Pogovor z Lidijo Jerkič: Odločitev o odhodu s čela ZSSS je premišljena

3. 2. 2025

Predsednica ZSSS Lidija Jerkič letos sredi svojega drugega mandata odhaja s čela ZSSS. Januarja se tako zaključuje proces evidentiranja tistega/tiste, ki naj bi jo nasledil/a. Ob tem, da v zadnjem času njen odhod buri zanimanje medijev, je bila v reviji Jana nominirana tudi za Slovenko leta 2024. Tako se zdi, da se tudi siceršnje zanimanje za to dogajanje v medijih v zadnjih tednih še zgoščuje. Čas je, da smo ji tudi v Delavski enotnosti, glasilu ZSSS, zopet postavili nekaj vprašanj.

Lahko tudi bralstvu Delavske enotnosti pojasniš to, kar si že povedala na zadnjem kongresu, zakaj si se pravzaprav odločila oditi s čela Zveze sredi mandata?

Odločitev o tem je premišljena in ne nova. Najavila sem jo že na prejšnjem kongresu, razlogov pa je več. Temeljni razlog, ki ga komaj uspem dopovedati in ga zato še enkrat ponovim, je upokojitev. V letu 2026 odhajam v pokoj. Menim, da v moji starosti in s polno delovno dobo ni prostora za podaljševanje ostajanja na funkciji, treba je najti novo moč, nove ideje, novo dinamiko. Zakaj ne v letu 2026? Ker želim narediti prehod mehkejši, eno leto bom še na razpolago za morebitno pomoč nasledniku/ci, če bo izražena želja; v tem času bomo tudi na Skeiu (Sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije, op. ur.) opravili zamenjavo. Čas od polovice 2025 je tudi za novega predsednika/co bolj prijazen, saj gre za predvolilno obdobje, ko bo sprejemanja zakonodaje manj, v letu 2026 pa bi bil/a vržen/a v začetek dela nove vlade, ki je najbolj turbulentno obdobje. Po mojih izkušnjah pa je tudi prvo leto na funkciji najbolj zahtevno. Moj odstop je bil zato pretehtan, najavljen in menim, da pravi čas.

Še ostajaš na čelu Skeia?

Na čelu Skeia ostajam do poletja 2026, takrat imamo kongres in bom predala tudi to funkcijo. Že letos pa začnejo tudi v Skeiu teči priprave na volilno leto; konec letošnjega leta bodo tako zaključene volitve na ravni podružnic, v začetku 2026 na regijah, junija pa je kongres Skeia.

Kako naporno je po tvojih izkušnjah voditi tako sindikat dejavnosti kot sindikalno centralo, k čemur pritiče še funkcija državne svetnice?

Delo je zahtevno in ga je veliko. Ni odveč, če imaš dolgoletne izkušnje, in veliko lažje je, če je v organizaciji primerna ekipa. Za Skei lahko rečem, da ima odlično ekipo zaposlenih strokovcev in sekretarjev ter aktivno vključene podpredsednike, ki so tudi zaradi moje dvojne funkcije bolj poprijeli za delo, kar se je pokazalo za dobro, saj tudi po mojem odhodu ni praznine, ekipa zna delati, kandidate za funkcije imamo tudi.

Tudi na Zvezi lahko rečem samo dobro o ekipi, z načrtovanjem obveznosti pa se je dalo pokriti (skoraj) vse. Tudi vsebinsko se delo precej pokriva. Res pa je, da o kakem odklopu, porabljenem dopustu ali osemurnem delovniku tu ni besede. Gre za delo, ki zahteva stalno pripravljenost, veliko predpriprav, izobraževanja, razpoložljivosti za medije in podobno. Dolgoletna praksa strokovne sodelavke, predavateljice in predsednice mi izjemno pomaga. Brez tega ne bi šlo.

Marsikdo te zdaj verjetno sprašuje, kako vidiš to obdobje vodenja ZSSS, ki se zate počasi zaključuje. Katere zadeve bi še posebej izpostavila?

Izjemno hvaležna sem za to priložnost in čast, ki me je doletela po odhodu Dušana Semoliča. Kdor bi v tako funkcijo stopil z lahkotnostjo, je ne bi dolgo opravljal. Ne gre za funkcijo, gre za veliko odgovornost, saj besede predsednika Zveze (ne mislim osebno) veljajo in štejejo. Pomanjkanje kredibilnosti bi tej funkciji lahko odpihnilo veljavo, pomemben je vsak stik, vsak sestanek, vsak nastop, vsaka izjava. Ves čas je treba imeti pred očmi, da zastopaš delavke in delavce, da si njihov glas, da je od tebe odvisno marsikaj. Veliko sem se naučila, dobila vpogled v zakulisja in podrobnosti, ki jih sicer ne bi, spoznala veliko bolj ali manj zanimivih ljudi, kakšnega bi mi bilo čisto vseeno, tudi če ga ne bi. Spoznala sem, kako lahko je manipulirati ali pa biti zmanipuliran in kako težko, večkrat nemogoče je narediti tako, da je za vse prav. Moje vodilo je bilo ves čas skrb za posameznika, delavko in delavca, za razumevanje njihovih problemov.

V času, ko sem bila predsednica (osem let bo), so se zamenjale štiri vlade, imeli smo vse od recesije do konjunkture, od covida do energetske krize in vojne, od velike brezposelnosti do pomanjkanja delavk in delavcev. Za trenutek ni bilo mirno in ne dolgočasno, nasprotno. Pogosto se svet okoli nas vrti v različnih hitrostih, meni se je včasih vrtel veliko hitreje kot marsikomu drugemu. Najbolj grenko pa mi je spoznanje, da je denar sveta vladar, da zgolj z veliko agresivnostjo in prizadevanji premikamo drobce izboljšav za povprečnega človeka, da bi sindikate večina z veseljem ukinila, včasih se mi zdi, da smo še sami na tej poti.

 

Svet dela se neprestano spreminja, zdi se tudi, da vedno hitreje. V katero smer gredo po tvoje te spremembe in kakšne pasti in priložnosti prinašajo s seboj za delavstvo?

Ne bom vedeževalka. Svet dela se bo zelo spremenil, hitreje, kot si mislimo. A delo bo vedno v odvisnem položaju od kapitala in izkoriščanje je po mojih občutkih sestavni del človeškega značaja. Če se bo večina vdala ali zasledovala zgolj ozke, lastne interese, potem se nam ne piše dobro. A nisem brez upanja. To, da tudi mlade vleče v aktivnosti, in spoznanja o solidarnosti so zagotovilo, da bo tudi organizirano delavstvo obstajalo naprej.

Kako se po tvoje spreminja sindikalno delo? Katere metode postajajo vse pomembnejše?

Imam 35 let izkušenj dela v sindikatu. Tako kot vse drugo se je spreminjalo tudi to delo. A temeljni princip ostaja, temelji na osebnem pristopu, pomoči, organiziranju. Ker se oblike dela spreminjajo (ni velikih podjetij, kjer se ljudje srečujejo vsak dan), postaja sindikalno delo vedno bolj zahtevno. Ljudje niti ne delajo več pri delodajalcu, delajo od doma, celo v drugih državah, delajo v različnih oblikah dela (npr. platforme). Do njih je treba priti na drugačne načine. V ZSSS smo velik poudarek dali na obveščanje, še vedno imamo časopis, razvili pa smo še druge načine: odlično spletno stran, e-novice, aplikacijo, družbena omrežja … Tudi večina medijev nam namenja kar veliko prostora, kar smo dosegli z odzivnostjo in argumentiranostjo. Ozaveščanje, izobraževanje, rama, ko je treba, to vse so metode, ki pomagajo ohranjati članstvo in motivirati k novemu. Pomembno bi bilo najti tudi nov vir; ne samo projekti, česar se poslužujemo, ampak tudi dodatno financiranje socialnega dialoga, saj je naše poslanstvo pomembno, izpolnjujemo pa ga kot prostovoljske organizacije, pri čemer ne prejemamo niti sredstev kot recimo nevladne organizacije.

Izbor kandidatk in kandidatov za tvojega naslednika oziroma naslednico se zaključuje. Je težko biti na čelu tako raznolike organizacije?

Težko ali ne, vsak si s prakso sam ustvari ta občutek. Tisti, ki se podaja v to funkcijo, mora vedeti, kaj s seboj prinaša. Nekaj tega sem napisala že zgoraj. Vsako delo, ki je delo z ljudmi, je na neki način težko, hkrati pa lahko tudi zelo izpolnjujoče. Nekdo je enkrat dejal: Če bi bilo moje delo tako grozno težko, bi si že našel drugo. Redno si pri takem delu deležen kritike, velika je izpostavljenost funkcije, tako da praktično nikamor ne grem, da me ne bi prepoznali in ustavljali; sem pa ponosna, da so ti odzivi v kar se da veliki meri pozitivni. Našel se je sicer tudi kdo, ki je vpil za menoj po cesti, a sem vedela zakaj (ne bom omenjala kakšne stranke …). Ljudje tudi mislijo, da imaš bistveno več moči, kot je v resnici imaš. Večinoma pa sem spoštljivo sprejeta in imam odprta vrata, za kar gre seveda največja zahvala ugledu ZSSS.

Na vrsti je kandidiranje

Od 1. februarja do 31. marca v ZSSS poteka kandidacijski postopek za nadomestne volitve predsednice/predsednika ZSSS. Evidentiranje se je končalo 20. januarja. V ZSSS že od maja lani potekajo predvolilna opravila, katerih končni rezultat bo izvolitev nove predsednice oziroma predsednika ZSSS sredi mandata po napovedanem odhodu sedanje predsednice Lidije Jerkič.

ZSSS ima pravila zapisana v svojem temeljnem aktu, tj. statutu, natančneje pa v pravilniku o postopkih evidentiranja, kandidiranja in volitev v ZSSS. Na njihovi podlagi je predsedstvo ZSSS predvolilna opravila maja lani tudi opredelilo v časovnici.

Še pred prvim dnem februarja, ko prehajamo v fazo kandidiranja, bo komisija za izvedbo kadrovskih postopkov najprej pregledala predloge evidentiranih kandidatov oziroma kandidatk, ki so jih v pisni obliki poslali sindikati dejavnosti, člani ZSSS, in teritorialne organizacije ZSSS. Upoštevali bodo le tiste, ki vsebujejo zahtevane dokumente, to so: podpisana soglasja kandidatk oziroma kandidatov, njihov življenjepis in motivacijsko pismo z vizijo delovanja ZSSS. Le takšne popolne vloge bo potem komisija v skladu z določili pravilnika predložila v nadaljnji kandidacijski postopek, v katerem se pristojni organi sindikatov, članov ZSSS, seznanijo z evidentiranimi kandidati oziroma kandidatkami in odločijo, komu dajo svojo podporo. O tem potem komisijo obvestijo najpozneje do zadnjega dneva marca. Aprila bo kandidacijsko listo sprejelo predsedstvo ZSSS, maja pa so po sprejeti časovnici predvidene same volitve.

Večno vprašanje je, kako v sindikate privabiti novo članstvo. Kakšen je tvoj odgovor?

Precej enostaven. Osebni pristop, predstavitev sindikata in pristopna izjava.

Revija Jana te je nominirala za Slovenko leta 2024, spadaš tudi med sto najbolj vplivnih žensk v Sloveniji, sploh pa si svoj vodstveni položaj v sindikatih, takrat ko si začela voditi Skei, začela z nagrado roža mogota, ki jo ZSSS podeljuje za področje enakih možnosti. Kako gledaš na tovrstna priznanja?

Nikoli nisem stvari delala zaradi priznanj, ampak iz prepričanja in iz srca. Vedno sem povedala, kar sem mislila, moje izjave temeljijo na podatkih, osebnem prepričanju in sindikalnih koreninah. Nikoli nisem izneverila zaupanja in pomagala sem vedno, če sem le znala in vedela kako. Kakšno stvar kdaj sicer zadržim zase in kar nekaj jih tudi še bom, a bližje mi je prva kot pa zadnja zamera. Kako to drugi vidijo, ni moj problem, a vendarle zgornje ocene kažejo na to, da vsaj določene stvari delam prav. Vedno pa te nominacije in nagrade jemljem kot skupen uspeh. Brez ZSSS, Skeia in vsega, kar je v teh dveh kraticah skrito, z vsem potencialom sodelavcev in sindikalnih kolegov, vsega tega pač ne bi bilo. To ni priznanje meni, to je priznanje skupnim prizadevanjem in vsak naj si od tega vzame, kolikor se mu zdi, da zasluži.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil najprej objavljen v drugi letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod prve letošnje redne številke (30. 1. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!