Odpreti okno v svet – Delavska enotnost obeležuje 79. obletnico izhajanja

23. 11. 2021

V teh dneh mineva 79 let neprekinjenega izhajanja vaše in naše Delavske enotnosti, glasila ZSSS. Ter edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki je med bralkami in bralci že od leta 1942.

Kako se je vse začelo? Na pobudo vodstva narodnoosvobodilnega gibanja je poleti 1942 prišlo do oblikovanja posebne delavske organizacije znotraj Osvobodilne fronte, imenovane Delavska enotnost. Ustanovljena je bila na konferenci predstavnikov delavskega razreda Slovenije 7. novembra 1942 v Ljubljani. Ta delavska organizacija je nato začela izdajati glasilo Delavska enotnost, prva številka pa je izšla 20. novembra 1942. Ob koncu vojne so nato iz tradicije odborov Delavske enotnosti zrasli enotni sindikati. Danes je Delavska enotnost torej glasilo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije – ta je izdajanje prevzela leta 1997 –, ki izhaja dvakrat mesečno v revialni obliki, že več let pa izhajajo tudi posebne tematske številke o različnih in raznolikih sindikalnih, delavskih, družbenih, ekonomskih ipd. temah.

Ob spoštovanja vredni obletnici pa je o poslanstvu edinega delavskega časopisa pri nas v najnovejši, zadnji novembrski številki Delavske enotnosti razmišljal njen upokojeni novinar in nekdanji sodelavec ZSSS Tomaž Kšela:

Delavska enotnost – trdna vsebinska vez z ZSSS

Odkar sem upokojen, je, četudi aktivno sodelujem pri delu Sindikata upokojencev Slovenije, moja edina, trdna in predvsem vsebinska vez z ZSSS Delavska enotnost. Brez nje bi bil o delu ZSSS in vanjo povezanih sindikatov dejavnosti seznanjen preko bolj redkih in ne najbolj opaznih prispevkov v dnevnem in revijalnem tisku ter elektronskih medijih, ki so pogosto parcialni in marsikdaj tudi trivialni, ter preko neredko topoumnih izjav nekaterih poslancev, s katerimi poskušajo diskreditirati šibkejšega partnerja v socialnem dialogu, čeprav so ga dolžni varovati.

Resnice o delu in zahtevah predstavnikov sindikalno organiziranih delavk in delavcev pač ni mogoče iskati v medijih, ki jih financira kapital, ter v izjavah tistih politikov, ki so se prelevili v njegove zastopnike. Danes so mnogi mediji, če želijo finančno preživeti, prisiljeni nenehno misliti na to, kako bodo njihovi prispevki všeč tistim, ki preko njih oglašujejo in jih s tem ohranjajo pri življenju. Splošno pa je znano, da ima večina oglaševalcev najraje rumene vsebine, ker te dosežejo največjo branost, poslušanost oziroma gledanost. Žal je tako. Včasih se vprašam, ali se lahko kdaj večina ljudi tako zasiti nenehnih škandalov, obscenosti, opravljanja in pogrošnih resnic, da bo začela raje kot po rumenih posegati po celovitih in objektivnih informacijah.

V Sloveniji imamo v javnem diskurzu trenutno že toliko rumenih vsebin in namerno ustvarjenih šumov v komuniciranju, da se razumne razprave in resničen socialni dialog dobesedno utapljajo v poplavi škandalov, laži, širjenja sovraštva, predsodkov in podobnih reči. Kdor bo dočakal, bo videl, do kam bo to šlo in kam bo privedlo. Izkušnje iz zgodovine, ki naj bi bila naša učiteljica, kažejo, da se takšne razmere doslej niso končale dobro za nikogar. Delavska enotnost z načinom svojega pisanja prinaša upanje, da je o različnih interesih v družbi in iz njih izhajajočih konfliktih še mogoče pisati objektivno, strokovno in brez žalitev.

Še ena stvar je, po kateri Delavska enotnost v današnjem medijskem prostoru izstopa, zato jo je veselje brati. V časih, ko na družabnih omrežjih, pa tudi v marsikaterem mediju, avtorji kar tekmujejo, kdo bo našel bolj bombastičen izraz za svojo misel ali puhlico, Delavska enotnost vztraja pri knjižnem jeziku, ki ga razumemo vsi. »Dostojno delo je končni cilj za vse delavke in delavce, ne glede na obliko dela. Gre za delo, ki zaposlenemu prinaša varnost in dostojanstvo, obenem pa je pošteno plačano in stalno,« je v eni od oktobrskih številk zapisal Gregor Inkret. Mojca Matoz je v isti številki zapisala: »Stopimo iz cone udobja in zahtevajmo velike spremembe. Najprej spremembe volilnega sistema, takšne, da bo imelo oblast spet ljudstvo, da bomo lahko zahtevali in tudi uveljavljali odgovornost tistih, ki smo jih izvolili.« Matej Klarič pa je napisal: »V javnosti se sicer poudarja, da so razlogi za podnebno krizo na prebivalstvu. (…) Toda bolj natančno je reči, da je krivda v kapitalističnem sistemu, ki spodbuja veliko porabo naravnih virov za velike zaslužke.« Ali tu česa ni mogoče razumeti? Je v teh stavkih kakšna dvoumnost? Tako piše Delavska enotnost. Pred časom pa sem v enem od elektronskih medijev v komentarju pod člankom prebral, da »bu treba enmu nujn jajca u gobc zbasat«. Ali si kdo lahko predstavlja, kaj je avtor s to »hrabro« in banalno puhlico hotel povedati?

Tomaž Kšela

Se beremo še naprej – vsaj še naslednjih 79 let – na straneh vašega in našega časopisa, nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share