Tine Hribar 

Ali ste vedeli, da imajo v uradu predsednika države organiziran sindikat? Zakaj že, tam bi vendar morali biti že brez tega vzor spoštovanja delavskih pravic! Tine Hribar, predsednik tega »mladega« sindikata, ki je del Sindikata državnih organov Slovenije, potrjuje, da je tako razmišljal že marsikdo drug, sam pa ve, da se je za vse pravice čisto povsod treba boriti, z ljudmi pa komunicirati spoštljivo, ne glede na to, ali so predsedniki ali čistilke. V Uradu predsednika države zaposlen 13 let, in sicer kot vodja oddelka logistike in vzdrževanja. Na svoji poklicni poti je počel marsikaj, tudi delal pri avtovleki, bil voznik, še danes pa vozi v spremstvu predsednika, tudi v tujini. Izobraževalno pot po diplomi iz tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi nadaljuje z magistrskim študijem menedžmenta v upravi in ravnanja s človeškimi viri. »Vsako delo je spoštovanja vredno,« poudari in doda, da je treba delati na sebi.

Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot?

Sindikat smo ustanovili letos januarja s pomočjo Sindikata državnih organov Slovenije. To smo storili zaradi večletnega spleta okoliščin. Odločili smo se zelo na hitro. Ljudje so mojo idejo podprli, pravnomočno pa smo vso dokumentacijo uredili aprila. Moram reči, da je bilo v službi najprej kar malo burno, začetki pa težki. Nekateri so si mogoče sindikat predstavljali kot grožnjo, a sem jih pomiril in povedal, da smo tu zato, da sodelujemo in seveda opozorimo na nepravilnosti, ki se mogoče kdaj spregledajo. In seveda, da najdemo skupne točke in si pomagamo. Predvsem gre za dialog.

Kako uspešni ste?

Moram reči, da je zadeva padla kar na plodna tla. Določene zadeve so se kar popravile s samo ustanovitvijo sindikata, z opozarjanjem. Prvi sestanek smo imeli šele tri mesece po ustanovitvi, a nas je delodajalec začel takoj upoštevati kot socialne partnerje, nas spraševati za mnenje.

Najprej smo izpostavili koronski dodatek. Tega nam delodajalec sprva ni izplačeval z obrazložitvijo, da so nam zagotovili varno delovno okolje. To je bilo res, a vodstvo sem že pred ustanovitvijo sindikata opozoril, da so vsaj trije sklopi dela, kjer smo bolj izpostavljeni zunanjim vplivom. To je recimo protokol, naša dva voznika, glavna pisarna. Ti imajo stik s pošto in ljudmi, ki prihajajo. Našo interpretacijo so upoštevali in dobili smo nekaj koronskega dodatka.

Naslednja stvar je bila trimesečno ocenjevanje. Zdaj na vsakem oddelku vodja ocenjuje svoje zaposlene, prej pa je kar samo vodstvo delilo ocene na lepe oči.

V Uradu predsednika države je 30 zaposlenih. Vključno s svetovalci in samim predsednikom jih je 43.

Zakaj je za vas sindikat način aktiviranja?

Zato, ker dostikrat ljudje pozabimo na naše pravice pa tudi dolžnosti, ki jih imamo vsi, vključno z delodajalcem. Predvsem za zaposlene sindikat pomeni varnost, da se ob stiski obrnejo na nas. Mi pa se naprej pozanimamo, kaj je treba narediti. Če ni sindikata, ima vodstvo odprte roke, da delajo, kar hočejo. Sindikat je filter, organizacija, s katero se morajo posvetovati. Tudi če nas ne upoštevajo, morajo to obrazložiti.

Pred leti, ko smo imeli računsko sodišče, so vprašali, zakaj Urad nima sindikata. Rekli so, da bi ga taka inštitucija morala imeti. Kot vsi vemo, je Urad predsednika najvišji urad v državi, in mora biti vzor vsem drugim državnim inštitucijam. Vse mora biti po predpisih, pravila so zato, da jih spoštujemo. V javni upravi je vse določeno, so pa včasih razhajanja, ker ljudje kakšnih stvari ne vejo, si jih narobe interpretirajo ali pa jih niti ne zanimajo. Res je pa tudi, da se malo preveč včasih obračamo na pravo, ni pa zdravega kmečkega razuma. Sam funkcioniram tako, da poslušam vsakega sogovornika in ga poskušam razumeti. Če pa me kdo skuša manipulirati in širi laži, se zadeva pri meni neha.

Kako sodelavke in sodelavce prepričati, da sta pomembna solidarnost in sodelovanje?

Najprej sem poslal elektronsko pošto in poziv. Polovico članov sem dobil z osebno obrazložitvijo. Poudaril sem, da to vsem zaposlenim nudi neko varnost. Gre tudi za to, da smo člani sindikata bolj povezani in lažje izborimo pravice. Tisti, ki to razumejo, so v sindikatu, nekateri pa se po domače povedano »šlepajo«, saj se sindikati borimo za vse zaposlene. Prva taka pravica, za katero smo se borili in jo bomo dobili, pa je bila izplačilo nadur za določene zaposlene za pet let nazaj.

Ljudem je treba nuditi pomoč. Mnogi si sami ne upajo izpostaviti, ali se celo bojijo, da bi vodstvo izvedelo, da so člani sindikata. To je nesprejemljivo. Ljudje potrebujejo močno osebo, da se postavi zanje, človeka z močno hrbtenico. Meni kritike ni težko prenesti, ne prenašam pa krivic, laži in dvoličnosti.

In še. V boju za pravice vseh zaposlenih je v preteklosti tekla tudi kri. Kaj so morali delati in kaj delajo ljudje še danes, da imamo te pravice, se nekateri ne zavedajo.

V javni upravi je lažje kot v zasebnem sektorju, kjer te kar odrežejo, če si preveč glasen. Tudi pravila so bolj jasna, močnejši pa je tudi pritisk na javno podobo vodstva, ki se boji medijske izpostavljenosti. Je pa tudi zelo veliko neenake obravnave, si jim všeč ali pa jim nisi všeč.

Kakšne lastnosti mora imeti »pravi« sindikalist? 

Sam sem brez dlake na jeziku. Sindikalist mora biti oseba, ki stoji za svojimi besedami, stališči in dejanji, posluša sogovornika, ga spoštuje, poskuša razumeti in mu pomagati. Imeti moraš močno hrbtenico, nikoli pa ne smeš pozabiti, da si samo človek.