Siniša Tadić

Siniša je že drugi mandat predsednik sindikalne konference Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei) v železarni Štore Steel, sicer pa tudi predsednik Skeieve celjske regije in član izvršnega odbora Skei.

Ameriški predsednik Trump je nedavno napovedal uvozne carine na evropsko jeklo. Slovenske železarne zagotavljajo, da to zanje ne bo pomenilo večjih pretresov. V kakšnem stanju je po tvojem mnenju ta dejavnost in v kakšnem položaju vaša železarna?

Jeklarstvo so vedno zaznamovala nihanja, ki so odvisna od cen električne energije, zasičenosti evropskega trga z jeklom in drugih dejavnikov. Ker vsaka od treh slovenskih železarn, poleg najbolj znane na Jesenicah še železarna v Ravnah na Koroškem, pokriva drugačen program, druga druge ne ogrožamo. V Štorah predelujemo staro, odpadno železo in z dodajanjem različnih primesi izboljšujemo kakovost jekla, iz katerega izdelujemo različne proizvode. Železo proizvajamo z elektroobločno pečjo, kar pomeni, da imamo manjšo porabo energentov kot železarne, ki ga delajo s plavži iz železove rude. Obenem smo majhni in prilagodljivi, takoj lahko zamenjamo program in smo zato na trgu konkurenčni.

Kako je organiziran sindikat v podjetju?

Imamo 130 članov, kar je okoli tretjina vseh zaposlenih. Nekaj pa jih je včlanjenih tudi v Konferenco slovenskih sindikatov – sindikati štajerske, s katerimi smo si razdelili mesta v svetu delavcev. V našem sindikatu imamo 12 sindikalnih zaupnikov v različnih oddelkih, večinoma gre za starejše in izkušene delavce, sicer pa je struktura zaposlenih nekje od 28 do 35 let.

Pri nas ni agencijskih delavcev, je nekaj tujcev, sicer pa smo vsi slovenski državljani. Specifično je zgolj to, da so pri nas podobne razmere kot v drugih železarnah, ko so prišli naši očetje ali dedki delat z različnih koncev Jugoslavije, zdaj pa v istem podjetju delamo njihovi otroci ali celo vnuki.

Kakšen je odnos podjetja do sindikata?

Imamo to srečo, da je sindikat vpleten v delovanje podjetja od njegove ustanovitve, tako da imamo razmeroma dobre odnose. Ta tradicija izhaja še iz Jugoslavije, v vodstvu razumejo našo podružnico in imajo spoštovanje do sindikalnega delovanja.

Kaj počneš, ko nisi v sindikalni pisarni, in kaj takrat, kadar si?

Delam kot skladiščnik v centralnem skladišču, kjer izdajam različno robo: rezervne materiale, rezervne dele, rokavice, baterije itd. Ko sem v sindikalni pisarni, pa opravljam običajno delo sindikalista. Vsem članom sem na voljo za pogovor, urejam solidarnostne pomoči, odpravljam nesporazume in druge kratke stike, ki se običajno pojavijo pri delu. Sicer pa sem predsednik sindikata osem let, čez dve leti se mi izteče drugi mandat.

Kaj so vaši največji sindikalni dosežki?

Mislim, da smo eni redkih, če ne edini sindikat v Sloveniji, ki imamo v podjetniški kolektivni pogodbi zapisano, da se 15 odstotkov letnega dobička v podjetju razdeli med zaposlene, o čemer smo se izpogajali s prejšnjim vodstvom, leta 2018. S sedanjim vodstvom pa nam je uspelo v kolektivno pogodbo zapisati pravico do dveh dni dopusta na pet let dela, namesto enega na vsaka štiri leta, kot je določeno v zakonu. To je dobra pridobitev, ker so med zaposlenimi večinoma mlajši in tako hitreje pridejo do zasluženega dopusta. Izborili smo tudi ugoden dodatek na skupno delovno dobo, 0,75 odstotka letno, dohodki po tarifnih razredih pa so deset odstotkov nad tistimi v panožni kolektivni pogodbi. Hkrati imamo podpisano tudi klavzulo, da se zneski avtomatično dvignejo, če se spremenijo na ravni panožne kolektivne pogodbe, kar mislim, da nimajo v nobeni od drugih dveh železarn. Naj omenim še to, da družinam vseh delavk in delavcev, ki se upokojijo v železarni, nudimo t. i. pogrebnino, solidarnostni prispevek, s katerim pokrijemo stroške govorca, pevcev in venca, če ti umrejo.

In s kakšnimi izzivi se soočate?

Največji problem je reproduktivnost članstva ter odnosi z nadrejenimi in vodstvom, ki niso vedno tovariški, čeprav se trudimo korektno in spoštljivo približevati vodstvu podjetja. Vedno je pritisk na plače in na zaposlene, tako kot v vseh podjetjih, drugače pa ni kakšnih večjih trenj.

Kako za sindikalizem navdušiti mlade?

Težko, ker večina ni še nič izgubila. Priborjene pravice se jim zdijo samoumevne in običajno ne pomislijo, da je sindikalizem tudi delavska solidarnost. Večino novih, mladih članov pridobimo s pogovorom »ena na ena«.

Kakšne lastnosti mora imeti dober sindikalist?

Jaz pravim, da največ pokaže delo predstavnikov sindikata, čeprav nismo sami mi tisti, ki lahko pripeljemo do sprememb. Ljudje so sindikat. Jaz se lahko borim, ampak pripravljenost mora priti tudi odčlanstva. Pomembna je tudi komunikacija s članstvom: komunikativnost, sposobnost poslušanja, strpnost, prenos znanja ter poznavanje širšega članstva. Sam recimo poznam imena vseh članov. Mislim, da je sindikat zares močen takrat, ko je članstvo dobro informirano in svoje osnovne osebne pravica pozna vsak naš član. Trudimo se, da je tako.