Stane Šajn

Na sindikalni sceni v »delavskem Mariboru«, kakor so ga označevali nekoč, je že več kot 55 let. V vseh teh letih je bil zaupnik delavk ter delavcev v dobrih in slabih časih, ko jim je bilo lepo in hudo. Med njimi je bil, ko so bili vsaj formalno »samoupravljavci« na oblasti, pa tudi v letih tranzicije, ko so propadali mariborski industrijski giganti in so jih metali na cesto po tekočem traku. Z njimi je tudi sedaj, ko so upokojeni, saj zelo aktivno deluje v Sindikatu upokojencev Slovenije (Sus).

Kakšna je bila tvoja sindikalna pot?

V sindikatih sem začel delovati leta 1969 v mariborski tovarni kovinske opreme Primat. V času, ko sem se ob delu izobraževal, sem bil nekaj let tudi kadrovik v tem podjetju. Leta 1980 so me izvolili za sekretarja območnega odbora sindikata tekstilcev, kovinarjev in delavcev v papirno-grafični industriji v Mariboru. Od leta 1985 do leta 1990 sem bil sekretar občinskega sindikalnega sveta v občini Maribor Pobrežje, nato pa sem do upokojitve leta 2007 delal na območni organizaciji ZSSS za Podravje kot sekretar območnih odborov več sindikatov dejavnosti. Po upokojitvi sem se vključil v Sindikat upokojencev Slovenije, v katerem sem kar precej aktiven še danes.

Kateri uspehi pri sindikalnem delu so ti ostali najbolj v spominu?

V 55 letih sindikalnega dela se jih je nabralo veliko. Še danes se večkrat spomnim, kako sem v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja večkrat organiziral delovna tekmovanja za kovinarje in tekstilce na občinski, republiški in jugoslovanski ravni. Njihova organizacija je bila zelo zahtevna. Na republiškem tekmovanju se je zbralo 300, 400 ali še več odličnih delavcev iz vse Slovenije. Na zveznem tekmovanju, na katero so prišli tekmovalci iz vseh delov Jugoslavije, je bilo udeležencev še veliko več. Bili so sami asi – od vrhunsko usposobljenih kovačev, rezkarjev, strugarjev, varilcev … Vsi so zahtevali brezhibne delovne pogoje, da bi lahko pokazali svoje znanje in poklicno usposobljenost, saj so priznanja iz teh tekmovanj takrat veliko pomenila.

Prav tako ne bom nikoli pozabil, kako smo zasedli tovarno obutve Lilet in izprli lastnika, ki je delavcem grobo kršil delavske pravice. To je bil v času tranzicije prvi resen spopad delavcev z brezobzirnim kapitalom v Sloveniji. Kapitalu smo pokazali, da se delavci ne bodo pustili voditi žejne čez vodo. V tovarni smo sindikalisti z delavkami in delavci več dni živeli, tudi jedli in spali, dokler nismo dosegli, kar smo zahtevali. Zmago je sindikat dosegel tudi po sodni poti. Od takrat naprej lahko delavci v stečajnih postopkih vlagajo terjatve zaradi premalo izplačanih plač in drugih pravic. Iz tega naslova so v naslednjih letih in desetletjih dobili delavci in delavke iz stečajnih mas propadlih podjetij poplačanih veliko milijonov evrov svojih terjatev. Sam sem zasedbo Liteta vodil operativno – med drugim sem moral podpisati pogodbo, po kateri sem med zasedbo odgovarjal za celotno premoženje tovarne. Na srečo delavke in delavci med zasedbo niso povzročili niti za evro škode.

Zakaj naj bodo delavke in delavci aktivni v sindikatu?

Delavci lahko ščitijo svoje pravice in si pridobijo še kakšno novo samo, če so organizirani in nastopajo skupaj. V razmerju do delodajalca je vsak posamezen delavec šibak, vsi skupaj pa so dovolj močni, da se lahko z njim pogajajo za ustrezne pogoje dela in za pošteno plačilo dela. Delavci pa se v sindikate ne združujemo samo zaradi zavzemanja za delavke pravice, temveč tudi zaradi medsebojnega druženja s sodelavkami in sodelavci, s katerimi imamo veliko skupnega.

Kako delavce spodbuditi, da se bodo vključili v sindikat in da bodo v njem aktivni?

Star pregovor pravi, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo. Sindikat v svoje vrste najlažje pridobi delavce z aktivnostjo in z odločnim zavzemanjem za delavske pravice. Ko delavci vidijo, da s skupnimi močmi lahko nekaj dosežejo, se radi vključijo v sindikat. Ne spomnim se delavke ali delavca Lileta, ki ne bi bil član sindikata.

Kako sindikate pripraviti in usposobiti za izzive časa?

Sindikati se morajo najprej pravilno organizirati. Organizirani morajo biti po delovnem principu, ne po poklicih. Sindikat je močan samo, če je v njem povezana velika večina vseh zaposlenih pri istem delodajalcu. Delavci se lahko za svoje pravice borijo pri delodajalcu, ne v poklicu. Druga stvar pa je, da morajo biti sindikalisti danes za svoje delo dobro usposobljeni. Zato morajo sindikati veliko pozornosti posvetiti usposabljanju sindikalnih zaupnikov in celotnega članstva.

Kakšne lastnosti bi moral imeti obraz sindikata?

Sindikalist mora biti empatičen – sposoben mora biti prisluhniti sodelavcem in se vživeti v njihove probleme ter jim jih pomagati reševati. Poleg tega mora dobro poznati sistem in vedeti, po kakšnih postopkih in poteh je mogoče probleme rešiti. Dobro je tudi, če je komunikativen. Vse to pa ni dovolj, če ni poleg tega še odločen in hraber, saj mora biti v borbi za delavske pravice v prvi vrsti. Premagati mora strah, da bo zaradi sindikalnega delovanja čutil posledice in »gor plačal«.