Špela Plestenjak

Je predstavnica mlajše generacije, sindikalna zaupnica Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa v Mestni knjižnici Ljubljana, ki pravi, da mladi vedo, kaj hočejo, in da so se pripravljeni za to tudi angažirati. Sama je živ dokaz za to. Filozofinjo in komparativistko je v knjižnico sicer povabila priložnost in ostaja tam že desetletje. Pravi, da je delo dinamično v vseh pogledih, vedno znova uvajajo tudi nove tehnologije. Veselita jo tako delo med knjigami kot delo z ljudmi. Srečamo jo lahko v centralni enoti v centru Ljubljane, v pritličju na oddelku za leposlovje za odrasle.

Kakšna je tvoja dosedanja poklicna in sindikalna pot?

V knjižnici sem že deseto leto, prej sem še kot študentka delala v knjižnici na Filozofski fakulteti. Moja sindikalna pot pa šteje že tretje leto. Članica sindikata sem postala že prvo leto svoje zaposlitve, že prej pa sem sodelovala v študentskih in raznih družbenih gibanjih. Tudi preko tega sem dobila širši vpogled v to, kaj naj bi sindikat počel. S kolegom Janom so naju kot mladi sili hitro povabili tudi v izvršni odbor sindikata, a zdaj vidim, da šele ko sam postaneš sindikalni zaupnik, spoznaš naravo dela neposredne pomoči ena na ena. Tega prej nisem vedela, saj gre za zadeve, ki so zaupne narave. Od spomladi pa sem tudi v izvršnem odboru Glose, a še nisem dovolj vpeta v njegovo delo, da bi lahko povedala o tem kaj več. Spremljam pa, kaj se dogaja. Zame je sindikalno delo zelo pomembno, čeprav je mentalno naporno in se veliko ljudi raje od njega odmakne.

K sindikalnemu delu te je povabila donedavna predsednica sindikata vaše knjižnice Marisa Čebular. Kdaj si prevzela funkcijo?

Štafeto smo si predali konec koronskega leta 2020, še v času omejitve gibanja. Že takoj smo poslali poziv k varnemu delu ob odprtju knjižnic, saj smo se čutili izpostavljene, številke okužb so bile takrat še zelo visoke.

Katere probleme pa najbolj zaznavaš kot sindikalistka?

V začetku je bila to korona, ki nas je najbolj izčrpavala, ampak na to bi želela kar pozabiti (smeh). Sicer rešujemo razne pravne probleme članov ali pa nesporazume z nadrejenimi. Dostikrat se ljudje obrnejo na sindikat, ko je problem že precej zaostren in potrebujejo posredovanje, prisostvovanje pri pogovorih. Skupaj pa se v sindikatu trudimo tudi za pridobitev oziroma vrnitev »bralnih ur«, to je čas, ki ga potrebujemo kot pripravo na delo. Zavzeli smo se tudi za neposredno zaposlitev čistilk in varnostnikov.

Sindikat ni več le za ozimnico in izlete …

Nujno je biti del sindikata, saj je pritisk na delavske pravice pa tudi na slabitev sindikalne moči vse večji. Iz ljudi želi kapital iztisniti vse več. In to prihaja tudi v javne zavode, ki sicer nismo na trgu, a moramo vedno znova opravičevati svoj obstoj. Mlajše generacije smo zdaj pred nalogo ne samo, da branimo izborjene pravice, ampak nazaj pridobimo tiste, ki so nam bile odvzete. Tudi zaradi drugačne narave dela si moramo priboriti vse bolj vzdržne in varne pogoje dela. Mladi si ne zatiskamo oči tudi pred drugimi družbenimi problemi. Smo generacija brez dostopnih  stanovanj, s pretežno nerednimi in negotovimi zaposlitvami. V teh razmerah je plača sicer pomembna, vse bolj pa postaja pomembna tudi varnost in rahljanje drugih pritiskov v družbi.

Kako pa mlade pritegniti vanj?

Kot vidim velik politični potencial mladih v družbi, vidim tudi, da se zelo zavedajo svojega slabšega položaja v družbi. Žal pa se mnogim, sploh pa tistim, katerih starši niso bili v sindikatu, zdi sindikat neka preživeta oblika organiziranja in ne pomislijo na včlanitev. Jaz jih poskušam najbolj privabiti z zgledom, z njimi se poskušam čim več pogovarjati o problemih, videti, kje jim lahko pomagam. S tem sporočam, da je v sindikatu pomembna solidarnost, podpora drugim bojem, drugim družbenim zahtevam. Navsezadnje se skupaj zavzemamo za kakovostne in vsem dostopne vse javne storitve.

Če je bilo pred leti v naši generaciji milenijcev še čutiti nekaj apatije, se mi zdi, da se zdaj to spreminja in mladi niso več pripravljeni sprejeti prikrajšanosti. Zelo pomembna se mi zdi tudi medgeneracijska solidarnost in da delavke ter delavci, ki imamo že trden položaj v svetu dela, damo glas tudi tistim, zlasti mladim, ki ga še nimajo.

Je zate pomembno biti aktivna državljanka?

Ja, seveda. Kot knjižničar moraš tudi s kritičnimi očmi gledati na družbo. Pomembna je razgledanost, pomembno je tudi razumeti, kako družba funkcionira. Od tega je le še korak do družbene angažiranosti in tega, da s svojim znanjem poskušaš pripomoči k pravičnejši družbeni ureditvi. Sindikat je super forma za to, saj združuje ljudi na delovnem mestu. Tisti sindikati, ki dobro delajo, pa se lotevajo tudi širših družbenih bojev.

Kakšen pa mora biti pravi obraz sindikata?

Najprej mora dobro poslušati, skušati razumeti, vzdrževati dobro komunikacijo na vseh straneh, predvsem pa do svojega članstva. Znati mora izluščiti skupne probleme iz posameznih. Dober obraz sindikata je tak, ki poveže vse te obraze in zgradi močne in angažirane sindikaliste ter sindikalistke. Sama ne vem, če sem že tam, a se trudim (smeh).