Odprto pismo ZSSS in SDPZ: ‘Avtoprevozniki v stiski stiskajo tuje voznike’

14. 5. 2019

8. maja smo v časopisu Delo prebrali članek novinarja Novice Mihajloviča, z naslovom ‘Avtoprevozniki v stiski stiskajo tuje voznike’. Prebrali smo lahko izjave Petra Piška, lastnika transportno-logističnega podjetja in predsednika sekcije za promet pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, ki nas s svojo odkritostjo in surovo neposrednostjo morajo pustiti odprtih ust.

Zadnja leta smo v panogi tovornega prometa soočeni z več trendi. Poleg velike rasti prometa ki je posledica ugodnih ekonomskih razmer v regiji smo namreč priča velikemu pomanjkanju voznikov tovornjakov, ki bi bili to delo pripravljeni opravljati. V delujoči ekonomiji bi to pomenilo izboljšanje delovnih pogojev, privlačnejši delovni čas, skrb za zaposlene in rast plačila za delo. A ne pri nas. Kljub visoki, nadpovprečni dodani vrednosti na zaposlenega, je povprečna plača v panogi 500,00 EUR pod slovenskim povprečjem in je ena najnižjih. Pa se ne sprenevedamo, da gre za enostaven poklic, ki ga lahko opravljaš brez odgovornosti in kvalifikacij. Gre za poklic, kjer je potrebno veliko znanja in spretnosti, ki je mukotrpno in (tako medicinska stroka) na dolgi rok zdravju škodljivo. Rešitev naših delodajalcev je recept, ki je že znan (na žalost pa tudi njegovi stranski učinki). Delovno silo delodajalci iščejo v državah južno in jugovzhodno od nas. Izkoriščajo dejstvo nižjega standarda in nižjih plač v teh državah. Izkoriščajo dejstvo, da so delavci iz teh držav za plačo pripravljeni storiti več, da jim ni do prostega časa in počitka, da zasledujejo izključno interes v kratkem času zaslužiti čim več in se nato vrniti svoji družini, za katere preživetje se pravzaprav borijo.

Kar delodajalce in njihovega predstavnika, Petra Piška pri tem moti, niso vsakodnevne zlorabe teh zaposlenih, ki jih na dnevni ravni rešujemo na sindikatu, kamor se obupani delavci zatečejo. Ne moti jih, da nekateri delodajalci delavcem od plače odtrgajo stroške delovnega dovoljenja (kar je v nasprotju s predpisi), da jim odtrgajo vse kazni, ki jih morajo vozniki plačati po Evropi, čeprav delajo samo po navodilih delodajalca; da jim od plačila odtrgajo znesek domnevno nastale škode na tovornem vozilu ali na tovoru (kljub dejstvu, da imajo tovor in vozilo zavarovano); da je veliko voznikov s strani nadrejenih ustrahovanih, brez znanja jezika in poznavanja pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, da voznikom prepovedujejo pravilno uporabo tahografov in tako ne priznavajo velikega števila ur, ko delavci razkladajo, nakladajo, perejo cisterne,…

Ne. G. Piška moti dejstvo, da ti zaposleni na take delovne razmere ne pristajajo dovolj dolgo in odidejo iskat boljšega (in spoštljivejšega) delodajalca, s tem pa bojda delodajalcu povzročijo škodo. G. Pišek upravičuje prakso delodajalcev, da voznikom (nezakonito) zaračunajo 500,00 EUR za stroške pridobitve delovnega dovoljenja. Pri tem odkrito prizna, da stroški same pridobitve niso tako visoki, da pa gre za ‘nekakšno jamstvo’. »na tak način delavec delodajalcu povrne del stroškov, obenem pa delodajalcu jamči, da mu zaposleni ne bo ušel v drugo evropsko državo«.

Jamstvo…? Ušel…? Sindikati se zavedamo, da smo v tej panogi še daleč od spoštljivega in konstruktivnega socialnega dialoga, pa nas tak odnos do ljudi, ki delajo za volanom kljub temu presune. Če se g. Pišek boji, da mu bodo delavci ‘ušli’, mu lahko sindikat svetuje, kako zagotoviti zdrave in kvalitetne delovne pogoje. Nasprotna izbira je zgled v kakšni drugi dejavnosti, kjer posredniki tudi zaračunajo dekletom stroške poti, potem pa delavkam poberejo še osebne dokumente, da ne bodo ‘ušle’. Samo tam se temu lepo reče trgovina z ljudmi.
Upava, da so pristojni na Vladi pazljivo poslušali avtoprevoznike v njihovem izvajanju. In upava, da Delo prebirajo tudi zaposleni na Inšpektoratu RS za delo in drugih pristojnih institucijah. Cilj našega Sindikata delavcev prometa in zvez in krovne Zveze svobodnih sindikatov pa ostaja aktivno delovanje proti nepoštenim praksam. Morda bomo ta cilj kdaj delili tudi z združenjem delodajalcev.

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS, in Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ)

Odprto pismo je dostopno tudi tukaj.