Od outsourcinga do insourcinga: definicije, primeri, praksa
30. 6. 2023
Outsourcing oziroma prenos dejavnosti na zunanjega izvajalca ima lahko v delovni organizaciji tako pozitivne kot negativne učinke. Na delavke in delavce, ki pristanejo v t. i. večstranih delovnih razmerjih ali se zanje prostovoljno odločijo, pa praviloma deluje bolj negativno kot pozitivno.
Pri tem je treba z vidika delovne organizacije presoditi, ali zunanji izvajalec določeno delo izvede enako kakovostno in strokovno, kot bi ga zaposleni, z vidika delavk in delavcev pa, ali so jim v takih oblikah delovnega razmerja zagotovljene enake pravice, kot bi jim pripadale v rednem delovnem razmerju, in kako postopati, če jim niso.
V zadnjih desetih letih so se tudi pri nas vse bolj razširili poslovni modeli, ki jim je skupna eksternalizacija delovnih razmerij oziroma njihov prenos izven specifične delovne organizacije. Delodajalci v gospodarstvu, pa tudi v javnem sektorju, namesto neposrednega zaposlovanja delavk in delavcev določena dela na podlagi različnih pogodb prepustijo v opravljanje zunanjim pogodbenim strankam oziroma njihovim delavcem. Razlogi za to so večplastni, najpogostejši argument je po ugotovitvah strokovnjakinje za delovno pravo Darje Senčur Peček znižanje stroškov dela, večja prožnost ali zakonske omejitve pri neposrednem zaposlovanju (v javnem sektorju na primer zloglasni zakon u uravnoteženju javnih financ). Delodajalci tako postanejo zgolj naročniki storitve, delavci in delavke pa samozaposleni pogodbeniki ali pa zaposleni pri zunanjem izvajalcu storitev. Glede na različne oblike poslovnih modelov naročnikov poznamo tudi različne oblike tovrstnih razmerij, v najširšem pomenu besede pa jih imenujemo večstrana razmerja v zvezi z delom. Gre za pogodbene modele, ki vključujejo več strank: delavca oziroma delavko, ekonomsko enoto, za katero je delo opravljeno, in tretjo stranko, ponavadi posrednico dela. Njihova glavna značilnost pa je, da osebe, ki opravljajo delo, niso neposredno zaposlene pri subjektu, za katerega opravljajo delo.
Pomanjkljivo pravno varstvo delavk in delavcev
Mednarodna organizacija dela (ILO) loči več skupin poslovnih modelov, v Sloveniji pa sta najbolj razširjeni dve. V prvo skupino sodijo poslovni modeli, kjer zunanji pogodbenik naročniku začasno posreduje delavke in delavce, ki se vključijo v naročnikov delovni proces, naročnik pa jim daje navodila in jih nadzoruje. V Sloveniji tej razširjeni in pravno dosledno urejeni obliki delovnega razmerja pravimo začasno agencijsko delo, zunanje pogodbenike pa imenujemo kooperanti. V drugo skupino sodijo poslovni modeli, ki so namenjeni temu, da naročniku zagotavljajo opravljeno storitev, pri čemer gre predvsem za to, da naročniki zunanjim izvajalcem na podlagi pogodbe prepustijo določeno dejavnost ali del storitve. Pri nas takšna razmerja največkrat imenujemo z angleškim izrazom outsourcing, redkeje pa tudi prenos dejavnosti na zunanjega izvajalca. Pri outsourcingu gre običajno za tristrana pogodbena razmerja, katerih ključna značilnost je, da organizacija dela in nadzor nad delavci ostanejo v rokah izvajalca storitve, formalnega delodajalca delavk in delavcev, kar velja tudi, če se storitev izvaja v prostorih naročnika. Ta poslovni model je pri nas zelo razširjen, delovna zakonodaja pa takšnih delovnih razmerij z vidika zaščite delavk in delavcev (razen redkih izjem) ne ureja. V nadaljevanju bomo z praktičnimi primeri spoznali, ali so samozaposlene osebe, ki delo opravljajo na način, da so od naročnika eksistenčno odvisne, v prikritem delovnem razmerju. Dotaknili pa se bomo tudi različnih primerov, v katerih se lahko znajdejo outsourcani delavci in delavke, zaposleni pri pogodbenih izvajalcih storitev.
Trajno agencijsko delo
V Evropski uniji je trajno posredovanje delavcev praviloma zakonsko prepovedano, ponekod tudi kaznivo. Dopustno in zakonsko urejeno pa je začasno posredovanje dela delavcev uporabnikom, kar počnejo za to usposobljene (in ustrezno regulirane) agencije. Delodajalec mora delavkam in delavcem, ki jih zaposli prek agencije za posredovanje dela, zagotoviti vsaj enake osnovne delovne in zaposlitvene pogoje, kot jih zagotavlja tistim, ki so pri njih zaposleni za nedoločen čas. Sem sodijo plačilo, dolžina delovnega časa, nadurno delo, premori, počitek, nočno delo in prazniki. Zagotoviti jim mora tudi enake pravice kot zaposlenim za nedoločen čas, denimo možnost prehrane v menzi, otroško varstvo in kritje stroškov prevoza, ter jih obvestiti, kadar se odpre novo delovno mesto v podjetju, kjer se lahko ti praviloma pa zaključku začasne agencijske zaposlitve tudi zaposlijo. Izjeme veljajo na Irskem, Madžarskem in Malti, kjer to ni potrebno, če ima delavec z agencijo sklenjeno stalno pogodbo o zaposlitvi in prejema plačilo tudi v času med različnimi zaposlitvami. A kakor opozarja Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, prihaja pri tem pogosto do kršitev omenjene »začasnosti«, in sicer tako, da delavke in delavci opravljajo delo za uporabnika v daljšem časovnem obdobju ali celo trajno, menjajo pa zaposlitev pri različnih agencijah. Ti delavci izkazujejo vse elemente delovnega razmerja, čeprav pri delodajalcu pravnoformalno še vedno opravljajo začasno delo. Takšno stanje zakonsko omogoča Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), v katerem ni jasno določeno maksimalno trajanje napotitve, niti največje dovoljeno število zaporednih napotitev k istemu delodajalcu, praktično neobstoječe so tudi sankcije za agencije, ki posredujejo delo delavcev onkraj začasne napotitve. Zakon sicer določa maksimalno število agencijskih delavcev v razmerju do zaposlenih delavcev pri uporabniku (3. odstavek 59. člena ZDR-1), a je z drugačnimi določbami v kolektivnih pogodbah ta določba pogosto kršena. Pravna strokovnjakinja Katarina Kresal Šoltes zato v prenovljenem ZDR predlaga znižanje sedanje splošne kvote s 25 odstotkov na 10 odstotkov ter črtanje izjeme, ki določa, da je s kolektivno pogodbo mogoče določiti višje kvote. Presoditi bi bilo treba tudi, ali je sedanja ureditev, da se v kvoto ne vštevajo agencijski delavci, ki imajo z agencijo sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, ustrezna, ali pa bi bilo treba v prihodnje črtati tudi to izjemo.
Pogodbeno opravljanje dejavnosti
Outsourcing je rezultat miselnosti, da naj se pri delodajalcu zaposleni delavci in delavke ukvarjajo s primarno dejavnostjo delodajalca, postranske in spremljevalne dejavnosti v delovnem procesu pa prevzamejo (pravne) osebe, ki tam niso zaposlene. To so lahko posamezniki z registrirano dejavnostjo ali pa podizvajalska podjetja, imenovana zunanji izvajalci storitev (ZIS). Pri slednjih zaposleni delavci naj bi bili strokovno bolj usposobljeni za opravljanje stranskih dejavnosti, delovni proces naj bi v teoriji tekel hitreje, bolj učinkovito ter z nižjimi stroški. Čeprav poslovni model outsourcinga sam po sebi ni sporen, se ga v Sloveniji in drugod po svetu pogosto izkorišča v škodo delavk in delavcev.
Ena najpogostejših oblik outsourcinga je zagotovo prepuščanje dela samozaposlenim osebam. Bodisi je pogoj za prijavo na določeno delovno mesto lasten espe, bodisi se določeno delo prepusti dosedanjim zaposlenim, ki pred tem postanejo formalno samozaposleni, opravljajo pa še vedno enako delo, kot so ga opravljali prej, bodisi gre za poklic, v katerem je dejavnih več naročnikov. Prednost tovrstnega delovnega razmerja za delavca oziroma delavko je vsekakor večja fleksibilnost; samozaposleni si namreč lahko sami odrejajo delovni čas in delovno obremenitev ter višino obveznih prispevkov. Med slabostmi pa je predvsem odsotnost pravic, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja: plačana bolniška odsotnost in plačan dopust, redni letni regres, trinajsta plača in drugi dodatki. V tej obliki delovnega razmerja prihrani tudi delodajalec, ki delavcu izplačuje enoten bruto znesek, do katerega nima dodatnih obveznosti dajatev in prispevkov. Samozaposleni, ki dela opravljajo za več delodajalcev oziroma naročnikov (hkrati), so sicer stalnica v kulturno-kreativnem in umetniškem sektorju, informacijsko-tehnološkem sektorju, pri marketinških ter oblikovalskih agencijah in podobno.
Prikrito posredovanje delavk in delavcev
Opravljanje storitev, ki jih za naročnika izvajajo delavci in delavke zunanjega pogodbenika, imenujemo tristrano delovno razmerje, saj ima v taki obliki naročnik praviloma vpliv na delovne pogoje delavcev. Naročnik za določeno specifično storitev običajno najame ZIS, ki to storitev izpelje s svojimi delavci in svojo delovno opremo. ZIS so običajno manjši, manj stabilni pravni subjekti, ki delujejo v pogojih močne konkurence in pod pritiskom naročnikov oziroma družb, ki jih najemajo. Ker ZIS ne zavezujejo določbe kolektivnih pogodb in ker delavke in delavci formalno niso v delovnem razmerju z družbo, za katero opravljajo delo, jim pravice iz tega razmerja ne pripadajo v celoti ali pa so celo v slabšem položaju od tistih, ki so v družbi zaposleni. Tovrstno organiziranje dejavnosti je sicer v porastu vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja, od klasičnih stranskih dejavnosti, kot sta čiščenje in varovanje, pa se je razširilo tudi v druge panoge, predvsem v gostinstvo in hotelirstvo, kulturno-kreativni sektor, logistiko, predelovalno industrijo, trgovino in turizem, če naštejemo samo nekatere. V panogah, kjer je v uporabi poslovni model ZIS, zaznavamo številne kršitve delovne zakonodaje. Med njimi so tudi primeri navideznega outsourcinga, ko naročnik določeno dejavnost formalno prepusti zunanjemu izvajalcu, a pri tem ohrani popoln nadzor nad izvajanjem te storitve in nad opravljanjem dela delavk in delavcev. Povedano drugače, v praksi prihaja do primerov, ko je edina vsebina storitev teh podizvajalskih podjetij posredovanje delavcev različnim naročnikom. Takšen primer je tristebrni poslovni model pristanišča Luka Koper, kjer je najbolj »privilegiran« del delovne sile zaposlen neposredno pri delodajalcu (na primer žerjavisti), nekdanje izvajalce pristaniških storitev (IPS) so nadomestile kadrovske agencije, specializirane za različna področja luških del, med katerimi se delavci prezaposlujejo, v zadnji skupini pa so zaposleni v podjetjih ZIS.
Inšpektorat za delo (IRSD) tovrstno prakso imenuje tudi prikrito posredovanje delavcev, saj izvajalec dejansko ne izvaja storitve s svojimi delavci, ampak je zgolj posrednik, ki prikriva pravega delodajalca. Še bolj se zaplete v primerih, ko tako posredovanje delavcev izvajajo delodajalci, ki niso registrirani kot kadrovske agencije, in tisti, ki so status agencije formalno pridobili, a delavce posredujejo na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju, da bi tako lahko zaobšli delovno zakonodajo.
V letošnjem poročilu IRSD ugotavlja, da so lani takšno prakso izvajali zlasti v tistih dejavnostih, kjer primanjkuje delavcev (na primer v gradbeništvu in kovinski industriji). Ti delodajalci sodelujejo z naročniki na podlagi običajnih podizvajalskih pogodb, da se izognejo zavezujočim določbam ZDR-1 in Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), posredujejo pa predvsem delo delavcev tujcev. V letu 2022 je bilo več kot tri četrtine kršitev ZUTD prav na področju zagotavljanja dela delavcev uporabnikom. Največ je bilo vezanih na omogočanje dela delavcev uporabniku brez dovoljenja in vpisa v register ali evidenco na ministrstvu za delo. Eden od razlogov za tak način dela je po mnenju IRSD omogočanje dela delavcev tujcev, ki ne izpolnjujejo pogojev v skladu s predpisi o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, drug vzrok pa je, da je zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, kot ga ureja ZDR-1, mnogim takim izvajalcem stroškovno predrago. »Delo inšpektorjev, še posebej na tem delu nadzora, zahteva ogromen razpon veščin, izkušenj in znanja, da lahko ustrezno zaščitijo javni interes. Najprej mora inšpektor na terenu z neposredno zaznavo prepoznati ter pravilno opredeliti in zavarovati dokaze, voditi upravni inšpekcijski postopek, izvesti postopek o prekršku ter ne nazadnje vlagati redna pravna sredstva zoper sodbe sodišč, da zavaruje javni interes. Dejstvo je namreč, da se take prakse najmanj ugodno končajo za delavce, pogosto tujce, ki delajo v težkih pogojih dela in za nizko plačilo, marsikdaj ne da bi sploh vedeli, kdo je dejansko njihov delodajalec,« še ugotavljajo v poročilu. Ena od mogočih rešitev, ki jo predlaga delovna inšpekcija, bi bila ta, da delodajalci za zagotavljanje dela poleg glavne dejavnosti – posredovanja dela delavcev drugemu uporabniku – ne bi smeli opravljati drugih dejavnosti, na primer gradbeništva, montaže in podobno. Agencija za posredovanje dela delavcev bi tako res bila samo agencija za posredovanje dela, ne pa hkrati tudi izvajalka tega istega dela, ki ga posreduje.
Več nosilcev delodajalskih obveznosti
Tudi ko ne gre za navidezni outsourcing, temveč za dejansko opravljanje storitev, ki jih za naročnika izvajajo delavci zunanjega pogodbenika, dejstvo, da gre za tristrano delovno razmerje, vpliva na položaj delavk in delavcev, saj imajo naročniki praviloma vpliv na njihove delovne pogoje. Delodajalec tako ni nujno le pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec neposredno zaposlen, temveč so delodajalske pristojnosti v različnih razmerjih razdeljene med dve ali več pravnih oseb. Te se morajo med sabo dogovoriti o načinu delitve odgovornosti, ki je lahko skupna obema delodajalcema (torej naročniku in izvajalcu), deljena med oba ali pa ima polno odgovornost ena in posredno odgovornost druga pravna oseba. V praksi je to pomembno predvsem v gradbenem sektorju, ko je treba jasno določiti, katera pravna oseba je odgovorna za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in katera za izplačilo plač. V Sloveniji je namreč odgovornost naročnika za plače delavcev podizvajalca omejena zgolj na čezmejno podizvajalstvo in samo za sektor gradbeništva. Po mnenju IRSD bi bila bolj smiselna ureditev tista, ki bi bila podobna španskemu sistemu, ko je naročnik odgovoren za plače delavcev podizvajalca, če predmet outsourcinga niso pomožne dejavnosti, ampak dejavnosti, ki so del temeljne dejavnosti naročnika. V Sloveniji imamo tak primer navideznega outsourcinga v hotelirskem sektorju, kjer je dejavnost čiščenja, ki v tem primeru sodi h glavni dejavnosti naročnika, navedena kot stranska dejavnost, čeprav je od dela čistilk in sobaric odvisno celotno poslovanje naročnika.
Miha Poredoš
Kaj pomeni insourcing?
Tako imenovani insourcing je pogosto odziv na negativne plati preveč razširjenega outsourcinga. Gre za ponovno neposredno zaposlitev prej outsourcanega kadra, kar zagotavlja bolj pošteno plačo, ustrezne pogoje in poklicni razvoj. Delavke in delavci se tako počutijo bolj varne in motivirane, kar prispeva k izboljšanju delovnega okolja.
Razlogi, da se podjetja v zasebnem sektorju odločijo za uvedbo outsourcinga oziroma zunanjega izvajanja dejavnosti, so različni, večina pa vidi v tem poslovnem modelu številne prednosti. S prenosom na zunanjega izvajalca se namreč del fiksnih stroškov spremeni v variabilne in jih tako tudi zniža (ni investicijskih stroškov, amortizacije ipd.), v idealnem primeru nastanejo le stroški za dejansko opravljene naloge. Podjetje se izogne težavam pri iskanju usposobljene delovne sile, lahko pa se izogne tudi problemu odsotnosti lastnega kadra. Pogodbeni odnos za storitev je namreč veliko lažje pričeti in končati kot zaposlovati in odpuščati delavke ter delavce. Zaradi hitrih sprememb na trgu lahko zunanji izvajalci enostavneje prevzamejo in upravljajo ta tveganja, saj naj bi imeli več strokovnega znanja in bili bolj usposobljeni. Naročnik lahko delo razporedi med več zunanjih izvajalcev storitev (ZIS) in s tem zmanjša tveganje morebitnega neuspeha. Ob tem pričakuje, da je ZIS specialist na svojem področju in stalno vlaga v najnovejšo tehnologijo in nadgrajuje znanje svojih zaposlenih. Insourcing ali (ponovno) lastno izvajanje dejavnosti je obraten proces; pravni subjekt prevzame dejavnosti od izvajalca v tržnem sektorju oziroma jih začne (ponovno) izvajati sam. Pri tem lahko delavce iz privatnega prezaposli v javni sektor. Insourcing je pogosto odziv na negativne plati preveč razširjenega outsourcinga. Razlogi zanj so lahko zmanjšanje kakovosti storitev v primeru, da podjetje ne izbere zanesljivega in usposobljenega izvajalca, izguba nadzora nad podatki in zaupnimi informacijami, slabše upravljanje tveganj ter izguba nadzora nad ključnimi procesi in odločitvami. V javnem sektorju se je kot problem izpostavila tudi nefleksibilnost oziroma prevelika odvisnost od zunanjega izvajalca, zaradi velike konkurence med podjetji ZIS pa pogosto prihaja do kršitev osnovnih načel varnosti in zdravja pri delu ter do izkoriščanja delavcev.
Danski inštitut za vladne raziskave je leta 2011 objavil doslej najobsežnejši pregled več kot osemdesetih evropskih študij o učinkih outsourcinga na stroške, kakovost storitev ter na zaposlene v dejavnostih komunale (ravnanja z vodo in odpadki), oskrbe z elektriko, javnega prevoza, izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva, zaposlovanja in drugih storitev. Raziskovalci so ugotovili, da ni mogoče nedvoumno sklepati, da obstajajo kakršnekoli sistematične razlike v smislu ekonomskih učinkov zunanjega izvajanja na tehničnih in na področju socialnih storitev. »Čeprav lahko pri zunanjem izvajanju pride do razmeroma majhnih prihrankov na tehničnih področjih, jih hitro izničijo spremembe v kakovosti. Pri socialnih storitvah nismo našli nobenega splošnega dokaza, da zasebni subjekti zagotavljajo cenejše ali kakovostnejše storitve od lastnega izvajanja dejavnosti,« so še zapisali.
Insourcing v Evropi
V Franciji na primer uporabljajo izraz »ponovna internalizacija« (ré-internalisation), ki pomeni ukrep, s katerim se enemu ali več subjektom javnega sektorja (oziroma državne uprave) poverijo naloge ali dejavnosti, ki jih je izvajal subjekt privatnega sektorja. Te naloge je lahko predhodno že neposredno izvajala državna uprava. Lahko gre za primere, ko določena pravna oseba preneha izvajati nekatere storitve oziroma preneha delovati. Ponovna internalizacija se razume kot prenos pristojnosti, ki jih izvaja pravna oseba zasebnega sektorja, na državo. Insourcing dejavnosti v javnem sektorju poteka z namenom modernizacije, izboljšanja učinkovitosti in doseganja večje usklajenosti delovanja v državnih službah. »Insourcing ne sme zajemati nalog, ki se po zakonu ne morejo prenesti na lokalno raven. Zaradi insourcinga določene dejavnosti na lokalni ravni je mogoče zahtevati določene spremembe aktov, ki te strukture urejajo (denimo z namenom, da se razširijo določene pristojnosti lokalne uprave). Pri izvedbi insourcinga in prenosa dejavnosti nazaj v javni sektor je treba posebno pozornost nameniti delavkam in delavcem in jim zagotoviti enake pravice kot že zaposlenim javnim uradnikom. V primeru zaposlovanja javnih uslužbencev veljajo predpisi, ki veljajo za javne uslužbence na področju dejavnosti, ki jo opravljajo. V primeru pogodbenikov iz privatnega sektorja pa ti ohranijo ugodnosti, ki jih uživajo po določbah svojih pogodb« (povzeto po magistrski nalogi Enike Svete).
Pri insourcingu oziroma pri prenosu podjetja gre torej za zamenjavo pravne osebe zasebnega prava z osebo javnega prava, kar zahteva prenos pravic in obveznosti na novo pravno osebo. V primeru ponovne zaposlitve javnih uslužbencev interni akt določa, da se uslužbenec razporedi na novo delovno mesto v skladu s pogoji zakonskih določb, ki urejajo javno službo, v katero je razporejen. V primeru zaposlitve strokovnih sodelavcev (oziroma uslužbencev, ki nimajo statusa javnih uslužbencev) jim javni organ ponudi pogodbo za določen ali nedoločen čas glede na naravo dela, ki ga opravljajo. Če ni drugače določeno z zakonskimi določbami ali splošnimi pogoji zaposlovanja oseb brez javnega statusa, se v novi pogodbi vključijo klavzule iz obstoječe pogodbe te osebe, predvsem kar zadeva plačilo. V primeru, da delavec oziroma delavka zavrne insourcing, se pogodba samodejno prekine. V primeru zaposlitve delavcev po pogodbi zasebnega prava, ki jo je prevzel subjekt javnega prava, pa se njihov položaj ureja v skladu s francoskim zakonom o delovnih razmerjih, ki natančno določa pogoje prehoda. Na splošno se njihove pogodbe avtomatično prenesejo na javni subjekt, ki prevzema dejavnost. Od dneva prevzema javni subjekt tako postane njihov uradni delodajalec in zadevnim uslužbencem ponudi novo (javnopravno) pogodbo o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas. Če jim niso bili ponujeni novi pogoji, za te uslužbence veljajo določbe njihove prejšnje pogodbe.
Prekarizirani javni sektor
Točnih podatkov o tem, koliko je v javnem sektorju delavk in delavcev zunanjih izvajalcev oziroma prekarnih delavcev, ne vodi nihče, po ocenah sindikatov pa naj bi jih bilo več kot deset tisoč. Med njimi prevladujejo čistilke in varnostniki, veliko pa jih je tudi v kuhinjah ter računovodskih in raznih tehničnih servisih. Največ delavcev zunanjega izvajalca naj bi bilo v državni upravi, vojski, policiji in zdravstvu.
Insourcing v Sloveniji
Tudi v Sloveniji se je, z namenom zagotavljanja »vitke« države in v interesu komercialnih izvajalcev, outsourcing v javnem sektorju zelo razširil. Proces je zajel številne podporne storitve, od čiščenja, vzdrževanja, priprave hrane do informacijske tehnologije in varovanja. Velika konkurenca med podjetji izvajalci je privedla do pogostih kršitev zakona o varnosti in zdravju pri delu, sistematičnega izkoriščanja delavstva, nerednega in nezadostnega izplačevanja plač in drugih pravic iz dela ter socialnih prispevkov, kršenja omejitev delovnega časa in delovnih obremenitev, neupoštevanja predpisov za varno in zdravju neškodljivo delo, posredovanja dela brez potrebnih dovoljenj in zagotavljanja zakonskih pravic, siljenja delavk in delavcev, zlasti žensk in tujcev, v delo na črno in prikrita delovna razmerja in podobno. Raziskovalno-dokumentacijski sektor, služba Državnega zbora, je v primerjalnem pregledu insourcinga v javnem sektorju leta 2019 ugotovil več primerov, ko je bilo najemanje zunanjih izvajalcev za javne ustanove celo dražje, kot bi bila neposredna zaposlitev lastnih delavcev. V nekaterih primerih je bil v ceno storitve ZIS namreč vključen tudi strošek dobička za organizatorja tovrstnega posla. Prvo namero o odpravi outsourcinga v javnem sektorju je jeseni 2018 nakazala vlada premierja Marjana Šarca, ki se je k temu na pobudo stranke Levica zavezala v koalicijskem sporazumu: »Zunanje izvajanje ločuje outsourcane delavce od ostalih javnih uslužbencev, jim onemogoča sindikalno organiziranje, posledica pa so bistveno slabše plače in manj pravic iz dela. Zaradi velike konkurence med podjetji, ki za javni sektor opravljajo ‘outsourcane’ storitve, ter slabega nadzora so tem delavcem množično kršene osnovne delavske pravice. Z namenom zamejitve prekarnosti bomo v letu 2019 pripravili sistem skupnih služb države, v letu 2020 pa bomo implementirali ponovno zaposlovanje outsourcanih delavcev v javnem sektorju v skladu z možnostmi, ki jih daje zadnja novela ZIPRS.« Enako so se k reformi zavezali na področju agencijskega dela, kjer bi postopno znižali dovoljeni odstotek agencijsko zaposlenih delavcev v podjetju s 25 odstotkov na 10 odstotkov, takoj odpravili zakonsko izjemo, ki omogoča, da je v podjetju agencijsko zaposlenih več kot 25 odstotkov delavcev, ter zagotovili izplačilo vsaj minimalne plače za agencijske delavce na čakanju. A ostalo je le pri praznih obljubah, saj je vlada v začetku leta 2020 razpadla. Nič boljša ni pri tem tudi sedanja vlada premierja Roberta Goloba, ki je v koalicijsko pogodbo prav tako zapisala zavezo: »Javni sektor bomo postavili za pozitiven zgled in v njem v čim krajšem času v skladu s pripravljeno strategijo odpravili prekarnost, in sicer bomo tam, kjer obstaja redna potreba po rednem delu, ukinili outsourcing,« ki jo več kot leto dni vztrajno ignorira. Kljub temu tudi v Sloveniji v nekaterih dejavnostih zaznavamo neposredno zaposlovanje delavk in delavcev, najetih pri zunanjem izvajalcu. Filozofska fakulteta (FF) Univerze v Ljubljani je denimo jeseni 2017 ponovno zaposlila čistilke. Šlo je za pobudo in realizacijo takratnega vodstva fakultete, ki jo je vodila dekanja Branka Kalenić Ramšak. Ne gre pa spregledati tudi pritiskov študentske in obče javnosti na fakulteti po insourcingu tehničnega kadra, predvsem čistilk in varnostnikov, v letih pred tem. Po mnenju nekdanjega dekana FF Romana Kuharja je bila sicer zaposlitev petnajstih čistilk zunanjih izvajalcev takrat izvedljiva, saj jim je zanje uspelo zagotoviti ustrezna finančna sredstva, dodatna motivacija je bila odprava grobih kršitev delovne pogodbe s strani ZIS. Največje stroške so imeli na začetku, ko so morali kupiti vso delovno opremo, stroje in ostalo, dodatni stroški pa so nastali še z njenim vzdrževanjem. Na fakulteti so nas prav tako opozorili, da so stroški čiščenja od insourcinga dalje ostali približno enaki, kot so bili pri najemanju zunanjega servisa. Podobne izkušnje imajo na Fakulteti za družbene vede (FDV), kjer so dve leti pozneje neposredno zaposlili zunanje čistilke. Ceno čiščenja sicer ohranjajo na enaki višini, vendar temu prilagajajo način in pogostost čiščenja.
Remunicipalizacija
Podoben pojem, ki opisuje ponovno lastno izvajanje storitev, je remunicipalizacija. Gre za to, da občine pod svoje okrilje ponovno vzamejo javne službe, ki so bile predhodno privatizirane, predvsem na področjih javnega prevoza, komunale, oskrbe z energijo in vodo, ravnanja z odpadki, čiščenja zgradb in podobno. Koncept v splošnem uporabljamo za označevanje spremembe lastništva podjetij iz zasebnega v javno, spremembe outsourcinga v insourcing oziroma menjave koncesionarske z obliko javnega upravljanja. Prej omenjena raziskovalka Enika Svete je v okviru svoje magistrske naloge pred tremi leti preverila obseg remunicipalizacije, pri čemer se je osredotočila zgolj na koncesionarske storitve v slovenskih občinah. Rezultati raziskave so pokazali, da tudi v Sloveniji narašča interes za outsourcing javnih storitev in obširnejše remunicipalizacije ni pričakovati. Obseg koncesionarskih storitev v razmerju do javnih zavodov s področja zdravstva, izobraževanja in komunale je zaenkrat majhen, a več kot polovica anketiranih občin razmišlja o podaljšanju koncesij zasebnim izvajalcem po izteku trenutnih pogodb ali o sklepanju novih. Javni sektor se na številnih področjih, tako v Sloveniji kot drugod po svetu, sooča s pomanjkanjem kadra, s finančnimi in organizacijskimi izzivi, ki kličejo po spremembah, a outsourcing ni edina rešitev. Ravno nasprotno: številne uspešne zgodbe o insourcingu pričajo, da lahko neposredno zaposleni delavke in delavci enako dobro ali celo bolje zagotavljajo delo kot outsourcani in prekarizirani, saj ne sledijo zgolj ekonomskemu, temveč širšemu družbenemu interesu. Tako javno kot zasebno zagotavljanje storitev je sicer lahko učinkovito pri izvajanju javne službe; katera odločitev je prava, pa je predmet politične (in sindikalne) razprave: predmet slednje pa mora biti in ostati blaginja delavstva.
Miha Poredoš
*Ta članek oziroma njegov drugi del z naslovom Kaj pomeni insourcing? smo po objavi na naši spletni strani 30. 6. 2023 dopolnili oziroma popravili: dodali smo navedek, da je šlo pri outsourcingu čistilk (in ne tudi varnostnikov, kot smo sprva zapisali) na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani za pobudo in realizacijo takratnega vodstva fakultete, ki jo je vodila dekanja Branka Kalenić Ramšak. Dopolnili pa smo tudi prvotni navedek, da je bila po mnenju vodstva FF zaposlitev petnajstih čistilk zunanjih izvajalcev takrat izvedljiva, saj jim je zanje uspelo zagotoviti ustrezna finančna sredstva, dodatna motivacija je bila odprava grobih kršitev delovne pogodbe s strani ZIS. Izhajali smo namreč iz informacij, ki jih je za časopis Dnevnik 15. oktobra 2018 podal tedanji dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar in ne sedanje vodstvo fakultete, kot bi bilo moč napačno sklepati, kar smo ustrezno dopolnili.
Delavska enotnost
Ta članek je skupek besedil, ki sta bila pod naslovoma Problematični obrazi outsourcinga (avtor Miha Poredoš) in Kaj pomeni insourcing? (avtor Miha Poredoš) najprej objavljena v tematski številki z naslovom Različni obrazi »outsourcinga« (junij 2023) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...