Od človekovih do delavskih pravic – Razmislek o pravni državi

15. 11. 2021

V sindikalnem gibanju velikokrat pravimo, da so delavske pravice sestavni del človekovih pravic. Toda kaj to pravzaprav pomeni v praksi?

Hiter in splošen odgovor bi bil, da je svoboda zbiranja in združevanja ena temeljnih človekovih pravic, ki omogoča tudi delovanje sindikatov, in je zato med drugim delavska pravica. Omogoča namreč svobodno združevanje delavk in delavcev v sindikate, z njimi pa delavstvo uresničuje svoje pravice in interese, kar je osnova za vse izborjene pravice zaposlenih. Obenem je predvsem po zaslugi delovanja sindikatov spoštovanje človekovih pravic v delovnih razmerjih in uveljavljanje delavskih pravic kot človekovih pravic vključeno v delovno zakonodajo.

V uvodu omenjeno stališče ZSSS sicer živi tudi v praksi. Leta 1999 smo ob 10. decembru, svetovnem dnevu človekovih pravic (na ta dan je bila leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic – več v nadaljevanju in v okvirju), pod geslom »Delavske pravice so tudi človekove pravice« pred poslopjem državnega zbora prvič organizirali javno manifestacijo. Z njo smo želeli opozoriti, da so delavske pravice sestavni del človekovih pravic in da brezposelnost ter kršenje pravice do sindikalne organiziranosti in dejavnosti pomenita kršenje tudi človekovih pravic. Od takrat naprej je zbiranje članic in članov ZSSS pred poslopjem državnega zbora ob svetovnem dnevu človekovih pravic postalo tradicija. Običajno pa je postalo tudi, da predsednik državnega zbora ob tem dogodku sprejme delegacijo ZSSS, ki mu predstavi svoje zahteve. Leta 2020 pa smo ob tem dnevu organizirali tudi več spletnih seminarjev.

Generalna skupščina OZN je 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic.

Preambula:

• Ker priznanje prirojenega dostojanstva ter enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške družine pomeni temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu,
• ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, ki so pretresla zavest človeštva, in ker je bila za najvišjo spoznana težnja človeštva, da bi nastopil svet, v katerem bodo ljudje uživali svobodo govora in prepričanja ter svobodo živeti brez strahu in pomanjkanja,
• ker je nujno potrebno človekove pravice zavarovati z vladavino prava, da se človek v skrajni sili ne bi bil prisiljen zateči k uporu zoper tiranijo in zatiranje,
• ker je nujno potrebno spodbujati razvoj prijateljskih odnosov med narodi,
• ker so ljudstva Organizacije združenih narodov v Ustanovni listini potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeškega bitja ter v enake pravice moških in žensk ter se odločila, da bodo spodbujala družbeni napredek in boljše življenjske razmere v večji svobodi,
• ker so se države članice zavezale, da bodo, v sodelovanju z Organizacijo združenih narodov, zagotavljale splošno spoštovanje in upoštevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
• ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega pomena za celovito uresničitev te zaveze,

Generalna skupščina

razglaša Splošno deklaracijo človekovih pravic kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi posamezniki in vsi organi družbe, vselej ob upoštevanju te deklaracije, z vzgojo in izobraževanjem spodbujali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili njihovo splošno in dejansko priznanje in upoštevanje, tako med ljudstvi držav članic samih kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo upravo.

Kaj ob takih priložnostih sporočamo? »Med temeljne človekove pravice nesporno sodijo tudi pravica do varnega in zdravega delovnega okolja, pravica do dostojnega življenja in pravica do dostojnega plačila za opravljeno delo. In za te pravice smo se, se in se vedno bomo v ZSSS tudi zavzemali. Nikakor tako ne pristajamo na kakršnekoli poskuse zniževanja njihove ravni, njihovega kratenja ali celo namernega spregledanja. Te pravice so neodtujljive, so univerzalne in na njih ni moč graditi konkurenčnosti gospodarstva. Tudi trenutne epidemiološke razmere ne smejo biti razlog ali izgovor za njihovo zniževanje! Gospodarski razvoj ne sme temeljiti na slabih, nevarnih pogojih dela in nizkih plačah. Rast produktivnosti sama po sebi avtomatično ne zagotavlja kakovostnih delovnih mest in boljšega življenja ljudi. To je v prvi vrsti stvar kulture in političnih odločitev ter zavedanja delodajalcev, da brez zadovoljnega delavca, njegovega urejenega in stabilnega ekonomskega in socialnega stanja, kakovostnega delovnega mesta ter dostojnega plačila za opravljeno delo ni razvoja podjetja, dejavnosti, gospodarstva. Čas je že, da se zavedamo, da je zagotavljanje ekonomske in socialne varnosti delavk in delavcev ter spoštovanje njihovih pravic temelj gospodarskega razvoja,« smo zapisali v lanski poslanici, namenjeni predstavnicam in predstavnikom ljudstva v državnem zboru, in jih pozvali: »Postavite se pokonci, postavite se za delavke in delavce! Zavrnite kakršnokoli omejevanje dostojnega plačila ali varnega delovnega okolja. Zavrnite liberalizacijo in zatiranje delavskih pravic in zagotovite spoštovanje človekovih pravic. Zavzemite se za dostojno življenje delavk in delavcev!«

Mrtve črke na papirju?

V Evropi poleg Splošne deklaracije človekovih pravic le-te dodatno opredeljujeta še Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina. V naši državi pa o osnovnih človekovih pravicah govori Ustava RS, ki že v splošnih določbah pravi, da je Slovenija pravna in socialna država. To so leta 2019 ob svetovnem dnevu človekovih pravic izpostavili v Sindikatu upokojencev Slovenije. V Splošni deklaraciji o človekovih pravicah je med drugim rečeno, da ima »vsakdo pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami«, ter pravico do varstva tudi v primeru »vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje,« so med drugim opozorili v omenjenem sindikatu ter državi natočili čistega vina: »Veliko zapisanega se ne uresničuje. Politiki pri sooblikovanju in soodločanju o ukrepih in pravnih predpisih, ki zadevajo starejše, te vedno bolj izključujejo. S politiko pretiranega varčevanja so razgradili socialno državo. Ne vidijo in ne poslušajo strokovnih in znanstvenih mnenj, rezultatov raziskav, ki jih o revščini že leta izvajajo strokovnjaki, in ne slišijo življenjskih zgodb upokojenk in upokojencev, ki živijo v revščini. Država oziroma vlada s svojim nedelovanjem, opuščanjem nalog, ki jih ima na posameznih področjih pokojninskega sistema, socialnega varstva, zdravstvenega sistema in dolgotrajne oskrbe, dopušča zakonske rešitve, regulacijo in birokracijo, ki množično in hitro ustvarjajo revščino otrok, zaposlenih in starejših. Statistika je neusmiljena – imamo vse več lačnih otrok in starejših, invalidov in bolnih. In celo vse več revnih zaposlenih.« Gre za grenko sporočilo, ki pa žal še vedno velja.

Listina o temeljnih pravicah Evropske unije

Listina o temeljnih pravicah EU je bila, kot je pred časom za Delavsko enotnost zapisal nekdanji izvršni sekretar ZSSS za mednarodno dejavnost in bivši generalni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec, najprej sestavni del Pogodbe o ustavi za EU, po njeni zavrnitvi na referendumih v Franciji 29. maja 2005 in na Nizozemskem 1. junija 2006 pa ni bila več sestavni del nove pogodbe o EU. Evropska konfederacija sindikatov je kljub temu organizirala več demonstracij, in sicer v Nici leta 2001 ter v Bruslju v letih 2001 in 2007 (udeležila se jih je tudi ZSSS), na katerih je zahtevala, naj listina postane del pravnega reda EU. Uspelo ji je šele 1. decembra 2009, ko je listina s sprejetjem Lizbonske pogodbe pridobila neposredni učinek iz 6. člena Pogodbe o EU ter tako postala zavezujoč vir primarne zakonodaje Evropske unije. Pravice, zapisane v listini, so na ta način iztožljive pred Sodiščem EU. In zakaj je sama listina tako pomembna? Odgovor je preprost: v njej so sindikalne pravice naštete kot sestavni del človekovih pravic, in sicer: pravica do včlanjevanja v sindikate in organiziranja sindikatov, pravica do kolektivnega pogajanja in sklepanja kolektivnih pogodb, pravica delavk in delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju ter pravica do stavke.

Deklaracija

S pomočjo vpogledov in gradiva Matije Drmote, samostojnega svetovalca za pravno področje v ZSSS, smo nekoliko pobliže pogledali ključni dokument – v svetovnem merilu – s področja človekovih pravic, ki ga v tem članku omenjamo na več mestih. Splošna deklaracija človekovih pravic je bila sprejeta 10. decembra 1948 na Generalni skupščini Organizacije združenih narodov. Še vedno je aktualna kot podlaga za uveljavljanje človekovih pravic v mednarodnih pravnih aktih in zakonodaji posameznih držav. Kot rečeno, se z delovanjem sindikatov spoštovanje človekovih pravic v delovnih razmerjih in uveljavljanje delavskih pravic kot človekovih pravic vključuje v delovno zakonodajo. Deklaracija človekove pravice sicer zastavlja široko, z namenom, da s svojimi določbami zajame čim več različnih primerov. Kljub temu pa lahko v njenih določbah prepoznamo tudi aktualno dejansko stanje v delovnih razmerjih, tudi v času ukrepov za zajezitev izbruha novega koronavirusa. Vse človekove pravice sicer niso absolutne in nekatere je ob določenih pogojih dopustno omejiti, vendar se njihovo omejevanje presoja zelo ozko in lahko traja le najkrajši mogoči čas, dokler je omejitev še upravičena, opozarja Matija Drmota.

Z njegovo pomočjo smo vzeli pod drobnogled nekaj pomembnejših členov deklaracije:

12. člen

»Nikomur se ne sme nihče samovoljno vmešavati v zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje niti ne sme žaliti njegove časti in dobrega imena. Vsakdo ima pravico do pravnega varstva pred takšnim vmešavanjem ali napadi.«

Določba varuje človekovo zasebnost in dostojanstvo ter pride do izraza predvsem v ureditvi pravice do nedotakljivosti stanovanja in komunikacije, tudi kar se tiče delovnih razmerij. Vplivala je na nastanek slovenskega zakona o varstvu osebnih podatkov in na določbe zakona o delovnih razmerjih o varovanju delavčeve zasebnosti. Kar se tiče delovnih razmerij, so aktualna predvsem vprašanja o videonadzoru na delovnem mestu, o GPS nadzoru, o vpogledu v službeno elektronsko pošto in podobno. Na splošno velja, da je za poseg v delavčevo zasebnost potrebno njegovo soglasje, ob odsotnosti omenjenega soglasja pa mora obstajati zakonski razlog, ki tak poseg omogoča. Na podlagi zakonskih določb je nadzor na delovnem mestu dovoljeno uvesti za zaščito ljudi ali premoženja ali varovanja poslovne skrivnosti, hkrati pa mora biti vsak poseg sorazmeren. To pomeni, da je poseg v delavčevo zasebnost dovoljen, če namena ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, traja pa lahko le v tolikšnem obsegu, ki je nujno potreben, da je namen dosežen. Uvajanje denimo videonadzora ali GPS nadzora izključno z namenom nadzora delavk in delavcev torej ni dopustno.

Kar se tiče nadzora komunikacije na delovnem mestu, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaenkrat uporablja t. i. Katzov test oziroma test pričakovane zasebnosti, na podlagi katerega ugotavlja, ali je posameznik upravičeno in razumno pričakoval, da bo, ne glede na to, ali se nahaja v javnem, zasebnem ali delovnem prostoru, njegova komunikacija ostala zasebna. V delovnem razmerju je v skladu s sodbami ESČP pričakovanje zasebnosti samoumevno, če ne obstaja predpis oziroma pravilo, ki določa drugače. Kar se tiče spremljanja elektronske komunikacije, v Sloveniji velja zakon o elektronskih komunikacijah, ki to področje posebej ureja. Zakon sam navaja, da je eden njegovih namenov varovanje pričakovane zasebnosti uporabnikov, zagotavljanje svobode komuniciranja in svobode izražanja. Zaupnost komunikacij se nanaša na vsebino komunikacij, podatke o prometu in lokacijske podatke v zvezi s komunikacijo. Zakon snemanje komunikacije dovoljuje, če gre za zakonito poslovno prakso, zato da se zagotovi dokaz o poslovni komunikaciji, pod pogojem, da so udeleženci o snemanju predhodno obveščeni. Iz tega razloga so določena podjetja uvedla odzivnik, ki stranko obvesti, da se pogovor snema, ravno tako pa mora biti o snemanju obveščen delavec oziroma delavka na drugi strani. Z vidika 12. člena so glede ločevanja zasebnega in poslovnega življenja pomembne tudi določbe zakona o delovnih razmerjih o odmorih in počitkih. Ker ima delavec kot človek pravico do zasebnosti in do varovanja zasebnosti oziroma velja prepoved vmešavanja v zasebno življenje, to seveda pomeni, da tudi delodajalec nima pravice posegati v njegov prosti čas. V času koronakrize pa je v ospredju vprašanje ločevanja zasebnega in poslovnega življenja ob delu na domu ter vprašanje pravice do odklopa. Nekatere države so pravico do odklopa uzakonile, v drugih je ta urejena v posameznih kolektivnih pogodbah, na splošno pa velja, da zaposleni ne more biti delodajalcu dosegljiv 24 ur na dan zato, ker delo opravlja na daljavo.

20. člen

»1. Vsakdo ima pravico do svobode mirnega zbiranja in združevanja.

2. Nikogar se ne sme prisiliti k članstvu v kateremkoli združenju.«

Svoboda zbiranja in združevanja je ena temeljnih človekovih pravic, ki omogoča delovanje sindikatov in je s tem tudi delavska pravica. Omogoča svobodno združevanje delavk in delavcev v sindikate, z njimi pa delavstvo uresničuje svoje pravice in interese, kar je osnova za vse izborjene pravice zaposlenih. Združevanje v sindikate je osnova za vse izborjene delavske pravice, od omejitev delovnega časa, odmorov in počitkov, regresa za letni dopust, minimalnih standardov pri določanju plač, varnosti in zdravja pri delu ter še marsičesa drugega.

22. in 25. člen

»Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in je, na podlagi nacionalnih prizadevanj in mednarodnega sodelovanja ter ob upoštevanju organizacije in virov vsake države, upravičen do uresničevanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki so nepogrešljive za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti.«

»1. Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

2. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.«

V teh dveh členih je z deklaracijo med drugim vzpostavljen temelj za pravico do dostojnega plačila za delo. Delavec mora za svoje delo prejeti plačilo, ki mu bo omogočalo več kot zgolj golo preživetje. Minimalno plačilo mora ob upoštevanju deklaracije zagotoviti tudi socialno varnost ter uresničevanje ekonomskih in kulturnih pravic, ki so nepogrešljive za delavčevo dostojanstvo ter svoboden razvoj njegove osebnosti. Določba pravi, da delavec ni zgolj delovno sredstvo, za katero je treba plačevati zgolj obratovalne stroške, ampak je tudi osebnost, zaradi česar mu je treba poleg minimalnih stroškov za preživetje zagotoviti tudi sredstva za razvoj osebnosti in za dostojno življenje.

23. člen

»1. Vsakdo ima pravico do dela, proste izbire zaposlitve, pravičnih in ustreznih delovnih pogojev in varstva pred brezposelnostjo.

2. Vsakdo ima, brez vsakršne diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo.

3. Kdor dela, ima pravico do pravičnega in ustreznega plačila, ki njemu in njegovi družini zagotavlja človeka dostojen obstoj in ki se po potrebi dopolni z drugimi ukrepi socialnega varstva.

4. Vsakdo ima pravico do ustanavljanja sindikatov in članstva v njih za varstvo svojih interesov.«

V tem in naslednjih členih se splošna deklaracija o človekovih pravicah neposredno nanaša na delovna razmerja, kar kaže na to, da je OZN spoznala, kako pomembne so v mednarodni skupnosti delavske pravice. V tem členu najdemo podlago za pravico do varnosti in zdravja pri delu, ki jo pri nas natančneje opredeljuje predvsem zakon o varnosti in zdravju pri delu. Iz tega izhaja delodajalčeva dolžnost, da delavcu zagotovi pogoje za varno opravljanje dela in ustrezna zaščitna sredstva, ter njegova dolžnost, da delovni proces prilagaja in iz njega odstranjuje nevarnosti za zdravje. V členu najdemo tudi osnovo za ureditev sistema nadomestil za primer brezposelnosti. Člen ureja še pravico do enakega plačila za enako delo, ne glede na spol, veroizpoved ali kakšno drugo osebno okoliščino. Posebej je izpostavljena že omenjena pravica do dostojnega plačila za delo ter pravica do ustanavljanja in članstva v sindikatih kot posebna oblika pravice do združevanja.

24. člen

»Vsakdo ima pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnega časa, in pravico do rednega plačanega dopusta.«

Gre za še eno pomembno človekovo pravico, ki se neposredno nanaša na delovna razmerja. Pravice do odmora in počitka, do omejitve delovnega časa in do dopusta so natančneje urejene v zakonu o delovnih razmerjih in v posameznih kolektivnih pogodbah, ki jih sindikati sklepajo z delodajalskimi organizacijami. Omejitev delovnega časa in pravica do prostega časa sta sicer ponovno aktualni ob spodbujanju dela na domu v času izbruha novega koronavirusa. Toda tudi ob takšni obliki opravljanja dela ne smemo pozabiti, da delavec oziroma delavka delodajalcu ni na razpolago štiriindvajset ur na dan. Pojavljajo se sicer težave pri beleženju delovnega časa in zahteve po stalni pripravljenosti. Področje bo potrebno podrobnejše ureditve, predvsem kar se tiče pravice do odklopa in drugih vprašanj, ki do sedaj zaradi manjšega obsega opravljanja dela na domu niso prišla do izraza.

Kdaj je dopustno omejiti človekove pravice?

16. člen Ustave RS pravi: »S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.«

Od izbruha novega koronavirusa spomladi 2020 smo v času izrednih razmer, ko so določene človekove pravice marsikdaj omejene – enkrat bolj, drugič manj –, na primer pravica do mirnega zbiranja in do prostega gibanja, omejena je bila tudi gospodarska pobuda in podobno. Kot izhaja iz slovenske ustave, je takšno omejevanje sicer mogoče pod strogim testom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev opravičena z izrednim stanjem, ki ga na drugačen način ni mogoče odpraviti, da je omejitev dopustna le v obsegu, ki čim manj posega v človekove pravice in še doseže svoj cilj, ter da lahko traja samo toliko časa, dokler je nujno potrebno. Ustava pri posameznih pravicah tudi posebej določa, da je njihova omejitev mogoča zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Tako je denimo pri pravici do svobode gibanja in pri pravici do zbiranja in združevanja.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta članek je najprej izšel v najnovejši tematski številki – Pravna država in delavske pravice, oktober 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!