Peter Husar

… je zadnjih nekaj let aktivni član Sindikata upokojencev Slovenije (Sus). Dolgo časa je bil sindikalni zaupnik v medvoškem Colorju. Kot pravi, je pogoj za sindikalizem srce na pravem mestu in volontersko delo, ki ne zanika pameti.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Takoj po prihodu v Color leta 1996 sem se včlanil, leta 2002 pa sem postal predsednik tamkajšnje sindikalne podružnice. Sindikalno podružnico Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) pa sem vodil tudi iz kasnejšega pokoja.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

V Colorju so ljudje zavedni. Tam sem leta 2008 organiziral stavko v podporo splošni opozorilni stavki v gospodarstvu, ki jo je vodila ZSSS. Sliko z naše stavke so kasneje v eni politični stranki uporabili v reklamne namene ob volitvah v evropski parlament, s temi politiki pa sem po tistem, ko smo to zadevo uredili, ostal v dobrih odnosih. Color je pred dobrim desetletjem iz Savinega lastništva prešel pod Helios, ker so hoteli ob tem ukiniti samostojno sindikalno podružnico, pa smo se postavili proti. Kljub statutu KNG je to narobe, colorjevci so ponosni, da so colorjevci. Ker je družba Color ugasnila, sva skupaj z območnim sekretarjem kljub jezi v KNG in v Heliosu ustanovila novo podružnico. Nato je sindikalno delovanje potekalo brez težav in še vedno teče dobro. Dobro se spominjam sodne obrambe sodelavcev pred odpuščanjem po Heliosovem prevzemu in pomoči tistim, ki so bili odpuščeni. Mogoče sem pri tem uspešen, ker ne grem zmeraj na nož, ampak iščem rešitve, čim boljše za vse, komuniciram in gradim mostove. Sedanji predstavniki lastnika so sprejeli mojo idejo, da na objekt v Medvodah obesijo spominske plošče o razvoju Colorja. S colorjevci imam še vedno dobre stike, celo s predstavniki delodajalcev sem občasno v stiku. Spora proti Zpizu za mojo telesno okvaro, pri katerem sem gladko uspel zaradi dobrih pravnikov ZSSS. Izboljšanja ureditve za onkološke bolnike v parlamentu še nisem dosegel, a vztrajam tudi pri tem.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Če veš, da se dogajajo krivice, in če upaš, da lahko kaj popraviš, potem moraš biti sindikalno aktiven, poudarek pri brezplačno aktiven. Za sindikalno aktivnost potrebuješ dušo, problem našega časa pa je primanjkljaj ljudi, ki imajo tako dušo.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Več pozornosti je treba dati sindikalnim aktivistom v podjetjih, najprej predsednikom sindikata. Sindikat mora znati pripraviti gradiva, namenjena svojim članom, ne sme jih obremenjevati s preobširnim špehom, ampak opremiti s povzetki. Podobno se morajo tudi sindikalni pravniki potruditi delavcem razumljivo svetovati in jih dobro voditi pri pravdanju. Nujno je treba tudi storiti več za splošno prepoznavnost.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Sindikalisti morajo biti sposobni sodelavce prepričati, da delajo v njihovo dobro − to pa je problem cele Slovenije. Delavcem ne smemo nalagati dodatnih bremen, deležni morajo biti materialne pozornosti sindikata, pa naj je še tako majhna, saj morajo tudi sami dobiti kaj od članarine, ki jo plačujejo.

Obraz sindikata je:

Osnova je sindikat na ravni podjetja, obraz sindikata pa njegov vodja. Težko je namreč najti prave ljudi, ki bi vodili sindikat v podjetju, ko ga dobiš, mora ta človek imeti stoprocentno podporo in hiter odziv drugih ravni sindikata, območnih sindikalistov, sindikalistov dejavnosti in Zveze. Slednja mora delati zanj, ne on zanjo. Obraz sindikata je tudi predsednik Zveze, ki nosi sporočila vse hiše, ki pa niso nujno tudi njegova osebna mnenja. Vodje se morajo pojavljati tudi med člani po podjetjih in biti pripravljeni na taka srečanja. Tudi članstvo mora poznati hierarhijo, ki ga zastopa in ki jo on plačuje.