Odprto pismo Frančiška Verka, predsednika SDOS: Korupcije ni bistveno manj, 2.

7. 2. 2017

V nadaljevanju objavljamo pismo Frančiška Verka, predsednika Sindikata državnih organov Slovenije, objavljeno na Odprti strani v Dnevnikovem objektivu v soboto, 4. 2. 2017:

 

“Korupcije ni bistveno manj, 2.

V četrtkovi izdaji  Dnevnika je novinarka Urška Rus povzela ugotovitve Transparency international Slovenija, ki jih je slovenski javnosti sporočil njen predsednik Vid Doria, ki ugotavlja, da korupcija obstaja, vendar se zadnja leta o njej manj govori. Prepričan sem, da to ni posledica večje gospodarske rasti, ki bi ljudstvo pobožala z večjo blaginjo delavstva in na ta način zmanjšala občutljivost malega človeka na korupcijo. Korupcije je vse več, saj nas v to prepričajo korupcijski škandali, ki pa žal samo medijsko pretresajo Slovenijo, čeprav veliko posameznikov in tudi nekatere organizacije civilne družbe zelo jasno in glasno opozarja na dejstvo, da postaja korupcija imperativ poslovanja v zdravstvu, ko gre za postopke javnih naročil in žal tudi za preskakovanje čakalnih vrst bolnikov. Vsi vemo za ono znano reklo, da denar zvrta luknjo tam, kjer sveder ne zmore.

 

Marca lani sem se kot eden redkih odzval na apel, ki ga je na slovensko javnost naslovila namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije dr. Alma Maruška Sedlar, ki se je v svojem pisanju sklicevala na opozorilno pismo OECD, v katerem izraža zaskrbljenost nad stanjem na Komisiji za preprečevanje korupcije. Na pismo OECD, ki je bilo namenjeno prav njemu, se ni odzval niti predsednik republike Borut Pahor, čeprav bi se moral zavedati svoje sorazmerne odgovornosti,  saj je komisijo z ukazom tudi imenoval.

Žal nisem zasledil  prav nobenega odziva praviloma glasnih predstavnikov politične pozicije in opozicije, ki imajo vedno  polna usta visokih pravnih, moralnih in etičnih standardov, ko gre za obmetavanje en drugega, vendar pa skoraj nikoli ne čutijo potrebe, ko bi morali dati jasno in glasno podporo državnim regulatorjem, kateri se ukvarjajo s pregonom kriminala in tokrat seveda tudi zaposlenim na KPK, ki bi se morali učinkovito ukvarjati z odkrivanjem podkupovanja oziroma protipravnih dejanj dejanj s skupnim imenovalcem v pridobivanju protipravne premoženjske koristi na koruptiven način. Naloga KPK je tudi, da nenehno javno opozarja na pojave korupcije in na ta način ustvarja ustrezno stopnjo zavedanja državljanov o nevarnosti in škodljivosti korupcije, ki postaja vse bolj neobvladljiva in prav po nepotrebnem povečuje javni dolg ter hkrati poglablja revščino sedaj že skoraj četrtine slovenskega nacionalnega telesa. Bojim se, da aktualni predsednik KPK Boris Štefanec ni kos funkciji predsednika KPK, ki mu jo je zaupal predsednik republike, saj bi se sicer ukvarjal predvsem z ugotavljanjem koruptivnih dejanj in ne s preiskovanjem in omejevanjem svojih sodelavcev.

Na slabo stanje na KPK sem 21. oktobra 2016, z osebnim pismom, opozoril predsednika RS Boruta Pahorja ter ga ob tej priložnosti seznanil z nedopustnimi postopki predsednika KPK Borisa Štefaneca zoper njegovo nemestnico dr. Almo M. Sedlar, saj je deležna stalne osebne degradacije, ki je podprta s številnimi  postopki zoper njo in stalnim onemogočanjem normalnega vključevanja v procese dela, kar se še posebej kaže  v  preprečevanju dostopa tudi do baz podatkov in večine dokumentov ter relevantnih informacij, ki so potrebne za njeno normalno delo in sprejemanju odločitev v senatu KPK, kjer mora glasovati oziroma odločati o zadevah KPK,  ki jih ni mogla ustrezno preučiti, kaj šele o njih verodostojno in zakonito odločati, saj gre za odločanje v senatu. Menim, da gre za nedopustna dejanja državnega funkcionarja, ki je svoji namestnici odvzel potrebna pooblastila za normalno delo in javnim uslužbencem na KPK prepovedal vso komunikacijo z njo. Če pa se že kdo od uslužbencev spozabi in z namestnico komunicira, mora o tem takoj poročati predsedniku KPK.

V pričujočem primeru ne gre samo onemogočanje zagotovljene pravice do dela ter dostojanstva namestnice predsednika KPK, temveč za veliko več, saj vse zgoraj opisano predstavlja grob poseg v zakonsko varovane temeljne pravice iz delovnega razmerja. Zakon o funkcionarjih v državnih organih je po prepričanju pravnih strokovnjakov, s katerimi smo se posvetovali, povsem jasen, saj v 1.odstavku 3. člena med drugim določa, da o pravicah iz delovnega razmerja funkcionarjev odloča organ, pristojen za njihovo izvolitev oziroma imenovanje, ali od njega pooblaščeno telo. Če nihče ni pristojen za zaščito funkcionarja v KPK, ki je vendarle delavec v delovnem razmerju, moram nujno postaviti vprašanje, če morda to pomeni, da funkcionarji v “neodvisnih” državnih organih nimajo ustavnih in zakonskih pravic, saj še vedno ne vemo, katero pooblaščeno telo je za take primere pooblastil organ pristojen za njihovo izvolitev, v našem primeru predsednik republike.

Zelo me skrbi, da nihče noče videti in ugotoviti, da takšen odnos predsednika KPK  do  namestnice, ki se pogosto ne strinja z njegovimi ravnanji in glasuje drugače tudi na sejah senata KPK, predstavlja veliko korupcijsko tveganje v sami KPK. Zakonska ureditev z dobrim razlogom določa, da si predsednik KPK ne more sam izbrati namestnikov, saj prav heterogenost članov senata komisije, nad odločitvami katere ni nobenega drugega vsebinskega nadzora, pomembno zmanjšuje tveganja pristranskega delovanja senata, možnosti vplivanja na senat ter morebitnih političnih in drugih pritiskov.

Moram priznati, da občudujem trpljenje namestnice predsednika KPK dr. Alme Maruške Sedlar, ki ni vrgla puške v koruzo, čeprav ne more izvrševati svojega poslanstva, ker ji je pač to na zelo nizkoten način onemogočeno.  Žal  smo v stanju, ko takšno postopanje predsednika KPK odgovarja večini politikov, a vendar še nisem izgubil upanja, saj večina pravnih izdelkov aktualnega neuravnoteženega senata KPK,  v večini, ne preživi sodne presoje.

Frančišek VERK,

predsednik
Sindikata državnih organov Slovenije”