»Z nami so delali, kot so hoteli« – S problemske konference o platformnem delu

12. 7. 2021

Junija je v Domu sindikatov potekala problemska konferenca o platformnem delu v Sloveniji, ki sta jo v okviru projekta DidaNet pod vodstvom Zveze avstrijskih sindikatov ÖGB organizirala ZSSS in Sindikat Mladi plus.

Kot je uvodoma dejal izvršni sekretar ZSSS Andrej Zorko, se je platformno delo še posebej razširilo v času epidemije. Čeprav je na prvi pogled delo še posebej za mlajše videti zelo privlačno, pa s seboj prinaša vrsto težav, ki še dodatno slabijo položaj delavstva. Zorko je ob tem omenil vprašanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, plačila, socialnih zavarovanj, delovnih razmer ipd. Platformno delo je zato tudi na evropski ravni zelo aktualna tema, ki terja ustrezno pravno ureditev.

Iz prve roke

Staša Jovanović iz Sindikata Mladi plus, ki je sodelovala pri raziskavi o dostavljavcih hrane (več o tem lahko preberete v nadaljevanju), je opozorila, da so pri tovrstnem delu opazili dve kršitvi delovne zakonodaje. Prek študentskega dela ni zagotovljena stalna urna postavka. Pri delu prek espejev in podobnih oblik pa so prisotni elementi dela na črno in delovnega razmerja, zaradi česar bi morali biti dostavljavci redno zaposleni. Svojo izkušnjo je opisal Pan Kladnik, ki je pri Woltu začel delati takoj, ko je ta prišel v Slovenijo. Kot je dejal, je zaslužek sicer zaenkrat še vedno velik, vendar bi se to v prihodnje lahko spremenilo. Lani jeseni so se tako že znižale plače. Velika težava je po njegovem varnost. »Delo ti ne zagotavlja plačanega dopusta. Še hujše pa je, ko zboliš.« Ljudje, ker nimajo plačane bolniške, delajo tudi, ko so bolni. To pa se je za še posebej problematično pokazalo v času koronakrize. Kot pravi nekdanji dostavljavec, so osebne izkušnje tistih, ki delajo pri Woltu, zelo različne, veliko pa je pritoževanja na štiri oči. Sam je bil med tistimi, ki je stvari želel izboljšati v komunikaciji z vodstvom, tam pa ni naletel na posluh. »Če delaš karkoli, kar jim ni všeč, ti za nekaj časa ukinejo možnost zaslužka, čeprav, kot trdijo, niso delodajalci. Z nami so delali, kot so hoteli.«

Sistem mora ščititi delovna razmerja

Podobno je razmere v Avstriji na področju platformnega dela opisal tudi Blaž Gyoha. Delavke in delavci so bili tudi tam prestrašeni, saj so jim podjetja grozila s tožbami in odpuščanji. Razdrobljeni in medsebojno ločeni delavci in delavke pa se niso mogli skupaj upreti takšnemu početju. Zato so znotraj zveze sindikatov ÖGB ustanovili avtonomni kolektiv Riders Collective, ki se bori za njihove pravice. Leta 2017 sta bila od platformnega dela odvisna dva odstotka delavk in delavcev. Pandemija pa je še močno povečala razširjenost teh oblik dela. Zorko je spomnil, da se je pri nas, ko so ga zakonsko dovolili, na podoben način razširilo tudi delo za določen čas. Opozoril je tudi na zakon, ki je Uberju odprl vrata v Slovenijo. S tem pa je vlada, namesto da bi uvedla ustrezno regulacijo, začela na široko odpirati vrata platformnemu delu. Okrcal je tudi ministrstvo za delo, ki je bilo ob sprejemanju zakona tiho in ni reklo ničesar o zaščiti delavk in delavcev. Generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) Saška Kiara Kumer je spomnila na nekatere negativne vidike uvajanja Uberja. Omenila je možnost ukinitve taksimetra, ki točno izmeri stroške. Cene pri Uberju bodo namreč variabilne. Širše gledano glavno težavo vidi v tem, da s parcialnimi rešitvami rušijo sistem. »Vzpostaviti moramo sistem, ki bo ščitil delovna razmerja in kjer se ljudje ne bodo odpovedovali svojim dolgoročnim pravicam,« je še opozorila na na prvi pogled neopazne negativne učinke platformnega dela.

Platformno delo omejuje in zmanjšuje delavske pravice

Predsednik Svobodnega sindikata Slovenije (SSS) Mirsad Begić je v razpravi opozoril na širši vidik platformne ekonomije, kjer gre za še eno od navideznih obdobij v drugačnem razvoju kapitalističnega načina proizvodnje. Kot že večkrat v preteklosti ponovno omejuje sindikalno združevanje in z njegovo razpršitvijo spreminja za delavke in delavce na slabše razmerje med kapitalom in delom. Zato Begić ocenjuje, da nas ta oblika vrača v čas fevdalizma. Platforme zavračajo tudi vlogo delodajalca in priznavajo kvečjemu položaj samostojnega podjetnika. »Gre za očitni novi val množenja delovnopravno nezaščitenega delavstva in njegovega splošnega nazadovanja v zadnjih desetletjih,« še opozarja in dodaja, da tak položaj slabi tudi položaj vsega vse bolj prekariziranega delavstva. Zato so nujni ustrezni odgovori.

Rešitev: dokazno breme na strani korporacij

Predsednica Sindikata Mladi plus in Odbora za mlade pri Evropski konfederaciji sindikatov (Etuc) Tea Jarc je v razpravi dejala, da se na evropski ravni dogaja mnogo več kot v Sloveniji. Ključna pa je ugotovitev, da platforme niso zgolj tehnološka podjetja, kot bi se rade prikazale, temveč delodajalci. Rešitev težav bi lahko bila po njenem izhodišče, kjer bi se logika obrnila in bi morale korporacije na sodiščih dokazovati, da delavke in delavci nimajo statusa zaposlenih z vsemi pravicami, ki jim pripadajo (regres, bolniška, minimalna plača, starševsko varstvo ipd.). Rešitev, da bi bilo dokazno breme na strani delodajalcev, je podprl tudi Zorko in dodal, da vseh tveganj ne gre podcenjevati. Platformno delo namreč veča tudi intenzivnost dela. Spomnil je, da med poštene delovne pogoje sodi tudi vključenost v sisteme socialne varnosti, in izrazil vero, da se bo Evropska komisija znala ustrezno posvetiti temu problemu.

Matej Klarič

---

Kako se »fleksibilnost« platformnih delavcev kaže v praksi?

Ulice slovenskih mest so preplavili skupaj z zatišjem javnega življenja, ki ga je prinesla epidemija covida-19. Na kolesu, motociklu, avtomobilu, v modrih, rdečih, zdaj tudi rumenih barvah švigajo mimo nas, ne glede na visoke temperature, padavine ali druge ekstremne vremenske razmere. V žargonu so poimenovani včasih kot kapitani flote, spet drugič kot modre rakete. Z njimi pa večina izmed nas pride v stik, ko si naroči topel obrok; običajno se ne vprašamo, kdo ti ljudje so, kaj šele, v kakšni obliki delovnega razmerja svoje delo opravljajo. Dostava hrane kot storitev pri nas sicer ni novost. Vendar pa nam jo danes v veliki večini primerov ne dostavijo zaposleni pri gostinskem obratu, temveč osebe, ki spadajo v kategorijo platformnih delavk in delavcev.

Sindikat Mladi plus je z namenom začetnega spoznavanja platformnega dela v Sloveniji v sodelovanju z Avstrijsko zvezo sindikatov ÖGB izvedel raziskavo na primeru dostavljavcev hrane v Sloveniji. A preden si ogledamo izsledke raziskave, skušajmo okvirno razumeti, kaj platformna podjetja in platforme dela sploh so. Platformna ekonomija je globalni pojav, ki ga v Evropi poznamo približno petnajst let. Vzpostavlja se preko digitalnih platform (različnih sistemov in aplikacij) ter omogoča izmenjavo dobrin in storitev. Poznamo več vrst digitalnih platform. Najbolj znan primer je platforma CouchSurfing, kjer se lahko dogovorimo za brezplačno bivanje v tujini. Mednje sodijo tudi družbeni mediji (Facebook), prodajne (Amazon) in nastanitve platforme (Airbnb) ter tudi takšne, kot je Remitly, prek katerega na svetovni ravni poteka posredovanje monetarnih sredstev. Platformna podjetja, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela v različnih dejavnostih, stranke in delavce povezujejo glede na stanje povpraševanja in ponudbe. Kamen spotike pri platformnih podjetjih je ravno v njihovi definiciji. Predstavljajo se namreč kot tehnološka podjetja, čeprav pogosto nosijo funkcijo klasičnega delodajalca, a se zaradi pomanjkanja regulativ tej odgovornosti izmikajo in delavce zaposlujejo prek prekarnih oblik dela. V Sloveniji imamo platformna podjetja, ki nudijo storitve pomoči na domu in skrbstvenih del, čiščenja, prevozov in dostave hrane.

Ni vse zlato, kar se sveti

V Sindikatu Mladi Plus so že omenjeno raziskavo opravljali na primerih dostavljavcev hrane v Ljubljani, ki delajo za finsko podjetje Wolt in slovensko podjetje Ehrana (pred kratkim ga je prevzelo špansko podjetje Glovo). Terensko delo in izvajanje polstrukturiranih intervjujev je potekalo od decembra lani do letošnjega aprila. V raziskavi, v kateri je sodelovalo trinajst oseb, od tega samo ena ženska, se je pokazalo, da delavci nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ampak s podjetjem sodelujejo kot samostojni podjetniki, preko študentske napotnice in družb z omejeno odgovornostjo, bolj znanih kot d. o. o. Večina intervjuvancev je povedala, da za svoje delo nimajo vnaprej določenega urnika, temveč delajo po metodi freelancanja, kar naj bi pomenilo, da se dostavljavci dnevno odločajo, ob kateri uri in za koliko časa se bodo prijavili v aplikacijo, preko katere bodo dobivali delovne naloge. Dobršen del vključenih v raziskavo je zato mnenja, da je njihovo delo časovno fleksibilno v pozitivnem smislu, in verjamejo, da se sami odločajo o količini svojega dela. Morda to za nekatere res velja, a ko odgovore delavcev pozorneje analiziramo, je jasno, da njihovo delo poteka v času, ko je potreba po delu največja, v času kosil in v večernih urah, in se dostavljavci sami temu tempu prilagajajo. Nekaj intervjuvanih je dejalo, da redno delajo tudi sedemdeset ali celo osemdeset ur na teden. V teh primerih osebe mesečno zaslužijo tudi do 3000 evrov, saj povprečen zaslužek v eni uri znaša 10 evrov. Dostavljavci so izrazili zadovoljstvo z višino izplačil in na prvo žogo se zdi, da so honorarji relativno visoki. Vendar, ko odštejemo prispevke in akontacijo dohodnine, ki jo samozaposleni plačujejo sami, temu dodamo še stroške amortizacije vozila, stroške goriva, neplačane malice, odmora, dopusta in bolniške odsotnosti, pridemo do ugotovitve, da so honorarji dostavljavcev vse prej kot pošteni. Vključeni v raziskavo so prav tako mnenja, da njihovo delo ne poteka pod nadzorom nadrejenih, a tudi to se izkaže za vprašljivo, saj je aplikacija tista, ki dostavljavcem določa število dostav in s tem vpliva na njihov delovni čas in višino zaslužka.

Raziskavo Sindikata Mladi plus v Sloveniji lahko najdete na tej povezavi, ne spreglejte pa tudi nove epizode podkasta Nehvaležni skeptiki, ki ga pripravljajo pri sindikatu mladih in je posvečena prav platformnemu delu.

Raziskava je pokazala, da uprave podjetij s shemo izplačil in nagrad delavke in delavce posredno nadzirajo, da za varnost in zdravje pri delu ni ustrezno poskrbljeno: pri dostavljavcih kolesarjih so manjše telesne poškodbe praktično nekaj vsakdanjega, uporaba sanitarij ni zagotovljena, v času epidemije so bili izpostavljeni možnosti okužbe s koronavirusom. Pri več delavcih so bili prisotni elementi delovnega razmerja ali pa vsaj status ekonomsko odvisne osebe. Sporno je tudi, da dostavljavci, ki delajo preko študentske napotnice, nimajo določene stalne urne postavke. Kljub naštetemu so številne delavke in delavci pri platformnih podjetjih s svojim položajem relativno zadovoljni, kar je verjetno posledica tega, da smo kot družba, tudi zaradi visoke brezposelnosti, nehote sprejeli nižanje delavskih standardov. Ti se bodo na področju platformnega dela po naših predvidevanjih v naslednjih mesecih še nižali. O tem pričajo primeri iz tujine, kjer je razvidno, da so platformna podjetja ob vstopu na trg imela mamljive ponudbe za iskalce dela, čim je določeno podjetje monopoliziralo trg, pa so pogoji dela postali neznosni.

Staša Jovanović

Delavska enotnost

Ti besedili sta bili prvič objavljeni v najnovejši, prvi julijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!