Od Jazbinškovega zakona, tržnega blaga do države, ki naj končno nekaj spremeni – Pogovor s sociologom in strokovnjakom za stanovanjsko politiko Klemnom Ploštajnerjem ter razmislek o pojavu najemniških sindikatov
7. 12. 2022
Klemen Ploštajner je sociolog in aktivist mlajše generacije, ki se raziskovalno, akademsko ter politično ukvarja z javno stanovanjsko politiko, s stanovanjsko preskrbo v kapitalizmu, stanovanjsko neenakostjo in pravičnostjo ter podobnimi temami. Od avgusta 2022 (oziroma v času tega pogovora) je bil tudi sekretar na ministrstvu za delo, odgovoren za področje stanovanjske politike, kmalu pa se bo z omenjenim ukvarjal na novonastalem ministrstvu za solidarno prihodnost. Za stanovanjsko politiko se je sicer med drugim začel zanimati zaradi svoje osebne izkušnje, ko se je kot najemnik v Ljubljani v desetih letih desetkrat – pogosto neprostovoljno – selil.
Kaj vse je narobe s slovensko javno stanovanjsko politiko?
Narobe je, da od devetdesetih let naprej sistematične javne stanovanjske politike sploh nimamo. Imeli smo sicer kopico državnih ukrepov, ki pa so bili preveč nepremišljeni in sporadični, da bi z njimi reševali stanovanjsko problematiko v celoti. Od leta 1995 do okvirno leta 2007 je tako na primer javni stanovanjski sklad podeljeval hipotekarna posojila in s tem dejansko razvijal bančni sistem, tudi z nacionalno varčevalno shemo je krepil bančne produkte, s kupovanjem stanovanj na trgu pa deloval kot stimulator gradbene industrije. Za odsotnost javne stanovanjske politike je sicer kriv celoten politični establišment, ki tega področja nikoli ni razumel kot razvojnega, ampak kot nekakšno nepotrebno socialno komponento ali pa sredstvo za doseganje drugih ciljev, na primer za razvoj bančnih trgov ali gradbeništva. Je pa tudi res, da se je vse skupaj odvijalo v času, ko se je od resne stanovanjske politike začela odmikati vsa Evropa, naša tranzicija pa je potekala v obdobju vzpona neoliberalizma, kar pomeni, da se z njo že zaradi tega nismo zelo ukvarjali.
Torej nismo bili nikakršna izjema?
Pravzaprav smo sledili trendom iz vzhodne Evrope, privatizacija in denacionalizacija sta potekali povsod, je pa res, da je bila na stanovanjskem področju Slovenija bolj radikalna kot druge države. In sicer v nasprotju z gospodarsko tranzicijo, ki je bila pri nas bolj postopna. Tudi Anglija je sicer tak zelo izrazit primer privatizacije stanovanj v osemdesetih letih, kar se je nadaljevalo šev devetdesetih. Ne smemo namreč pozabiti, da se učinki takih reform poznajo po daljšem časovnem obdobju, gre za dolgoročne trende, tako da posledice takratnih odločitev in zgodovinske odsotnosti stanovanjske politike pri nas živimo šele danes.
Leta 1991 je nastal tudi stanovanjski zakon, bolj znan kot Jazbinškov zakon, na podlagi katerega je bilo mogoče ugodno odkupiti oziroma privatizirati stanovanja, ki so bila do takrat v družbeni lasti …
Ja, in o tem zakonu je bilo izjemno malo javne debate. Tudi v državnem zboru je bila razprava kratka, konsenz širok, jasnega zavedanja posledic, ki jih je prinašal zakon, pa pravzaprav ni bilo zaznati. Leta 1993 in 1994 so se sicer začele pojavljati kritike, ki so govorile o tem, da je bil odkup teh stanovanj izjemno neenak. V Zasavju so jih na primer zaradi bolj zaostrenih gospodarskih razmer odkupili manj kot na primer v Ljubljani ali Kopru. Po drugi strani je rast cen stanovanj v Ljubljani danes eksponentno večja kot drugod po državi, tako da določen delež neenakosti izhaja tudi od takrat. A vprašanje privatizacije stanovanj je bilo tedaj vpeto tako v odmik od prejšnjega sistema kot tudi v gradnjo zasebne lastnine. V osemdesetih letih je bilo sicer veliko kritik, da je reševanje stanovanjskega vprašanja v Jugoslaviji neučinkovito, da se sistem izčrpava ter prinaša velike družbene stroške, zato naj bi bil tržni sistem veliko bolj učinkovit, čeprav se je na dolgi rok zelo jasno izkazalo, da ni tako, vendar je omenjeno mnenje takrat vseeno močno prevladalo. Naslednji razlog za privatizacijo stanovanj je bil makroekonomske narave, in sicer s privatizacijo zbiranje depozitov v tujih valutah za krpanje državnega proračuna. Država je torej s privatizacijo zaslužila, istočasno pa je s tem ljudem prodala druge reforme: ker boste postali lastniki stanovanj, ne potrebujemo na primer tako močne socialne države, jim je povedala. Kar je zelo podobna argumentacija, kot jo je v Združenem kraljestvu pri tamkajšnjem privatizacijskem valu stanovanj uporabila Margaret Thatcher. Vendar do danes nimamo narejene resne analize učinkov te naše privatizacije, predvsem kar se tiče vpliva na neenakost ali na reorganizacijo sistemov socialne varnosti.
Kaj pa se je z Jazbinškovim zakonom še spremenilo?
V Sloveniji je v osemdesetih letih 30 odstotkov ljudi živelo v najemnih družbenih stanovanjih, ki so bila precej dolgo dojeta kot nekakšen privilegij, saj so bila bolj kakovostna kot individualne hiše, tako da ne moremo reči, da smo družba lastnikov kar po naravi. Imeli smo velik najemni trg, ki je bil družbeno reguliran, z Jazbinškovim zakonom pa je postal edini način, da pridemo do varnega doma, to, da postanemo lastniki stanovanja, ker ni bilo – in še vedno ni – nobene druge možnosti – neprofitnih stanovanj je premalo, tržni najem pa je že od nekdaj katastrofa, z vsakim letom se stanje samo slabša. Težava pa je v tem, da smo v devetdesetih poskrbeli za eno generacijo, zdaj pa prihajamo tiste, ki privilegija na tako ugoden način dobiti stanovanje v last seveda nimamo.
In zdaj? Kje vse pri nas primanjkuje kakovostnih in dostopnih stanovanj? »Samo« v Ljubljani ali tudi drugod?
Stanovanjske politike ne smemo razumeti samo kot preskrbe s stanovanji, ampak tudi kot razvojno politiko. Če jo dojemamo tako, potem opazimo, da kakovostnih in dostopnih stanovanj primanjkuje povsod. Tako v Ljubljani, ki je specifična v tem, da ima premalo stanovanj glede na potrebe in da so predraga glede na materialne zmožnosti prebivalstva, kot tudi na podeželju, kjer je edini način, da prideš do stanovanja, to, da si na primer zgradiš hišo ali večinoma prizidek k hiši svojih staršev. To pa je tudi prostorsko neučinkovito, obenem pa prinaša velike družbene stroške, denimo s prometom, pri tem smo odvisni od sorodstvene solidarnosti, gradnja zahteva veliko časa … Istočasno se je tudi delež samograditeljstva, gradnje individualnih hiš, v zadnjih desetih letih prepolovil, spremenili so se pogoji gradnje, izčrpali smo fond teh prizidkov našim družinskim hišam, kot družba nismo več organizirani na način širokega sorodstva, ki zna poskrbeti za gradnjo, povečala se je gradnja montažnih hiš, vse skupaj pa pomeni, da se tudi na slovenskem podeželju povečuje najem. Problem je torej vsesplošen, razlikujejo se le njegovi odtenki.
Ali potem preveč govorimo o pomanjkanju dostopnih stanovanj samo v prestolnici?
Kar se tiče vprašanja živeti v Ljubljani ali ne, je to širše vprašanje centralizacije oziroma decentralizacije države, tudi zelo povezano s stanovanjsko problematiko in denimo s tem, kje so delovna mesta. Gre za zelo kompleksno razvojno vprašanje. Problematične stanovanjske razmere so načeloma povsod, od Ljubljane, Obale, Novega mesta, Kranja do krajev, kot so Bled, Bohinj, Kranjska Gora, kjer obstaja močan pritisk turizma in prihaja do velikega naraščanja cen. Cene stanovanj po drugi strani naraščajo tudi v okolici Ljubljane, v krajih, kot so na primer Domžale, kjer so sicer nižje od ljubljanskih, a ne več tako zelo. Drugod so pa problemi bolj povezani z obstojem stanovanj, z vprašanjem, ali jih sploh lahko kupiš oziroma najameš, ker jih je bilo ponekod po Sloveniji v zadnjih desetletjih zgrajenih zares malo. Problem torej ima določene variacije, a je vsesplošen. Pred kratkim sem bil v Murski Soboti, kjer so mi prav tako povedali, da so za njihove razmere in plače stanovanja v mestu že predraga ali pa jih sploh ni. Povsod je torej slabo, obstajajo pa središča, kjer je pritisk na stanovanja večji, tako glede števila prebivalstva kot tudi glede drugih rab, na primer v univerzitetnih mestih, največji problem pa je seveda turizem.
V kakšnih stanovanjih pa pravzaprav živimo v Sloveniji?
Statistično gledano imamo pri nas glede na evropsko povprečje enega bolj dotrajanih stanovanjskih fondov. Stanovanja so v povprečju manjša in že precej zastarela z vidika postavitve oken, sten, napeljave … Tudi če pogledamo podatke o prodanih stanovanjih, denimo tistih v Ljubljani, je na primer njihova povprečna starost petdeset let, kar pomeni, da imamo opravka s precej dotrajanim fondom, drugi del problema pa so podeželske hiše, kjer imamo opravka prav tako z dotrajanostjo fonda, še večji problem pa je njegova razpršenost, vprašanje funkcionalnosti, na kakšen način so hiše zgrajene in povezane z javno infrastrukturo, tudi čisto osnovno, kot je kanalizacija, internet in podobno. Treba je omeniti, da je tudi kakovost novogradenj precej slaba, novi gradbeni projekti niso vedno nadstandardni, čeprav jih tako tržijo. Kakovost bivanja je v Sloveniji torej precej nizka, čeprav smo na primer v drugi polovici prejšnjega stoletja imeli tako močan stanovanjski program kot tudi kakovostno stanovanjsko gradnjo. Nenazadnje so se o tem, kako snovati stanovanjske soseske, od nas učile denimo skandinavske države.
Različne raziskave pravijo tudi, da imamo pri nas zelo pomanjkljivo zbirko podatkov o našem stanovanjskem trgu. Za kaj gre in kakšne posledice to prinaša?
Ni denimo znano, kakšno je razmerje med lastniki in najemniki stanovanj v deležu v populaciji. Na določen način tipamo v temi. Država ni nikoli, ker ni imela resne stanovanjske politike, pristopila k sistematičnemu pregledu področja in spremljanju stanja, zato pravzaprav ne vemo na primer, koliko ljudi pri nas najema oziroma koliko je tržnih najemnikov. Deloma je to rezultat tega, da je najem popolnoma dereguliran in ga veliko ljudi sploh ne prijavi, da o ceni niti ne govorimo, vendar ni tudi nobenega državnega interesa po resnem spremljanju področja.
Kaj pa čez palec? Koliko ljudi pri nas živi v tržnem najemu?
To je težko reči, ker imamo tri kategorije: lastnike stanovanj, to pomeni tiste, ki so lastniki in imajo stalno prebivališče v teh stanovanjih oziroma hišah. Potem imamo uporabnike, to so tisti, ki imajo stalno prebivališče v hiši oziroma stanovanju od nekoga, s katerim so sorodstveno ali prijateljsko povezani, tukaj noter najdemo marsikaj. Potem pa imamo najemnike, ki se delijo na tiste, ki živijo v neprofitnih oziroma javnih stanovanjih, in v tržnem najemu. Glede na omenjeno uradni podatki pravijo, da v najemu živi približno osem odstotkov ljudi, za Ljubljano pa bi okvirno rekel, da je približno 20 odstotkov prebivalstva najemnikov. Bi pa o tem potrebovali resno študijo oziroma analizo, ker brez nje ne bomo nikoli točno vedeli, o čem govorimo. Nov, tudi že statistično zaznan trend pa je, da se število tržnih najemnikov povečuje, število lastnikov stanovanj pa pada, kar pomeni, da si čedalje manj ljudi lahko privošči nakup stanovanja, zato morajo, ker nimajo druge izbire, v najem. Trendi so, da bo čedalje več ljudi ostalo v tržnem najemu, ker tudi stanovanja, ki so trenutno v gradnji, niso namenjena njim. Tržni najem pa je po drugi strani popolnoma prekariziran, saj povprečna tržna najemna pogodba v Sloveniji znaša eno leto oziroma enajst mesecev. Gre za grozno negotovost.
Kaj se zgodi s stanovanjsko preskrbo v kapitalizmu? Kdaj stanovanje dejansko postane blago oziroma nekakšna osebna naložba in sredstvo družbene mobilnosti?
V okviru tržne preskrbe stanovanje dojemamo kot blago, ki ga menjamo na trgu in iz njega vlečemo rento, kar pomeni, da ne more postati tisto, kar bi moralo biti, to je dostopen, varen dom. To potem pripelje do različnih kriz in tudi odzivov delavskih gibanj nanje, kar se je na primer že zgodilo pred prvo in drugo svetovno vojno. Ko smo leta 1945 dobili nov družbeni dogovor o tem, da bomo regulirali kapitalizem, je bilo zelo hitro jasno, da te osnovne funkcije zagotavljanja varnih in stabilnih domov trg ni sposoben niti približno opravljati, zato mora vmes poseči država, in sicer ne samo zato, da bi zagotovila varno bivanje, ampak tudi zato, da lahko kapitalizem kot tak preživi. Brez tega bi se družbena ureditev porušila. Tako so nastale sodobne stanovanjske politike, ki so bile določeno obdobje sistematične, večino časa pa nekakšne krpanke, kjer se tržni motivi mešajo z javno preskrbo.
Kaj to prinaša v praksi?
Zdaj smo v položaju, ko so se na splošno, ne samo v Sloveniji, omenjeni tržni motivi močno okrepili in tudi spremenili. Način, kako kapital dostopa do stanovanj, je danes drugačen kot v preteklosti. Nimamo več nekakšne karikature najemodajalca, bogataša, ki ima na primer v lasti več deset stanovanj in jih potem oddaja po oderuški ceni, ampak govorimo o različnih finančnih skladih, ki stanovanja tudi v svojem govoru dojemajo kot finančno premoženje, in jih zato na primer puščajo prazna ali pa jih dojemajo kot denarni tok, enoto, ki prinaša določen donos. Tako finančni skladi v vedno večji meri vstopajo na stanovanjske trge, tudi v Sloveniji smo jih že zaznali. S tem pa se funkcija stanovanja še bolj radikalno spremeni, saj sploh ne gre več za varen, dostopen dom, ampak postane orodje za iskanje varnega in dovolj visokega donosa, čemur potem investitorji prilagajajo tudi arhitekturo stanovanj, ki postajajo čedalje bolj tipska in generična, najemne pogodbe so vedno krajše, pritisk na najemnike z zaračunavanjem višje najemnine vedno večji, regulacija najemnin je prepovedana, spodbuja pa se dvig cen stanovanj, kar je seveda vse v interesu finančne industrije. V Londonu na primer že 40 odstotkov novozgrajenih stanovanj pade v ta model, na Irskem pa celo 60 oziroma 70 odstotkov. Pod črto gre za zaostren konflikt med pravico do varnega doma in stanovanjem kot investicijo oziroma med menjalno in uporabno vrednostjo, kot to poznamo v kapitalizmu. Konflikt pa je čedalje ostrejši tudi zato, ker vstop finančne industrije na stanovanjski trg marsikje aktivno podpira država.
Kakšne rešitve pa so mogoče pri zagotavljanju oziroma gradnji javnih dostopnih stanovanj in kako delujejo?
Mimo države ne gre, moramo pa se kot družba odločiti, da je naš cilj zagotoviti varne, kakovostne in dostopne domove, in opredeliti, kako bomo to dosegli. Pri tem je treba delovati na dveh ravneh, krepiti preskrbo s stanovanji, in sicer prek javnega ali skupnega, kar so na primer tudi stanovanjske zadruge, razvijati in podpirati gradnjo takih stanovanj, ki naj bodo nenehno tudi pod javnim nadzorom, na drugi strani pa je treba na vse načine krotiti tržne in profitne motive, kar zajema regulacijo najemnin in zemljišč, omejevanje privatizacije ter špekulativne rabe, brzdanje luksuzne gradnje in podobno. Gre za to, da če samo zagotovimo javni stanovanjski sistem, ki bo moral konkurirati zasebnemu, se bo slednji nenehno zažiral vanj, ga onemogočal oziroma ga izjemno podražil. Ob tem, ko gradimo javna najemna stanovanja, moramo tako omejevati tudi Airbnb in podobne spletne platforme; s tem ko omogočamo stanovanjske zadruge, je treba preprečevati tudi luksuzno in špekulativno gradnjo; če zagotavljamo subvencije za najemnine, kar je nekakšen socialni ukrep, je treba zraven omejevati razne špekulativne motive in uvesti regulacijo najemnin. Vse to je, že po sami logiki stvari, tek na izjemno dolge proge, je pa tudi res, da lahko javni stanovanjski sistem postopoma krepimo in razvijamo. Ni pa seveda nič čudnega, da se nobena vlada do zdaj v Sloveniji ni zares lotila stanovanjske problematike, saj ne bi mogla v enem mandatu praktično nič resnega pokazati.
Kako pa na stanovanjsko problematiko vpliva že omenjeno oddajanje stanovanj prek platform, kot sta Booking in Airbnb? Ali gre za dve plati istega kovanca?
Gre za vzporedne procese. Ko ima človek v lasti določeno stanovanje, ga ni tako enostavno spremeniti v tržno blago, področje je treba deregulirati, javno se mora umakniti, potem pa nastanejo različni mehanizmi, kako s stanovanjem zaslužiti. Bolj ko se umika javno, več možnosti imamo. Če si bil lastnik stanovanja na primer deset let nazaj, si ga, če si hotel z njim zaslužiti, oddal ali prodal, potem se je pojavil Airbnb, pa zdaj različni finančni instrumenti, pojavlja se torej vedno več možnosti, kako s stanovanjem zaslužiti, kar pomeni, da se krepijo tudi interesi za to. Ker v preteklosti nismo imeli niti javne regulacije niti ustrezne javne gradnje stanovanj, so se določeni procesi, kot sta turistifikacija, oddajanje stanovanj prek spletnih platform, ob tem izrazili v ekstremih.
Bolj ko razmišljam o stanovanjski problematiki pri nas, bolj me žre vprašanje: zakaj nismo bolj besni oziroma jezni? Imamo akuten družbeni problem in na tisoče povsem konkretnih, z njim povezanih osebnih stisk, a zdi se, da manjka širša družbena solidarnost med prizadetimi …
Kot družba in posamezniki smo pristali na to, da imamo svoj stanovanjski problem za zaseben in ga tako tudi rešujemo … Človeku, ki je v stanovanjski stiski, to popolnoma zaznamuje življenje, zato misli samo nase in želi v prvi vrsti rešiti sebe. Pristali smo na to, da gre za našo osebno odgovornost, da se moramo mi sami s tem soočiti, to rešiti, da smo tudi sami krivi, ker se ne znajdemo dovolj dobro, ker ne gledamo ves dan oglasov, ker se ne znamo ustrezno dogovoriti, ker na banki ne moremo dobiti kredita … Bolje rečeno, bilo nam je prodano, da je vsak odvisen zgolj od sebe in odgovoren samo zase. Celoten družbeni sistem nas uči, da smo za rešitev stanovanjskega vprašanja odgovorni sami. Ljudje se počutijo krive, ker ne postanejo lastniki, ali pa, ker jih deložirajo, spregledajo pa (oziroma se to namerno zakrije) družbeni sistem, ki vse to povzroča, politične odločitve in delovanje konkretnih akterjev, kot so banke, špekulanti, najemodajalci, investitorji, za tem … In ta premik je ključen. Da ugotovimo, da stanovanja so, so vedno bila in vedno bodo politično ter ne zasebno vprašanje. Je pa tudi v tujini podobno. Največji dosežek stanovanjskih gibanj v Španiji po finančni krizi leta 2008, ko je prišlo do vala deložacij, je v tem, da so obrnila zgodbo in rekla ljudem: Ne, niste vi krivi, ker so vas deložirali, banke so vas ogoljufale in država vas je pustila na cedilu. Temu je tamkajšnje gibanje PAH reklo piramida odgovornosti za stanovanjsko krizo. Iz tega družbenega besa je potem nastalo tudi več močnih političnih gibanj. Ta obrat je torej izjemno pomemben, tako na individualni kot na družbeni ravni moramo spoznati, da nas je v stisko spravil sistem in konkretne odločitve konkretnih ljudi na ravni politike, finančnih trgov, bank ipd. in ne mi sami.
Po novem deluješ kot sekretar na ministrstvu za delo, ki je močno zagrizlo tudi v stanovanjsko politiko, kmalu pa se boš z omenjenim področjem ukvarjal na novoustanovljenem ministrstvu za solidarno prihodnost. Kaj lahko torej poveš o načrtih države v zvezi z javno stanovanjsko politiko?
Stanovanja v kapitalizmu so lahko ali vir dohodka in investicija ali pa družbena dobrina. Trenutno so dojeta bolj kot investicija in okoli tega je organizirana tudi državna politika. Kar želimo narediti, pa je, da močno okrepimo javno gradnjo, da bo ta temeljila na proračunskih virih; v njenem okviru aktivno podpiramo tudi razvoj drugih neprofitnih stanovanjskih rešitev, kamor sodijo na primer stanovanjske zadruge; vzporedno s tem pa bo potrebno brzdanje različnih tržnih motivov. Gre za vprašanje regulacije spletnih platform, kot je Airbnb, pa najemnega trga, za omejevanje nadstandardne gradnje, financializacije, nujna pa bo tudi aktivacija praznega stanovanjskega fonda. Želimo torej vzpostaviti strukturirano stanovanjsko politiko, skupaj z razvojem ustreznih kadrov, ki bo temeljila na realnih podatkih, raziskavah in potrebah. Da bomo obrnili zdajšnji sistem, ki pravi, da je stanovanje tržno blago, v to, da stanovanje postane javna dobrina, bomo morali dobiti veliko bitk. Gre pa tudi za vprašanje družbenega organiziranja, saj nas zgodovina uči, da javni stanovanjski sistemi niso nastali zaradi dobre volje države, ampak zaradi dobro organiziranih in močnih družbenih pritiskov. Da bomo realizirali našo politiko, bomo potrebovali torej tudi močno podporo sindikatov, različnih družbenih gibanj in civilne družbe.
Gregor Inkret,
grafika Sindikat Mladi plus
Razmah najemniških sindikatov
Po Evropi in ZDA so se začeli pojavljati t. i. najemniški sindikati, ki imajo kot nekakšna združenja najemnikov pomembno vlogo pri boju za stanovanjsko pravičnost, obenem pa prinašajo marsikatero pomembno lekcijo tudi za bolj klasične, »delavske« sindikate.
Na Škotskem, kjer deluje eden najbolj znanih tovrstnih sindikatov, imenovan Living Rent, na Irskem (pred kratkim smo v Večeru lahko brali o Community Action Tenants Union – CATU Ireland), v Angliji (znani so London Renters Union, Acorn, The Tenants Union, Generation Rent), deloma Španiji, na Nizozemskem, v Nemčiji pa tudi v ZDA taki sindikati delujejo kot demokratične članske organizacije, ki izvajajo zagovorništvo in se lotevajo različnih kolektivnih akcij, ko ob kršitvah, še posebej, če formalni mehanizmi ne obstajajo ali delujejo, pritiskajo na najemodajalce. Obenem organizirajo ljudi ter probleme najema spreminjajo v politična vprašanja in na različne načine pritiskajo na državo, da se posveti stanovanjski problematiki oziroma jo začne aktivno reševati.
Bojevite, terenske organizacije
Kot pravi sociolog, aktivist in v času pisanja tega članka sekretar na ministrstvu za delo, pristojen za stanovanjsko politiko, Klemen Ploštajner, so se najemniški sindikati pojavili predvsem v družbah, kjer se je najemni trg močno radikaliziral in kjer po drugi strani prav država ni opravila svoje naloge. Izhajajo pa iz tradicije nekakšnih skupnostnih sindikatov, ki so lahko organizirani tudi zgolj na ravni določene soseske, denimo s ciljem izboljšati kakovost bivanja, na podoben način pa tudi delujejo. »Gre za organizacije, ki v prvi fazi opravljajo nekakšno socialno delo, pomagajo svojim uporabnikom in jih ščitijo v konkretnih bojih z lastniki oziroma najemodajalci, zraven pa se organizirajo tudi pri lobiranju za spremembe zakonodaje. In večina teh sindikatov je izjemno militantnih, dobro organiziranih na terenu, ker izhajajo iz teze, da je stanovanjski trg ali katerikoli trg, tudi trg dela, mreža različnih odnosov in razmerij, in če človek dopusti, da se dogajajo kršitve na določenem področju, se bodo prelile tudi drugam.« Zato so tudi, kot razlaga Klemen Ploštajner, tako bojeviti pri branjenju svojih članov in članic, od preprečevanja deložacij, boja na sodiščih do izvajanja nekakšnih stavkovnih straž pred domovi najemodajalcev, ko se najemniki zberejo na ulici pred domom lastnika in dajo mimoidočim vedeti, da tu živi človek, ki je nekomu ukradel na primer varščino, in podobno. Jedro tovrstnih bojev je po njegovim besedah trenutno Anglija, kjer je nastalo kar nekaj zanimivih najemniških organizacij, ki so dobro pokazale, zakaj je stanovanjska problematika tako pomembno vprašanje, okoli katerega se je nujno organizirati. »Na Škotskem se zdaj resno pogovarjajo o začetku regulacije najemnega trga, ena največjih zmag tamkajšnjih najemniških gibanj pa je bila tudi v tem, da so dosegli prepoved deložacij v času izbruha novega koronavirusa.« Tudi z vidika sindikalizma gre po sogovornikovem mnenju za določeno reorganizacijo in revitalizacijo sindikatov oziroma sindikalnih gibanj, ki se ne osredotočajo samo na trg dela in na vprašanja industrijskih odnosov, ampak tudi na širša družbena razmerja, saj kakovost posameznikovega bivanja ni povezana samo z višino njegovega dohodka, ampak tudi s celotnim javnim servisom, z javnim dobrim v družbi, v kateri živi; slednje pa je, kot dobro vemo, vedno znova na udaru. »Najemniški sindikati se mi zato zdijo z vidika stanovanjskega področja izjemno pomembni, pa tudi glede tega, kako in na katerih področjih naj delujejo sindikalne organizacije. V sindikalizem vnašajo nazaj predvsem politično,« poudarja Ploštajner. Za razliko od vzpostavljanja tradicionalnih delavskih sindikatov je ustanavljanje (ter delovanje) najemniških sindikatov načeloma manj formalizirano, saj ti ne gradijo toliko na množičnosti ali reprezentativnosti, temveč so bolj podobni nekakšnim družbenim gibanjem, ki so po naravi in tudi pri delu bolj fluidna, odzivna in decentralizirana. »Si pa pri tem namenoma rečejo sindikati, ker delujejo na podoben način, imajo svoje članstvo, pobirajo članarino, imajo plačane terenske organizatorje, redne konference, notranje demokratično odločanje, njihova struktura je torej sindikalna,« razlaga sogovornik in doda, da seveda najemniški sindikati nimajo enakih vzvodov moči, kot jih imajo delavski sindikati, ki lahko na primer zaustavijo delo oziroma organizirajo stavko. »Njihova moč je bolj družbene narave, trudijo se vplivati na javno mnenje ter pritiskati na najemodajalce, zato je tako pomembna njihova militantnost, aktivizem in akcije na terenu, ki neposredno škodijo posameznemu lastniku, lahko velikemu skladu ali manjšemu najemodajalcu, ki se poslužuje različnih kršitev. Njihova moč torej izhaja iz konkretnih kampanj in pritiska na odločevalce, z vplivanjem na javno mnenje gradijo politične boje ter spreminjajo stanovanjsko vprašanje iz individualne težave v družben problem.« Pri tem, kot pravi Ploštajner, najemniški sindikati vseeno gradijo na čim širši bazi, so pa med njimi tudi razlike v načinu delovanja in aktivnostih. Ena najbolj znanih in najuspešnejših takih organizacij, že omenjeni škotski Living Rent, ima po njegovih besedah približno 3000 članov in članic, kar je za najemniški sindikat izjemno veliko, imajo pa tudi več kot deset zaposlenih, tako da so svoje delo bolj ali manj profesionalizirali.
Več naukov
Česa pa se lahko recimo temu tradicionalni sindikati – v smislu navdiha ali konkretnega orodja – naučimo od najemniških? Kaj nam je po Ploštajnerjevem mnenju lahko za zgled? »Klasični delavski sindikati lahko prevzamejo način delovanja in organiziranja, saj se je po mojem današnji sindikalizem – z določenimi izjemami, seveda – v preveliki meri zadovoljil s socialnim dialogom, ki je seveda tudi pomemben, s tem, da sedi za pogajalsko mizo, opustil pa je svojo širšo družbenopolitično vlogo …« Najemniški sindikati in podobna združenja skušajo omenjeno preseči, angažirano gradijo svojo politično moč in se zavedajo, da so v prvi vrsti družbene organizacije. Pogosto delujejo na ravni določene skupnosti ali samo soseske, vendar so organizirani kot sindikat s članstvom, še doda Klemen Ploštajner.
Kako uspešni so?
Uspehe najemniških sindikatov je mogoče razumeti predvsem v tem, da so se najemniki tam, kjer delujejo tovrstne organizacije, začeli bolj zavedati svojega položaja in pravic, ki jih imajo, zato so bolj ozaveščeni ter bolje pripravljeni na potencialne najemodajalčeve kršitve in zlorabe. Kot rečeno, najemniški sindikati izvajajo tudi različne neposredne akcije za zaščito svojega članstva v primeru nezakonitega dviga najemnine, preprečujejo deložacije ali pa se borijo za popravila v stanovanju, ko lastnik ne želi urediti niti najbolj osnovnih. V Angliji pa jim je, kot je mogoče izvedeti, uspelo doseči, da občine vodijo sezname slabih najemodajalcev, ki so obenem javno dostopni. Gre za tiste najemodajalce, ki kršijo zakonodajo ali oddajajo neprimerna stanovanja. Na razmah najemniških sindikatov in povečevanje njihovega članstva pa je prav tako v Angliji (in tudi drugod) pomembno vplival izbruh novega koronavirusa, ki je s tem, ko je številna področja naših življenj obrnil povsem na glavo, poskrbel tudi za številne stiske in težave najemnikov. Teh naj bilo na Otoku približno 4,5 milijona, in kljub temu, da jih je zgolj manjši delež včlanjenih v najemniške sindikate, ti postajajo čedalje pomembnejši. V glavnem torej gre za decentralizirane in zelo fleksibilne manjše skupine, ki se lahko praviloma na stvari prilagodijo in obrnejo hitreje kot večji sindikati. Nič čudnega pa ni, da so se tovrstne organizacije pojavile prav v Angliji in denimo na Škotskem, saj so se tam s privatizacijo stanovanjskega fonda soočili še pred nami. Stanovanjska kriza se je tam začela že leta 1980, ko je bil pod vlado Margaret Thatcher sprejet stanovanjski zakon, ki je najemnikom po nizki ceni omogočil odkup najemniških stanovanj, ki so bila prej v lasti lokalnih skupnosti. Za nadaljnjo gradnjo najemniških stanovanj pa britanska vlada nato ni poskrbela, s tem pa povzročila desetletja trajajočo stanovanjsko krizo. Stanovanja, ki so jih ljudje odkupili po uveljavitvi zgoraj omenjenega zakona, so pozneje razumeli predvsem kot investicijo, saj so jih lastniki raje kot za bivanje namenili oddajanju.
Kaj pa klasični sindikati?
Številnim bolj klasičnim sindikalnim organizacijam se verjetno na prvi pogled zdi malo mimo, da bi se morali začeti ukvarjati s stanovanjsko problematiko oziroma da bi jo uvrstili med svoja področja dela. Marsikdo bi z dvignjeno obrvjo pripomnil, da naj se sindikati najprej lotijo bolj sindikalnih zadev, na primer dviga plač in izboljšanja delovnih pogojev, pogajanj za novo panožno kolektivno pogodbo ali sprememb delovne zakonodaje. Toda na svet okoli nas je vedno mogoče pogledati širše. Mogoče nimajo težav s svojim stanovanjskim položajem člani sindikata, to morda jih imajo njihovi otroci ali pa celo vnuki, saj je problem, z različnimi odtenki, vsesplošen. In če smo sindikati na strani javnega zdravstva, šolstva, kulture in podobno, ni nobenega razloga, da ne bi bili tudi na strani aktivnega zavzemanja in angažmaja za javno stanovanjsko politiko. In če pri tem izkušnje, zgledi in praksa najemniških sindikatov (zaenkrat samo tujih) pomagajo odpreti kakšno obzorje, toliko bolje.
Gregor Inkret
Delavska enotnost
To besedilo je skupek tekstov, ki sta bila pod naslovoma Od Jazbinškovega zakona, tržnega blaga do države, ki naj končno nekaj spremeni in Razmah najemniških sindikatov (avtor obeh je Gregor Inkret) najprej objavljena v tematski številki Slovenska stanovanjska revščina(december 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...