Rosanda Dominkovič

Rosanda je predsednica sindikata v Domu starejših občanov Izlake, kjer kot bolničarka oskrbovalka dela že dvajset let. Delo je polno izzivov, ob pomanjkanju novega kadra in povečanju bolniških odsotnosti sodelavk pa v zadnjih letih tudi vse bolj naporno, priznava sogovornica, ki kot sindikalna zaupnica skrbi za 79 članov in članic Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS).

Kakšna je vaša sindikalna in poklicna pot?

V Dom starejših občanov Izlake sem prišla pred natanko dvajsetimi leti, po zaprtju tovarne obutve Peko, kjer sem delala 18 let. Tako mi teče že 41. leto delovne dobe, ampak sem premlada, tako da imam še leto in pol do upokojitve. Začela sem namreč delati že s petnajstimi leti. In od takrat sem vključena v sindikat, predsednica domskega sindikata pa sem dvanajst let. Ko sem prišla delat v DSO Izlake ga je vodila takratna glavna medicinska sestra. Ko se je ta upokojila, pa so me predlagali za predsednico, ker sem imela sindikalne izkušnje že iz Peka. Na prvih volitvah sem še imela protikandidata, zadnje tri mandate pa ne več. Ko vidijo, koliko je zadaj nekega dela, nikomur ni do tega, pa ves čas so očitki, da nikoli dobro ne narediš.

Kako poteka vaše delo, je res tako naporno, kot se govori?

Pri nas so v enem oddelku trije trakti, kar pomeni približno 50 stanovalcev. Od tega je peščica samostojnih, takih, ki pri vsakdanjih opravilih ne potrebujejo pomoči. Vsi drugi pa so nepokretni in potrebujejo kompletno nego. Čez dan delamo v sedemurnih izmenah; od šestih do enih in od enih do osmih, nočne in celodnevne pa po deset ali celo trinajst ur; od šestih zjutraj do sedmih zvečer oz. nočna od osmih zvečer do šestih zjutraj.

Delovni pogoji so zelo zahtevni, ker je večina starostnikov, ki prihajajo v domove, dementna. Za stanovalce v enem nadstropju tako dopoldne poskrbimo tri negovalke in medicinska sestra, v popoldanski izmeni dve negovalki in dve sestri, v nočni pa za celoten dom okoli 170 oskrbovancev ena sestra in ena bolničarka. Pri nas v dopoldanskem času izvajamo še medicinsko rehabilitacijo po kapi, to pomeni, da ima ena negovalka na voljo največ 15 minut za enega stanovalca, včasih tudi manj.

Čedalje bolj zahtevni pa so tudi svojci, ker plačajo te storitve in potem hočejo še, pa še, pa še. To je bistvena razlika med bolnišnico in domom za starejše. Ko greš v bolnišnico, se ne pritožuješ, ko pa daš človeka v dom in vsak mesec plačaš račun, pa zahtevaš čudo. Tako da nismo obremenjene samo fizično, temveč tudi psihično, ker od nas pričakujejo nemogoče stvari. Želim si, da bi vsaj enkrat prišla zdravnica medicine dela pogledat, kako delamo, ne pa da nas pride samo poskenirat in pri vsakem ugotovi, da smo prekomerno hranjeni, če se malo pošalim. Nekaj se bo torej moralo spremeniti, ker so obremenitve nenormalne.

Se tudi zato mladi redkeje odločajo za to delo?

Problem ni samo v nizkih plačah, ampak v delovnih pogojih. Če imaš majhne otroke, ti je neprijetno delati nočne turnuse in med vikendi, kar lahko nekako razumem. Ampak to delo nekdo pač mora opraviti, robot ga ne bo nikoli. Ne vem, kako si zamišljajo politiki, ki niso bili en dan v domovih za starejše, da bomo ob teh obremenitvah lahko izvajale še dolgotrajno oskrbo.

Kako pa je s sindikatom v podjetju, ima vodstvo posluh zanj?

Nič se ne zgodi samo od sebe, nič ni samoumevno. Kar je določeno v zakonu, to se izvaja, za vse drugo se je treba dogovoriti ali pa si izboriti. Če karkoli »ne štima«, grem do direktorice in povem, kako je, in se dogovorimo. Direktorica je tudi naša podporna članica in dialog z njo je dober, spoštljiv. Jaz povem, kar moram povedati, in potem se pogovarjamo in pogajamo.

Kaj bi lahko označili za vaš največji sindikalni dosežek?

Velik uspeh je bil recimo, da smo izpogajali dodatek za demenco. Bili smo eni prvih, ki jim je to uspelo. Da smo prišli do tega, je pomenilo, da si moral voditi celo dokumentacijo, kaj si pri določenem človeku naredil, pa dokazovat delo po minutah, cela papirologija. Nekaj časa nismo imeli vsi plačanega nadomestila za delo ob praznikih. Ker delamo v neenakomernem delovnem času, se je smatralo, da nam nadomestilo ne pripada, če smo imele na praznik prost dan. Vendar se nam je tudi o tem uspelo dogovoriti, pa o plačanih nadurah in referenčnih obdobjih, v katerih se te izplačujejo. Tako da tisto, kar je treba doseči, jaz kar nekako znam. Sem pa zelo hvaležna naši sekretarki Mojci Šumer, na katero se lahko vedno obrnem za nasvet, pomoč in razlago. 

Kako po vaše sicer velja pridobiti in tudi obdržati novo članstvo?

Trudimo se, da je vsaj del članarine »vrnjen«. Organiziramo sindikalni izlet, druženje za novo leto, zabave, podarimo kakšno malenkost za osmi marec. Ljudje na sindikat prevečkrat gledajo kot strošek, koliko odvajajo od plače. Takrat jih spomnim, da medicinske sestre tudi plačujejo po dvajset evrov za obvezno članstvo v zbornici, pa ne dobijo ničesar. Kar me moti, je, da so do pravic, ki jih izborimo, upravičeni vsi, tudi tisti, ki niso v sindikatu, ne da bi karkoli dali. 

Spomnim se tudi časov, ko so bile v Zasavju še večje tovarne in smo v sindikatu dejavnosti imeli svojega sekretarja v Trbovljah, na katerega smo se lahko obrnili. To je bilo veliko bolj priročno kot sedaj, ko manjše število sekretarjev pokriva večje število dejavnosti. To bi bilo koristno tudi za člane, ki bi se prej in lažje obrnili na takega človeka s svojimi težavami.

Kakšne lastnosti mora imeti dobra sindikalistka?

Znati moraš imeti trdo kožo, da se te čisto vse ne dotakne, ker utegnejo biti tudi kakšni udarci »pod pasom«. Stvari moraš skomunicirati, pa biti pripravljen vprašati, če česa ne razumeš, tudi če ti morajo »po kmečko« razložiti zadeve. Pa poznati moraš svoje članice in člane; jaz vseh 79 poznam po imenu, in če je treba kaj razrešiti, se zmenimo v živo, ne sestankujemo po nepotrebnem. Tako ti člani tudi bolj zaupajo in verjamejo, da boš nekaj naredil, če se ti potožijo. Tudi šefi te tako bolj spoštujejo. Pri nas se direktorica zaveda, da če se ne bomo lepo zmenili, bomo pa zaropotali. Pa jaz ne vem vsega. Kar vem, povem, kar ne, pa pokličem tiste, ki vedo, in naprej sporočim informacije.