Številne anomalije in veliko nezadovoljstva – Plačna reforma v javnem sektorju pod drobnogledom

14. 3. 2025

V tem tednu so javni uslužbenci in uslužbenke prejeli drugo, februarsko plačo v novem plačnem sistemu javnega sektorja. Januarske plačilne liste so razburile nekatere poklicne skupine, anomalije, ki se pojavljajo pri implementaciji novega modela, pa naj bi pozorno spremljala posebna delovna skupina ministrstva za javno upravo.

Največ nezadovoljstva med javnimi uslužbenci je prineslo spoznanje, da bodo zvišanja plač deležni v šestih zaporednih obrokih, pri čemer bodo polne vrednosti prevedbe plačnega razreda in odprave nesorazmerij deležni šele z januarsko plačo februarja 2028. V praksi to pomeni, da številna delovna mesta in poklicne skupine zaradi inflacije realnega dviga plač ne bodo takoj občutile ali pa jim bo pridobljeno sproti požrla inflacija. Urad za makroekonomske raziskave je konec prejšnjega meseca namreč napovedal, da se bo povprečna inflacija v letošnjem letu gibala okoli dveh odstotkov, kar je več, kot so računali ob koncu leta. Obenem se v prihodnjem letu obeta uskladitev z inflacijo zgolj za zanemarljivo razliko med dejansko višino medletne inflacije in vnaprej določeno stopnjo 1,8 odstotka.

Vsak peti javni uslužbenec pod pragom tveganja revščine

Javne uslužbence, ki so bili pred uveljavitvijo plačne reforme uvrščeni pod 26. plačni razred stare plačne lestvice, dodatno razburja dejstvo, da se jim s prevedbo njihovih plačnih razredov v 2. plačni razred nove lestvice neto plača zvišuje zgolj za nekaj deset evrov. Spomnimo, zaveza vlade je bila, da v novem plačnem sistemu nihče ne bo imel osnovne plače pod minimalno plačo iz leta 2024, torej 1253,90 evra bruto. Ker se je minimalna plača januarja letos uskladila v višini inflacije in znaša 1277,72 evra bruto, so bili prejemniki minimalne plače, ki so do 31. decembra 2024 prejemali 1253,90 evra bruto, v novi plačni lestvici avtomatično uvrščeni v 2. plačni razred in tako z januarsko plačo prejeli najmanj 1291,52 evra bruto, z uskladitvijo dohodninskih razredov okoli 930 evrov neto.

A prav tu naletimo na glavni razlog nezadovoljstva: lanskoletni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo, ki ga je statistični urad določil pri 981 evrih, krepko presega višino 2. plačnega razreda, kjer so po minimalni – zakonsko obvezni – uskladitvi minimalne plače pristali zgoraj omenjeni javni uslužbenci. Še več, po naših izračunih prag tveganja revščine z najnižjo osnovno plačo presežejo šele zaposleni v 6. plačnem razredu nove plačne lestvice, ki prejemajo mesečni dohodek v višini 1453,61 evra bruto. Plače pod pragom tveganja revščine pa po naših izračunih prejema dobrih dvajset odstotkov zaposlenih oziroma vsak peti delavec ali delavka v javnem sektorju.

Minimalna plača pod pragom tveganja revščine

Resno materialno in socialno prikrajšanih ljudi je po aktualnih podatkih Statističnega urada (Surs) 38 tisoč. Delavci z 930 evri dohodkov, kot po novem znaša neto minimalna plača, so pod pragom revščine, v javnem sektorju je takih slabih 40.000 oziroma petina vseh zaposlenih javnih uslužbencev. »Stopnja tveganja revščine se je lani v primerjavi s predlani zvišala, pod pragom je bilo 12.000 ljudi več. Prag tveganja revščine je za enočlansko gospodinjstvo znašal 981 evrov na mesec in je bil za 78 evrov višji kot leto prej. V absolutnem znesku je bila to največja rast po letu 2005. Če bi prag ostal enak kot leto prej, se tudi stopnja tveganja revščine ne bi spremenila. Za štiričlansko družino (dva odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let) je prag znašal 2060 evrov, za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 1472 evrov na mesec,« so zapisali na Sursu. Skupaj je bilo tveganju revščine lani izpostavljenih 13 odstotkov oziroma 276.000 ljudi. Zrasla je tudi stopnja socialne izključenosti, po zadnjih podatkih ji je v Sloveniji izpostavljenih več kot 300 tisoč ljudi.

Višji dodatki na račun nizke plače?

Zaposleni, ki se jim je s prenovo plačnega sistema najnižja osnovna plača dvignila nad lansko minimalno plačo, bodo odslej deležni obračunavanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od višje pokojninske osnove, kar bo zanje pomenilo višjo pokojnino. Od višje osnove se bodo obračunavali tudi drugi dodatki, med njimi starševska nadomestila, nadomestilo za brezposelnost, bolniško odsotnost ali čas čakanja na delo ter odpravnine ob upokojitvi. Kljub temu so številni naši sogovorniki in sogovornice, ki delajo v napornih delovnih okoljih, izpostavili, da bi jim bolj koristile takojšnje višje neto plače kot pa »neznana« višina starostne pokojnine.

Na samem repu EU po rasti minimalne plače

Primerjava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (​Eurofound) je sicer pokazala, da ima Slovenija s 1278 evri sedmo najvišjo bruto minimalno plačo v Evropski uniji. Na lestvici rasti minimalne plače pa se je Slovenija letos znašla na samem repu lestvice, saj je bila letošnja uskladitev izvedena zgolj v višini zakonsko določene, lanske 1,9-odstotne inflacije. Minimalno plačo ima sicer uvedenih 22 od 27 držav EU, izjema so Danska, Italija, Avstrija, Finska in Švedska, ki to vprašanje urejajo s kolektivnimi pogodbami.

Hitrejše nagrajevanje ne bo rešilo kadrovskih težav v javni upravi

Sistem rednih letnih napredovanj, ki ga določa novi plačni zakon, predvideva hitrejša napredovanja, in sicer dvakrat letno za en plačni razred. Prva tri redna napredovanja bi bila mogoča na vsaki dve leti, v četrti do šesti plačni razred bi napredovali na tri leta, v sedmi do deseti plačni razred pa v razmiku štirih let (prej vsaka tri leta za en oziroma dva razreda). S tem ukrepom vlada želi v kritično infrastrukturo javnega sektorja privabiti mlade in perspektivne kadre. A kot poudarja predsednik Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) Frančišek Verk, v javni upravi, natančneje na upravnih enotah, kjer že več let primanjkuje delavk in delavcev, višja izplačila v februarju in novembru ne bodo rešila splošnega pomanjkanja referentov in svetnikov z univerzitetno izobrazbo. Še manj jim bodo pomagala predvidena napredovanja, za katera se boji, da bodo negativno vplivala na trenutne zaposlene. »Po mojem mnenju je zgrešena filozofija, da lahko nekdo, ki šele začne delati na upravni enoti in ga starejši sodelavci v delo postopoma uvajajo, hitreje karierno napreduje kot njegovi mentorji.«  V sindikatu so kritični tudi do dodatkov za izvedbo porok, ki jih prejemajo matičarji, saj določene odgovornosti, med njimi izbor in nakup obleke, prelagajo na zaposlene. Želijo si tudi večje popularizacije poklica pravosodnega policista, ki bi preprečila, da se mladi raje odločajo za varovanje pri osebah zasebnega prava. Anomalije so se pokazale tudi pri plačah državnih gozdarjev v Zavodu za gozdove Slovenije, ki opravlja javno gozdarsko službo v vseh gozdovih po državi, ne glede na lastništvo, ter gozdarji, zaposlenimi v podjetju Slovenski državni gozdovi, ki državni les prodaja na trgu.

Nepravična razmerja med prekarnimi in redno zaposlenimi

Velik problem v javnem sektorju so neenaka plačna razmerja med prekarnimi delavkami in delavci ter redno zaposlenimi javnimi uslužbenci, zlasti na področjih čiščenja, varovanja in vzdrževanja, kjer javni zavodi za te storitve večinoma najemajo zunanje izvajalce. Kljub gospodarskim izboljšavam in nizki brezposelnosti ostajajo delovni pogoji teh delavcev slabi, plače pa izjemno nizke – v številnih primerih pod minimalno plačo. Vlada se je sicer že v koalicijski pogodbi zavezala, da bo v tem mandatu odpravila prekarnost v javnem sektorju, vendar se zadeve premikajo prepočasi. Poslanska skupina Socialnih demokratov je že leta 2022 opozorila na težave, a kljub zagotovilom ministrstva za javno upravo (MJU), da se bodo ukrepi za odpravo prekarnosti preučevali, konkretne rešitve še niso bile sprejete. MJU je sicer konec leta 2023 predstavilo tri mogoče scenarije za rešitev težave: centralizirano ali decentralizirano zaposlovanje znotraj državne uprave ter neprekarno zaposlovanje pri zunanjih izvajalcih, ki pa so ga poslanske skupine in sindikati večkrat zavrnili s stališčem, da bi morali biti vsi zaposleni v javnem sektorju – ne glede na obliko zaposlitve – obravnavani enako, kar vključuje tudi dostojne plače in delovne pogoje.

Nepravilna razvrščanja na nova delovna mesta

V Sindikatu kulture in narave Slovenije – Glosa se soočajo s težavami pri določanju plač prvakom in vrhunskim glasbenikom kljub jasnim določbam o prevedbi plačnih razredov. Pri določitvi plače na dan 1. januarja 2025 bi se morali že doseženi plačni razredi napredovanj prišteti novemu izhodiščnemu plačnemu razredu, vendar v praksi prihaja do težav pri izvajanju tega pravila. Večje težave jim povzroča 105. člen Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS), ki omogoča »spregled izobrazbe« za dalj časa zaposlene v javnem sektorju. Sindikat vztraja, da je treba člen dosledno izvajati, saj omogoča premestitve ali sklenitev pogodb za višje tarifne razrede tudi zaposlenim z nižjo izobrazbo, če izpolnjujejo določene pogoje. Vendar nekateri direktorji določbo tolmačijo zgolj kot možnost, ne kot pravico zaposlenih, in se izogibajo njenemu izvajanju, namesto da bi zagotovili potrebna sredstva, kar je za sindikat nesprejemljivo. Poleg tega zaznavajo tudi težave s prerazporeditvijo delavcev z ukinjenih delovnih mest, ki so bila predhodno prenesena iz kolektivnih pogodb RTV in JGZ Brdo, kar je ponekod vodilo do znižanja osnovnih plač zaposlenih. Prav tako se pojavljajo težave pri sistemizaciji novih delovnih mest in pri razvrščanju delavcev, ki bi lahko pridobili boljše plačne pogoje. Sindikat opozarja, da se nekatera določila reforme ne izvajajo enotno, kar vodi v neenake pogoje za zaposlene v kulturnem sektorju. »Ves čas opozarjamo tudi, da je treba sanirati podplačanost strokovnega, tehničnega in organizatorskega kadra – če bi jih lahko sindikat določal samostojno in enostransko, kot vlada počne z uredbo za funkcionarje in direktorje, pri katerih se bo plača povišala za 40 do 70 odstotkov, bi vsakemu delavcu dvignil osnovno plačo za 10 ali 20 plačnih razredov,« se priduša predsednik Glose Mitja Šuštar in opozori, da slabi delovni pogoji že ogrožajo marsikatero ustanovo, nevarno se zmanjšuje število zaposlenih in dogaja se možganski beg. »Javni zavodi so kadrovsko podhranjeni in delavstvo je izčrpano. To terja takojšnje vladne ukrepe, saj javne službe vse težje parirajo zasebnemu sektorju. Siromašenje javnega sektorja bo, ob neprimernem odnosu, pripeljalo do njegovega zloma, česar si v sindikatu ne želimo,« je še dodal Šuštar.

Miha Poredoš,
foto Josh Appel/Unsplash

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v peti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod prve letošnje redne številke (13. 3. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!