Platformna podjetja nenehno preizkušajo našo toleranco – Pogovor s sociologinjo in raziskovalko Majo Breznik o delu prek spletnih platform
7. 12. 2020
Maja Breznik je sociologinja in raziskovalka, ki se med drugim redno ukvarja s preučevanjem različnih trendov in pojavov v svetu dela. Platformnega dela se je lotila s sodelovanjem pri dveh mednarodnih študijah, z nami pa je delila nekaj dragocenih pogledov na vprašanja in dileme, ki jih omenjeni način dela prinaša.
Kaj pravzaprav pomeni delo prek spletnih platform? Kakšne so njegove značilnosti?
Pri definiciji moramo biti nekoliko previdni. Platformna podjetja želijo, da o njih govorimo kot o posebni obliki dela, pri kateri je vzpostavljeno tripartitno razmerje med delavcem, ki opravlja določeno storitev, platformnim podjetjem, ki kot nekakšna spletna tržnica posreduje delo, in stranko, ki prek spletne platforme storitev išče. Toda to je samo podoba, ki nam jo platformna podjetja želijo vsiliti. V resnici zgolj opravljajo storitve na določenih področjih, kot so prevozi, taksi služba, dostava hrane, čiščenje na domu ipd. Obenem agresivno lobirajo, da bi jih formalno opredelili kot t. i. tehnološka podjetja, ki samo povezujejo stranke z izvajalci storitev. Za tako opredelitev si prizadevajo tudi po sodni poti. Toda pred sodiščem Evropske unije so bili doslej dvakrat neuspešni, obakrat v tožbah proti Uberju. Vendar jih to ne ustavi, saj žanjejo tudi uspehe. V okviru nedavnih ameriških predsedniških in kongresnih volitev so na referendumu v Kaliforniji dosegli, da lahko Uber najema samostojne podjetnike, ne da bi mu jih bilo treba zaposliti.
Delo prek spletnih platform torej ni nekakšna posebna, nova oblika dela?
Kot jaz razumem zakonske podlage, ne bi smela biti. Slovenska platformna podjetja sicer uporabljajo že obstoječe oblike dela – samozaposlitve, študentsko delo itn. Te prevladujejo, čeprav tudi zanje velja prepoved, ko je v primeru obstoja elementov delovnega razmerja prepovedano opravljanje dela po pogodbah civilnega prava in v okviru drugih nestandardnih oblik dela, razen če so dovoljene izjeme. Vseeno je namreč, ali dajete navodila za delo ustno, po telefonu ali prek aplikacije – to, kako je delo organizirano, ne bi smelo vplivati na način zaposlovanja.
Spremembe, ki jih prinašajo platformna podjetja, so druge, denimo nadzor nad delavkami in delavci, ki je lahko nenehen in temeljit. Tako je omogočen nadzor nad vsakim delavčevim gibom, lahko se poišče vsak neproduktivni trenutek med opravljanjem dela, kar lahko zelo zviša intenzivnost dela.
V prvi vrsti torej govorimo o prikritih delovnih razmerjih …
Področje platformnih podjetij je pri nas zelo slabo raziskano. Nekaj pomembnih informacij vsebuje diplomska naloga Laure Mrčela, narejena na Fakulteti za družbene vede, v kateri je priloženih tudi nekaj intervjujev s platformnimi delavci. Iz teh pogovorov je precej jasno, da gre za navidezne samozaposlitve. Ob visokih zaslužkih, ki se včasih omenjajo, pa je treba biti previden. Če odštejete prispevke, ki jih mora delavec ali delavka plačati, stroške vzdrževanja svojega prevoznega sredstva – motorja, kolesa, avtomobila – in drugih delovnih sredstev, nadomestila za morebitne bolniške odsotnosti, ki jih seveda mora kriti delavec, se znesek zelo zmanjša.
Kdo pa se praviloma odloča za delo prek spletnih platform?
Kolikor je znano, delajo vsi – mladi, stari, ženske, moški. Razlike so bolj v tem, za kakšno delo gre. Dostava hrane, pri kateri je treba s kolesom prevoziti tudi do 100 kilometrov na dan, je verjetno primernejša za mlade v dobri fizični kondiciji. V pogovorih z lastnikom platforme in platformnim delavcem pa sem dobila močan namig, da je med delavkami in delavci močno prisotna marginalizirana delovna sila, osebe, ki nosijo težko breme iz preteklosti, so obremenjene s kriminalno kartoteko, z osebnimi stečaji, bankroti, dolgovi, ločitvami in drugimi osebnimi stiskami. Te se zavedajo, da bodo zaradi svoje preteklosti težko dobile delo drugje in je z njimi zelo lahko manipulirati. To tudi pomeni, da pogosto pristajajo na izjemno izkoriščanje.
Ali delo prek spletnih platform dobro poznajo tudi uradne institucije, na primer ministrstvo za delo?
Če govoriva, denimo, o dostavi hrane, Woltu in ehrani, gre za delo, ki ne poteka v kakšni zakotni delavnici, ampak vsem na očeh. Ve se, da zanje delajo večinoma samozaposleni, čeprav je v Sloveniji temeljna oblika dela še vedno pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas. To je edina oblika dela, ki zagotavlja eksistenčni minimum in delavcu ali delavki omogoča osnovne socialne in pokojninske pravice. Podjetje, ki v Sloveniji opravlja storitev, je dolžno organizirati svoj delovni proces z zaposlenimi po pogodbi o zaposlitvi, medtem ko bi vse druge oblike dela morale biti izjema. Ob pravnih podlagah, ki jih imamo, je nemogoče, da bi določeno podjetje organiziralo delo samo s samozaposlenimi, in to vsem na očeh. Nobenega izgovora ni, da uradne institucije tega ne bi videle in po potrebi sankcionirale, razen če gre za njihovo namensko neodzivnost, inertnost in zatiskanje oči pred samim pojavom.
Kako platformno delo razumeti v kontekstu (pogosto visokoletečih) izrazov, kot so »sodelovalna ekonomija«, »ekonomija delitve« in podobno?
Izraz »sodelovalna ekonomija« smo v prid drugim, bolj nevtralnim pojmom, kot je na primer »platformno delo«, začeli opuščati, saj prikriva izjemno izkoriščevalske oblike dela, ki se skrivajo za to domnevno sodelovalno ekonomijo. Običajen ideološki mehanizem je, da je v uporabi evfemizem, ker kdo bi pa hotel priznati, da svoj dobiček kuje z znojem ter s krvjo svojih delavk in delavcev. Tako o sodelovalni ekonomiji v strokovni literaturi praktično ne govorimo več. Verjetno sicer obstajajo tudi prave sodelovalne, delitvene ekonomije. Prevozi.org je tak primer, saj gre dejansko za platformo, ki združuje nekoga, ki potrebuje določeno uslugo, in tistega, ki jo lahko ponudi, denarna transakcija pa je nadomestilo za strošek oziroma participacija pri strošku. Po drugi strani prevozi.org morda niso več najboljši primer, saj na platformi vedno več ljudi opravlja že skoraj komercialne storitve.
Kako pa platformna podjetja spreminjajo delovna razmerja, ki veljajo v svetu dela?
Pri platformah, kot rečeno, ne gre za tehnološka podjetja, ampak za gospodarske subjekte, ki opravljajo storitve na določenih področjih, pri čemer uporabljajo aplikacijo kot delovno sredstvo. Seveda delovna razmerja, ki se jih poslužujejo, in problemi, povezani z njimi, vplivajo tudi na trg dela v celoti. Zadnja leta se veliko govori o prekarizaciji, ampak podatki kažejo, da smo stopili že velik korak naprej, v t. i. brazilizacijo delovnih razmerij. Gre za izraz, ki ga je nekoč uporabil pokojni nemški sociolog Ulrich Beck, nanaša pa se na opravljanje neformalnih oblik dela, ki sicer imajo nekakšno zakonsko podlago, a je ta napačna. Govorimo o navideznih samozaposlenih (okoli 13.000 oseb), o študentkah in študentih, ki delajo v prikritih delovnih razmerjih (okoli 10.000, ki delajo poln delovni čas), pa o »neprostovoljnem« delu s skrajšanim delovnim časom (več kot 10.000 oseb), ki ga zaposleni ne opravljajo po svoji volji in pogosto z velikim številom nadur. Ta zadnja oblika odpira vrata slovenski različici t. i. zero-hour contract, ki jo sicer poznamo iz Anglije, ker če ima pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom klavzulo o opravljanju nadur, lahko delavka ali delavec opravlja neomejeno število nadur. Tu je problematično vlogo opravilo tudi slovensko pravoznanstvo: kot rečeno, dolgo je veljalo, da je temeljna oblika dela v Sloveniji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas. Zadnje čase pa pravniki govorijo samo še o zaposlitvi za nedoločen čas, medtem ko se določilo o polnem delovnem času opušča. Zato določena podjetja, kot sta Hofer in Lidl, lahko zaposlujejo tisoče delavk in delavcev samo s krajšim delovnim časom, ki zraven opravijo še veliko nadur.
Kje v tujini pa je trenutno največ platformnega dela?
Težko rečemo. V primerjavi z državami, kot so Francija, Španija, Velika Britanija in ZDA, Slovenija pri platformnem delu – na področju kurirske in taksi službe, dostave hrane in podobno – seveda precej zaostaja. Zanimivo, platformno delo je že sprožilo enega največjih uporov zadnjih let v EU. To je bilo francosko protestno gibanje rumenih jopičev. Nastalo je iz kombinacije različnih neugodnih socialnoekonomskih dejavnikov in platformnega dela malih podjetnikov (prevoznikov, kurirjev, dostavljavcev), ki morajo sami kriti stroške vozil, bencina itn. Zato jih je napovedano zvišanje cene goriva neposredno prizadelo in celo ogrozilo njihovo preživetje. Namreč, za ljudi, ki delajo prek spletnih platform, je značilna past nizkih dohodkov. Zato morajo, da bi zvišali svoj dohodek nad golim eksistenčnim minimumom, nenehno intenzivirati svoje delo. Ker pa je njihovo delo mogoče zlahka spremljati in meriti, se lahko na višjo storilnost platforme hitro odzovejo z zviševanjem norme, ki je potrebna za doseganje eksistenčnega minimuma. Zato platformne delavke in delavci nenehno lovijo svoj rep, ker so v začaranem krogu povečevanja storilnosti za malo višje dohodke in odzivov platform na višjo storilnost z zviševanjem norm.
Kako razvito pa je pravzaprav delo prek spletnih platform v Sloveniji? Kdo so »glavni igralci« na trgu?
Pri nas platformna podjetja delujejo na številnih področjih. Zelo hitro rastoče kranjsko podjetje Beeping se ukvarja s čiščenjem na domu, Junaki na domu so podjetje za storitve na domu in pomoč starejšim, MyNanny, ustanovljeno s pomočjo državne subvencije, nudi podporo pri varstvu otrok. Na področju organiziranja prevozov je najbolj znan GoOpti, ki deluje že več let, taksi služba Cammeo in druge, ki prav tako uporabljajo aplikacije. Cammeo se razlikuje od drugih, ker svoje voznike neposredno zaposluje, vendar si močno prizadeva, da bi se reorganiziral v franšizni sistem. Na področju dostave hrane poznamo ehrano in Wolt, na področju avtobusnih prevozov pa Flixbus, ki ima svoje izvajalce tudi v Sloveniji. Prevoze sicer opravljajo kot podizvajalska podjetja, vendar morajo biti njihovi avtobusi opremljeni s Flixbusovimi barvami in logotipi. Ne moremo tudi mimo podjetij, kot sta Airbnb in Booking, ki delujejo kot sobodajalci, okoli katerih se je razvila pravcata industrija snažilk in receptorjev, ki koordinirajo delo in sprejemajo stranke. To je sicer še zelo neraziskano področje. Opozorili so me tudi na mednarodne platforme, ki posredujejo tovorne prevoze in delujejo tudi na področju Slovenije. Na svoji strani objavijo povpraševanje za določen prevoz, na »licitacijo« pa se lahko javi prevozno podjetje, samostojni podjetnik, kdorkoli. Vendar sama platforma ni gospodarski subjekt, ki bi organiziral ali zaposloval svoje delavce oziroma voznike …
Ali morajo tisti, ki delajo prek spletnih platform, nujno imeti tudi lastna prevozna oziroma delovna sredstva, kot je na primer kolo?
Ja. Če govoriva o ehrani in Woltu, dobijo jakne, torbe, čelade, zaščitna sredstva in zimske bunde, toda prevozna sredstva, kolesa, motorje in avtomobile, si morajo priskrbeti sami. Če tega nimaš, ne moreš delati. In ne samo to, prevozna sredstva morajo biti opremljena in vzdrževana, kot določa platforma. Tako pri GoOptiju kot Flixbusu, navsezadnje tudi pri Mercatorjevih prevoznikih, mora izvajalec storitve imeti svoje vozilo, opremljeno po točno določenih standardih, ki opredeljujejo barvo vozila, napise, logotipe, celo oblačilo voznika. Za vse našteto morajo ti poskrbeti sami, nastale stroške pa krijejo s plačilom za storitev. Platforme skrbno določajo tudi to, koga lahko podizvajalci zaposlijo. Podizvajalci lahko predlagajo kandidate, ki pa jih platformno podjetje preveri na pogovorih. Kandidati se morajo udeležiti tečajev in tudi večkratnih preizkusov, ko že začnejo opravljati delo, pa jih platforme ves čas nadzirajo. Tudi vsa plačila potekajo prek platform. Platforme sprejemajo še reklamacije strank, nudijo podporo delavkam in delavcem, bdijo nad izpolnjevanjem raznih predpisov, nadzorujejo kakovost dela … Iz naštetega je jasno, da gre za prikrite oblike delovnega razmerja.
Poraz
V Kaliforniji so na referendumu, ki je potekal skupaj z letošnjimi ameriškimi predsedniškimi in kongresnimi volitvami, izglasovali, da so vozniki Uberja in podobnih platformnih podjetij neodvisni pogodbeniki in ne običajni delavci. Šlo je za glasovanje o t. i. Predlogu 22, po katerem naj bi za tovrstna podjetja veljala zakonska izjema. Njihovih izvajalcev storitev naj tako ne bi šteli za zaposlene, bili pa bi še vedno upravičeni do nekaterih delavskih pravic, denimo minimalne plače. Po drugi strani ne bi dobili povračila za uporabo lastnih sredstev, nadomestila za bolniško odsotnost ali zdravstvenega zavarovanja. Na referendumu je predlog dobil 58 odstotkov glasov, pred glasovanjem pa je potekala obsežna in razgreta kampanja, v katero so Uber in druga podjetja vložili kar 200 milijonov dolarjev.
Je delo prek spletnih platform potem samo po sebi vedno problematično?
Sama uporaba aplikacije oziroma platforme ne prinaša nujno izkoriščevalskih oblik dela. A vse več je opozoril, da postajajo sistemi za izžemanje delavk in delavcev. Ne smemo pa se slepiti, da bodo kar tako izginile. Platforme obstajajo in se bodo v prihodnosti zelo hitro razvijale, ker so zelo pripravne za uporabnika, ki išče določeno storitev. Zlasti se je to pokazalo v okoliščinah, kot je epidemija, ko številni ne morejo zapustiti svojih domov in je naročanje prek platform pripravno orodje, da se oskrbijo s pripravljeno hrano, živili in drugimi dobrinami.
Kaj je pri tem najbolj pomembno?
Rekla bi, da smo trenutno v nekakšnem prehodnem obdobju, v katerem platformna podjetja niso samo gospodarski subjekti, temveč tudi institucionalni dejavniki z multiplikativnim učinkom na ves trg dela. Pravzaprav preizkušajo toleranco ministrstva za delo in pristojnih institucij. V raziskavi o prekarnem delu, ki jo je naročilo omenjeno ministrstvo, najdete poglavje o platformnem delu. Rešitev, ki jo tam predlagajo, je preverjanje navidezne samozaposlitve od primera do primera. To pomeni, da se ne išče sistemske rešitve in da je bitka že vnaprej izgubljena. Ljudje, ki morajo preživeti, se prilagajajo možnostim, ki jim jih ponudijo delodajalci, zato odpirajo (popoldanske) espeje, čeprav tega nočejo, delajo kot študenti, čeprav ne študirajo, itn. Potem pa se njihova prilagoditev uporablja kot argument, da njihovo delo ni prikrita zaposlitev. Menim, da je taka rešitev napačna. Pomembno je uveljaviti stališče, da platformna podjetja niso tehnološka podjetja, temveč gospodarski subjekti, ki opravljajo storitve na določenem področju. In da nikakor ne gre za tripartitno razmerje, kot nam bodo sprva zagotavljali, temveč za dvostranski odnos med delodajalcem (platformo) in delavcem, ki opravlja določeno storitev.
Kako realna je bojazen, da bi lahko koronakriza pripomogla k povečanju dela prek spletnih platform in ga naredila bolj sprejemljivega? Nenazadnje so med epidemijo modri Woltovi dostavniki na praznih ljubljanskih ulicah nekaj povsem običajnega …
Platformno delo ima nedvomno prihodnost. Predvsem za stranke, saj veliko lažje in bolj enostavno pridejo do določenih storitev. Toda, kot rečeno, to je samo tehnično orodje, zato je toliko pomembneje, da v prehodnem obdobju jasno pokažemo, kje so meje. Ko nastopi kriza, običajno poslušamo, da smo vsi v istem čolnu, da je treba stisniti zobe, vendar krizno stanje ni izgovor za popuščanje. Na primer, prav ZSSS je v letih 2009 in 2010, na začetku velike finančne krize, dosegla pomembno zvišanje minimalne plače. Zato nikakor ne smemo sprejeti kratenja delavskih pravic – da ljudje delajo 70 ur na teden, da zaslužijo manj od minimalne plače, čeprav delajo polni delovni čas, da množica študentov gara, namesto da bi študirala. Še posebej, če upoštevamo velike dobičke določenih platformnih podjetij. Primerjave so smešne, ker jih bodo »stroški« delovne zakonodaje stali nekaj odstotkov njihovih profitov. Kot institucionalni dejavniki nenehno preizkušajo našo toleranco, zato, bolj jim bomo popuščali, bolj drzni bodo.
Eno od odprtih vprašanj ostaja, kako se lotiti sindikalnega organiziranja delavk in delavcev, ki delajo prek spletnih platform.
Najprej je treba narediti konec inertnosti in neodzivnosti državnih institucij. Ne sme se dogajati, da podjetja zaposlujejo večino svojih delavk in delavcev prek espejev ali s krajšim delovnim časom. Osnovna oblika dela je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas in z njo morajo delodajalci organizirati svoj proces dela. Kar pa se tiče sindikalnega organiziranja, če vprašate delavke in delavce, ki delajo prek spletnih platform, se dejansko čutijo zaposlene, zato ni ovir za sindikalno organiziranje. Problem je marginalizirana delovna sila s težkim psihološkim bremenom in težavnimi osebnimi okoliščinami, v katerih se je znašla, zato je z njo enostavno manipulirati. A če bi istočasno delovali v obeh smereh, z institucionalne ravni od zgoraj navzdol in s sindikalnim organiziranjem platformnega delavstva od spodaj navzgor, bi omenjene ovire lahko hitro odpravili.
Gregor Inkret
Delavska enotnost
Ta intervju je izšel v najnovejši tematski številki – Od digitalizacije do prekarizacije, december 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Kdo so ti ljudje? – Organiziranje platformnih delavk in delavcev
Delavstvo in spletne platforme: Odpiranje številnih temeljnih vprašanj delovnega prava
Nalagam ...