Od Križne gore do Gornje Radgone – S prvomajskega popotovanja po Sloveniji

6. 5. 2022

Prvomajske proslave z vsem, kar spada zraven, prvič po dveh letih niso potekale samo na Rožniku, ampak tudi po drugih koncih in krajih naše države. Delimo zapis o letošnjem prvomajskem popotovanju po Sloveniji.

Dva dneva, ki sta zasluga sindikatov

Tradicionalno prvomajsko srečanje Območne organizacije ZSSS Gorenjske na Križni Gori je bilo tudi letos organizirano v sodelovanju s tamkajšnjo lovsko družino, za glasbo in ples pa so poskrbeli Mestni pihalni orkester Škofja Loka, ki je na začetku programa z Internacionalo pregnal nekoliko grozeče temne oblake in prinesel celo nekaj sonca, članice Mažoretnega in twirling kluba Kranj, po končanem uradnem delu pa skupina Strmina.

Udeležence in udeleženke, ki jih ni bilo malo (čeprav smo slišali, da jih je bilo v preteklih letih tudi še mnogo več), sta v imenu organizatorja pozdravila oziroma nagovorila Mirela Žnidarec iz gorenjske območne organizacije in slavnostni govornik Anton Rozman, generalni sekretar Sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije (Stupis). Slednji je med drugim dejal, da je danes največja vrednota za delavstvo pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, kajti samo ta prinaša vse tisto, za kar smo se v okviru dolgoletnega boja dogovorili in zapisali v zakonodajo. »Da bo ta pogodba še naprej osrednja vrednota, se bo treba zopet vrniti za pogajalsko mizo in postaviti socialni dialog na mesto, kjer je nekoč že bil. Vlada, delodajalci in predstavniki delavcev moramo sodelovati in biti prisotni pri vseh ključnih problemih naše družbe,« je poudaril Rozman in med drugim spomnil, da je Slovenija ena redkih držav, ki praznik dela praznuje dva dneva, kar je izključno zasluga ZSSS. Ozrl se je tudi na zaostrene družbene razmere, predvsem v luči nedavne podražitve pogonskih goriv, in izrazil upanje, da bi aprilske državnozborske volitve lahko pomenile premik države k bolj svetli bodočnosti.

Nujna je vrnitev k socialnemu dialogu

»Čeprav je Slovenija ena redkih držav, v kateri praznik dela praznujemo dva dneva, to še ne pomeni, da živimo v socialni, pravični državi. Daleč smo še od dostojnega, kakovostnega in pravično plačanega dela ter bolj pravične in socialne države, predvsem pa od manj izkoriščanja.« To je na kresovanju na Panorami pod ptujskim gradom nedaleč od centra mesta na predvečer 1. maja dejal izvršni sekretar ZSSS za pravna in sistemska vprašanja Andrej Zorko. Na kresovanju, ki ga je v sodelovanju z Mestno občino Ptuj organizirala Območna organizacija ZSSS Podravja in Koroške, se je zbralo več kot tri tisoč ljudi. Med njimi so bili tudi ptujska županja Nuška Gajšek s sodelavci ter številni sindikalisti iz podjetij in zavodov v Spodnjem Podravju.

Kot je dejal Zorko, zaključek volitev ne pomeni, da lahko izvoljeni politiki naslednji dan po volitvah pozabijo na obljube, ki so jih dali. Nasprotno: takoj se morajo lotiti oblikovanja socialne in pravične države, v kateri »teža denarnice« in družbeni položaj posameznika ne bosta odrejala dostopnosti do javnih zdravstvenih storitev, v kateri bo delo cenjeno in spoštovano, v kateri bodo mladi lažje prišli do redne zaposlitve in stanovanja in v kateri bodo pokojnine dostojne. Po Zorkovih besedah ZSSS izvoljenim politikom ne bo dala 100 dni miru, temveč bo od njih zahtevala, naj ob sodelovanju sindikatov, mladih, upokojencev in civilne družbe začnejo svoje obljube uresničevati takoj. Ob tem se je Zorko zavzel za ponovno oživitev socialnega dialoga. »Učinkovit socialni dialog ter spoštovanje vseh, tudi drugače mislečih, je še kako pomembno,« je poudaril. »V ZSSS smo že pred volitvami na politike naslovili zahteve in pričakovanja. Ob prvem maju jih ponavljamo, da politiki slučajno nanje ne bi pozabili,« je dejal Zorko. »Dvigniti moramo plače. Tudi v okviru kolektivnih pogodb. Najnižja osnovna plača delavca se mora začeti vsaj z minimalno plačo. In tu nas verjetno čaka ena od težjih bitk. Socialna država ne more in ne sme biti talka gospodarskega razvoja. Treba se je zavedati, da gospodarskega razvoja ni brez socialne države. Gospodarskega razvoja ni moč doseči brez socialnega miru, brez kakovostne in pravične socialne varnosti. Gospodarski in socialni razvoj se morata oblikovati hkrati, z roko v roki. Urediti moramo pravičnejšo davčno obremenitev, kjer bo slabše plačanim ostalo več in kjer bodo premožnejši prispevali več. Ne potrebujemo davčne razbremenitve, ki bo privedla do tega, da bodo premožnejši imeli še več. Pravične družbe se ne ustvarja na ta način. Treba je ustvariti okolje, v katerem se bodo mladi ter vsi delavci in delavke počutili varno, kjer bodo imeli možnosti za svoj napredek, za ustvarjanje družine in kjer bodo vedeli, da jih država v težkih trenutkih ne bo ‘zapustila’. Samo tako bomo lahko delavce zadržali in hkrati tudi privabili nove. Ideja socialne kapice, ki predstavlja nasprotje solidarnosti, mora postati ideja preteklosti,« je poudaril Zorko.

 

Po njegovih besedah se moramo vrniti h kakovostnemu in učinkovitemu socialnemu dialogu, zagotoviti dostojne pokojnine, učinkovitejše varstvo delavskih pravic, uveljavitev pravilnika o poklicnih boleznih in skrajšati polni delovni čas ob nezmanjšanem plačilu. Na koncu se je Zorko članicam in članom zahvalil, ker se zavedajo pomena organiziranosti in množičnosti sindikatov, nečlane pa je pozval, naj se vključijo v sindikalne vrste. Politiki namreč, kot je dejal Zorko, bolje kot jezik argumentov razumejo jezik množice.

Organizatorji kresovanja, ki je trajalo dolgo v noč, dokler velikanski kres ni dogorel, so na velikem odru na parkirišču pod ptujskim gradom pripravili bogat zabavno-glasbeni program. Tako so številni udeleženci kresovanja začetek prazničnega dne pričakali ob glasbi in plesu.

 

Praznik pridnih rok

Ob prazniku dela je ljudem čestital tudi predsednik države Borut Pahor, ki je ob tej priložnosti v predsedniški palači v Ljubljani priredil dan odprtih vrat. »Praznujemo delo in možnost, da skozi delo postajamo ustvarjalne osebnosti,« je med drugim poudaril Pahor in dodal, da je sleherno delo častno. Sklenil je z besedami, da bosta vsaj dve tretjini malčkov, ki so tisti dan obiskali predsedniško palačo, po koncu izobraževanja opravljali poklice, ki jih še ne poznamo, zato je zelo pomembno, da tvoren in iskren socialni dialog ohranimo in krepimo. Predsedniku republike se je v predsedniški palači v nagovoru pridružila Ana Čermelj, generalna sekretarka Sindikata obrti in podjetništva Slovenije. Dejala je, da je praznik dela praznik pridnih rok, požrtvovalnosti in zavezanosti skupnim ciljem z vidika stabilnega in rastočega gospodarstva, ki ostaja temelj socialne varnosti. Poudarila je tudi pomen solidarnosti, enakopravnosti in dobrih odnosov med ljudmi. Med drugim pa je navedla tudi izzive, s katerimi se spopadajo, in posebej opozorila na problematiko poklicnih bolezni ter na neenakost delavk in delavcev v javnem in zasebnem sektorju.

Ustvarjeno je treba bolj pravično deliti

»Od politike zahtevamo sodelovanje, socialni dialog, spoštljiv odnos do vseh delavk in delavcev ter spremembe na bolje. Imamo dovolj, ustvarimo dovolj, ustvarjeno pa je treba bolj pravično porazdeliti.« To je na tradicionalnem prvomajskem srečanju na Snežnem stadionu pod Mariborskem Pohorju dejala predsednica Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) Majda Marolt. Na srečanju, ki ga je organizirala Območna organizacija ZSSS Podravja in Koroške, se je na praznični dan zbralo več sto Mariborčanov in drugih prebivalcev Zgornjega Podravja. Med njimi so bili tudi predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Francka Ćetković in številni sedanji in nekdanji sindikalisti in sindikalni funkcionarji iz Podravja. Na srečanje je prišel tudi nekdanji dolgoletni župan Maribora Boris Sovič.

Majda Marolt je dejala, da je »izredno neprijazen čas epidemije in različnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb« za nami. Čas po volitvah in 1. maj pa sta priložnost, da sindikati na glas ponovijo in povedo svoje zahteve. »Zahtevamo vrnitev k socialnemu dialogu v okviru ekonomsko-socialnega sveta. Najnižja osnovna plača mora biti najmanj v višini minimalne plače. Sistem plač, ki dopušča določanje plač pod višino minimalnih, je diskriminatoren, nepošten in nedostojen. Zahtevamo pravičnejšo davčno obremenitev: razbremenitev delavk in delavcev ter večjo obremenitev kapitala. Zahtevamo javno zdravstvo, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in pravico dostopa do osebnega zdravnika. Zahtevamo tudi dostojne pokojnine, bolj učinkovito varstvo delavskih pravic, uveljavitev pravilnika o poklicnih boleznih in skrajševanje delovnega časa,« je poudarila sindikalistka.

 

Spomnila je tudi na dosežke dosedanjega boja za delavske pravice, od uzakonjenega najdaljšega delovnega časa in delovnopravne zakonodaje do konvencij o delavskih pravicah ter javnega zdravstvenega in pokojninskega sistema, ki še niti nima tako dolge zgodovine. Vse doseženo je posledica boja in dela sindikatov, pa tudi posluha vlad. Zavedati pa se moramo, da marsikje, zlasti izven Evrope, delavci takšnih pravic še nimajo. Na koncu se je predsednica SKVSN vsem članicam in članom sindikata zahvalila za podporo, saj, kakor je dejala, sindikatom dajeta moč množičnost in organiziran način borbe za delavske pravice. »Naj bo prihodnost boljša, dostojnejša, bolj solidarna in pravična za vse,« je sklenila. Organizatorji so na Snežnem stadionu pripravili kakovosten kulturni program, v katerem sta med drugimi sodelovala Godba Ruše z mažoretkami in Moški pevski zbor Slava Klavora. Pred srečanjem pa je Športno društvo Pohorček za udeležence organiziralo voden pohod na Mariborsko Pohorje. Tako so prvomajsko srečanje v Mariboru izkoristili še za promocijo zdravega načina življenja.

 

Daleč od zadovoljstva

Predsednica ZSSS ter Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) Lidija Jerkič je 1. maja na Ravnah na Koroškem zbrane v nagovoru spomnila na zgodovino boja za pravice delavk in delavcev ter ocenila, da smo še daleč od tega, da bi lahko bili zadovoljni. Poudarila je, da so številni »drobni ali pa veliki« dogodki v preteklosti zgradili sistem, ki ga imamo danes. »V tem trenutku imamo delavske organizacije, imamo mednarodno organizacijo dela, imamo svoje ministrstvo, imamo svojo zakonodajo, pa še vedno ne moremo biti zadovoljni s položajem, v katerem smo. Daleč smo še od tistega ideala, ko ne bo vse samo v dobičkih, ko ne bo vse v dodani vrednosti, ko ne bo vse v konkurenčnosti, ampak bo tema postala res človek, delavec in delavka, tisti, ki si s svojim delom zasluži dostojno plačilo. Merilo mora biti dostojno življenje, dostojni mladost in starost, ta svet moramo usmeriti v človeka, ne pa v kapital,« je med drugim izpostavila.

»Z ogorčenjem lahko rečem, da kapital vedno uveljavi svoje. Ravno se srečujemo z likvidacijo podjetja v vašem okolju. Če ne gre, zaprejo. Kaj bo z delavci, jim je malo mar. Ceno za njihove bogate, obilne večerje pa plačujejo ravno oni …« pa je na prvomajskem srečanju na Pristavi nad Javorniškim Rovtom nad Jesenicami kot osrednja govorka povedala Mateja Gerečnik, izvršna sekretarka Skeia. S tem je opozorila na nedavno likvidacijo podjetja SIJ Elektrode in na nujnost sindikalnega boja.

Prebuditi duh tovarištva

Na Kremžarjevem vrhu pri Slovenj Gradcu prvomajskega druženja ni pokvarilo niti oblačno vreme. Praznik dela in tradicionalni prvomajski shod, na katerem je v imenu ZSSS – organizatorja sta bila še Mestna občina Slovenj Gradec in Planinsko društvo Slovenj Gradec – sodeloval Jaka Šilak, sodelavec ZSSS za Koroško in Podravje, so po dveh letih koronske prekinitve izpeljali z vso spoštljivostjo ter z zavedanjem, da delavske pravice niso in ne smejo biti samoumevne. Šilak je v svojem nagovoru pozval k odgovornosti za skupni boj za boljši jutri. Ne dopuščajmo, da so našemu sočloveku kršene osnovne delavske pravice, kar se danes žal vse pogosteje dogaja. Naredimo ta svet takšen, da bo lahko posameznik živel dostojno in spoštljivo življenje, je izpostavil. »Deset let sem tudi sam delal v različni proizvodnji in nemalokrat doživel kršenje delavskih pravic. Doživljal sem siljenje delodajalca, da delam prek delovnega časa, doživljal sem mobing na delovnem mestu, doživljal sem trepetanje, ali bom lahko odšel z družino na tako želen dopust ali pa bom moral delati, da lahko ohranim svojo zaposlitev. Zato lahko rečem: ‘Vem, kaj je delo.’ Naštete probleme pa lahko rešujemo le skupaj, rešujemo jih tako, da skupaj nastopimo proti kapitalu, da se mu skupaj upremo. Kadar smo povezani v celoto, smo močnejši od vseh vzvodov, ki jih želijo uporabljati kapitalisti, da bi z našim delom še povečali svoje premoženje. Zato je skrajni čas, da se v nas zopet prebudi tisti duh tovarištva, kot je bil poznan ob začetkih praznovanja prvega maja,« je bil neposreden sindikalist in med drugim spomnil tudi na nedavne delavske pretrese, ki so se lani, denimo z zaprtjem tovarne Adient, zgodili v Slovenj Gradcu.

 

Prvomajski mlaj

V številnih naseljih po vsej Sloveniji je ob mednarodnem prazniku dela v navadi, da na njegov predvečer krajani družno postavijo prvomajski mlaj. Tako kot pri delu so združeni tudi pri postavljanju mlaja v počastitev praznika. Pri tem ni nepomembno, kako visok je mlaj, saj običajno naselja med seboj tekmujejo, kje bodo imeli višjega.

Naša fotografija (zgoraj) je iz Cerkvenjaka v osrednjih Slovenskih goricah, kjer so letos postavili kar 27 metrov visok praznični mlaj, glavno besedo pri tem pa so imeli tamkajšnji prostovoljni gasilci. Ko se je zmračilo, so se krajani ob njem zbrali na tradicionalnem predprazničnem družabnem srečanju. Kot veleva tradicija, so prižgali tudi prvomajski kres, vendar na lokaciji izven naselja, kjer ni ogrožal premoženja in narave. Tradicionalni prvomajski mlaj so postavili tudi na Trgu zmage v Murski Soboti (spodaj), zraven pa je bil tudi generalni sekretar Stupisa in eden od podpredsednikov ZSSS Anton Rozman, ki je pred praznikom dela izrazil čestitko in spomnil na pomen delavskih pravic.

Za vse se je treba boriti

Praznik dela je na Lisco, v Posavje, na tradicionalno slovesnost ZSSS v počastitev delavskega praznika privabil številne obiskovalce in obiskovalke. Organiziran je bil kulturni program, slavnostni govornik pa generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) Ladi Rožič, ki je uvodoma spomnil, da so delavske pravice, ki so bile izborjene v drugi polovici 19. stoletja, vedno znova ogrožene. »Dnevi letnega dopusta, regres za letni dopust, minimalna plača, plačana malica in prevoz na delo in z dela, plačano nočno in nedeljsko delo ter drugi delovni pogoji, varna delovna mesta in druge pravice so posledica boja delavk in delavcev v preteklosti, predvsem članic in članov sindikatov. Nobena pravica ni bila delavkam in delavcem podarjena in ni zagotovljena za večno, zato se je treba vsak dan organizirano boriti za ohranitev obstoječih pravic in za pridobitev novih, interese kapitala pa je treba uskladiti z interesi delavcev.« V nadaljevanju je še izpostavil: »Pretekli teden so v Sloveniji potekale volitve. Volivke in volivci smo se naposlušali volilnih obljub, kaj bodo storile stranke, ki bodo na volitvah zmagale. Ne smemo pozabiti, da vse najpomembnejše odločitve, ki vplivajo na naše življenje, sprejemajo v evropskem parlamentu in v slovenskem državnem zboru. Njihove odločitve imajo izredno velik vpliv na kakovost našega življenja, a vse prevečkrat delavkam in delavcem kakor tudi upokojenkam in upokojencem ne prinesejo nič dobrega. Obljube o boljšem življenju, obvladovanju rasti cen energentov in hrane se kar vrstijo. Ne pozabimo na njihove obljube, spomnimo jih nanje, in če ne bo drugače, gremo na ceste s protesti. Kljub stanju v naši državi, ki je do delavcev neprijazna, in razočaranjem nad vsakdanjo politiko, ki je v zadnjih letih delavca razvrednotila, je podoba današnjega praznika pozitivna. Prvi maj je praznik dela, delavske solidarnosti, je simbol boja za delavske pravice, simbol za njihovo ohranitev. Ne glede na vse dogajanje, čas vojne v Ukrajini, čas zaključka pandemije covida-19, čas visoke gospodarske rasti, visokih dobičkov podjetij, čas, ko se delodajalci soočajo s pomanjkanjem delovne sile, je sedaj tudi pravi čas za večje plače. Le skupaj in s sindikati delavcev lahko delu povrnemo čast. To lahko naredimo le skupaj, brez iluzij, da bo to naredil nekdo drug namesto nas. Ne pozabimo, da nobena pravica delavcev ni bila podarjena, nobena pravica ni zagotovljena za večno, za to se je treba vsak dan organizirano boriti.« Na koncu pa je Rožič opozoril še, da sta 1. in 2. maj dela prosta izključno zaradi angažmaja ZSSS, trgovine pa ob nedeljah zaprte prav zaradi naporov sindikata delavcev trgovine.

Prvi maj pomeni solidarnost

»Prvi maj pomeni solidarnost z delavkami in delavci, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji covida-19, pomeni solidarnost z delovnimi ljudmi, ki se soočajo s skokovitim naraščanjem življenjskih stroškov, medtem pa njihove plače ne držijo koraka z naraščajočimi cenami, pomeni solidarnost z delavkami in delavci, ki ostajajo brez svojih pravic … Lahko smo ponosni na solidarnost ukrajinskih sindikatov, ki so ljudem na begu pred vojno ponudili zatočišče in hrano, lahko smo ponosni tudi na sindikalne organizacije v sosednjih državah, ki nudijo humanitarno pomoč in pomagajo beguncem,« je ob prazniku dela iz Evropske konfederacije sindikatov med drugim sporočil njen generalni sekretar Luca Visentini in evropskemu delavstvu zaželel solidaren praznik dela.

Borba traja do današnjega dne

Prvomajsko praznovanje je v dobrem vzdušju in ob izjemnem obisku potekalo tudi na Debencu pri Mirni na Dolenjskem, kjer so tudi letos podelili priznanja posameznicam in posameznikom za dolgoletno prizadevno delo v sindikalnih organizacijah. Prejeli so jih Marjan Grubar, član Sindikata kemične in gumarske industrije Slovenije iz sindikalne podružnice Krka, tovarna zdravil Novo mesto, Boško Boškovič, predsednik sindikalne podružnice Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije Adient Novo mesto, in dolgoletna aktivistka sindikata v Tovarni Inplet Dolnje Brezovo Jasna Bešenić. Slavnostna govorka, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije Saška Kiara Kumer se je najprej zahvalila vsem, ki so prišli na Debenec, da obeležijo praznik dela, saj so s tem po njenem pokazali, da so jim njihove delavske pravice pomembne in da jih ne jemljejo za samoumevne. »Vsi delamo. Hodimo v službo, eni smo v službi bolj zadovoljni, drugi manj. Vsekakor pa si ne znamo predstavljati, kako malo časa obstajajo službe, kako kratek je čas, ko imamo delovna razmerja in z njimi povezane pravice. Še pred 150 leti so ljudje delali po dvanajst ur na dan, za majhno mezdo, brez zdravstvenega zavarovanja, brez pokojninskega zavarovanja, dopust in prosti vikend pa sta bili zahtevi skrajnih levičarjev. Šele ko so se začela delavska gibanja, ko so se ljudje povezali v sindikate, so se stvari pričele premikati. Kapital nam teh pravic ni dal sam, izboriti si jih je bilo treba. In borba traja do današnjega dne,« je med drugim povedala.

Tradicionalna bakljada v Gornji Radgoni

Po dveh letih se je tradicionalna in dobro obiskana prvomajska prireditev, ki velja za eno izmed največjih v severovzhodnem delu države, vrnila tudi v Gornjo Radgono. Do TŠC Trat je ob spremljavi Pihalnega orkestra Gornja Radgona in PGD Gornja Radgona potekal sprehod, in sicer od trga z vodometom v Mestnem parku proti reki Muri, v omenjenem športnem parku pa so prižgali kresa z baklami, ki so jih prinesli otroci. Med govorci je bil tudi sekretar Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije (SDGD) Oskar Komac, ki je poudaril, da prizadevanja za osemurni delovnik še vedno niso končana. »Sindikati smo dnevno soočeni s kršitvami, kljub sodobni tehnologiji in polnim ustom robotike in digitalizacije, ki bi morali odpraviti potrebo po dolgem delovniku, je ta še marsikje prisoten. Soočeni smo s prepogostim kršenjem določb zakonov in kolektivnih pogodb, ki sicer dokaj jasno urejajo delovni čas, počitke in odmore. Te določbe si delodajalci razlagajo vsak po svoje, delavcem pa govorijo, da je treba delati pač takrat, ko je delo. Te kršitve so tako pogoste in očitne, da jim lahko mirno pripišemo status naklepnega dejanja.« Obenem je opozoril, da »velikokrat tudi delavci tiho pristajajo na delo prek določb o delovnem času in počitkih, ker je od števila opravljenih ur pač odvisna tudi plača, ki pride, če pride.« Kot je še dejal, delodajalci nočejo sprejeti resnice, da delavcev primanjkuje tudi ali pa zlasti zaradi prenizkih plač, ki so prenizke kljub temu, da se je minimalna plača v zadnjih letih izdatno zvišala: »Žal plače po kolektivnih pogodbah posameznih dejavnosti temu niso sledile, najnižje plače dosegajo v povprečju komaj polovico minimalne plače, nekatere še tega ne. Naša zahteva je, da mora biti najnižja plača v kolektivnih pogodbah vsaj enaka minimalni plači in da se vse ostale plače temu ustrezno sorazmerno prilagodijo. Nedopustno je, da se za polni delovni čas in pošteno opravljeno delo vršijo doplačila do minimalne plače.« Spomnil je tudi, da odhajajoča Janševa vlada ni želela voditi socialnega dialoga, in izrazil upanje, da bo z novo vlado to drugače: »Potrebujemo nov družbeni dogovor, nov socialni sporazum, ki ne bo nikogar puščal zadaj, ki bo zavezoval njegove podpisnike in omogočal dobro prihodnost vsem, ne pa samo nekaterim. Takšne dogovore smo v samostojni Sloveniji že imeli,« je še razmišljal in dodal, da moramo še bolj razviti socialno državo ter da ne odstopamo od brezplačnega šolstva in varstva: »Urediti se morajo tudi razmere v zdravstvu, zahtevamo pravico do zdravja za vse, ne samo za dovolj premožne, zahtevamo dostopnost do zdravnika in odpravo predolgih čakalnih vrst. Upokojenci morajo po dolgih letih dela in odrekanja začeti prejemati pokojnino, ki omogoča mirno in varno starost ter ohranitev njihovega dostojanstva. Treba je ustrezno dopolniti zakon o dolgotrajni oskrbi, da bo ta omogočal njegovo izvajanje, potrebujemo pa tudi zakon o demografskem skladu, ki bo s pomočjo državnega premoženja in upravljanja z njim omogočil dodatne vire za pokojninsko blagajno, dolgotrajno oskrbo in stanovanjsko gradnjo. Mladim je treba omogočiti, da si tukaj ustvarijo pogoje za življenje, ustvarjanje in družino.«

Samokritično je priznal, da imajo tudi sindikati notranje izzive in da se morajo začeti povezovati in združevati svoje moči. »Vse nas družijo isti interesi, današnja razdrobljenost pa za interese delavstva ni dobra. Med sindikati znotraj ZSSS smo nekatera združevanja že pričeli, treba pa je to nadaljevati med vsemi sindikati v državi,« je opisal tudi edino mogočo pot preveč razdrobljenega sindikalizma pri nas, ki zato izgublja svojo moč. Kot je še zaključil, ne smemo pozabiti na zgodovinski in plemeniti pomen prvega maja, ki tudi v današnjem času ne izgublja svoje vrednosti. Prvomajsko srečanje se je nato ob spremljavi znane glasbene skupine Pop Design zavleklo dolgo v noč.

Zakaj je dvig minimalne plače nižji od gospodarske rasti?

1. maja je tradicionalno srečanje na Celjskem potekalo tudi na Celjski koči, kjer je bil slavnostni govornik izvršni sekretar ZSSS za pravna in sistemska vprašanja Andrej Zorko. Kot je dejal, ni veliko držav, kjer se praznik dela praznuje dva dni in kjer je to priznala tudi politika: »To pa ne pomeni, da je v Sloveniji vse v redu. Da imamo dovolj visoke plače, pokojnine in dostojno delo. To ne pomeni, da imajo mladi pogoje, da si lahko ustvarijo kakovostno samostojno življenje.« Spomnil je, da smo lahko v predvolilnem času slišali številne obljube, ki jih bo politika sedaj morala začeti uresničevati. »V ZSSS nobeni vladi ne bomo dali 100 dni miru. Zahtevamo in pričakujemo, da bodo svoje obljube o dostopnosti do zdravstvenih storitev in šolstva, o socialni pravičnosti, dostojnih pokojninah ipd. začeli uresničevati nemudoma in za vse. Rezultate zahtevamo takoj,« je razmišljal in posvaril, da delavke in delavci lahko menjajo direktorje, obratno pa gre težje. Dodal je, da se morajo dvigniti plače in da je nedostojno, da so plače pod ravnjo minimalne: »Temu moramo narediti konec. Več morajo plačevati tisti, ki imajo več in manj tisti, ki imajo manj. Temu mora biti prilagojen zdravstveni sistem, ki mora biti enako dostopen vsem.« Opozoril je, da ideja o socialni oziroma razvojni kapici omogoča bogatejšim, da obdržijo več. Zato mora iti na pogorišče zgodovine, je razmišljal Zorko: »Kar bo obdržalo mlade v Sloveniji, bo občutek varnosti in možnost za ustvarjanje družine brez strahu glede tega, kaj bo prinesel jutrišnji dan.« Poudaril je, da je vlada z raznimi dodatki v času krize za različne skupine prebivalstva priznala, da te ne dobivajo dovolj. Kar velja tudi za upokojene. Obenem pa je poudaril, da revni zaposleni niso dobili ničesar. Za konec je poudaril, da mora prvi maj postati tudi dan, ko moramo zahtevati več – »(P)ostati mora dan za novo upanje,« in zaključil, da je pri uresničevanju delavskih pravic pomembno delo članic in članov sindikatov.

Sekretarka območne organizacije ZSSS Savinjska Mojca Stropnik pa je v pogovoru za Delavsko enotnost izpostavila, da smo skupaj močnejši: »Moramo biti složni in solidarni. En sam ne more narediti ničesar. Če vsi dihamo kot eno, lahko vsi nekaj dosežemo.« V prihodnje pričakuje nadaljevanje boja: »Težko verjamem, da bi čez noč dosegli zastavljene rezultate. Četudi se je politična situacija spremenila in bomo dobili novo vlado, je težko pričakovati, da se bo celotna situacija spremenila. Še se bomo morali boriti. Za začetek pa moramo ponovno obuditi socialni dialog.« Kot je dodala, je bil dvig minimalne plače prenizek in ga je že izničila inflacija. »Pogrešam vprašanja novinarjev, zakaj je ob 8,1-odstotni gospodarski rasti, sledil samo 4,9-odstoten dvig minimalnih plač?«

Za bolj neformalni del dogajanja sta na Celjski koči sicer poskrbela ansambel Aplavz in Pihalni orkester Celje, ki je otvoril sproščeno druženje.

Gregor Inkret, Matej Klarič in Tomaž Kšela

Zapis z letošnje prvomajske prireditve na ljubljanskem Rožniku pa je mogoče najti tukaj:

Po dveh (dolgih) letih na Rožniku znova zagorel prvomajski kres