Medard Potočnik

Formalno je referent za pošto, arhiv in nabavo na ZSSS, kjer dela že 18 let, sicer pa znan obraz z Dalmatinove 4 in dobri duh našega Doma sindikatov, na katerega se lahko človek vedno zanese, saj je vselej vsakomur tako ali drugače pripravljen priskočiti na pomoč. Vedno je v pogonu, tako v službi kot tudi v prostem času, ki ga zadnja leta namenja visokošolskemu študiju logistike in menedžmenta.

Kako in kdaj se je začela tvoja sindikalna pot?

Preden sem prišel na ZSSS, sem kot kontrolor, blagajnik in trezorec delal v nekdanji Službi družbenega knjigovodstva (SDK), kjer pa nikoli nisem bil član sindikata. Tam so mi verižili pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tako da v včlanitvi nisem videl smisla. Na Zvezi sem potem začel kot prekarec, nekaj časa sem delal v kopirnici prek podjemne pogodbe, potem pa je Željko Eranovič, naš upokojeni ekonom, potreboval novega sodelavca in se obrnil name. To je bilo leta 2005, od takrat naprej pa sem tudi član sindikata. Na ZSSS sem torej že 18 let in kot sindikalist, član sindikata ter sodelavec Zveze polnoleten (smeh).

Kaj vse pa si do sedaj počel na ZSSS?

Vedno sem delal razmeroma podobne stvari. Moj uradni naziv je referent za pošto, arhiv in nabavo. Skrbim, da gre pošta naprej, da teče nabava materiala, ki ga potrebujemo … Včasih sem veliko sodeloval tudi pri organizaciji različnih shodov in protestov, zdaj pa tega ni več toliko. Po sili razmer sem tudi tak tehničen tip, ki pomaga popraviti, če se v hiši kaj pokvari … To je počel že Željko. Tudi ko so jeseni 2018 začeli obnavljati naš Dom sindikatov, sem bil ves čas zraven in pazil, da je bilo vse v redu, saj je šlo za izredne razmere. Skrbel sem, da je vse ustrezno potekalo. Tak človek sem, mogoče se preveč vtikam, ampak to je v meni, to imam še iz SDK, ko smo kontrolorji zmeraj gledali, kaj je narobe in kaj je treba popraviti. Še vedno rad pomagam, to imam v krvi.

Mačji kašelj pa verjetno ni bila niti organizacija različnih protestov, shodov ipd. ZSSS, kjer si sodeloval ter skrbel, da je vse v redu z logistiko in da vse poteka kot mora …

Ja, skrbeli smo na primer, da so bile na svojem mestu zastave, transparenti in druga oprema, na ustrezna parkirišča smo usmerjali avtobuse … Bilo je veliko načrtovanja, organizacije, telefonskih klicev, pogosto pa se je bilo treba na kraju samem odločiti, kako pa kaj, ko se je kaj zalomilo in smo morali spremeniti prvotni načrt. Delali smo v vseh vremenskih razmerah, tudi v snegu. Ampak tako smo dobili tudi veliko energije in zagona za naprej. Nam pa tega danes manjka – vsaj enkrat letno bi morali na ulice in pokazati vladi oziroma komurkoli že, da smo močni, saj bi nas potem marsikdo bolj resno vzel.

Kako pa se je sama ZSSS spremenila skozi čas?

Včasih se mi zdi, da nimamo več toliko vsebine, kot smo je imeli včasih, velikokrat me to boli, bojim se, da Zveza na dolgi rok umira … Tako večkrat čutim. Mogoče se tudi nas, starih kadrov ne vzame več tako zares kot včasih, čeprav je seveda prav, da se stvari tudi spreminjajo in da ne ostaja vse enako. Včasih se mi zdi še, pa mogoče komu delam krivico, da morda vsi, ki smo zaposleni na ZSSS, nismo več tako pripadni naši organizaciji. Včasih smo bili veliko bolj, niti nismo gledali na uro, kako dolgo delamo, ko smo pripravljali shode, proteste …

Zakaj po tvojem sicer sploh biti del sindikata?

Zato, ker s tem ohranjamo vse, kar so si sindikati ter delavci in delavke pred nami skozi zgodovino priborili … Vedno rečem, da sem zelo vesel, da so sindikati v preteklosti izborili osemurni delovnik, plačan dopust, regres, hvaležen sem vsem delavkam in delavcem pred nami, vendar moramo mi zdaj izborjeno obdržati ter ubraniti, pa tudi poskušati nadgraditi in razširiti …

Kako pa bi sindikate morali pripraviti na izzive sodobnega časa?

Všeč mi je, kako delajo pri Delavski svetovalnici, ko človeka dobesedno primejo za roko in pripeljejo noter v pisarno ter se z njim ukvarjajo neposredno, iz oči v oči. Zraven pa tudi hitro ocenijo, če jih hoče kdo kako izkoristiti. Ni slabo imeti kakšne varovalke, saj ljudje včasih prosijo in prosijo, potem pa te ne znajo niti pohvaliti, kaj šele, da se včlanijo v sindikat … Drugače pa bi morali razviti nekakšno sindikalno polico, podobno kot pri avtomobilskem zavarovanju, kjer bi jasno določili različne vrste ugodnosti …

Si tudi član izvršnega odbora sindikata zaposlenih v ZSSS. Kako pa gledaš na to vrsto sindikalnega udejstvovanja?

Ja, že drugič sem del izvršnega odbora omenjenega sindikata. Smo med dvema ognjema, zato sem bil kar zadovoljen, ko smo s predsednikom Markom Tanasićem in ekipo nedavno dosegli sporazum z delodajalcem, ko nam je uspelo zadržati veljavnost naše kolektivne pogodbe in s tem povezano marsikatero pravico. Vedeli smo sicer, da celotno članstvo ne bo zadovoljno, zato naše delo ni lahko. Tudi pogajanja so kar zahtevna, saj so na drugi strani dobri pogajalci. Sicer pa sem bil tudi kot član sindikata zaposlenih v ZSSS vedno zraven, ko je bilo treba kaj organizirati, na primer različne izlete, »Dedka Mraza«, zmeraj pa sem bil kot neke vrste osebni zaupnik pozoren tudi na to, če je bil kdo v stiski. To vidim kot poslanstvo, tudi zdaj sem sodelavko spodbudil, da je šla v šolo in jo uspešno zaključila … Veliko sem torej med ljudmi, ki se tudi sami od sebe obrnejo name.

Kakšen pa mora biti po tvoje obraz sindikata, pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Gledati mora okoli sebe in prepoznati težave, ki jih imajo ljudje, potem pa je treba k njim pristopiti, jim pomagati, a se zavedati tudi, da jih veliko niti ne pove, da imajo probleme … Ko pa jih enkrat nagovoriš, se ti odprejo, a ko začneš pomagati, vidiš tudi, da se ljudje pogosto niti ne želijo izpostaviti, saj so zadovoljni, da greš ti namesto njih v koprive in spelješ zadevo do konca. Treba je torej biti pozoren, dobro opazovati, srce je treba imeti na pravem mestu in se zavedati, da s tem, ko nekomu pomagamo, pogosto tudi sami postanemo tarča …