Vojko Fon

Je sekretar regijske organizacije Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) Posočje, doma iz Solkana, sicer pa izkušen sindikalist z dolgo kilometrino, ki ves čas ohranja svojo radovednost in vedoželjnost, ki ga ženeta naprej.

Kakšna je tvoja sindikalna pot?

Deset let sem delal v podjetju Letrika, prej znanem kot Iskra Avtoeletrika, kot konstrukter, deset let sem bil tudi v kadrovski službi in zdaj že dvanajst let delam v Skeiu. Na sindikalno pot me je povabil nekdanji sodelavec in sindikalist Valter Bensa, ki me je po osmih letih službe prvi vprašal, če bi sploh bil član sindikata. In seveda sem rekel ja. No, potem pa sem mu pomagal pri raznih sindikalnih delih, in ko se je upokojil, sem nato jaz kandidiral in bil izvoljen za sekretarja. Zdelo se mi je pomembno, da je na tak način naprej prenesel svoje delo. Zdi se mi namreč, da se danes na splošno znanje med delavci ne prenaša in ne nadgrajuje, kar ni dobro. Glede na to, da sem delal tudi v kadrovski službi, dobro poznam različne kadrovske postopke, od načrtovanja sistemizacij, plačnih modelov do priprave raznih pravilnikov, kar mi vse pride prav. V podjetju sem seveda bil sindikalni zaupnik, ukvarjal sem se s presežnimi delavci, z motiviranjem, danes pa v okviru naše regijske organizacije pokrivam dvanajst podjetij, in sicer od Komna, Nove Gorice do Bovca. Imamo tudi zunanje člane, sicer pa te člani ponavadi poiščejo sami, predvsem takrat, ko se jim godi krivica.

Kaj pa tvoji najbolj spomina vredni sindikalni dosežki?

Zdi se mi, da zmeraj najdem pot, predvsem na podlagi svojih izkušenj, saj sem vseeno že v zrelih letih (smeh). Najlepše pa je bilo, ko sem bil predstavnik Skeia Mladi, takrat smo veliko hodili naokrog, izmenjevali izkušnje in se učili od drugih. To je pomembno, ker vem, kako je danes zahtevno vzpostaviti sindikalno strukturo z mladimi v ospredju. Dosežek je tudi to, da smo v Novi Gorici, v prostorih našega sindikata, odprli prvo info točko za preprečevanje nasilja na delovnem mestu (mobinga) na Goriškem in v Sloveniji, ki deluje od junija 2019. Moj kontakt je javno objavljen, tako da me kličejo iz vse Slovenije in potem se ukvarjam s posameznimi primeri ter jim svetujem. Poslušam in povem, kakšne možnosti ljudje imajo s svojimi primeri.

Naj omenim tudi, da je našim pogajalcem iz Skeia zdaj končno, na moj predlog, v kolektivno pogodbo za dejavnost elektroindustrije uspelo vnesti člen o obvezni predstavitvi sindikata novo zaposlenim na uvajalnih seminarjih v podjetju. Vem, kako to poteka, saj smo toizvajali že v Iskri, potem v Letriki in na ta račun dobro včlanjevali. Cilj je, da je podobno zapisano tudi v drugih kolektivnih pogodbah vseh dejavnosti. Gre za člen, ki v Sloveniji ohranja sindikalizem. Od članarine in novih članov pač živimo. Če bi bilo nekaj podobnega zapisanega tudi v zakonu o delovnih razmerjih, bi v vsaki organizaciji sindikat imel možnost predstaviti svoje delo na uvajalnih seminarjih, razdeliti pristopne izjave in včlanjevati. Govorim torej o obvezni predstavitvi sindikata. In to je nekaj, kar vlado, delodajalce nič ne stane.

Zakaj po tvoje sploh biti sindikalno aktiven?

Sindikati smo tukaj zato, da se kontinuirano pogajamo, da držimo pogajalsko raven, saj ko se enkrat ne bomo pogajali, ko se enkrat ne bomo pogovarjali z vlado, delodajalci in podobno, bomo vse te stvari, naše pravice, izgubili oziroma bo že prepozno. V marsikateri državi okoli nas so razmere za delavke in delavce še veliko slabše, delodajalci lahko tudi bolj otežijo sindikalno delo, pri nas pa smo v boljšem položaju.

Kako po tvojem mnenju pripraviti sindikate na izzive časa?

Zahtevno vprašanje. Takole bom rekel: ko sem prišel v kadrovsko službo v svojem podjetju, sem se začel ukvarjati tudi z inovacijami, razvojem dela, z iskanjem izboljšav … En del inovacij je tudi širše razmišljanje, razpravljanje, iskanje različnih rešitev. To je v meni pustilo velik pečat. Ves čas razmišljam, kako stvari izboljšati, tudi ali pa predvsem pri sindikalnem delu. Primer je denimo mobilna aplikacija, ki bi delovala kot direktna povezava člana oziroma članice s sindikalnim sekretarjem, s panogo, v kateri dela, in na koncu z ZSSS. To bi bilo pomembno, ker je prenos informacij na tak način zelo hiter, obenem pa je aplikacijo enostavno narediti. Druga ideja pa je, da če bi bilo po moje, bi bili sindikalisti in sindikalistke, na primer naši regijski sekretarji, več, denimo dvakrat na teden, v Ljubljani, da bi se srečevali, izmenjevali informacije, si pomagali, rasli … Se sicer poznamo, ampak izmenjave, prenosa znanja, tudi na mlajše, pa v bistvu ni. Vsako tako sodelovanje pa pripomore k temu, da je človek bolj opolnomočen, sposobnejši in lahko v bodočnosti tudi več naredi. Zato pogrešam sestanke, srečevanja, aktivnosti. Zdaj smo vsak v svoji regiji, vsak na svojem koncu.

Ena od mojih idej je tudi, da bi – z ustrezno sistematizacijo – na lažja, manj zahtevna delovna mesta »prepovedali« zaposlovati zdrave ljudi, ampak bi nanje zaposlovali invalide ali pa starejše delavce, take ranljive skupine, ki sicer vse prevečkrat dobijo odpoved. Vse to pa bi uredil na ravni zakona o delovnih razmerjih.

Kakšen pa mora po tvoje biti obraz sindikata?

Vsekakor mora spoštovati ljudi, mora jim znati in hoteti pomagati. To mora biti tudi njegovo življenjsko vodilo, kar je včasih zahtevno, saj ko pomagaš, dostikrat dobiš nazaj kakšen udarec. Moraš znati kaj povedati in izkoristiti vsako priložnost, ki jo dobiš. Pa po srcu moraš biti dober, ne hinavski.