. Dopuščamo, da se ta outsourcing, agencijsko in prekarno delo zažira v vse pore delovnega procesa. Upamo, da bomo z organizacijo tega dela delavstva, ki je vse to že doživelo, dosegli premik na širši ravni, ko sindikati in družba te procese jemljemo resno. Outsourcing ni nekaj normalnega in sprejemljivega. To sproži pogovor tudi o platformnem delu, o agencijah in njihovih vlogah. Ključno je tudi, da naredimo premik v kolektivnih pogajanjih. Ljudje, ki so samozaposleni, espeji in delajo za enega, dva naročnika, so popolnoma v podrejenem položaju in nimajo sploh pravice pogajati se kolektivno. Videli smo, kako so enostavno zavrnili dostavljavce hrane. Medtem pa se taki delavci in delavke marsikje v tujini že pogajajo, sklepajo kolektivne pogodbe, in tudi nekatere evropske direktive gredo v to smer, pa tudi naša delovna zakonodaja govori o prikritem delovnem razmerju. Pa tudi če ni točno tako, imajo ti ljudje pravico do organiziranja in pogajanj. Ta velik zasuk moramo še doseči in izbojevati delavske pravice glede na stanje, ki ga dejansko imamo na terenu, in ne na tisto, ki ga imamo na papirju, češ da so vsi še vedno redno zaposleni.

Kapital je pri izkoriščanju delavk in delavcev vedno korak pred zakonodajo. Se lahko tudi tu zgodi kakšen zasuk in smo v zaščiti delavskih pravic kakšen korak pred njimi?

Bom kar iskren, na način, kot smo sindikalno organizirani zdaj, verjeto ne. To, da je kapital vedno korak pred organiziranim delom, veliko pove. Ne čakajo na državo, pogajanja, ampak že vzpostavljajo stanje na terenu, in ko je to vzpostavljeno, pridejo do nas in do države in pričakujejo legalizacijo tega stanja. Država gleda in ne ve, kaj bi naredila, sindikati si zatiskajo oči pred nekaterimi pojavi in vzdržujejo stanje za redno zaposlene. Sami torej ne delamo tega, kar dela kapital, da vzpostavljamo novo stanje na terenu v smislu zahtev. Vendar pa vemo, kaj so naša orodja, kaj naši vzvodi, in iz zgodovine vemo, da smo bili velikokrat pred kapitalom, najnaprednejši del družbe. Sodobnim pojavom zdaj komaj sledimo in nebogljeno gledamo okoli. Glede na stanje stvari bi že morali biti na okopih na cesti.

 

Navsezadnje smo bili na cestah 105 petkov in kje smo zdaj? Bo potrebno še kaj pritiska, sprememba strankokracije?

Jaz sem socialist in verjamem v diktaturo proletariata. Sindikalno gibanje je tisto, ki bi moralo biti najbolj napredni del družbe, saj organizira delavski razred, ki je večina družbe, v napredno silo. Ta naj se odzove na stvari, ki jih kapitalizem dela, ki jih dela našemu planetu, prihodnosti naših otrok. Ne moremo reči, da to nalogo dobro opravljamo, ker je ne. Na vseh frontah. Delavci pa bodo brez sindikalne vizije, organizacije, ki bi kazala pot naprej, morali iskati svoje vzvode. Ker so v krizi, v stiskah, ker so razmere za marsikoga brezizhodne.

Problem je globalen, ljudje iščejo poti v boljšo prihodnost …

… in potem se bodo organizirali na svoj način in mogoče pod nekimi drugimi agendami, ki niso napredne. A jih ne moremo kriviti, samo sebe lahko krivimo. Kjer ljudje delajo, imamo mi odgovornost. Še tisoč usklajevalnih sestankov z vlado, kjer bomo kakšno številko premaknili v levo ali desno, ne bo premaknilo teh razmer. Političen pogum se zdi, da manjka.

Sindikat Zasuk, ki se je organiziral avtonomno in že od samega začetka poudarja pomen povezovanja, sodelovanja in solidarnosti, se je v začetku letošnjega leta tudi bolj formalno povezal z Gloso in s tem z ZSSS. Katere prednosti vidite v tem?

Že od začetka je bila za nas pomembna lekcija, da ne drobimo sindikalnega gibanja. Mi nočemo biti še ena od tisoč malih frakcij, hočemo krepiti sindikate kot celoto. Smo del večje zgodbe in nima smisla, da soliramo. Sindikat Glosa je bil naš naraven partner in zelo hitro smo začeli sodelovati. S tem smo tudi dobili reprezentativnost in to je tudi pripeljalo do tega, da smo skupaj z Gloso in Svizom partner pri pogajanjih za kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti. In le skupaj smo lahko na točki, kjer zdaj smo. Mislim, da zelo pozitivno vplivamo eden na drugega.

Po enem od srečanj na resornem ministrstvu ste sporočili, da v Sloveniji zaostajamo za Evropo pri definiciji delavca v kulturi. Kako?

Kdo je delavec v kulturi in kaj vse delo v kulturi obsega, je v Sloveniji precej ozko definirano. Pri nas smo priročno zapakirali samozaposlene v kulturi kot tiste, ki se prijavijo in jim na podlagi nekih dosežkov ministrstvo daje status. V resnici pa je tu, da ta sektor lahko sploh deluje, ogromno nekih poklicev in dejavnosti, ki se tudi med seboj prelivajo. Ključno pa je, da vsi zastopajo javni interes na področju kulture, in če kateregakoli elementov izvzameš, se struktura podre. Na ministrstvu smo na čisto konkretnih primerih pokazali, da na primer jaz lahko nekje nastopam kot izvajalec glasbenega dela, v drugi vlogi sem avtor proizvoda za množično konsumpcijo, denimo album, v tretji točki nastopam v vlogi organizatorja dogodka, sem oblikovalec itn. V bistvu pa status na področju kulture dobiš na podlagi ene te zadeve. Definicija je zelo ozka, rigorozna in ni v skladu s tem, kaj je realnost na terenu.

Za rdečo nit te številke Delavske enotnosti smo postavili vprašanje prostega časa. Kako je s tvojim prostim časom glede na to, na koliko področjih deluješ?

Bolj po minutah in urah ga lovim. Poskušam si organizirati čas in najti čas zase. Na splošno pa je tega časa precej malo in še ta mora biti posvečen opravilom, ki so nujna. Veliko tega, kar se šteje kot prosti čas, to v resnici ni, kajti to je čas, ko je treba opraviti skrbstveno delo za druge, nakupe, kuhanje, avto peljati na servis, urediti kaj na upravni enoti … Če imam prost popoldan, moram nujno opraviti še tisoč opravil. In vsa so del delovnega procesa, so stvari, ki jih delamo, in ima kapital od njih koristi. Ženske brezplačno vzgajajo nove delavce, v prostem času skrbimo za vozila, s katerimi se potem vozimo na šiht … ogromno je nekih opravil samo za to, da družba lahko funkcionira naprej. Deloholičnost in preseganje vseh delovnih normativov je postala neka vrednota. Zelo smo v družbi napolnjeni s potrebo, da je treba neprestano nekaj delati. Nočem idealizirati stvari, ampak zdi se, da je v preteklosti bilo več zamejitev, kdaj je konec šihta. Vprašanje je tudi, ali ne preživimo danes več časa na cestah, v supermarketih in na parkiriščih, kot se jih je včasih preživelo na primer na vrtu.

In že status je težko dobiti. Ga ti imaš?

Jaz ga imam. Status sam po sebi ni dobro premišljena rešitev, ker deluje po eni strani kot socialni korektiv in po drugi strani kot nagrada za vrhunskost. Kaj je to potem, da je nekdo vrhunski, a se ne more preživljati s svojim delom in potrebuje socialno podporo. Kaj pa je z vsemi tistimi, ki delajo v sektorju, preostali ustvarjalni in podporni poklici, ki pa v bistvu ne morejo niti kandidirati za tak status. A oni pa niso pomembni? Tudi jaz ne bi mogel izvajati svoje glasbe, če ne bi bilo še kup drugih, od producentov, tehnikov, lučkarjev, toncev …, ki vse to omogočajo. Veliko bolje bi se bilo premakniti k enostavnejši enačbi, da je vse to ustvarjalno in podporno delo v kulturi delo in mora biti kot tako obravnavano, dostojno plačano in da se strinjamo, da je to delo v javnem interesu. Če bodo na ministrstvih na ta način gledati na nas, bo to velik premik naprej. Po drugi strani pa vidimo, da se vse bolj oži in krči razumevanje, kdo so ti ljudje in pod kakšnimi pogoji so sploh lahko obravnavani. Pojavlja se problem neenake obravnave in kako rešiti problem, ko na primer dva delavca lahko opravljata isto nalogo, pa ima eden status, drugi pa ne, kar pomeni, da ima eden plačane prispevke, drugi pa ne. Se pravi, da je eden lahko dražji za naročnika. Škoda, da se moramo s takim problemom sploh ukvarjati, ampak to je rezultat politik, ki so bile le sprotno reševanje požarov. Potreben pa je temeljit sistemski premislek o tem, kako se bodo zadeve na področju kulture in ustvarjalnosti razvijale. Na ta način res ne gre naprej.

Koncept samozaposlenosti v kulturi lahko posameznikom res pride prav, a na drugi strani poglablja probleme v dejavnosti. Nekaj sem jih že naštel, med njimi pa je tudi ta, da za izkazovanje vrhunskosti, ki je pogoj za plačane prispevke, potrebuješ reference. To pa pomeni določene medijske objave, delo v določenih zavodih. In tako je marsikdo pripravljen vzeti podplačano ali celo neplačano delo, zato da lahko potem pokaže, da se je pojavil na seznamu izvajalcev v neki eminentni instituciji. To se enostavno izkorišča. Zato smo tudi začeli z javnimi zavodi, ker menimo, da veliko sistemskih težav izvira ravno iz teh struktur in iz tega, kako javni zavodi plačujejo oz. ne plačujejo delo. V osnovi ima država nalogo, da te zadeve uredi.

Urediti bi kazalo še marsikaj, na primer položaj ekstremno prekariziranega novinarskega poklica, ki je poguben za njegovo avtonomijo. Zasuk je izrazil tudi solidarnost z zaposlenimi na RTV, kaj vam to pomeni?

Sodelujemo z njimi in z novinarskim sindikatom in se iz njihovega boja tudi učimo. Novinarstvo je res poklic, kjer je prišlo do prekarizacije, ki se je najprej kazala kot zelo dobra rešitev, saj naj bi šlo za poklic, ki ga delaš zaradi poslanstva. In nekaj let kasneje je bilo jasno, da skoraj ni več rednih zaposlitev. Zdaj so potrebne hude bitke za vsaj minimalno dostojanstvo.

Izstopiti iz okvirjev je torej treba še na marsikaterem področju …

Naša naloga je, da v komunikaciji dosežemo, da bodo zlomljeni nekateri prejšnji okvirji razmišljanja o kulturi. Soočamo se z ozkim videnjem našega sindikata in tega, da je tudi delo v kulturi delo in da nismo vsi umetniki, ampak delamo različne stvari. Da ni ključno, ali smo umetniki ali ne, ampak da opravljamo neko delo, ki mora biti dostojno plačano. Mnogi vidijo le nastop umetnika, ki na primer traja eno uro, a je v ozadju 12 ur nalaganja in postavljanja opreme, vožnje, tonskih vaj … in to na mesece in leta vaj in usklajevanj. Ves proces okoli tega je nekako razblinjen. Nimamo enakih sistemov vrednotenja gledaliških predstav, razstav itn. V literaturi je denimo veliko stvari podplačanih, koliko dobijo avtorji, koliko napora je potrebno za nastanek nekega prevoda … Ogromno je del, ki jih kot družba sploh ne vidimo. Končni produkti naj bodo na odrih, policah … vse okoli njih pa naj bo narejeno čim ceneje in z ljubeznijo. 

Kakšno je tvoje sporočilo vsem nam, delavkam in delavcem?

Stopimo skupaj, bodimo solidarni.

Mojca Matoz,
foto Zasuk

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi julijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!