Urša Marinšek Šrot in Andreja Gorišek

Urša in Andreja sta prizadevni sindikalistki, zaposleni v ITF Ustanovi za krepitev človekove varnosti, organizaciji, ki s pomočjo donacij pomaga pri humanitarnem razminiranju vojnih območij v Evropi, sicer pa aktivni članici Svobodnega sindikata Slovenije (SSS), ki si prizadevata za večjo vključenost mladih v sindikalno delovanje.

Kaj sploh je ITF in na katerih območjih delujete?

ITF Ustanovo za krepitev človekove varnosti je ustanovila leta 1998 Vlada Republike Slovenije, natančneje ministrstvo za obrambo, ministrstvo za zunanje zadeve in ministrstvo za zdravje, za povojno pomoč Bosni in Hercegovini pri razminiranju. Že kmalu po ustanovitvi se je pokazala potreba po tovrstni pomoči v celotni regiji jugovzhodne Evrope, kar pomeni, da smo zelo hitro napredovali iz Bosne na celo regijo
in pozneje širše, z drugimi komponentami, ki jih izvajamo še danes, to pa je uničevanje presežkov streliva in psihosocialna pomoč žrtvam. Smo nekakšna krovna organizacija, ki usmerja različne deležnike, od podjetij in organizacij, ki z roboti ali psi izvajajo dejansko humanitarno razminiranje na terenu, do nevladnikov in drugih akterjev, ki poskrbijo za preostale, zgoraj omenjene vidike.

Koliko pa je takšnih organizacij drugod po svetu?

ITF je edina organizacija v regiji, ki se ukvarja s temi zadevami, drugje po svetu jih je še nekaj, a bi jih lahko naštela na prste ene roke. Vsaka od teh organizacij običajno pokriva svoje področje oziroma svojo regijo.

Zakaj bi se v takem, dobro organiziranem podjetju delavke in delavci sploh sindikalizirali?

Običajno je za sindikalno organiziranje potreben zunanji pritisk. Pri nas so na primer po svetovni finančni krizi leta 2008 začele upadati donacije in vodstvo je začelo enostranske varčevalne ukrepe. Začelo se je z začasnim znižanjem plač, ki smo ga zaposleni sprejeli, saj smo čutili dolžnost, da se naše delo nadaljuje. Vendar se je ta začasnost podaljševala, ukinjati so se začeli nekateri programi in na neki točki nam je postalo jasno, da tako ne gre več naprej. Ker svojega sindikata v podjetju nismo želeli ustanoviti, smo se obrnili na SSS, ki ga je takrat predano vodil sindikalist David Švarc. Ko je on prišel v podjetje, so se zadeve začele spreminjati, za kar smo mu izredno hvaležni. Ne samo, da se je udeleževal sej upravnega odbora podjetja, temveč je dal tudi nam delavkam in delavcem nov zagon za borbo. Članom upravnega odbora nam je tako uspelo posredovati določene informacije glede takratnih razmer v ITF in stopiti z njimi v konstruktivno komunikacijo. Takrat so se šele zadeve začele zares reševati.

S kakšnimi izzivi se soočate pri sindikalnem delu?

Predvsem se ukvarjamo s tem, kako motivirati in priključiti mlade ter jih obdržati v sindikatu. Mislim, da tudi pri nas doživljamo medgeneracijski prepad, zanimanja za sindikalno članstvo je vse manj. Mladi so namreč danes drugačni, drugače razmišljajo in naloga nas starejših je, da se z njimi posvetujemo, izobrazimo o njihovih pogledih, ugotovimo, kje je tista naša skupna točka, kjer se lahko srečamo, in jim na njim
razumljiv način razložimo, zakaj je delavski boj tudi njihov boj. Ker se kolektivni spomin o delavskih bojih in zavest o priborjenih pravicah vse bolj izgubljata. Tudi v šolah jih o tem ne učijo, ali pa bore malo. O pravicah, ki jih imamo, vedo nekaj samo tisti, ki jih to konkretno zanima in se v to poglobijo.

Kako pa doseči mlade?

Moramo se zavedati, da bo delodajalec vedno močnejši, vedno bo v privilegiranem položaju. Daje nam določeno plačo, lahko pa nam jo tudi vzame, seveda v okviru zakonskih določil. Bolj ko so ta določila ohlapna, lažje je zanj. In to morajo spoznati tudi mladi. Čeprav morda zdaj mislijo, da so močni in nepremagljivi, se lahko enako zgodi tudi njim. Zato si želim več poudarka na vsebinah za mlade, več predavanj, delavnic, skupnih razmišljanj o zgodovini delavskih bojev pri nas in na tujem. Če želimo vzgajati nove mlade sindikaliste, jih moramo povezati s starejšimi in poskrbeti za prenos znanja in izkušenj. To velja predvsem za strukture Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki je postala rigiden dinozaver. Kar naprej se vrti v istem krogu, potrebna pa je temeljite prenove in prevetritve, če želi še ostati relevantna.

Za konec, kakšen se vama zdi pravi obraz sindikata?

Predvsem je pomembno, da te je vedno pripravljen slišati, da se je pripravljen s tabo pogovarjati, to je že zelo veliko. Potem mora biti pogumen, da si upa težave zaposlenih obravnavati z vodstvom, da se mu upa postaviti po robu. Predvsem je pomembno to, da stoji za tabo, da diha s tabo, da dela za isto stvar, isti namen, iste cilje.